Luiza Pesjakova: 1864

Urška Perenič

Dne 25. maja 1864 je v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah izšla pesem Kar ljubim, ki jo je na sv. Feliksa dan podpisala Lojza Pesjakova. Pesem ima nadnaslov “Prva moja pesmica slovenska” in naj bi nastala pri pouku slovenščine, ki se je je začela avtorica skupaj s svojimi petimi hčerami in pod mentorstvom Antona Lesarja marljivo učiti v 60. letih 19. stoletja (Koblar 1935). Urednik Novic je objavo pospremil z opombo “Dobro došla pesmica mila! Prosimo večkrat kaj.” (170) V opusu Pesjakove ima ta navidezno brezpomembna pesmica posebno mesto, saj predstavlja njeno prvo objavo v slovenščini; Miran Hladnik jo razume kot pesničin deklarativni vstop v slovenski kulturni krog (2005). To je eksplicitno izraženo v zaključnih verzih druge od dveh osemvrstičnic, ki se glasita: “Ljubim Sloven’jo, ji roko podam,/Bog jo potrdi, in živi jo nam!” Da gre za nekakšen prestop, ki kaže na jasen cilj postati tudi slovensko (in ne samo nemško) pišoča domoljubna pesnica, je mogoče razbrati iz več sočasnih pesniških, proznih in dramskih objav v slovenski periodiki. Poleg Kmetijskih in rokodelskih novic je Pesjakovi v istem času odprl vrata Janežičev Slovenski glasnik v Celovcu, v slovenščini je nastopila v Koledarčku družbe sv. Mohorja. V nadaljevanju podajamo kolikor mogoče celovito bibliografijo avtoričinih izvirnih in prevodnih literarnih objav v slovenski periodiki.

PESMI IZVIRNE

1864

Kar ljubim. N. 25. 5. 1864, letn. 22, št. 21, str. 170.
Aforizmi. SG. 1. 10. 1864, letn. 7, št. 10, str. 293–94.
Aforizmi. N. 19. 10. 1864, letn. 22, št. 42, str. 342.
Roži. N. 7. 12. 1864, letn. 22, št. 44, str. 399.

1865

Nezvesto listje. N. 1. 2. 1865, letn. 23, št. 5, str. 37.
Aforizmi. N. 8. 2. 1865, letn. 23, št. 6, str. 44.
Spomlad je tukaj. SG. 1. 4. 1865, letn. 8, št. 4, str. 97.
Prilike. N. 31. 5. 1865, letn. 23, št. 22, str. 175.
Marnja brez imena. N. 28. 6. 1865, letn. 23, št. 26, str. 207–08.
Materni jezik; Aforizmi. N. 23. 8. 1865, letn. 34, št. 34, str. 272.
Perutnice serca. Koledarček družbe svetega Mohora za navadno leto 1866. Celovec: Družba sv. Mohora, 1865. Str. 65–68.

1866

Slovenija Vodniku. N. 14. 2. 1866, letn. 24, št. 7, str. 54–55.
Neizmernemu Bitju. N. 28. 3. 1866, letn. 24, št. 13, str. 102.
Mlademu domorodcu. SG. 1. 5. 1866, letn. 9, št. 5, str. 161.
“Z biseri se rada kinčaš.” SG. 1. 7. 1866, letn. 9, št. 7, str. 241.
Detinska ljubezen. N. 31. 10. 1866, letn. 24, št. 44, str. 353–54.
Sobotno solnce. Koledarček družbe svetega Mohora za navadno leto 1867. Celovec: Družba sv. Mohora, 1866. Str. 49.

1867

Roža jerihonska. SG. 5. 1. 1867, letn. 10, št. 1, str. 1–2.
[Matica mlada naj Bog te živi]. Koledarček družbe svetega Mohora za prestopno leto 1868. Celovec: Družba sv. Mohora, 1867. Str. 70.

PREVEDENE OZ. PRIREJENE (PO NEMŠKEM)

1865

Cvetna nedelja (Svobodno po nemškem). N. 5. 4. 1865, letn. 23, št. 14, str. 110.
Žensko življenje in ženska ljubezen: Prosto po nemškem. N. 11. 10. 1865, letn. 23, št. 41, str. 331–33.

1866

Cvetice (Po Schillerji Luiza Pesjakova). N. 25. 4. 1866, letn 24, št. 17, str. 138.

PROZA IZVIRNA 1864

Očetova ljubezen: Novela. N. 6. 7. 1864a, letn. 22, št. 27, str. 217–18.
Dragotin. SG, 1. 11. 1864b, letn. 7, št. 11, str. 327–33.

PREVEDENA OZ. PRIREJENA 1865

Smrt pravičnega (Po francozkem prosto poslovenila Luiza Pesjakova). N. 12. 4. 1865, letn. 23, št. 15, str. 117–20.

1866

Česke legende (prosto poslovenila Luiza Pesjakova): 1. Jezus in otroci, 2. Od tiča krivokljunca, 3. Jokajoča devica, 4. Kristusovo vino. SG. 1. 5. 1866, letn. 9, št. 1, str. 28–30.
Češke legende (prosto poslovenila Luiza Pesjakova): 5. Jezus in tiči pevci, 6. Jezus in vrana, 7. O smrti. SG. 1. 4. 1866, letn. 9, št. 4, str. 143–46.

Vsega skupaj prek 30 objav za tačas, če upoštevamo samo troje slovenskih periodičnih publikacij. Seveda se upravičeno zastavlja vprašanje, od kod takšna kreativna prebojnost v slovenščini, ki je po številu objav sodeč dosegla precejšnjo potrditev.

Razloge bomo iskali v dveh smereh. Na eni strani so razlogi bolj osebne narave, na drugi strani pa je avtoričin izjemen kreativni angažma in njen vzpon na slovenski parnas mogoče osvetliti s sočasnim kulturno-političnim in literarnim dogajanjem, s splošnimi miselnimi, nazorskimi orientacijami okrog sredine 19. stoletja (t. i. duhom časa). Razen tega, da se je od začetka 60. let s hčerami sistematičneje učila slovenščine, s katero je morala biti v stiku od mladih nog, je začela Pesjakova sočasno in skozi pisma plesti mrežo povezav s slovenskimi kulturniki (z nekaterimi od njih bo ostala v stiku skozi 30 let). Med njimi izpostavimo njenega sodobnika, sicer urednika, literarnega zgodovinarja, jezikoslovca in šolnika Antona Janežiča, nemškega publicista Leopolda Kordescha (1808–1879), ki se je uveljavil zlasti z urejanjem ljubljanskega nemškega časopisa Carniolia (1838–1844), publicista, tiskarja in založnika Abela Lukšića (1829–1901), ki je na Dunaju med 1865 in 1866 izdajal časopis Slavische Blätter, h kateremu je z (nemškimi) pesniškimi objavami pristopila tudi Luiza Pesjak, Antona Lesarja (1824–1873), ki ni bil samo avtoričin zasebni učitelj slovenščine, ampak je bil od 1865 aktiven član (tajnik, odbornik) pri nanovo ustanovljeni Slovenski matici (Lukman 1932). Tu najdemo še enega dopisovalca, pisatelja in politika Josipa Vošnjaka (1834–1911) (Koblar, Melik 1986).

Ni naključje, da je Pesjakova s SM začela sodelovati ob istem času. Poleg prve slovenske znanstveno-kulturne založbe in še starejše ljudske založbe Mohorjeve družbe, s katero je pesnica sodelovala v Koledarčku, v ustavni dobi izmed ustanov in društev, ki so spodbujala kulturno dejavnost in bila pomembno sredstvo narodnopolitične prebuje, ni mogoče niti mimo čitalnic (za več gl. npr. Perenič 2012) ter Dramatičnega društva (1867), kjer je Pesjakova uživala ugled.

Še en dejavnik za rast števila pesniških in proznih objav je razvoj in širjenje slovenskega (literarnega) časopisja (Kmetijskim in rokodelskim novicam, ki so odmerile dokaj spodobno mesto literaturi, so okrog sredine 19. stoletja sledili poskusi literarnih revij, kakor sta Slovenska čbela v Celju in Slovenska bčela v Celovcu, dokaj trdoživ SG (1858–1868), 1868 pa je bil ustanovljen Slovenski narod). Vzporedno s SG je med letoma 1861 in 1868 Anton Janežič izdajal tudi zbirko “izvirnih del slovenskih in slovenskih prevodov” Cvetje iz domačih in tujih logov, v kateri je v nadaljevanjih izhajal Deseti brat Josipa Jurčiča (1866), ki velja za prvi slovenski roman in sodi v konstitutivno dobo slovenskega pripovedništva. Začetki Luize Pesjak na področju pripovedne proze gredo vzporedno s tem Jurčičevim romanom in njegovo turško povestjo Jurij Kozjak, slovenski janičar (Hladnik 2005; 2006), istega leta je pri MD izšla Erjavčeva povest Hudo brezno ali gozdarjev rejenec.

Očitno je, da so v 60. letih kumulirali različni dejavniki, ki so se medsebojno povezali in segajo od čisto individualnih pobud prek zadostne razvitosti infrastrukture za kultur do postopnega razvoja periodičnega tiska v slovenščini, institucionalizacije narodnokulturnega življenja na društvenih osnovah in razvoja meščanske javnosti. Tako sta leta 1864 v Kmetijskih in rokodelskih novicah in v Slovenskem glasniku izšli “novela” Očetova ljubezen in Dragotin. Očetova ljubezen je avtoričina prva prozna objava v slovenščini in je izšla poleti, potem ko se je bralcem N že predstavila kot slovenska pesnica ter jim v pesmi tudi simbolno podala roko, Dragotin pa je bil v SG objavljen sredi jeseni; pred tem ji je SG objavil nekaj aforizmov.

V prispevku postavim naslednji tezi. Pisateljičina prozna prvenca na motivni, tematski in idejno-sporočilni ravni nadaljujeta avtoričino domoljubno pesniško ustvarjalnost. V luči razvoja avtoričine izvirne pripovedne proze, kjer mislimo na Rahelo (LMS, 1870), Mojo zvezdico (LMS, 1871) ter dnevniški roman Beatin dnevnik (1882 oz. 1887), pa objavi iz leta 1864 nakazujeta: 1) genezo k daljšemu pripovednemu besedilu (Beatin dnevnik je njeno najdaljše besedilo v slovenščini), 2) k vrstnemu razmahu (od novel[ic]e k romanu) in 3) k vsebinskemu razmahu (besedila so sčasoma vsebinsko bogatejša in s tem tudi pomensko bolj razvejena). S pomočjo kontrastivne analize proznih besedil lahko skozi čas detektiramo nekatere enake ali podobne motivne drobce, ki se razvijajo skozi ponavljanja, tako da pisateljica oblikuje bodisi variacije bodisi jih povezuje z drugimi motivi ter iz njih oblikuje obsežnejše motivne in/ali tematske sklope.

V obeh najzgodnejših proznih objavah uporabi denimo motiv starševske ljubezni (v Očetovi ljubezni je to brezpogojna očetovska ljubezen, upovedena v naslovu, v Dragotinu pa ljubezen med materjo in sinom), ki obakrat preraste v osrednjo temo in se povezuje z domoljubno tematiko. Na domoljubni ton obeh proznih besedil je v kratkih povzetkih vsebin opozoril že Koblar (1935) in navedel, da pisateljica v njih popiše “lepoto domače zemlje (Bled)” oz. da “ljubezen do domovine kliče človeka iz tujine domov”. Vrstno-žanrski oznaki “domoljubna povestica”, ki sicer dobro povzema idejno sporočilo obeh proz, a ni niti vrednostno neobremenjena niti ne odraža avtorske intence, ostaja v glavnem zvesta tudi mlajša literarna zgodovina. Vendar se nadrobnejše analize oblikovanosti te osrednje teme ni lotil nihče.

V prispevku v skladu z našo tezo o faznem razvoju pripovedništva Luize Pesjakove Očetovo ljubezen in Dragotina prvenstveno obravnavamo ob upoštevanju poznejših proznih objav v smeri k romanu. Zraven pa ugotavljamo, da so nekateri zasnutki motivov vsebovani že v njenem zasebnem intimnem dnevniku iz sredine 40. let, ki je pravzaprav najzgodnejši dokaz njenih literarnih ambicij (gl. Perenič 2019a, 2019b). Očrtamo nekatere vsebinske ter kompozicijsko-tektonske vidikov proze, tako da izpostavimo njihove najvidnejše sestavine, kar bomo uporabili pri celovitejšem opisu osebne, avtorske poetike Luize Pesjak.

V “noveli” Očetova ljubezen si uvodoma in drug za drugim sledijo (domoljubni) motivi Blejskega jezera, okrasa domovine domovine, ki je primerjan s “prežlahtnim kamnom” in je tudi ogovorjen, Blejskega otoka s cerkvico [Marijinega vnebovzetja] in “orjaškega” Triglava, ki je bil sredi 19. stoletja že prepoznaven simbol slovenstva. S tem je avtorica ustvarila ne samo vzneseno in idilično podobo domačega (gorenjskega) prostora, ampak je domoljubni incipit, ki ima v kompoziciji dela važno mesto, tisto sredstvo, s katerim se dogajanje v pripovedi eksplicitno umesti na Slovensko. Pri tem je s strani pripovedujoče instance mogoče razpoznati vrednotenje oz. povezanost s tem “mitskim” prostorom slovenstva.

Bleško jezero! ti prežlahtni kamen v dragotinah stvarstva, preslavni kinč lepe naše domovine – čisto ko zrcalo se sprostiraš med cvetličnimi obrežji, in kakor veščasta marnja se vzdiga iz tvojih valov mični otok s cerkvico, v katero nas vabi milostljiva podoba nebeške device. Očitna slika vzvišanosti, ktera se lepoti nasmehljuje, je orjaški Triglav, ki te prijazno pozdravlja z vrtoglavno svojo višavo. Srce se segreje ogledovaje tebe, svetlo jezero, in v tvoji bližavi se čuti brezkončna ljubezen Božja, ktera se tukaj čudapolna razodeva, tukaj, kjer cela narava le sope ljubeznost in prijaznost. (Pesjak 1864a: 217)

Upovedeno občutje Božje bližine ob “čudapolni” naravi je malone identično liriziranemu opisu istega občutja, kakršnega zasledimo že v zasebnem intimnem dnevniku, kjer mladenka Luiza ob obisku gradu Snežnik popisuje veslanje po Cerkniškem jezeru, med katerim je “ob odprti knjigi narave” doživela stanje globokega miru (Perenič 2019a: 17). Podobno spet v Dragotinu v uvodnem odstavku ob doživetju pomladne (rožnate) jutranje svetlobe pred sončnim vzhodom, kjer narava prispodablja Božji mir in brezkončnost vesolja.

Kako lep je spomladanjski svet ob zoru, kedar jutranja zarja vse obseva z rožnato svojo svitlobo, kedar se krilati glasnik ranega dneva, veseli škrjanček vzdiga pod visoke oblake in gozdne ptičice budí z žvergolečim svojim petjem, kedar vse, do najmanjšega atoma, začne gibati se in oznanjati radost svojega bitja. Vijolice dihljajo sladko vonjavo, rože žaré in s tisoč in tisoč cveticami si veze mlada zemlja nevestino svojo obleko; v vsaki cvetici miglja žlahni kamen, v kterem se lomijo solnčni žarki, in lepó se podajo rosne te solzice slikam veselja, goršaje jih, kakor se lepša sladka sreča in slavi s solzami britke otožnosti. Pisani metulji frfolé od cveta do cveta, poljubovaje sreberne bisere iz lepo dišečih čašic, marljive bučele unašajo Florinim otrokom najslajši poživek in zamolkli hrošči brenčijo okoli njih v enoglasnem svojem šumenji. Povsod kraljuje veselje in marljivost in vendar je vse pokojno in mirno, kakor da bi Gospod stvarstva sam zdaj in zdaj nevidno prišel in kakor da bi lahke meglice kadila pred njim trosile, cvetice mu venčale pota, ptičice mu himne pele in da bi klasje in gozdi njemu upogibali se.

Čeprav v Dragotinu v primerjavi Očetovo ljubeznijo na začetku ni določnejšega zarisa prostora dogajanja, je struktura enaka, saj imamo namreč v Dragotinu domoljubni moto, ki ima v kompoziciji besedila vlogo okvira in podobno kaže na zraščenost pripovedovalca s prostorom ter poziva k ljubezni do materne dežele. V “izvirni novelici” Rahela (1870) in romanu Beatin dnevnik (1887) avtorica uporabi podobne postopke, samo da je slog bolj lapidaren.

Dolina S . . ., kjer stoji vas tistega imena, ograjena je z bogatimi goricami, izza kterih se vzdiguje rajda mogočnih gor. Proti izhodu, četrt urice od vasí, na cvetečem holmcu gospoduje lep grad s svojimi stolpi in tini in od ondod je malo selo, podobno tičjemu gnjezdu, ktero je skoro popolnoma skrito v vejah tisočletnih lip in obdano s srebrno vezjó bistre Save. […] (Pesjak 1870)

V graščini Š. 20. dné maja meseca 1875. Evo me, došle na mesto, odmenjeno mi po usodi! — […] (Pesjak 1887)

V domoljubno vzneseni okvir v noveli Očetova ljubezen je vpeta zgodba ribiča-čolnarja Janeza, ovdovelega očeta štirih deklic, ki “vedil je národne pesmi lepo popevati, in butanje valov in pravilni udar njegovega vesla sta skladno spremljala sladke gorenske viže.” (Pesjak 1864a) Izvemo, da je stanoval na bregu jezera v “nizki, leséni bajti” (prav tam), zatem pa se preselimo v njeno notranjost, po kateri se sicer razgledamo skozi oči bogate gospe

Primerilo se je, da neko jutro gospá hotla se je k maši na otok peljati, in stopila je v ribičevo hišo iskaje čolnarja. Janeza bilo ni domá, pa gospá stopivši v čumnatico ostrmí pred podobo, ki jo zagledajo njene očí. Solnčni žarki so vsipali se skoz ozko oknice in zlatili so revno, toda čedno izbo. Javorjeva miza in dve klopí so stale v kotu in celo do stropa visele so podobe svetnikov, kinčane s pisanim papirjem. Pod podobami v voglu zida pribita je bila leséna diljica pokrita s snegobelo ruto, v katero bile ste vezani imeni Jezusa in Marije; na diljici brlela je lampica na čast Materi Božji in zraven svetilnice ležale so molitvene bukve in rožni venec preljube rajne matere. Tudi kolovrat stal je pri sedalu in preja njena bila je še na vretenu; ko svetinje varoval je Janez opomine nepozabljive žene. […] (Pesjak 1864a)

Pogled v interier je sugestiven; doživljena je toplina doma, kar je odraz močnih čustvenih in duhovnih vezi med člani družine. Izstopajoči so motivi mize, klopi in materinega kolovrata, na katerem se še čutijo njene roke. S podobnega pripovednega gledišča se oziramo po izbi v Dragotinu, kjer torej ne gre samo za idealiziran oris kmečke hiše, ampak tudi idejo toplega zavetja doma. Ob ponovljenih stranskih motivih kolovrata, ki so ga imeli v kmečkih hišah, klopi, svetnikov oz. svetega križa in kmečke peči je avtorica uporabila prepoznaven motiv rožmarina z izrazito narodno simboliko trdoživosti in ljubezni. Na strukturni ravni je razlika samo v tem, da je opis notranjosti hiše postavljen v drugi del okvira, tj. na konec in pred epilog (ta prinaša Dragotinovo pismo stricu, v katerem mu sporoča, da bo ostal doma), vendar enako na kompozicijsko izpostavljeno mesto.

Tiho je vse bilo, po veži je šel in odprl izbo. Zdelo se mu je, da v cerkev stopi in vpognil je skoraj kolena, zagledavši mali, mirni kraj, v kterem je prebivala njegova ljubezen. Vse je še bilo kot popred, prosto tesarsko orodje, velika zelena peč s klopjo, podoba svetega križa v voglu, lonci z rožmarinom, z rutico in z muškatovim cvetjem na malem okencu, in pri oknu je sédela mati, lepa in bleda kot popred, in ko nekdaj ste nježni roki tanko nit sukali, kolovrat pa je brenčal z navadnim glasom. V izbo stopivši Dragotin s trepečim glasom reče: „Hvaljen bodi večni Bog!“ — in materno srce na glasu spozna spreljubo svoje déte, zavpije „moj sin“ in prevelikega veselja nepremakljiva ostane. Sin pa se ji približa, poklekne na staro podnožnico — in srce bije na srce, bolečine potihnejo, nebesa se odpró — — — (Pesjak 1864b)

Spet podobno v sicer obsežnejšem uvodu v “izvirno novelico” Rahela, kjer opis notranjosti hiše graščinskega logarja sledi uvodu z natančnejšo opredelitvijo prostora, ki referira na stvarni geoprostor, ter opisu zunanje podobe vasi z vaškim utripom. V razširjenem opisu se ponovijo (simbolni) motivi “snegobelih” prtov oz. rut, rožmarina oz. cvetličnih motivov, kolovrata,

Pri vhodu v prelep ta gozd stoji zidana hišica, stanovanje grajščinskega logarja; vinika obrašča zidove in se vije do škrilnate strehe. V hišico hočemo zdaj stopiti in vse ondi pregledati; ali v mislih moramo prestopiti v 1848. leto, ko je tam prebivala družina, ki je že davno stanovanje v prijazni hiši na zelenem logu za vselej zapustila. Veža, ki je ob enem kuhinja, pelje na levo v navadno sobo, ktera je velika, pobeljena, in ima lesen strop. Z mrežami zagrajena oknica, na kterih tičniki med sivko, rožmarinom in meto stojé, dajejo izgled proti izhodu, na ravnost se kaže ponosni grad in v daljavi zvonik farne cerkve in prijazna vas S . . . Na zidovih visi vsa orožnica malih in velikih pušek, dvocevk, lovskih mečev in prahovnic. Usnjene torbice so obešene zraven peči med jelenjimi rogovi in medvedjimi šapami, in mogočen šestnajsterek gospoduje nad vratmi. Med oknoma stoji iz trstja spletena klop in pred njo trdna hrastova miza. Njej nasproti zid lepotiči stara omara s steklenimi vratcami in hrani zaklad porcelanastih ploščekov, kozarcev in pisanih škudelic za kavo, kajti logarica si ob praznikih privošči Mokansko pijačo. Ko najžlahtnejši kinč je videti v omari srebrn rog, kterega je oče logar nekdaj pri streljanju v tarčo za prvo darilo dobil, in vrh omare leži natlačena lisica, strah in veselje selske mladine, ktera včasi gozdnarjevo družino obišče. Pri oknu stojita kolovrata in sedala.

Mala soba na drugi strani veže je spavnica in tudi tukaj je vse čedno, priprosto, prijazno. Cvetnati odeji pokrivate postelji in napeti perni podložki na njima ležijo. Hrastov poklekač pod svetim razpelom vabi k molitvi. Blizo peči stojita stara oblazinjena stola z mizico, na kteri se vidi sveto pismo, rožni venec in svetilnica s senčnikom. Na čedno izrezani diljici zraven razpela je hišna knjižnica, sestavljena iz življenja svetnikov, nekaj legend in starih pratik. Na eni strani vrat visi kotliček z blagoslovljeno vodo in na drugi lesena ura s kukovico in z budilom. Iz veže peljejo zasukane stopnice do hišnega slemena in v njem zagledamo preljubo, nježno izbico, v kteri je vse belo, cvetoče, solnčnato. Zagrinjala plavajo ko tanki oblaki krog edinega okenca in snegobeli prti odevajo posteljo. Kinč zidu je izvrstna podoba malana z oljnatimi barvami — dedščina logaričina po ljubi prijateljici — ona predstavlja sv. Rahélo pri studencu. Nad javorovim predalnikom pod njo stojé lonci z bršlinom, kteri goste svoje vejice krog pozlačenega okvira opleta. Na okencu cvetè roža, lepa je, da je ni enake na zemlji, njeno cvetje je krasno, kakor mlada zôra. […] (Pesjak, Rahela, 1870)

V Beatinem dnevniku pa nas pripovedovalka po prihodu na graščino Š. najprej popelje v svojo sobico s pisalno mizo.

Poklonila sem se grofici in želela pozdraviti nje hčerki, katerima imam biti odgojnica, ali na izprehodu sta in milostiva gospá mi je prijaznívo velela, naj si oddahnem od dolzega potovanja ter se podomačim. Molčèč strežaj me je védel skozi visôko dvorano, kder je vsak korak odmeval, po zasukanih stópnicah v drugo nadstropje. Molčèč je odprl duri, molčèč odšel, in v sôbi sem, katera je po sedaj moja. Moja, res, po sedaj, do — tó sam Bog vé. Kakó je temna in neznana, kakó prostorna! — Majhnega prostora menda ni v vsi graščini, vse je visôko, veliko in zdelano kakor za večnost. In tiho je, tako tiho, le stara ura tam na konci sôbe mej tinovima oknoma jednoglasno maha. Tu se podomáči! — (Pesjak, Beatin dnevnik, 1887)

V sporočilni in kompozicijski strukturi je pisateljica nasproti zavetju domače izbe in spokojne idile domačega prostora skorajda po pravilu postavila tujino. V Očetovi ljubezni vdor tujega predstavlja bogata gospa, ki prihaja “od kraja jadranskega morja”, v Dragotinu pa je to Tirolska, kamor se protagonist k stricu, ki je premožen skrinjar, odide učit rokodelstva. Poleg slovesa od očeta na vaškem pokopališču (Koblar 1935), kjer si Dragotin utrga “bagrenih klinčkov, mičnih potočnic in snegobelih šmarnic” z rdeče-modro-belo simboliko narodnih barv, je najbolj čustven opis njegovega slovesa od matere, ko se s stricem usede na voz:

Pot jih je peljala skoz Česnico, Studeno in Selce do Loke, zmiraj Sori na bregu, in malo po malo se je razširjala dolina, razširjalo obnebje, al zmiraj bolj tesno je bilo pri srcu mlademu popotniku. Molčé je sedel zraven strica, poljubovaje sem ter tje gomiline cvetice in ves zamišljen v materno besedo — ktera mu je bila od nekdaj zapoved — da je za njuno srečo potrebno ločiti se. Stric je vedel ceniti žalost milosrčnega dečka in z mehkimi besedami je včasi skušal bolečine utolažiti mu.

Od Loke sta se peljala po gorenskih krajih na Goratansko, in od tod po pustriški dolini do mestica N...., kamor sta bila namenjena. (Pesjak, Dragotin, 1864b) Peljejo se skozi Selško dolino (Česnik, Studeno, Selca [med Škofjo Loko in Železniki], Škofjo Loko) prek Gorenjske v Pustriško dolino do mesta N[iederdorf], kjer Dragotin pogreša “sladk[e] glasov[e] maternega jezika”.

Domotožje si skuša na tujem blažiti tako, da se zateka v prirodo, v gore, ki imajo pri Pesjakovi prepoznavno simboliko svobode. V gorah, ki so obsijane s soncem, se čuti še bolj povezan z Bogom.

In kako zamakljiv je pogled na daljne planine in lednike, ktere je Božja roka kot velike oltarje postavila za tempelj naravi. Zeleni plašč, ki obdaja snežnikom noge, je obrobljen na vrhu z večnim snegom in na milijarde dijamantov ga kinča v solnčni svitlobi. Neizrekljivo lepa je ta podoba zvečer, ko jame senca legati nad dolino, ko zadnji žarki zlatijo granitne gače, ki škarlatno, rožasto in vijolično žaré in ko jih naposled luna preobliva s srebernimi potoki. (Pesjak, Dragotin, 1864b)

Na prispodabljanje narave s templjem oz. oltarjem, motiviko večnega snega in barvno metaforiko ognja in mavrice (pojavijo se škrlatna, rožasta in vijolična barva) naletimo v Beatinem dnevniku.

Oh! — — kakó mirno in slovesno, kakó čudovito! Veličastno se razprostira pred pogledi mojimi tisočletni gozd in snežniki se vzdigujejo za njim, kakor visok oltar, ki seza v oblake, podprt z granitnimi svojimi stebri! Solnce blestí na večnem snegu in ga izpreminja v bôje ognja in mávrice. Mrak se polega krog, gozd se temí, ali gôri je še demantna svetloba! Baš zahaja solnce na drugi stráni doline za d...kim vrhom in snežniki so rožnati in žaré v čarovni krasoti. Tiho je vse, pokoj plava po vzduhu, pokoj biva na zemlji. (Pesjak, Beatin dnevnik, 1887)

Kakor v roman Beatin dnevnik, ki vsebuje mnoge avtobiografske elemente (v prvi vrsti mislimo na dogajalni prostor, ki ga je Pesjakova dobro poznala), tako je pisateljica tudi v zgodnejše prozne objave vpletla avtobiografske prvine. Ko se Dragotin na tujem spominja svoje preteklosti in očeta, izvemo, da je bil ta kovač v Železnikih, ki so domači kraj pisateljičinega očeta Blaža Crobatha. V besedilu je izstopajoč opis plavža, kjer gre bržda za najstarejši slovenski plavž, ki so ga ok. 1860 zgradili prav v Železnikih. S tem je v zgodbo vpleten drobec iz tehnične zgodovine slovenskega prostora. V Raheli pa ob poznavanju avtoričinega življenja lahko prepoznamo nekatere podatke iz biografije njene matere oz. družine Blaža Crobatha; logarjeva žena je poljskega rodu, mož njene prijateljice pa je na svoj dom sprejel Korytka in Horodynskega.

Več kot očitno postaja, da pripovedna proza – in vse ustvarjalnost - Luize Pesjak črpa iz njene vezanosti na slovenstvo, narodne zavesti, ki jo je pomagala tvorno oblikovati, vsaj tako rada pa je v svoja dela vpletala avtobiografske prvin