Ludizem

Dodaj povezave
Iz Wikiverza
Ludizem  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Ludizem ali Kako pametno deluje ta svet
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr marčevska pomisel, 2022
Klasifikacija

Postal sem pozoren na številčenje sedežev na novih slovenskih potniških vlakih. Počasi sem ga dojel kot podobo urejenosti naše družbe in našega zaupanja v odločevalce tam nekje zgoraj.

S sedežnim redom imamo izkušnjo v dvoranah, na avionih in še kje. Številčenje sedežev gre ponavadi tako, da je najprej oštevilčena vrsta, zatem pa sedež v vrsti, lepo v zaporedju od vstopne točke dalje. Še prej so obsežnejše sedežne površine označene z besedo, npr. parter levo ali balkon desno. Na avionih je podobno, s tem da so sedeži v oštevilčeni vrsti označeni z zaporednimi črkami A B C D itd. Sedeži so oštevilčeni zato, da tisti, ki je sedež plačal in rezerviral, zna čim lažje najti pot do njega. Na lokalnih vlakih starejšega datuma (tako na poljskih "gomulkah" kot na Siemensovih) sedeži niso bili oštevilčeni, ker na kratkih vožnjah rezervacije niso bile predvidene in se je potnik usedel, kjer je našel prostor. Lani so v Slovenijo prišle nove garniture potniških vlakov podjetja Stadler, tj. švicarske izdelave, ki so jih kupile mnoge države in imajo po zgledu mednarodnih vlakov sedeže oštevilčene. Za vsak primer, če bi se promet tako zgostil, da bi bile potrebne rezervacije, ali če bi lokalne vlake po sili razmer kdaj poslali na kako daljšo pot, recimo v izgnanstvo.

Ko se potnik naveliča zreti skozi okno na okolico, ki beži mimo, in se mu oko ustavi na številkah sedežev na robu naslonjal, se znajde pred uganko. Kako bi našel svoj sedež, če bi imel rezervacijo, ko pa številke sedežev ne gredo po vrsti, ampak se zdijo pomešane. Na robu vzglavnika sedeža ob prehodu sta druga nad drugo dve številki, tista v okvirčku pomeni sedež pri oknu, tista brez okvirčka pa sedež ob prehodu.

Enigmatično številčenje sedežev v novih vlakih

Pričakovali bi, da sta številki za par stolov zaporedni (npr. 45, 46), pa nista. Večinoma gre za zaporedne lihe ali za zaporedne sode številke (npr. 45, 47 ali 44, 46) včasih pa je korak med številkami večji (npr. 42, 48). Človek pomisli, da so bili površni delavci, ki so zamešali skrbno označene sedeže pri montaži, če ne bi bile številke tako čudno skombinirane že na posamezni plastični tablici.

Najhitreje sem si obetal odgovor na skriti red dobiti od sprevodnice. Prvič ji je kdo zastavil tako vprašanje, ker odgovora ni vedela, je šla vprašat strojevodjo. Tudi ta ni vedel. Bodo pa vedeli v vodstvu Slovenskih železnic, ki je vlake kupilo, sem si dejal, in jih povprašal po e-pošti. Po treh tednih premišljanja je prišel odgovor, da je številčenje sedežev "določeno s strani proizvajalca". Ker si s tem nisem mogel pomagati, sem vprašanje prestavil v nemščino in ga poslal na podjetje Stadler. Ker gre za znamenito firmo s sedežem v civilizirani državi, sem se nadejal hitrega odgovora. Pa sem se uštel: podjetje nima referenta, ki bi tešil radovednost in stisko državljanov oz. uporabnikov, ali pa se nekomu, ki je prevzel to udobno službo, ni zdelo vredno odgovarjati na vprašanje z Balkana. Ni čisto za odmet razlaga, da bi uslužbenec rad odgovoril na vprašanja, vendar si tudi sam ni bil na jasnem glede čudnega sedežnega reda.

Zdaj šele sem si narisal številke okoliških sedežev na papir in razkrilo se je, po kakšnem igrivem redu si slede. Shema je enaka za celo kompozicijo, ne glede na to, ali so sedeži vsi obrnjeni v eno smer, ali so postavljeni tako, da si potniki gledajo v obraz oz. so obrnjeni drug proti drugemu s hrbtom oz. mešano:

Sedežni red na vlakih

Oštevilčeno je vsakič osem sedežev skupaj, tako da se številčenje začne pri oknu z novo desetico in gre potem na naslednji sedež pri oknu, potem diagonalno na sedež na prehodu med vrstama in spet diagonalno na sedež na drugi strani hodnika, od tam diagonalno k sedežu pri oknu, tam pa, zdaj že vemo, na naslednji sedež pri oknu in naprej po diagonalnem principu do osmega sedeža v skupini. Številčenje potem preskoči deveti in deseti neobstoječi sedež in se začne z novo desetico pri naslednji skupini osmih sedal.

Ker se z vlaki z oštevilčenimi sedeži vozijo velike množice ljudi po celem svetu (na nekaterih vlakih se grejo sicer nekoliko drugačne sedežne igrice), bi bilo zelo nenavadno, če bi se vprašanje o smiselnosti takega cik-cak številčenja porodilo samo meni. Google res razkrije nekaj začudenega spraševanja, ki pa se prehitro pomiri z odgovorom, da je tako številčenje po celem svetu, da gre za zgodovinsko zatečeni red in da se potnikoma, ki rezervirata sedeža skupaj, zaradi pametnega programa ni bati, da bi bila s hrbtom obrnjena drug proti drugemu. Izvemo tudi, da so izpuščene številke za morebitne priklopne sedeže, ki jih v vlake montirajo v vojni, ko jih je treba napolniti z vojaščino ipd., ni pa odgovora na osnovno vprašanje, kako naj človek med takó cik-cak označenimi stoli najde svojega in kako šele naj najde svoj sedež slepi uporabnik, v čigar domnevno korist so številke na ploščici iztisnjene še v brajici.

Da, bilo bi vseeno, kako so stoli oštevilčeni, lahko celo po naključnem zaporedju, če bi bil potnik opremljen z aplikacijo, ki ga varno vodi do njegovega rezerviranega sedeža, vendar take aplikacije ni. Naj sklenem z ugotovitvijo, da je številčenje sedežev na novih lokalnih vlakih trapasto in odveč. Odveč je zato, ker na lokalnih vlakih sploh ni rezervacij, trapasto pa zato, ker v primeru rezervacije čisto po nepotrebnem zapleta potniku iskanje, iz slepih potnikov se pa naravnost norčuje.

Ni se mogoče znebiti občutka, da za noro številčenje niso krive samo neumnost, inertnost ali trma tistih zaposlenih, ki so zadolženi za ta segment vlakovne proizvodnje, ampak se ohranja iz ludističnih vzgibov, in to ludističnih v obeh pomenih besede: po eni plati iz razigranosti, igrivosti (ludus 'igra'), ki je tudi tistim na najbolj izpostavljenih mestih ne moremo kratiti, po drugi plati pa z razdiralnim namenom (ludist 'uničevalec strojev v začetku 19. stoletja').

Potniki (občani, državljani, uporabniki) radi verjamemo, da pri vzvodih tega sveta stojijo odgovorni ljudje, strokovnjaki za svoje področje in zavzeti za skupno dobro: na čelu podjetij, občin, inštitutov, držav. Saj nismo naivni in vemo, da se včasih tudi zmotijo, ampak se potem, ko zmoto spoznajo, gotovo popravijo. Ali pa izvolimo druge, boljše. Izkušnja z ludističnim številčenjem sedežev na Stadlerjevih vlakih, ki vozijo po celem svetu (c:Category:Stadler FLIRT), vnaša dvom v táko razumsko razlago sveta. Dvom zaradi številčenja sedežev na vlakih se ne bi pojavil, če se ne bi podobno ludistično dogajale tudi druge reči ta čas: "Pojdimo se spet malo hecat," se je iz ust vladnega govorca Jelka Kacina ujelo v prezgodaj prižgani mikrofon pred enim izmed dnevnih covidskih televizijskih zastraševanj, samopašni minister Hojs protestniku razigrano izstavi bizaren račun za uporabo psov, konj in vodnega topa pri "varovanju" protestov, na plakatih ob cesti in v parlamentu si oblastni cinizem daje duška na prej nepojmljive načine (rodili bomo dodatni milijon Slovencev, sprejeli 200.000 ukrajinskih beguncev), na zaslišanju se kriminalec smeje sodnikom in jim žuga, ob izbruhu vojne vidno oživijo indolentni politiki in obešenjaško izzivajo globalni atomski obračun. Kot da bi bili v računalniški streljačini. Kot da bi bili na drogah. Kot da bi cel svet hazardna igra. Kot da se jim je čisto utrgalo.

Politični analitiki učijo, kako je treba slediti toku denarja, da bi videli, kdo vleče poteze in s kakšnim profitom, detektivi iščejo storilce glede na to, kdo od osumljenih ima koristoljubni motiv za kriminalno dejanje, do proticovidskih ukrepov so ljudje upravičeno nezaupljivi, ker jih narekuje farmacevtska industrija, ki ima od tega milijardno korist – racionalistično razmišljanje, utemeljeno v razumevanju sveta kot razumne tvorbe. Ampak prav na vrhu odločevalskih piramid, kjer so bogataši naveličani svojega bogastva in vse prehitro uspešnega manipuliranja, odločanje zapusti koristolovske tirnice in mu za končni uspeh ni več mar. Richard Königsberg (Library of Social Science) razlaga, kako je bilo Hitlerju že kmalu vseeno, ali bo njegov projekt nadvlade svetu uspešen ali ne. Kolikor je tam radosti v bivanju, je to hazardersko veselje, veselje v samovoljnem, nepredvidljivem in bizarnem poigravanju, izraženo z ljudskim jezikom, v jebi. Tam zgoraj žal ni modrih in dobronamernih odločevalcev, kakor se je še do pred kratkim dozdevalo. O usodi milijonov ljudi odločajo obnoreli psihopati, množice pa jim, z izklopljeno pametjo v udobnem zavetju svojega doma in v slepem zaupanju, da se mora nazadnje vse dobro izteči, sledijo. Obstaja kak način, kako ustaviti ta vlak, preden bo prepozno? Psihopati res niso obstojna življenjska kategorija, njihova usoda je samodestrukcija, vendar imajo sposobnost in željo, da s sabo v propad potegnejo tudi druge.

Literatura[uredi]

Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Ludizem&oldid=71596«