Maks Samec
Maks Samec je bil slovenski kemik, biokemik in metereolog. Rodil se je 27. junija 1881 v Kamniku, kjer je kasneje obiskoval tudi osnovno šolo. Njegovo zanimanje za fizikalne in kemične pojave mu je vzbudil kamniški živinozdravnik, delno pa je na to vplival tudi njegov oče, ki je bil prav tako zdravnik.
Šolanje
[uredi]Svojo študijsko pot je nadaljeval na klasični gimnaziji v Ljubljani in se kasneje vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze, kjer je študiral kemijo, fiziko, matematiko in druge pnaravoslovne vede. Leta 1904 je pri 23 letih na prav tej fakulteti doktoriral iz organske kemije.
Leto kasneje je začel z raziskovanjem svetlobne intenzitete in absorpcije pri profesorju Arthurju Bernsonu, ki je bil svetovni rekorder v visinskih poletih z balonom.
Delo
[uredi]Med leti 1904 in 1905 je delal kot srednješolski profesor na Dunaju, hkrati pa je v tem času szačel letati z balonom, da je lahko opravljal meritve v visokih zračnih plasteh, saj je želel raziskovati vremenske pojave v različnih plasteh ozračja. Kot prvi Slovenec je leta 1909 izdal članek Teorija in praksa letenja z zračno ladjo (kot nekakšen priročnik za balonarje).
Z baloni je letal vse do prve svetovne vojne, nato pa je med prvo svetovno vojno začel letati z letali in postal vodja meteoroloških postaj. Kot aktivni letalec v prvi svetovni vojni je bil leta 1917 sestreljen v vzhodni Galiciji in težje ranjen.
Leta 1919 je bil ob ustanovitvi univerze v Ljubljani povabljen, da organizira študij kemije.To si je vzel kot velik izziv in na prvem mestu ustanovil študijski program.Študij kemije je bil deljen na študij kemijske tehnologije, ki je bil na kemijskem oddelku tehniške fakultete, in na študij kemije na filozofski fakulteti. Na tehnični fakulteti so se vzgajali inženirji kemije za industrijo, na filozofski fakulteti pa diplomirani kemiki za raziskovalne in pedagoške poklice.
Samec je bil prvi redni profesor za kemijo na Tehniški fakulteti, njen prvi prodekan kasneje pa tudi dekan in rektor Univerze v Ljubljani. Praktično vse strokovne predmete je takrat predaval kar on sam, matematiko in fiziko pa so predavali ostali kolegi. Po uspešni sestavi študijskega programa se je skupaj s kolegi lotitl postavitve prvega kemijskega laboratorija. Prve prostore so tako imeli v kleti realke (današnja tehnična šola na Vegovi). Ti prostori niso bili najprimernejši, a so bili takrat edina pravočasna pot do laboratorijev. Ti laboratoriji so predstavljali osnovno za delovanje univerzitetnega Kemičnega inštituta, prav tako pa so bili pomembni za praktično delo študentov.
Raziskave
[uredi]Raziskoval je ogljikove hidrate, predvsem škrob in celulozo. na podrocju skroba je kmalu postal vodilni v svetovnem merilu. Prvi njegovi objavi o škrobu sta izšli leta 1912. Ko je pričel raziskovati škrob je bilo o njem le malo znanega. Že leta 1903 so vedeli, da je zgrajen iz amiloze inamilopektina, vendar teh dveh niso mogli ločiti in opredeliti. To je kot prvemu uspelo Samcu, ko je izoliral amilozo iz krompirjevega škroba po segrevanju pod pritiskom in sledečo elektrodializo. Z beta-amilazo je nato hidroliziral amilozo do maltoze in s tem potrdil, da sta sestavini škroba polimera (Hermann Staudinger je leta 1920 trdil, da je škrob makromolekula oz. polimer iz dolgih verig, vendar je večina takratnih uglednih kemikov temu nasprotovala). Kasneje je raziskoval in opisal različne vrste škroba ter kakšna je vloga fosforne kisline v škrobu.
Druga pomembna smer njegovega raziskovanja iz leta 1924 je proučevanje slovenskega premoga. Takrat je industrija temeljila na koksu (ogljiku v dovolj čisti obliki). Ta se pridobiva se iz kakovostnega črnega premoga, ki ga v Jugoslaviji ni bilo. Samec je želel iz manj kvalitetnih premogov pridobiti koks, ki bi bil dovolj kakovosten za določeno vrsto uporabe
Koks je trden ostanek žganja črnega premoga z majhno vsebnostjo pepela in žvepla. Nastane s suho destilacijo, ki je postopek pri katerem segrevamo organsko snov pri temperaturi nad 1000°C brez prisotnosti kisika. Snov se razkroji, vodna para in katran pa se izločita, tako da ostane v reakcijski posodi snov, ki pretežno vsebuje ogljik.
Dela
[uredi]S sodelavci je objavil več kot 200 znanstvenih in strokovnih člankov ter dve monografiji, kasneje pa je začel objavljati tudi članke v angleščini, kljub temu da je bila takrat večina znanstvenih člankov v nemščini. Ob petdeset letnici njegovega raziskovanja pa je za;ela izhajati tudi revija Acta chimica slovenica.
Nagrade
[uredi]Leta 1949 je prejel Prešernovo nagrado za znanstvena raziskovanja in znanstvene rezultate in leta 1950 za uspešno delo za proizvodnjo metalurgičnega koksa iz domačega premoga. Bil je častni meščan mesta Kamnik. Več let je bil tudi predsednik Slovenskega kemijskega društva. Kljub vesm nagradam in priznajem je samec ostal skromen vse do svoje smrti 1. Junija 1964, zato v njegov spomin Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo UL vsako leto od 2006 podeljuje priznanje Maksa Samca.