Roman Ljubezen je bolečina (1980) Katje Špurove govori o nasprotju med žensko, ki želi biti žena in mati, predvsem pa si želi čustvene topline in varnosti, in moškim, ki uživa življenje in mu veliko pomenijo predvsem materialne dobrine.

Vsebina

Ljubezen je bolečina
	Naslovnica knjige Ljubezen je bolečina
Avtor	Katja Špur
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Pomurska založba
Datum izida	1980
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	ljubezenski roman
Vrsta medija	tisk
Št. strani	186
Klasifikacija
COBISS ID	21903104
UDK	821.163.6-311.2

Učiteljica Nada, preprosto podeželsko dekle, se med vojno zaposli v glasbeni šoli, kjer se seznani s tamkajšnjim tajnikom Borisom. Boris je fant s prijetnim nasmehom, ki ga vedno obkrožajo ženske. Po hodnikih in učilnicah so se namreč sprehajale ženske, ki so nadomestile slovenske učitelje in govorile v tujem jeziku. Nada jih je težko prenašala, vsak dan so namreč tekale v njegovo pisarno, da mu pokažejo novo bluzo, on pa jih je izmenično vabil v kino ali na sprehod. Ko je nekega dneva stala pred oknom in občudovala prebujanje pomladi, on pa se je smehljal za njenim hrbtom, je že začutila veliko razliko med njima. Ona je v vseh ljudeh iskala notranje vrednote, on pa je imel oči zgolj za zunanjost. Istega dneva zvečer sta se znašla na isti poti v predmestje. Na robu mesta sta zavila na travnik in sedla med seno. Ko sta se vračala domov ji je naklonil hitri poljub na usta. Bila je razočarana, ker se naslednji dan ni med njima nič spremenilo. Ni prejela povabila na novo srečanje, nobenega nasmeha ali prisrčne besede. Bila je negotova, mislila je, da je zgolj še ena njegovih žensk za zabavo, ta negotovost pa se je še povečala, ko ga je naslednji dan videla v kinu z drugo. Zelo se je razveselila, ko jo je med počitnicami Boris povabil v prijateljevo gostišče ob jezeru. Veselje je trajalo vse do zadnjega dneva pred odhodom, ko ji je povedal, da ne bo mogel z njo. Na vlaku si je našla prostor ob oknu, pogledovala po peronu ter upala, da se Boris vendarle prikaže. Vlak se je že začel premikati, ko ga je opazila kako teče. Vlak mu je ustavil in skupaj sta nadaljevala pot.

Vse sobe so bile zasedene, zato sta se odpravila proti letoviški hišici, ki je bila last Borisovega znanca. Popoldne sta se sprehajala po okoliških jasah, se pogovarjala, zvečer pa sta se prvič ljubila. Nada je bila srečna, toliko stvari mu je želela povedati, on pa je bil naslednji dan hladen kot ponavadi. Tudi, ko sta se vračala domov se ni med njima spremenilo nič. Minil je teden čakanja, ko se je Nada odločila da ga poišče. Najti ga je morala po naključju, na kopališču, kamor je zahajal. Samo stopila je skozi prag in že ga je zagledala v ženski družbi. Bilo jo je sram in zameglilo se ji je pred očmi. Umaknila se je in ju opazovala, dokler se kopalci niso začeli razhajati, prav tako tudi Boris in njegova spremljevalka. Sledila jima je proti izhodu, Boris jo je opazil, odslovil svojo spremljevalko in že sta bila z Nado skupaj na njegovem kolesu na poti domov. Tudi kasneje so bila njuna srečanja bolj naključna kot dogovorjena, vendar naključje hoče, da se sredi razburljivih vojnih dogodkov spet srečata. Boris ji pove, da so ga legitimirali in da mora izginiti, ona pa mu predlaga, da se lahko pred okupatorji skriva pri njej. Nekaj časa sta živela skupaj in Nada je zanosila. Boris zaradi bolezni, ki jo je prebolel noče imeti otrok, zato jo prepričuje naj splavi. Nada je nesrečna, saj si zelo želi otroka. Boris se je tisto noč odpeljal z vlakom k materi na deželo in za nekaj časa so se njuni stiki pretrgali, saj se Boris do konca vojne skriva tam. Nada se vseeno odloči, da bo obdržala otroka, vendar ji v sedmem mesecu nosečnosti umre v trebuhu. Boris se vrne in kmalu zatem se poročita. Za Borisa je bila to gola formalnost, Nadi pa je pomenilo veliko več. Medtem ko je ona garala od jutra do večera, želela načrtovati vse njune izlete in začeti z novo službo, je njemu bila ljubša improvizacija, sanjaril je o hiši, avtomobilu, jadrnici in širnem svetu. Nekaj časa sta živela umirjeno življenje, a Nada je še vedno vsak dan razmišljala o otroku. Zelo si je želela družine in zavedala se je, da bi ju otrok povezal. Borisov bratranec Stane se je začel dobivati s Sonjo in vse od takrat je Boris govoril o njej. Veliko časa je preživel z njima in zanjo je vedno našel le lepe besede. Nada je čutila, da za Borisa ne obstaja več. Stane in Sonja sta se poročila, kmalu zatem pa se je zgodilo nekaj česar se je Nada najbolj bala. Zopet je zanosila in sprva je bila to samo njena skrivnost.

Zaradi ljubezni do Borisa je zopet splavila. Njemu je odleglo, ona pa je bila omotična, oropana in razbolela. Kasneje jo je začela kuhati vročica in ugotovili so, da babičin poseg ni bil pravilen, zato je morala nekaj dni ostati v bolnišnici. Čez nekaj časa Nada zanosi še tretjič in tokrat ji Boris reče naj obdrži otroka, in ko rodi ga prideta skupaj s Sonjo pogledat. Nada se vrne iz bolnišnice in najde Borisovo pismo, v katerem ji napiše da nista bila za skupno življenje. Čez nekaj dni pozvoni na vratih, Boris se vrne. A ne za dolgo, zakon se vedno bolj in bolj krha in se konča s trpko ugotovitvijo, da je ljubezen bolečina.

Kritike

O izbranem delu ni napisanih kritik.

Nagrade

Avtorica je leta 1949 prejela Levstikovo nagrado za publicistično delo, prejela pa je tudi nagrado Republike Bolgarije.

Viri in literatura

"Katja Špur", Wikiwand, 9. 1. 2017 (Wikiwand)