To je roman o ljudeh na področju Brkinov med cestama Reka—Trst in Vremsko dolino. Konec devetnajstega stoletja.
Glavni junak v romanu je mehkočuten Janez Palčič iz Loč. Mamilo ga je vse, kar je bilo lepo in plemenito; konji, odlična družba, izbrana beseda in ženske. Njegovo premoženje je kopnelo hitreje, kot je sam sivel. Valentu se v bolnišnici zaljubi v sestro Marijo Rozarijo, s katero se spustita v ljubezensko razmerje. Marija se na koncu odreče rimskokatoliški veri. Govorila sta tudi o poroki, a se iz tega ni nič izcimilo.
Naslednje poglavje govori o rodbini Urbarjeve kmetije. V Žajanah so imeli hude težave z Johančinim porodom, zaradi česar se je Štefan s konjem odpravil po zdravnika. Na koncu se je vse dobro izšlo – na svet je prijokala deklica.
Zgodba se nadaljuje s popotnikom Janezom, ki se izmučen vrača na konju. V Podgradu se je ustavil, privezal konja pod lopo in šel v gostilno. Pod dvema črnima klobukoma je zagledal dva znana obraza – Palčiča in Kastelica. Janez jima je pripovedoval, kako je na Hrvaškem in koliko se tam zasluži. Pod lopo se je medtem zbrala velika gruča oglarjev, ki so se nadvse zabavali, medtem ko so poskušali zajahati njegovega konja. Janez se je odločil, da ga proda baronu, kar je kasneje obžaloval.
Delo se zaključi z žalostnim dogodkom. Ljudje ob cesti zaradi mraza in burje niso mogli iz hiš. Jakob z Brezovega Brda je hodil po cesti bos in moker. Lahko bi počakal v kakšnem hlevu, a ni imel več obstanka pri ljudeh, ni imel zaupanja vanje. Našli so ga mrtvega v velikem zametu tik pod Gabrkom. Bil je bos in gol do pasu. Vaščani so se po tem dogodku prepustili žalovanju in tišini.
Ob branju pred nami zaživijo Brkini in tamkajšnji ljudje, kar nam Lipovec prikazuje v izredno jedrnatem in jasnem, a besedno zelo bogatem slogu. Tega življenja ni več. Spominjajo se ga le starejši ljudje, a čustva in človeške lastnosti, ki jih Lipovec pripisuje raznim nastopajočim osebnostim, so obče in vedno žive. Zato tudi mladi bralec, ki mogoče nikdar ni imel priložnosti, da bi videl ledenico ali neposredno spoznal kmečki svet ter vozarje, doživi lepoto tega pripovedovanja. Številne osebnosti, ki jih Lipovec predstavlja v svojem pripovedovanju, ustvarijo enkraten zbor ljudi, mladih in starih, revnih in premožnih, uglednih in beraških likov, ki vsak zase, a tudi v skupni sliki bogatijo ta roman". (NG 1997)
”
“
V Ljudeh ob cesti gre za podobo Brkinov na začetku stoletja, gotovo najbolj živo in slikovito, kar jih je bilo sploh ustvarjenih o tej pokrajini". (Horvat 1997)
”
“
Lipovcu ni šlo za to, da bi napisal napeto zgodbo, ampak, da bi čim verneje zajel življenje brkinskih ljudi v celoti. Zato ni enotne zgodbe, ni glavnega junaka, ampak je roman kolektivno delo, z vrsto nastopajočih, ki so si več ali manj enakovredni. Zgodbe so spletene okrog posameznikov, zato so samostojne, vse skupaj pa sestavljajo podobo življenja, mišljenja in čustvovanja Brkinov. Važnejše osebe so: Janez Palčič iz Loč:slab kmet, ker je bil preveč nadarjen, da bi se zakopal samo v kmečko delo. Po potrebi je bil zdravnik, babica, pozdravil je cesarja, oženil se je z dekletom, ki ga ni maralo in mu je pobegnilo, umrl je na vozu, s katerim se je dal zapeljati v naravo". (Martin Jevnikar , 1963)
”
“
Glavne osebe so žive in naravne, res zajete iz brkinskega življenja. Druga prednost dela je opis lepot brkinske zemlje, tretja sočen jezik, ki more tekmovati z vsako sodobno slovensko knjigo. Lipovčevi Ljudje ob cesti so najboljši roman v tem letu." (Martin Jevnikar, 1963)
”
“
Lipovčeva knjiga «Ljudje ob cesti* je doživetje za sodobno slovensko književnost, za njeno leporečje, za skladnost in izjemno pevnost stavka, za čudovita razmišljanja o brkinski krajini, za nenavadno, polne in izvirne opise brkinskih ljudi, njihovih značajev, navad in brkinske minulosti. To je knjiga leta, je knjižna «miss* koprske založbe «Lipa* na področju domače književnosti. (MiLi, 1961)
”
“
Pri Lipovcu ni vredno izgubljati besed ne za formo in ne za vsebino, kajti oboje je tako med seboj povezano, tako z nekim naravnim instinktom urejeno, tako oplemeniteno s preprostostjo, da človek pravzaprav niti ne pomisli na analizo, ampak se zadovoljno spoprijazni z avtorjevim načinom pripovedovanja. "Način pripovedovanja", to je tisto, o čemer je vredno pisati, pa naj je to pisanje še tako fragmentarno in ga človek hitro pozabi. Knjige namreč ni mogoče kar tako pozabiti, ker sodi v tisto redko vrsto knjig, ki jih človek vedno znova odpira in z veseljem preleti pol strani ali pa celo poglavje. Kako lep in zveneč jezik!" (MiLi, 1961)
”
“
Nedavno je prišla v slovenske izložbe knjiga, ki govori o Brkinih in tamkajšnjih včerajšnjih ljudeh. Zaradi žlahtno pobarvanega in originalnega ljudskega jezika, povsem nove in v naši književnosti še neobdelane pokrajine in zaradi čudovito iskrivih in v humor odetih misli — vzbuja v bralcu toliko razburjanja, toliko medvrstičnih komentarjev in toliko asociacij, kot jih je mogla vzbuditi le redka boljša povojna proza pri nas. Če naj proti navadi slovenske publicistike najprej in predvsem poudarimo najbolj izbrušen biser, t.j. moč abtorjevega pesniškega jezika, potem je treba brez vsakega laskanja priznati, da je pesniška metaforika na nekaterih mestih te knjige tako bogata, enkratna, naravna in primerna, kakor jo najdemo le pri naših boljših mojstrih jezika. Brkinci izpred prve svetovne vojne, okiteni s staromodnimi navadami in vpreženi v idiliko domačnosti, so hudomušno stopili v našo književnost in prinesli s seboj vonj po zemlji, burjo golih gmajn in lepo mero dobre volje. (J. H., 1961)
”
“
Delo Milana Lipovca sodi v bogato tradicijo slovenske večerniške literature, ki si je pridobila širok krog bralcev zlasti pri Mohorjevi družbi. Ta je v skladu s svojim književnim programom izoblikovala poseben tip pripovedi, ki je bil namenjen v prvi vrsti kmečkemu bralstvu. Tudi Milan Lipovec šteje med pisce, ki so se v veliki meri naslonili na izročilo večerniške proze. V njegovi pripovedi je dogajanje fabulativno bogato, le da v celoti sloni na anekdotiki, in bi lahko rekli, da je junak kolektiv, v tem primeru brkinsko ljudstvo. Knjiga, bržkone edino avtorjevo delo je pisana v v živem, poetizirajočem jeziku, kjer ne manjka občutka za tankočutno opisovanje pejsažev, ki pa v tem primeru ne doseže pravega soglasja z dogajanjem.Tudi humorni in reflektsivni vložki, se zdi, da delajo delu prej silo, kot pa mu koristijo. Zato delo nikakor ne pritegne, čeprav je pisano z veliko mero znanja tako kar se tiče kompozicije kot poznavanja jezika in njegovih sredstev. Zdi se, da si je preveč prizadevalo pokriti dogajanje v celoti, v enem samem zamahu izpovedati vse, kar je izpovedati vredno. Zato vrednost te knjige ni v njeni epični razsežnosti ali v fabuli, ampak v detajlih, v pravih jezikovnih dragotinah. (J.Simčič, 1981)
