Ključni pojmi

- Josip Jurčič - [1]

- literani sistem - literarno proizvajanje, posredovanje (založništvo), sprejemanje in obdelovanje (kritika)

- medijski sistem - posredovanje (založništvo), literarno obdelovanje (kritika)

- literano posredovanje - založništvo

- založništvo - [2]

- časopisi - [3]

Povzetek članka

Marijan Dović v članku obravnava razvoj slovenskega literarnega sistema v drugi polovici 19. stoletja, ko se naglo razvijajo literarno proizvajanje, posredovanje, sprejemanje in obdelovanje literature. K tem veliko pripomore tudi pisatelj Josip Jurčič (1844-1881), ki je bil pomemben tudi kot glavni urednik prvega slovenskega političnega dnevnika Slovenski narod. Dović v članku razmišlja o vzporednem razmahu časopisov in literarnih revij, ki povezali literaruro in bralce. Število izvodov časopisov in naročnikov, se iz preloma iz 19. v 20. stoletju veča, kar pričajo tudi navedene številke. Poleg časopisov in revij v Jurčičevem času zaznamuje tudi vzpon založništva, s katerim je povezan uspeh Mohorjeve družbe, ki izdaja še danes. Avtor se dotakne prepletenosti političnih, gospodarskih in nacionalnih dejavnikov, ki so povezani z razvojem medijev in literarute, kar poudari tudi v sklepu.

Analiza članka

Avtor v članku poseže na področje slovenskega literarnega sistema v drugi polovici 19. stoletja, ko se literatura začne povezovati z mediji, predvsem pri vlogi posredovanja (založništvo) in literarnega obdelovanja (kritika). Avtor ugotavlja, da literarna veda v tistem času še ni ustrezno povezana z mediji, za razliko od proze in literarnih revij. Jurčič se mu zdi zanimiv, saj je kot urednik (dnevnik Slovenski narod) in novinar, imel možnost preživetja na literarnem trgu. Kot pravi avtor, je širjenje izraznega nabora, »jezika« v tem času izjemno hitro. Vzrok za to so vodilni pripovedniki, med katerimi je tudi Jurčič, ter prozni žanri, ki so predvsem po letu 1870, rasli vzporedno s ekspanzijo časopisja. Pojavila se je potreba po proznih tekstih, ki jih zahteva medijski sistem, pa tudi gospodarski razvoj družbe, nacionalizem, ter napredovanje meščanskega sloja. Proza je proti koncu 19. stoletja postajala vse bolj žanrsko pestra, raznovrstna; pojavile so se žanrske oznake kot so novela, povest, roman ipd. Na strani literarnih proizvajalcev že ostajajo pravila o tem, kakšne tekste je treba pisati kot literaturo, hkrati pa nastajajoča publika začenja razločevati med resničnim pisanjem in fikcijo. Ta razvoj je potekal vzporedno z nastajanjem medijskega sistema in literarnega posredovanja: od dnevnih časopisov do literarnih revij, od tiskarstva do literarnega založnišva.

I razmah časopisja

Do leta 1843 se novinarstvo razvija le v nemščini. Kmetijske in rokodelske novice so prvi slovenski časopis, ki se je uspel izogniti predmarčnemu cenzurnemu nazoru, izdajati jih je začela Kranjska družba. Njihov tajnik in urednik dr. Janez Bleiweis je imel dokaj zahtevno nalogo, saj je moral ugoditi željam inteligence, tistim, ki si želijo le kmetijskih novic, hkrati pa se je moral izogniti tudi aktualni politiki. Novice imajo izjemen pomen, saj je njihova funkcija tudi nacionalno-povezovalna, poleg tega so zaslužene za poenotenje črkopisa (gajica), širjenje sloveskega bralstva ter njihovo sprejemanje literature. Časopisi so proti koncu 60. let dobivali večji obseg. Od Vodnikovih Ljubljanskih novic, katerih bralci so bili bolj redki, Bleiweisove Novice ustvarjajo naslednjo dobo novinarstva. Največ naročnikov prihaja iz duhovniškega kroga. Časopis je poleg Kranjske prodrl tudi na Štajersko, Primorsko, predvsem v kraje z razvitejšo industrijo in obrtjo. Slovenski tisk se je le še večal, 1866 se začenja razvijati tudi Maribor ( ustanovitev Slovenskega gospodarja), dve leti kasneje tam nastane dnevnik Slovenski narod, ki je poleg Slovenca, prispeval k porastu medijskega sistema. Tudi na začetku 20. stoletja število časopisov narašča, pojavljajo se različni žanri (od mladinskih, literarnih, političnih do močno izseljenega tiska). V tem obdoblju dobimo tudi tržaški dnevnik Edinost, ki uveljavi slovenski tisk na Tržaškem in Goriškem. Avtor omeni tudi začetek oglaševanja v časopisih. Najprej oglašujejo dunajska in graška podjetja. Širi se tudi obseg dnevnikov in do leta 1936 se slovenske pokrajine že približajo novinarsko najrazvitejšim deželam Evrope. Avtor članka meni, da je povečanje tiska pomembno za literaturo, ker imajo avtorji možnost objavljanja v podlistkih (največji delež med njimi zavzema izvirna slovenska proza - največ je podlistkov, sledijo kulturna in jezikovna razmišljanja , potopisi, politične polemke, zunanja pisma ter različni prevodi). Pomembno vlogo pri vsem tem je imel tudi Jurčič. Bil je urednik Slovenskega naroda od leta 1871 do 1881, ki velja za prvi slovenski politični dnevnik. Promoviral je mladoslovence – radikalni socializem, svobodomiselstvo in zahtevo po svobodi umetnosti (Prijatelj 1958/III: 259). Ustanovljena je bila tudi »Narodna tiskarna«, dve leti kaneje pa je časopis (Slovenski narod) začel izhajati kot dnevnik, ki je vseboval uvodnik, podlistke, ter redne rubrike. Jurčič je kljub političnem razdeljevanju na »stare« in »mlade«, ki je kasneje preraslo v nasprotje med »liberarnim« in klerikalnim«, skušal ostati nevtralen, da se tako ne bi nagibal v nobeno smer. Kot pravi avtor, pa Jurčič ni mogel ni mogel zaustaviti diferenciacije med liberalci in konservativci, zato so sami začeli ustvarjati časopise. Na višku politične razdeljenosti je začel izhajati Slovenec (trikrat tedensko), ki je leta 1883 postal drugi slovenski dnevnik. Po mnenju avtorja, naj bi ta politična razdeljenost med konzervativce in liberalce imela tudi pozitivni predznak, saj naj bi omogočila razvoj najmanjše sistemske vloge pri nas: literarnega obdelovanja.

II Literarne revije

Članek opisuje tudi nastajanje literarnih revij pri nas, ki jih je literarna zgodovina bolje opisala in raziskala od ostalih medijev. Ljubljanski zvon lahko velja za eno resnih literarnih revij. Mladi literarni ustvarjalci so ustvarili prvi literarni časopis oz. tednik Vedež, pri katerem je sodelovalo preko 30 pesnikov in pisateljev, ampak je izhajal le dve leti. Še krajšo dobo izhajanja je doživela Slovenska čbela v Celju, urednika Jožefa Drobniča, izhajala je namreč samo leta 1850. To je bil tednik za t. i. »obudo in omiko slovenskega duha«. Prvi pomembnejši literarni medij pripisuje avtor članka Janežičevi Slovenski bčeli , kjer so objavljali tudi kasnejši politik Toman, Levstik, Valjavec, Trdina in drugi. Izhajala je od leta 1850-1853 v Celovcu, najprej kot mesečnik, potem pa kot dnevnik. Prijateljevi komentarji k izhajanju Bčele govorijo, da se je že tedaj moral slovenski urednik soočiti z dejstvom, da za obstanek potrebuje minimalno število naročnikov. Bčela ni dolgo obstala, saj pogoj za obstanek ni bil izpolnjen ( število naročnikov je padalo). Tako je prenehala izhajati že po letu dni. Janežič pa se je lotil izdajanja Glasnika slovenskega slovstva, a je izdal le en zvezek. Literarni urednik ni imel težav le z naročniki in trgom, namreč tudi s pomankanjem dobrih piscev, zato jih je pozival k sodelovanju. V začetku petdesetih sledijo tudi drugi poskusi izdajanja literarnih revij kot npr. Zora, ter dijaška rokopisna lista Slovenska dančica in Slavija (izhajali le v letu 1852), katero je izdajal Janežič. Bolj znane so Vaje, rokopisno gradivo osmošolcev (šest zvezkov med 1854 in 1855), pri katerem so ustvarjali t. i .«Vajevci«: Jenko, Mandelc, Zarnik, Erjavec. Ustvarjalci te generacije so lahko vstopili v Janežičev časopis Slovenski glasnik, ki je izhajal deset let (od 1858-1869). Avtor med pomembnejša glasila šteje tudi Stritarjev Zvon, ki je izhajal na Dunaju. Sledil mu je v našem prostoru nastali Ljubljanski zvon (1881), glavnih ustvarajalcev Jurčiča, Levca, Kersnika in Tavčarja.

Konkurenco so imeli v podobi Sketovega celovškega Kresa, ki se je izdajal na katoliški strani močne Mohorjeve družbe. »Zvonovci« ga kritirizajo, saj si želijo prevlade na literanem področju. Vse se še bolj zaostri, ko Levec objavi vabilo na »naročbo« Ljubljanskega zvona (v Slovenskem narodu). Naročnike skušajo privabiti predvsem z nacionalizmom, češ da bodo s sklenitvijo naročniškega razmerja podpirali »razvoj slovenske literature, te prve podlage našemu narodu in bodočemu narodnemu obstanku« (Prijatelj 1956/VI: 63). Propaganda je uspela, saj Ljubljanski zvon uspe v velikem številu nakladov. A navdušanje kmalu usahne, predvsem zaradi politike in razlikovanja kulturnega prostora, ter konkurence Tavčajevega in Hribarjevega Slovana, ki je zaradi upada naročnikov prenehal izhajati do konca leta 1887. Z izgubo le-tega je Ljubljanski zvon dobil ponovnega tekmeca Dom in svet: Ljubljanski zvon je pomemben predvem zato, ker je odprl nove možnosti v literarnem sistemu in prispeval k uvajanju višjih estetskih standardov in sodobnejših literarnih nazorov v slovenski prostor, kot navaja Dović. Svoj prostor pusti tudi kritiki. Literarnimi časopisi pa se odpirajo možnosti pri polprofesionalnih vlogah v posredništvu, kot so urednik, izdajatelj lektor in drugi. Kot pravi avtor članka, pa so časopisi pomembni tudi kot odskočna deska za literarnega proizvajalca, ki želi stopiti v literarni sistem in priti do samostojnih in honorarnih književnih objav.

III Mohorjeva družba

Mohorjeva družba je doživela velik vzpon v drugi polovici 19. stoletja, saj je bila edina založba tistega časa, ki je požela velik uspeh. Veliko je prispevala k razvoju literarnega trga in literarnega sprejemnišva. Svojo pot začne že revolucionarnega leta 1848. Po marčni revoluciji dobi velik zagon, saj se pojavi ideja, da je treba postaviti družbo, ki bi skrbela za izdajanje literature. Velike zasluge grejo škofu Antonu Martinu Slomšku že leta 1845, ko vloži prošnjo za ustanovitev takšnega društva, ki bi širil nabožnost med ljudi, a ga zavrnejo. Pridruži se Antonu Janežiču, ki je predlagal izdajanje knjig za izobrazbo preprostega ljudstva, k njima pa pristopi še Einspieler. Zavzemati se začnejo predvsem za poljudno-literarno društvu in tako leta 1853 nastane »Družba sv. Mohorja«, potrjena od deželne vlade v Celovcu. V programu imajo društvo »verozakonske bukve«, »podučivne in kratkočasne reči« in »sploh literarna dela, posebno, ki se našega naroda vtičejo«. (Prijatelj, 1956/I 159). Kljub začetnem vzponu in kasnejšem padcu zaradi visoke članarine, pa je uspelo Janežiču in Einspielerju društvo preusmeriti v nekakšno cerkveno bratovščino. S pomočjo dobre propagande se je rast založbe in naklad njenih izdaj le še povečovala iz leta v leto. Naraščalo je tudi število bralstva in večja pismenost, Mohorjani pa so si omislili tudi lasno tiskarno. Miran Hladnik sklepa, da je je bilo preko 50 % bralcev »mohorjank« meščanskih. Več je bilo pismenih, posledično tudi več sprejemnikov literature. V 50. in 60. letih so imela prevedena dela še prednost nad izvirnimi, v 80. pa postane ravno obratno. Hladniku se mit o kmečkem bralstvu res izkaže kot mit; v resnici je bil največji del mohorjanskega bralstva meščanski, gotovo pa je bila Mohorjeva ednina zbirka, ki je izdajala knjige tudi za kmete in delavce. Veliko število bralcev so dosegli tudi s pomočjo cerkvnih institucij in sodelovanja duhovništva, ki je dal temelj za razvoj pravega literarnega trga. Tudi z vidika pisateljev je pomenila korak naprej. Avtorju je bilo omogočeno vstopiti med širok krog bralcev, poleg tega so dobivali tudi visoke honorarje. Tako je pri Mohorjevi družbi sodeloval tudi Jurčič z objavo povestice Prazna vera leta 1964 v Koledarju. V literarnem sistemu se je zelo dobro znašel, znal je izkoristiti obstoječe strukturne možnosti, kot dodaja Dović, če pa teh ni bilo je vse sile usmeril v to, da je sam pomagal ustvarjati posebne institucije.

Zaključek

Dović široko opiše hiter vzpon časopisev, literarnih revij ter založb v drugi polovici 19. stoletja na prehodu v 20.. S tem so povezane omenjene družbene (nacionalizem), politične (revolucija 1848) in gospodarske (kapitalizem) razmere. Članek avtor zaključi z mislijo, da Jurčič ni samo prvi pravi slovenski romanopisec, temveč tudi eden prvih intelektualcev, ko se uspeli preživeti izključno z dejavnostjo v literarnem in medijskem sistemu in ta sistem hkrati samooblikovali. Menim, da je bilo to za takratni čas že zelo velik napredek.

Vir

Marijan Dović: Literatura in mediji v Jurčičevem času. SR LIV/(2006). 543—557

Literatura

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo, Založba Borec, 1976.