Literarna umetnina / R. Ingarden

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

← Nazaj na Metodologijo literarnega raziskovanja, Slovenistika - Literarne vede, 2. stopnja, 2012/13, UNG

Predgovor (1930)

Delo obravnava temeljno strukturo in način obstoja literarnega dela. Literarno delo so takrat raziskovali na podlagi dveh temeljev:

  • literarno delo oz. literarna umetnina v tesni povezavi z »likovnimi umetnostmi«
  • poudarek na jezikovni prvini literarnega dela in zanikanje njegove likovne prvine.

Takšna pojmovanja so nastala kot posledica dojemanja literarnega dela kot enoplastne tvorbe. Ingarden v svojem delu dokazuje večplastno zgradbo literarnega dela »in s tem tudi z njo sovisno polifonijo kot bistveno za literarno delo ter s tem upoštevati vse v njem navzoče prvine« (7).

Motivi za raziskovanje omenjene teme so filozofski (problem idealizem - realizem), torej presegajo glavno temo, ki je literarno delo oz. umetnina. K problemu lahko pristopamo z različini metodologijami. Ingarden omenja Husserlov transcendentalni idealizem, ki realni svet in njegove prvine pojmuje kot čisto intencionalne predmetnosti. Analizirati je potrebno strukturo bistva in način obstoja čisto intencionalnih predmetov.

Pojavi se vprašanje: ali imajo lahko realni predmeti isto strukturo in način obstoja kot intencionalni? Ingarden zato poišče »predmet, katerega čista intencionalnost je zunaj vsakega dvoma in na katerem bi lahko proučeval bistvo strukture in načina obstoja čisto intencionalnih predmetov, ne da bi podlegel sugestijam, ki jih vsiljujejo realni predmeti« (8) – primerno za takšno raziskovanje se mu je zdelo literarno delo.

Predgovor k drugi izdaji (1959)

V času od prve izdaje se je zanimanje za vprašanja, ki jih je obravanaval v knjigi Literarna umetnina povečalo, prebudila se je zavest, da ontološki problemi, ki zadevajo literarno delo, niso osamljena zadeva literarne vede, ampak so tesno povezani z različnimi temeljnimi vprašanji filozofije.

Predgovor k tretji izdaji (1965)

Avtor ugotavlja, da je knjiga del širše problematike. Pravi, da je želel že od začetka s temeljno analizo strukture in načina obstoja del umetnosti postaviti konkretni temelj fenomenološki estetiki. S tem se ujema metodološka zahteva, da se morata literarna znanost in raziskovanje umetnosti v svoji analizi osredotočiti na umetnino in šele na tej podlagi obravnavati druge probleme.

Uvod v poljski prevod 1958

Prevod ni čisto povsem enak, kot je izvirnik v nemščini, saj je avtor ob pregledu prevoda nekatere stvari spremenil. Sicer pa vsebine (z izjemo razdelka 26.) ni spreminjal, tudi ne zaradi očitkov, ki so se v letih nabrali, saj ga noben izmed njih ni dovolj prepričal. V to izdajo je dodajal opombe, v katerih je navedel ali na kratko obravnaval različne poglede drugih avtorjev o temah, ki jih je obravnaval tudi sam. Ingarden pravi, da je njegova knjiga Literarna umetnina presegala ozko področje literature in estetike, saj je prva zastavila problem načina obstoja literarnega dela in obstoj v njem predstavljenih predmetov. Temelj proučevanja literarnega dela je bilo vprašanje realnega obstoja realnega sveta.

1. DEL. Uvodna vprašanja

Uvod

Z literarnimi deli so se znanstveniki veliko ukvarjali, vendar niso proučevali bistva literarnega dela, njihova proučevanja izražajo filozofska prepričanja »tj. navadno nič drugega kot nekritične predsodke, ki sta jih utrdila vzgoja in navada, in ki izvirajo iz pretekle dobe« (Ingarden 33). Ingarden razlikuje med literarnim delom in literarno umetnino. Literarno delo je širši pojem in ga uporablja za oznako del »lepe književnosti«, ne glede na njegovo vrednotenje; izraz literarna umetnina uporablja tam, kjer obravnava »tiste plasti literarnega dela, ki so za literarno umetnino konstitutivne« (33).

Cilj knjige je podati »‘anatomijo bistva’ literarnega dela, njen glavni rezultat pa šele odpira pot k estetskemu obravnavanju« (34). Posebnih estetskih in umetniških problemov v knjigi ne obravnava. Meni, da se je treba odmakniti od psiholoških in psihologističnih teženj (teorija, ki ima nepsihične predmete za psihične, na primer: stavki, logične tvorbe). Pri raziskovalnih predmetih zagovarja uveljavitev »čiste in na bistvo usmerjene drže fenomenologov« (34), saj brez tega obstaja nevarnost, da spregledamo, kar je specifično, in reduciramo na nekaj že znanega.

1. poglavje. Izhodiščni problemi

2. Predhodna omejitev področja primerov

Najprej je potrebno določiti področje predmetov. Če dovolj natančno opredelimo področje literarnega dela, lahko na podlagi tega predpostavljamo "določeno pojmovanje in pojmovno določitev bistva literarnega dela« (36). V ta predmet bodo vključena literarna dela ne glede na njihovo vrednotenje, saj je namen predstaviti temeljno strukturo, ki je skupna vsem literarnim delom; na primer: dela "lepe umetnosti" znanstvena dela, časopisni članki, policijski zapisniki, dnevniki, avtobiografije, itd.

3. Problem načina eksistence literarnega dela

Prva težava je, ali literarno delo prišteti k realnim ali idealnim predmetom. Problem nastane zaradi dveh razlogov:

  • realni in idealni predmeti niso dovolj natančno določeni glede na njihov eksistenčni modus,
  • ni jasno, med katere spada literarno delo.

Literarno delo je realen predmet, saj nastane v določenem času, vendar je iz stavkov, ki niso realni predmeti, ampak imajo »določen idealni smisel, ki je vgrajen v množici idealnih pomenov, ti pa oblikujejo skupaj enotnost sui generis« (41). Torej ni jasno, kako je lahko literarno delo idealni predmet, ko pa je nastalo v času in se lahko spreminja v času svoje eksistence, to pa so značilnosti realnih predmetov.

4. Psihologistično pojmovanje literarnega dela in problem njegove identitete

Od literarnega dela nam torej ostane zgolj množica napisanih črk, »natančneje gledano ne gre za eno, ampak za veliko množic, kot jih nudi primerek ustreznega dela« (42). To težavo bi lahko obšli s tezo, da so ti znaki samo sredstvo sporočanja, vendar je ta trditev v filozofiji literature ena glavnih oblik psihologizma. Ingarden ne zagovarja tega stališča, ker ne pripelje do neposrednega spoznanja literarnega dela, ampak se ukvarja z avtorjevim doživljanjem. Kar je neposredno navzoče, so samo naše predstave, misli in čustvena stanja. Konkretna psihična vsebina, ki jo doživljamo med branjem ni istovetna z avtorjevimi doživetji, ki so prenehala eksistirati v trenutku, ko je zaživelo njegovo ustvarjeno delo.

Brez avtorjevih doživetji nam od literarnega dela ostanejo samo črke na papirju, torej je literarnih del, toliko kolikor je primerkov. Ingarden tega stališča ne zagovarja, saj bi posledično nesmiselni stavki postali resnični, dotedanje (resnične) sodbe o literarnih delih pa bi postale napačne.

5. Literarno delo kot »predstavni predmet«

Težave, ki jih obravnava v prejšnjih razdelkih, so posledica napačne interpretacije, ki literarno umetnino razume kot množico doživetij, ki jih je doživel avtor med pisanjem. Ingarden pravi, da gre pri tem za to, na kaj se subjektivna doživetja nanašajo, torej za predmet avtorjevih misli in predstav. Ti predmeti so bistveni za zgradbo literarnega dela, so bistvo, ki razlikujejo dve literarni deli med seboj.

Ti predmeti pa po drugi strani niso nič idealnega, ampak »plod čiste fantazije, čisti avtorjevi ‘predstavni predmeti’, ki so vseskozi odvisni od njegove volje« (49), prav zato bi jih morali imeti za nekaj psihičnega. Ingarden to predpostavko ovrže. Obstajata namreč dve temeljni področji obstoječih predmetov: fizično materialne stvari in psihični individuumi s svojimi doživetji in stanji. Stvari, ki so predstavljene v literarnem delu ne moremo uvrstiti v nobeno kategorijo, zato jih ne moremo imeti za nekaj psihičnega. Predmeti so "koncipirani v subjektivnih doživetjih [in zato] mora imeti njihova identiteta svoj temelj prav v njih" (50). Doživetja so individualna in zato je individualno tudi vse kar izvira iz njih. Zato je nemogoče, da bi bralec dojel predstavljene predmete, kot jih je koncipiral avtor, tega ne more niti avtor sam večkrat početi.

Edini izhod je, da »priznamo obstoj idealnih pomenskih celot, ki pa jih […] ne vključujemo v literarno delo, ampak jih samo kličemo na pomoč, da bi si zagotovili identiteto in enkratnost literarnega dela« (51).

2. poglavje. Odstranitev dejavnikov, ki ne sodijo k zgradbi literarnega dela

6. Ožja omejitev teme

V tem razdelku omeji področje predmetov na dokončana literarna dela, izpušča fazo nastajanja, vprašanja, ki zadevajo umetniško ustvarjanje, vprašanja, ki zadevajo spoznanje literarnega dela, stališča bralcev (razen pri razumevanju literarnega dela kot estetskega predmeta), vprašanja o bistvu vrednosti umetnine.

7. Kaj ne sodi v literarno delo?

V literarno delo ne sodijo:

  • avtor sam s svojo usodo, doživljaji in psihičnimi stanji,
  • bralčeve lastnosti, doživljaji oziroma psihična stanja,
  • sfera predmetov in stanj stvari (roman Quo vadis se dogaja v Rimu, vendar Rim v romanu ni realno mesto).

2. DEL. Zgradba literarnega dela

3. poglavje. Temeljna struktura literarnega dela

8. Literarno delo kot večplastna tvorba

Literarno delo je večplastna tvorba, zgrajena iz več heterogenih plasti, kar je bistveno za njeno strukturo, te plasti pa se med seboj razlikujejo po:

  • gradivu, ki daje vsaki lastnosti njeno posebnost, in
  • po vlogi, ki jo ima vsaka plast.

Celotno delo ni nujno monotona stvaritev, temveč jo opredeljuje polifona narava, to pomeni, lastnosti plasti so v celoti vidne in vsaka prispeva nekaj svojega k naravi celote. Za vsako literarno delo so bistvene naslednje plasti:

  • plast zvenov besed in zvenske tvorbe,
  • plast pomenskih enot različnih stopenj,
  • plast različnih shematskih videzov,
  • plast v delu predstavljenih predmetov.

Mnogoplastnost zgradbe ne oblikuje pravega bistva literarnega dela. V njem moramo najti momente, ki določajo začetek in konec literarnega dela ter njegov razvoj. Del mnogoplastne zgradbe so različne heterogene plasti, ki so vzajemno povezane med seboj in v različnih medsebojnih odnosih.

4. poglavje. Plast jezikovnih zvenskih tvorb

9. Posamezna beseda in njen zven

V začetku se Ingarden sprašuje, v kakšnem smislu pripada jezik literarnemu delu. Jezik opredeljuje kot "neko fiziološko določeno psihično funkcijo, in sicer ali kot govor, namenjen nekomu drugemu, ali kot tako imenovani "notranji govor", namenjen samemu govorcu" (68).

V vsakem literarnem delu se srečmo z besedno tvorbo, znotraj katere moramo razlikovati med zvenskim gradivom in smislom. Najbolj preprosta jezikovna tvorba je posamezna beseda, saj v njej najdemo zven in pomen. Ko pa slišimo neko besedo, nismo pozorni na znake konkretnega zvenskega gradiva, temveč na tipičen zvenski lik. Gre za like, ki se nam "kažejo samo na konkretnem glasovnem gradivu, dani so nam na njegovi osnovi in se kažejo kot taki, čeprav gre pogosto za daljnosežne razlike med njimi" (71). Zven besede nastane šele pod vplivom realnih in kulturnih okoliščin, izpostavljen je različnim spremembam pod vplivom časa.

Narava konkretnega gradiva in načelno neomejeno število primerov onemogočata, da bi bil izraz enega pomena realni predmet. Konkretno gradivo je torej nujno, saj "oblikuje 'čutno' podlago za konkretizacijo enega in istega tipičnega lika, ki nato deluje kot 'zven besede'"(74). Posnetek konkretne izgovorjave posameznika je brezpredmeten, saj je posnet zgolj konkretni akustični material, ki pa ne sestavlja nobenega jezika in ni zven besed kot jezikovnih tvorb. Zven označuje ustrezno besedo in določa njen pomen v tem smislu, da smo ob poslušanju osredotočeni na razumevanje pomena "in vodi s tem človeka pri aktu razumevanja k izvršitvi pomenske intencije" (77). Konkretno glasovno gradivo vpliva samo na funkcijo "izgovorjave" in "izražanja", medtem ko nima nobenega vpliva na človekovo usmerjenost na predmet, ki ga pomen opredeljuje.

10. Različni tipi zvenov besed in njihove funkcije

Načeloma je lahko vsak zven besede povezan z vsakim pomenom. Vendar pa jih opredeljuje tudi primernost nošenja določenega pomena, saj so besede in njihovi zveni v času razvoja ustvarili tesno vez z zgodovino življenja človeške družbe. Ingarden ločuje med različnimi tipi besed:

  • "nežive", "mrtve" besede, kamor sodijo znanstveni termini, ki so enopomenske, imajo jasen pomen, njihov besedni zven pa je za smisel njihove funkcije irelavanten;
  • "žive", "življenjske", "močne" besede, ki jih uporabljamo v vsakodnevnem sporazumevanju. Njihov zven mora izpolnjevati funkcijo neposredno razumljivih izrazov, tako v smislu sporočanja kot tudi v smislu izražanju pomena.

Od tipa besed sta odvisna posebna narava zvenske plasti, kise zrcali v celotni naravi literarnega dela, in način, kako opravlja jezikovna plast svojo vlogo nasproti drugim plastem literarega dela.

11. Jezikovnozvenske tvorbe višje stopnje in njihovi značaji

Besede niso v živem jeziku nikoli osamljene, ampak so del stavka. Stavek sestavlja samostojno jezikovno tvorbo, "stavek je kot pomenska enota nasproti besedam popolnoma nova tvorba, ki razčlenjena pelje nazadnje nazaj k besedam kot relativno samostojnim stvačnim prvinam" (82).

Besednih zvenov je več, pomembnejši pa so tisti, ki "označujejo cele množice besednih zvenov. K njim sodita predvsem ritem in tempo."(84) Ritem temelji na ponavljanju določenega zaporedja poudarjenih in nepoudarjenih zvenov. Gre za specifično kvaliteto lika, ki jo konstituira omenjeno ponavljanje. Ločujemo dva temeljna tipa teh ritmov, prvi je pravilni ritem, ki "zahteva za svoje konstituiranje strogo pravilno vračanje vedno istega zaporedja poudarkov," (84) drugi pa je svobodni ritem, ki tega ne zahteva.

Drugi jezikovni pojav je tempo, ki nam pomeni določeno naravo besednozvenske jezikovne plasti (hitrost - počasnost, lahkotnost - težkost). Različnost tempa je odvisna tudi od dolžine izbrane besede in besednih zvenov, ki glede na svojo strukturo zahtevajo kratek ali dolg izgovor. Tempo je povezan tudi s smislom stavka in njegovo razčlenjenostjo. Besednozvenske lastnosti oblikujejo tudi različne melodije in melodične narave, ki jih pogojujejo "predvsem zaporedja vokalov, ki jih v besednih zvenih označujejo višine tonov" (87). POleg tega spadajo sem tudi "čustvene" in "razpoloženjske" kvalitete, njihova narava ni povsem zvenska, vendar imajo temelje v čisto zvenskih lastnostih.

Tretja skupina besednozvenskih pojavov pa je tista, ki jo določa smisel stavka, izvirajo pa iz različnih funkcij, ki jih imajo besede v stavčnih celotah. "Predvsem gre za poudarjanje (podčrtovanje) tistih besed, na katerih smislu leži teža stavčne celote, nato za tonalno povezanost več besed in njihovo razmejenost od drugih besednih skupin." (89)

12. Obseg besednozvenskih tvorb, ki pripadajo literarnemu delu

Ingarden šteje k prvinam literarnega dela z vidika zvenske plasti jezika besedni zven in tipično zvenske strukturne kvalitete, h katerim sodijo predvsem tiste, "ki pri različnih načinih izgovarjanja besede izpolnjujejo konkretizacijo in funkcijo 'izraza' psihičnega stanja, ki ga doživlja govorec" (91).

Obstajajo tudi različne strukturne kvalitete tonov, ki jih Ingarden imenuje manifestacijske kvalitete, saj "manifestirajo" govorčevo psihično stanje. Sem spadajo tudi ritem, tempo in melodija, na te besednozvenske enote se nanašajo "enote, ki sodijo k literarnemu delu, vendar vedno le v smislu tipičnih strukturnih kvalitet in ne kot dogodki, ki jih najdemo le na konkretnem zvenskem gradivu" (92).

13. Vloga besednozvenske plasti v zgradbi literarnega dela

"Literarna umetnina je večplastna tvorba; 'gradivo', katerega lastnosti peljejo h konstituiranju estetsko relevantih momentov, je sestavljeno iz več heterogenih sestavnih delov, 'plasti'" (94). Celoto tvori polifonija, pri kateri so udeleženi estetski momenti, ki pripadajo jezikovno zvenski plasti in jo bogatijo. Vlogo besednozvenske plasti moramo raziskovati z dveh vidikov: ontološko in fenomenološko.

Besedni zveni določajo pripadajoče pomene, ko je utrjen enakovredni odnos med besednimi zveni in pomeni. Kjer imajo besedni zveni poleg funkcije določevanja pomena tudi funkcijo "sporočanja", "ima besedno zvensko gradivo [...] nezamenljivo vlogo 'manifestiranja' različnih psihičnih stanj predstavljanih oseb" (98). Šele, ko so različna psihična stanja manifestirana, lahko natančno določimo smisel izrečenih stavkov.

"[J]ezikovno zvenska plast je bistvena konstituanta literarnega dela; če je ni, preneha obstajati tudi celotno literarno delo, ker pomenske enote nujno zahtevajo besedno zvensko gradivo. [...] Ta plast torej ni zgolj sredstvo za dostop k delu, ni 'poeziji bistveno tuj dejavnik', ampak nasprotno, ustvarja prvo, zunanjo plast njegove zgradbe" (99).

5. poglavje. Plast pomenskih enot

14. Uvodna pripomba

V tem poglavju se Ingarden ukvarja z natančno določitvijo dejavnikov plasti pomenskih enot, katerih poznavanje omogoča razumevanje vloge pomenskih enot v literarnem delu. Pojasni splošno bistvo besednega pomena in višjih pomenskih enot, da bi pojasnil vprašanje idealnosti.

15. Prvine besednega pomena

V tem razdelku so določene različne prvine besednega pomena in medsebojni odnosi. Besede so razdeljene na dve skupini, ki imajo pomen, vendar različno zgradbo, to so: »imena« in »imenski besedni pomeni«.

a) Pomen imen

Pomen imena je smiselna enota, v kateri moramo razlikovati momente, ki so notranje povezani in odvisni med seboj. Pomen imena vsebuje različne prvine:

  • intencionalni smerni dejavnik,
  • materialna vsebina,
  • formalna vsebina,
  • moment eksistencialne karakterizacije,
  • moment eksistencialnega položaja,
  • apofantično-sintaktične prvine.

Ad 1. Izrazi se nanašajo na določene predmete, ki jih označujejo, so usmerjeni k njim, to pa se dogaja zato, ker vsebujejo v svojem pomenu momente. Momenti »odločajo o tem, za kakšen in kako opremljen predmet gre v danem primeru« (102). Momente delimo na:

  • materialno vsebino besednega pomena: to so momenti besednega pomena, »ki določajo predmet glede na njegovo kvalitativno opremljenost« (102);
  • intencionalni smerni dejavnik: momenti »v skladu s katerimi se beseda 'nanaša' prav na ta in na noben drug predmet […] ali prav na tak predmet« (102). Intencionalni smerni dejavnik je lahko enosmeren ter na določen ali nedoločen način mnogosmeren. Lahko je konstanten in aktualen (kadar beseda označuje numerično povsem določno realni ali idealni predmet) ali variabilen in potencialen (vedno, ko je »materialna vsebina besednega pomena predmeta ('miza') določena z momentom ('miznost'), ki sicer pripada individualni konstitutivni naravi predmeta, vendar a te sama ne zmore konstituirati« (104)).

Ad 2. Materialna vsebina predmeta je značilna za imena in je pri čisto funkcijskih besedah ni. Vloga materialne vsebine temelji na določitveni funkciji, ker je »po svojem bistvu intencionalno zamišljanje« (105). Bistvo intencionalnega zamišljanja je, da je z njegovo izpolnitvijo »projiciran« in »ustvarjen« »intencionalni predmet« kot tak. Čisto intencionalni predmet kvalitativno določa imenski besedni pomen izključno na podlagi materialne vsebine imenskega besednega pomena.

Ad 3. Imenski besedni pomeni vsebujejo poleg materialne vsebine in intencionalnega smernega dejavnika tudi značilno formalno strukturo. Imenski besedni pomeni opravljajo formalno funkcijo, tako »da obravnavajo to, kar je določeno z materialno vsebino, kot formalno določeno strukturirano celoto« (108).

Ad 4. in 5. Imenski besedni pomen ima vedno tudi eksistencialno označujoči moment na funkcionalni in večkrat na eksplicitni način. Moment eksistencialne karakterizacije (kako kaj eksistira) ne smemo zamenjevati z momentom eksistencialnega položaja (kaj dejansko eksistira).

b) Razlika med imeni in funkcijskimi besedami

V pomenu imenskih izrazov sta prisotna smerni dejavnik in materialna vsebina, v funkcijskih besedah nista. Funkcijske besede opravljajo različne funkcije, ki jih imenski izrazi ne opravljajo. Takšno razlikovanje je preveč preprosto. Med funkcijskimi besedami najdemo takšne, »katerih funkcija je predvsem v tem, da imajo v svojem pomenu tudi intencionalni smerni dejavnik« (111) (npr. kazalne besede: ta, oni, tukaj). Vse funkcijske besede, ki »tvorijo 'stvarni' odnos med predmeti, imajo materialno vsebino« (112). Imenski besedni pomeni lahko opravljajo funkcije v zvezi s svojimi predmeti; prava funkcija besednega pomena se pokaže šele, ko je imenski besedni pomen člen nekega sestavljenega besednega pomena.

Bistvo imenskih besednih pomenov na tej točki ostaja nepojasnjeno, saj jih z določanjem opravljanja različnih funkcij ne moremo ločiti od funkcijskih besed. Poskuša razločiti ti dve skupini s posebnostmi formalne vsebine imenskega pomena. Imenski pomeni določajo predvsem intencionalni predmet in šele na tej podlagi opravljajo različne funkcije, medtem ko funkcijske besede »ne morejo intencionalno zasnovati iz sebe nobenega predmeta« (114), ampak opravljajo funkcije na predmetih, ki so jih zasnovali drugi besedni pomeni.

c) Pomen določenega glagola

V razdelku obravnava glagole v kateri koli določni obliki. Glagoli se lahko razlikujejo po materialni vsebini, vendar imajo isto gramatično obliko; lahko pa imajo tudi identično materialno vsebino, vendar se gramatično razlikujejo. Materialna vsebina glagola »je tista prvina njegovega polnega pomena, ki odloča o tem, za kakšno, za kako kvalificirano dejavnost gre« (116).

Imenski pomeni imajo intencionalni smerni dejavnik, medtem ko določni glagoli nimajo smernega dejavnika, ki bi bil usmerjen na kvalificirano dejavnost. V odsotnosti ali navzočnosti takega smernega dejavnika se kaže globlja razlika med obema vrstama pomenov. Ta različnost temelji v povsem različnem tipu intencionalnosti, v načinu, kako so intencionalno zasnovani intencionalni korelati ustreznih pomenov« (117).

Glagolski besedni pomen zahteva dopolnitve, za razliko od imenskega besednega pomena, ki je samostojen. Določni glagol je zato nujno del stavka, kar se kaže v "njegovem posebnem elmentu, ki je analogon imenskemu intencionalnemu dejavniku« (122). Glagole lahko razumemo kot: stavek; kot izolirane določne glagole. Prek materialne in formalne vsebine glagola je vnaprej mišljen kot neka dejavnost, ki jo izpolnjuje subjekt. Glagol išče nosilca dejavnosti. V izoliranem določnem glagolu ta subjekt ni nikoli določen, niti ni postavljen kot nekaj kar obstaja; je samo zahtevan. Glagolski smerni dejavnik je iščoč povratni dejavnik, v njem pa se kaže, da so izolirani določni glagoli nesamostojni.

16. Aktualne in potencialne sestavine besednega pomena

Isto besedo lahko v različnih pomenih uporabljamo različno in pri tem opažamo v njenem pomenu spremembe. Ne gre za enega, ampak za več pomenov in pri tem se pojavi vprašanje, na kaj se nanaša »istost« teh pomenov in kaj pomeni.

Aktualizacijo besednega pomena sestavlja njegova materialna in formalna vsebina. »Vsak idealni pojem ima lahko več besednih pomenov istega predmeta. To, kar je vsakokrat aktualizirano od idealnega smisla pojma, sestavlja aktualno zalogo pomena. Kar pa dani pojem poleg tega še vsebuje, je potencialna zaloga danega pojma, torej nekaj, kar je lahko tudi aktualizirano, ne da bi bilo treba že aktualno zalogo pomena kakor koli preurediti« (128–129). Besedni pomen se modificira z uvedbo potencialne sestavine nekega imenskega besednega pomena v aktualno zalogo. Modifikacija temelji na »obogatitvi aktualnega obsega njegove materialne vsebine, s katero se lahko ujema tudi modifikacija njegove formalne vsebine« (129).

Zgolj na podlagi vsebine se ne moremo prepričati, da vsebujejo besedilo in imenski besedni pomeni implicitno potencialno zalogo pomenov. Tiho branje ne vključuje besednega zvena, zato si pri tem lahko pomagamo na dva načina: s pomenskim sistemom ustreznega jezika in s posameznimi besedami v literarnem delu, ki sugerirajo potencialne pomenske momente.

17. Besedni pomeni kot prvine stavčne prvine in z njimi povezane njihove premene

Pri ponovni vzpostavitvi besede v stavku se pojavijo spremembe, cilj je te spremembe prepoznati in hkrati pokazati kakšne so te spremembe, ki jih beseda doživi, ko zavzema različna mesta v stavku. Spremembe izhajajo iz različnih funkcij, ki jih imajo besede v stavku. Pri nominalnih pomenih, ki so element stavka, moramo razlikovati med momenti formalne vsebine, ki jih ima v izolaciji in momenti, ki jih pridobi v stavčni funkciji.

18. Besedni pomeni, stavki in stavčne zveze kot produkti subjektivnih operacij

Ingarden ugotavlja, da so raziskovanja pomenskih enot takrat potekala na dva načina: psihologistično in idealistično. Husserl je oblikoval kritiko psihologizma, ki predpostavlja da pomen tvori poseben tip »idealni species«, kar pa pomeni, da je brezčasen in nespremenljiv. Ingarden tega ne sprejema, saj pravi, da je po tej teoriji nemogoče razložiti, kako se lahko besedni pomen združuje z različnimi pomeni v celote višjega reda, kako se lahko pojavlja na različnih mestih v stavku in je »izpostavljen različnim modifikacijam svojega intencionalnega smernega dejavnika in svoje formalne vsebine« (138–139).

Pri oblikovanju nove rešitve moramo upoštevati naslednje:

1. Pri spremembah polnih pomenov ne gre za psihična ali subjektivna stanja v zavesti. Subjektivnih dogajanj nam ni potrebno upoštevati, saj so lahko pri enem stavku zelo različna. Upoštevati moramo zgolj spremembe, »ki se dogajajo v pomenih, kadar ti zavzemajo različna mesta v stavku ali v različnih stavkih in ki jih dobimo iz analize celotne pomenske vsebine stavka (oz. besede) tudi tedaj, kadar prav ničesar ne vemo o konkretnih dogajanjih v govorčevi zavesti« (139). Stavek je sklenjena celota, ki je ne moremo istovetiti s konkretno vsebino zavesti ali njenim realnim delom. Samo stanja, ki jih najdemo v stavku lahko proučujemo za reševanje problema njihove idealnosti oz. spremenljivosti in njihov odnos do konkretnih operacij zavesti, ki se dogajajo v času.

2. Napačno bi bilo razmišljati, da so besedni pomeni nespremenljivi in da pri razmišljanju prehajamo pri premenah besednega pomena od enega na drugega. V tem primeru idealistično pojmovanje ni mogoče. Predpostavljati moramo veliko več pomenov kot je ugotovljenih pri pomenskih spremembah, v vsakem stavku bi imela beseda soroden oz. modificiran pomen. Sledila bi predpostavka, da ima en besedni zven različne pomene, bil bi mnogopomenski. Večji problem pa bi se pojavil, ko bi morali o dveh pomenih govoriti pri aktualni oz. potencialni zalogi pomena. Stavčna zveza bi bila vnaprej narejena, brezčasna idealna tvorba, s tem pa se Ingarden ne strinja.

3. Poleg idealnega in realnega tipa predmetnosti, moramo predpostaviti še kakšen drugačen tip, glede na to, da besedni pomeni in smiselne enote višjega reda niso ne elementi psihične oz. konkretne zavesti, niti idealne specie posebnega tipa in njihovega obstoja hkrati ni mogoče zanikati.

4. Bistvo besede je, da ima pomen in intencionalno označuje kakšen predmet in ga s tem določa materialno in formalno ali »opravlja z že intencionalno zasnovanim predmetom določene intencionalne funkcije« (142). Intencionalno zamišljanje v aktu zavesti, je konkreten, realen moment tega akta in s celotnim aktom deli njegov »absolutno eksistencialno avtonomni način eksistence« (143). Intencionalno zamišljanje ni besedi podeljeno kot popolnoma transcendentno in tudi ne kot nekaj, kar eksistira v drugačnem eksistenčnem modusu. Akt zavesti ustvarja nekaj, česar prej ni bilo, vendar ne ustvarja ničesar, kar bi lahko »eksistiralo eksistencialno avtonomno po tem, ko je že bilo ustvarjeno« (143).

Vsak besedni pomen je neka sklenjena smiselna enota, ki v sebi nosi množico raznovrstnih elementov, ki jo potrebujemo pri sestavljenem imenskem besednem pomenu. Te elemente zbirajo akti zavesti, ki podeljujejo pomen, ta se oblikuje polagoma in se pri tem spreminja, dokler ni izdelan in nato skupaj z zvenom tvori besedo.

19. Splošna karakteristika stavka

Karakteristika stavka vsebuje tri elemente:

  • kaj je stavek sam na sebi,
  • kaj stavek kot na poseben način zgrajena predmetnost čisto sam na sebi zmore,
  • s čim služi psihičnim individuumom pri njihovem življenju in doživljanju.

Ad 1. Stavki so dvoplastne tvorbe, razlikujemo jezikovno zvensko plast in njihov smisel. Stavek je funkcionalno-intencionalna smiselna enota, ki je zgrajen kot sklenjena celota iz množice besednih pomenov. Stavek je tvorba teh pomenov, ki ima svoje lastnosti in je intencionalna. Kot funkcionalna enota izpolnjuje funkcijo, ki izhaja iz funkcij njenih delov. Pri enobesednih stavkih samo zvenska plat besede kaže na to, da je sestavljen iz ene besede. Ločila so tudi nosilci pomenov, ki so nesamostojne funkcijske besede.

Ad 2. Zmožnost stavka temelji na njegovi celotni funkciji, ki »intencionalno ustvarja njegov stavčni korelat in ga hkrati prireja stavku« (159). Stanje stvari, ki ga je ustvaril stavek, moramo razlikovati od eksistencialno neodvisne »objektivne« sfere biti, ki mu stoji nasproti in je v njej zakoreninjeno stanje stvari.

Ad 3. Vsak stavek lahko izpolnjuje funkcijo »seznanjanja« ali »vzbujanja« v komunikaciji in eno postavi v ospredje, kar pa ni nujno za vsak stavek. »Samo tisti stavki, v katerih se lahko prerine v ospredje funkcija 'vzbujanja' zaradi svoje posebne smiselne vsebine, izgubijo svoj pravi 'smisel' (tj. 'svoj namen'), če so nastali v posameznem, nepovnanjenem mišljenju« (160).

20. Čisto intencionalni predmet preprostega mnenjskega akta

Razumeti je treba razliko med »čisto intencionalnimi« in »tudi intencionalnimi« predmeti. »Čisto intencionalni predmeti so do vseh ustreznih zavestnostnih aktov sploh 'transcendentni' v tem smislu, da ni noben realen element (moment) akta element čisto intencionalne predmetnosti in narobe« (161). Čisto intencionalni predmeti so tisti, ki »pripadajo preprostim mnenjskim aktom (ali njihovi množici)« (162). Tukaj je treba razlikovati med njihovo vsebino in strukturo, ki jih označujejo kot čisto intencionalne predmete.

K vsebini predmeta sodijo:

  • formalna struktura stvari,
  • celota materialne določnosti,
  • eksistencialni značaj.

Bistvo čisto intencionalnega predmeta je vidno v spremembah, ki se dogajajo pri spremembah načina izvajanja akta, ki je »v svoji celostni biti in takšnosti – kljub svoji transcendenci – predan biti in takšnosti pripadajočega zavestnega akta« (165). Čisti intencionalni predmet pa je tudi »v samem sebi v smislu eksistencialne avtonomije 'nič' [...] sam po sebi ni sposoben bivati niti se spreminjati« (165), je ustvarjen z intencionalnim mnenjem. Vendar pa kljub temu, ni popolni nič.

21. Izpeljani čisti intencionalni korelati pomenskih enot

S pomenskimi enotami »ustvarjeni« predmeti ostajajo heteronomni in eksistencialno neodvisni »toda ta njihova eksistencialna relativnost kaže neposredno na imanentno intencionalnost pomenskih enot in šele posredno nazaj na akte zavesti« (169). Akti zavesti so subjektivne tvorbe, ker so »v svoji izvirnosti dostopni samo subjektu zavesti« (169). Čisti intencionalni predmeti pa so kot korelati pomenskih enot »intersubjektivni«.

22. Čisto intencionalni stavčni korelat

Pri čisto intencionalnem stavčnem korelatu gre za to, da opišemo njegovo posebo zgradbo in "stanje stvari" znotraj njega. Pri korelatih zatrjevalnih stavkov razlikujemo med čisto intencionalnim stavčnim korelatom in morebitnim obstoječim "objektivnim" stanjem stvari, ki obstaja v območju, ki je eksistencialno neodvisno od stavka. To objektivno stanje stvari ima svoje eksistencialno mesto v obstoječih predmetih, z ustreznim predmetom kot členom pa stopa v ustrezno področje biti, ki ga v sodbah le odkrivamo. Kar pa ne velja za čisto intencionalno stanje stvari, saj nima svojega razliga za obstoj v ustreznem zatrjevalnem stavku. Zatrjevalni stavki lahko po svojem bistvu neposredno ustrezajo objektivnemu stanju stvari, kar pa ne velja za vprašalne stavke. "Zatrjevalni stavek je realiziran v materialnem objektu, glede na vsebovano povelje pa kot njegova izpolnitev. /.../ Realizirano stanje stvari pa ne nosi na sebi posebnega znaka ukaza in se po tem razlikuje od ukaza kot takega, za katerega je tak znak bistven." (173) Vendar pa Ingarden nadaljuje, da kaj takega, kar obstaja in je hkrati realizirano, sploh ni. Je "le čisto intencionalni korelat velelnega stavka ali subjektivnega intencijskega akta." (174)

V čisto intencionalnem stavčnem korelatu moramo razlikovati tudi med vsebino, intencionalno strukturo in načinom obstoja. Eksistencialni značaj vsebine čisto intencionalnega stavčnega korelata se razlikuje glede na tip stavka, saj ima ta vsebina formalno zgradbo, ki pripada določenemu stavčnemu korelatu. Znotraj vsebine moramo razlikovati tudi med materijo, formalno strukturo in eksistencialnim značajem čisto intencionalnega stavčnega korelata, saj se ti elementi med seboj razlikujejo.

Ingarden govori tudi o odpiranju predmeta, ki je vzet kot element stanja stvari. Ko razvijamo ustrezno stanje stvari, prodiramo v predmet, v njegovo notranjost. Predmet torej sami odpremo, ko začnemo izhajati iz dojemanja stanja stvari.

Vzporednost med eksistencialno avtonomnimi in čisto intencionalnimi stanji stvari sicer obstaja, vendar to ne pomeni, da kar velja za ene, velja tudi za druge in obratno. Eksistencialno avtonomna stanja stvari morajo zadovoljiti tako zakone, ki izhajajo iz bistvene zgradbe vsakega predmeta, kot tudi bistvene zakone, ki vladajo materiji ustreznega stanja stvari. Kar pa za vsebino čisto intencionalnih stanj stvari ni nujno. "Če je stavek po svoji smiselni vsebini večpomenski, se zrcali njegova mnogopomenskost v vsebini pipadajočega čisto intencionalnega korelata v nenavadni opalizirajoči množici." (186) To zahteva njegovo materijo, hkrati pa kaže njegova formalna struktua posebno zapletenost. Mnogopomenskost nekega stavka je lahko utemeljena na dva načina: ali v večpomenskosti posameznih besed znotraj stavka, ali v večpomenskosti stavčne konstrukcije. Čisto intencionalni korelat nekega večpomenskega stavka ne tiči v množici med seboj razmejenih stavnih korelatov, temveč eksistira en sam korelat in ena sama vsebina tega korelata, ki ima funkcijo opaliziranja. Stavek je torej večpomenski le, kadar vsebuje poleg večpomenskih elementov tudi take, ki niso večpomenski.

23. Zveze med stavki. Višje pomenske enote, ki se konstituirajo v njih

Srečamo lahko zaporedje več stavkov, ki se med seboj smiselno ne povezujemo. V tem primeru jih lahko poljubno zanemnjujemo in nadomeščamo z drugimi, saj njihov red ni določen z neko smiselno vsebino. Tako vsebuje vsak stavek misel, ki je v stavku sklenjena in je vedno začetek popolnoma nove misli. Sosledica stavkov je v tem primeru anomalija. "Sosledica stavkov sama na sebi v določeni meri zahteva, da jih ne upoštevamo že vnaprej kot mrtve kamne, ki leže drug poleg drugega, ampak kot člene višje celote." (189) Celoto lahko obravnavamo ali v nastajanju, ali pa kot nekaj, kar je mogoče dojeti izključno z razumevanjem posameznih, celoti pripadajočih stavkov. Tako imenovani koncept celote določa, opremljenost in zaporedje stavkov. Torej, "glede na to, kakšna naj bi bila celota, so koncipiani posamezni stavki glede na vsebino, formo in celo na jezikovno zvenski izraz." (190) Na koncu se torej oblikovano delo navadno razlikuje od načrta in osnutka, ki si ga je na začetku zasnoval avtor. Ko pa je pred nami celotno delo kot dokončana tvorba, so stavki tisto, kar je temeljno, da bi se celota sploh lahko konstituirala. Celota je torej odvisna od razvrščanja posameznih stavkov.

Med stavki obstajajo različni tipi možnih zvez. Lahko so ohlapne, nesistematične zveze, lahko pa je zveza zelo ozka. Lahko so neposredne, lahko se kažejo v ekspicitni ali implicitni obliki. Obstaja pa tudi razlika med čisto stvarnimi zvezami in zvezami, ki nastanejo na podlagi različnih logičnih funkcij v vsebinah stavkov. "Vse sistematizacije znanstvenih rezultatov temelje bistveno na tem, da pokažejo z logičnimi funkcijami on operacijami bolj ali manj strogo in ostro čisto stvarne zveze in da hkrati opremijo stavke z logično-operacijsko zmogljivostjo in vsakokratno zmogljivost z ustrezno operativno vlogo." (198)

24. Čisto intencionalni korelati v višjih smiselnih enotah, ki se konstituirajo v medsebojno povezanih stavkih

V tem podpoglavju Ingarden predstavi čisto intencionalne korelate, ki pripadajo medsebojno povezanim stavkom. Nanaša se na dva stavka, katerih čisto intencionalna korelata po vsebini predstavljata čisto drugi stanji stvari, vendar pa se oba nanašata na isti predmet (ker obstaja zveza med obema stavkoma). Pi tem poudarja, da je to nanašanje dvojnega pomena, ker lahko stavka razumemo na dva načina: kot sodbi ali pa kot povedna stavka. Odnos med obema stanjema stvari spreminja stalna eksistencialna zveza med njima. Če prvega stanja stvari ne bi bilo, tudi drugo stanje ne bi obstajalo, hkrati pa, pravi Ingarden:" Drugo stanje stvari ne poteka v okvirih prvega stanja stvari, niti ni njegov pogoj niti prvi ne zahteva drugega." (201) Do takih zvez med stanji stvari kot kolerati torej prihaja, take eksistencialne zveze pa dovoljuje lastna zgradba vsebine stavčnega korelata. Če je predmet dostopen le prek stavčne vsebine več medsebojno povezanih stavkov, se razcepi v množico različnih, a povezanih stanj stvari, pri čemer imajo razmejitve med stanji stvari čisto intencionalni značaj, tako kot njihove lastne vsebine. Te razceplenosti predmetov se pri branju kvalitetnega literarnega dela ne zavedamo, vendar pa se Ingarden sprašuje, s čim je v literarnem delu ta razcepljenost odstranjena.

25. Značaj quasi - sodb, ki pripadajo stavkom v literarnem delu

Dejstvo je, da se stavki v literarnem delu razlikujejo od tistih, ki jih najdemo v znanstvenih tekstih. Slednji so namreč prave sodbe v logičnem smislu, ki so lahko resnični ali neresnični, medtem, ko stavki v literarnem delu niso izjavni stavki, niti niso zatrjevalni stavki, sodbe. Zatrjevalni stavki, na katere naletimo v literarnih delih in so po zunanjem videzu sodbe v stavčni obliki, to dejansko niso, niti ne morejo biti. Zato jih ne smemo jemati resno ali kogarkoli na podlagi njih soditi. Stavkov znotraj literarnega dela torej ne ocenjujemo glede na resničnost oziroma neresničnost. Kar pa ne pomeni, da ničesar ne zatrjujejo. Vendar je "težko določiti to posebno modifikacijo zatrjevalnih stavkov, ker najdemo v različnih tipih literarnih del različne take modifikacije, med katerimi so nekateri zatrjevalni stavki bolj podobni sodbam, drugi pa bolj čistim izjavnim stavkom." (212)Zatrjevalne stavke z značajem quasi – sodb najdemo v mnogih dramskih delih, ki pa niso v nobenem smislu zgodovinski. V njih pride do eksistencialne postavitve intencionalno zasnovanega stanja stvari in imajo tudi ustrezni eksistencialni značaj. Pri razumevanju teh stavkov svoje pozornosti ne posvečamo neposredno na realna stanja stvari. Zatrjevalne stavke z značajem quasi – sodb najdemo tudi v ekaterih sodobnih romanih in romanih iz posameznih obdobij, ki tudi niso v pravem smislu zgodovinski, se pa v njih predstavljeni predmeti nanašajo na realni svet. "Ker pa se v literarnih delih nahajajo le zatrjevalni stavki različnih tipov z značajem quasi – sodb, ti stavki […] niso čisti izjavni stavki. In zato lahko – zavoljo svoje opisane posebnosti – vzbudijo v večji ali manjši meri iluzijo stvarnosti, česar čisti izjavni stavki ne zmorejo." (216)

26. Analogna modifikacija stavkov drugačnih tipov

Vsi stavki, ki pripadajo v besedilu predstavljenemu svetu, so podvrženi analogni modifikaciji. Tako vprašanja niso več prava vprašanja, temveč zgolj quasi-vprašanja, isto velja za želje, ukaze, trditve, ocene, se pa ti po svoji zunanji obliki ne razlikujejo od "resničnih" vprašnj, trditev, ocen ... Funkcija teh quasi-oblik je, da stvarjajo določene eksistencialno nesamostojne korelate in tako zgolj hlinijo stvarnost. Bralcu teh quasi-oblik ni dovoljeno prenašati iz tega sveta in jih imeti za realne. Zanj so ta vprašanja sicer zares izgovorjena in na nekoga naslovljena, vendar njihova funkcija se s tem ne spremeni. "Med stanji stvari, ki se razvijajo v literarnem delu, obstajajo med drugim tudi taka, ki so /.../ odvisna od drugih stanj stvari, ki jih označujejo neposredno smisli stavkov, sama pa so samo posredno označena z ustreznimi prvinami pomenske plasti smiselnih enot." (229)

6. poglavje. Vloga plasti pomenskih enot v literarnem delu. Funkcija predstavljanja čisto intencionalnih stavčnih korelatov

27. Razlika med različnimi funkcijami stavkov in stavčnih zvez

V tem poglavju nas zanima predvsem učinkovitost funkcije stavčnih vsebin, da lahko prepoznamo njihovo vlogo v literarnem delu. Stavki in stavčne zveze imajo v literarnem delu dve različni vlogi:

1. ustvarja ali izoblikuje preostale plasti literarnega dela. Znotraj te vloge obstajajo različne funkcije smiselnih enot: a. gre za intencionalno zasnovanost predstavljenih predmetnosti (po njihovi naravi, kvalitativni opremljenosti, formalni in in eksistencialni strukturi); b. stavčni smisel ne določa samo predstavljenih predmetov, temveč tudi njihovo predstavitev, pri tem pa v veliko primerih sodeluje tudi zvenska plat stavka; c. pomeni posameznih besed in smiselne vsebine stavkov imajo vpliv na podrobnejše oblikovanje tvorb in značajev, ki so v tej plasti; č. smiselne enote predstavljajo množice videzov, znotraj katerih pridejo predstavljeni predmeti do svoje pojavne oblike. Tu ima zopet veliko vlogo jezikovno zvenska stran; d. da bi lahko obravnavali vlogo smiselnih enot pri nastajanju ideje dela, moramo najprej vedeti, kaj ideja dela sploh je.

2. predstavlja smiselne enote kot posebno gradivo v heterogenem materialu literarnega dela, ki dodajajo svoj delež tudi k njegovi polifoniji in s tem vplivajo na izoblikovanje celotne literarne umetnine.

28. Zasnovalna funkcija stavkov, stanj stvari in njihov odnos do predstavljenih predmetov

Smisel stavka je odločilno določilo predmetov v literarnem delu in njihove usode. Izvor obstoja teh predmetov izhaja iz izpeljani intencionalnosti stavčnih smislov. Med čisto intencionalnimi stavčnimi korelati, predvsem med čisto intencionalnimi stanji stvari je zelo ozka zveza. Oboji so vsebini stavka transcendentni in so del tistega, kar se intencionalno ustvarja preko stavčnih zvez ali njihovih besednih pomenov. Torej sodijo intencionalna stanja stvari v predmetno plast literarnega dela. Namreč, če obstajajo stanja stvari, potem obstajajo tudi predmeti in obratno.

»Pri eksistencionalno avtonomnem predmetu gre za vsa stanja stvari, ki so v nekem časovnem trenutku na področju njegove eksistence, pri čisto intencionalnem predmetu pa nasprotno le za tiste, ki se v ustreznem literarnem delu dejansko razvijajo« (232) Intencionalno zasnovana stanja stvari imajo zelo pomembno vlogo pri oblikovanju predstavljenih predmetov, pri tem pa je pomemben le prvi imenski zasnutek istih predmetov od začetka. To, kako so predmeti, ki se konstituirajo v literarnem delu, ustvarjeni in kakšna je njihova usoda, je odvisno od stavčne vsebine. To pa kaže centralno vlogo plasti stavkov, ki jo imajo z vidika konstitutivnosti.

Intencionalno zasnovano predmetno plast literarnega dela lahko obravnavamo z dveh vidikov:

1. Ko pri teoretični obravnavi zgradbe dela iščemo konstitutivne odnose, potem ležijo stavnja stvari glede na predmete, ki se v njih vsakokrat konstituirajo »spodaj«, pri čemer je najnižja plast plast smislov;

2. Kadar pa nasprotno pri sprejemanju dela beremo stavke z razumevanjem, potem leži plast stanj stvari »zunaj« predmetne plasti.

Stanja stvari se predstavljajo kot predstavljajoče, predmeti pa kot tisto, kar je predstavljeno. Pri branju smo na plat stanja stvari predmetne plasti pozorni le v toliko meri, da uvidimo, kar je predstavljeno. Torej posveča bralec več pozornosti predstavljenim predmetom, kot samim stanjem stvari.

29. Funkcija predstavljanja in razkazovanja stanj stvari

Ingarden predstavi tri skupine stanj stvari:

1. stanja takšnosti – znotraj tega lahko stavek razumemo na dva načina, in sicer da ima določen predmet v stavku tako in tako lastnost, ali pa stavek razumemo tako, kot izraža smisel stavka;

2. stanja, ki temeljijo na videzu stvari – ta stanja stvari nam kažejo tematskost in pojavni videz dane stvari. Če je ta stvarna, se nam razkrije tudi stanje videza takšnosti;

3. stanja dogajanja – prikazujejo predmete, ki so udeležena pri dogajanjih. Znotraj teh stanj so lahko predstavljeni ne samo predmeti, temveč tudi druga stanja stvari, ki v tem dogajanju vzbujajo ustrezne predmete. »Stanja dogajanja so torej vezni člen med stanji takšnosti, ki so na eksistencialnem področju posameznih predmetov in so bistveno v pomoč pri predstavljanju, pogosto tudi pri prikazovanju celih izsekov predmetnega sveta« (239

Funkcija prikazovanja pa mora izpolniti dve vrsti pogojev: 1. predmetne, kjer mora ustrezni predmet kazati med svojimi lastnostmi tudi tiste, ki vsebujejo samoreprezentativne kvalitativne momente; 2. subjektivne, ti pa so v izpolnjevanju določeno zgrajenih aktih zavesti, katerih posledica je aktualizacija videzov, tu pa se pojavi vsakokratno nazorno dojemljiv predmet. Prikazovalna stanja stvari sicer lahko obstajajo le kot eksistencialno avtonomna, kadar v njih prvine vsebujejo samoreprezentativne kvalitativne momente. Vendar pri čisto intencionalnih stanjih stvari je vsebovanje samoreprezentativnih kvalitativnih momentov le quasi – vsebnost.

30. Drugi načini predstavljanja s stanji stvari

Obstajajo pa še drugi načini predstavljanja:

1. Način predstavljanja s stanjem stvari je odvisen predvsem od tega, katero stanje stvari od vseh možnih, ki lahko pripadajo določenemu predmetu je določeno in izbrano s stavčno vsebino. Obstaja tudi možnost, da predmete predstavimo s stanji stvari na različne načine, saj je lahko isti intencionalni predmet predstavljen v različnih kombinacijah lastnosti in stanj.

2. Različne načine predstavljanja dobimo tudi glede na to, ali stavčne vsebine vsebujejo taka stanja stvari, ki kažejo predmet, kot da je določen tako in tako v njih samih ali pa, kot da gre za zamišljeno stanje stvari, kjer je njihova vloga le postranska.

3. Naslednji način predstavljanja je odvisen od tega, katero pomensko gradivo je bilo uporabljeno za oblikovanje stavkov. Gre za načine, s katerimi so stanja stvari določena s stavčno vsebino, s tem pa so tesno povezani tudi načini predstavljanja predmetov s stanji stvari. Pri tem pa so stavki lahko različni: 1. glede na čisto pomensko gradivo; 2. glede na zven uporabljenih besed.

4. K posebni razliki v načinu predstavljanja pripelje tudi vrsta povezav med intencionalno zasnovanimi stanji stvari, ki imajo svoj temelj v stavčni zgradbi in v tipu stavčnih zvez. Tu omenja Ingarden Fritza Stricha, ki je opazil, » /…/ kako je iz stavčne zgradbe same bistveno odvisno oblikovanje predmetne plasti literarnega dela. Seveda je spregledal sfero stanj stvari in s tem tudi za nas pomemben problem predstavljanja, vendar pa je nedvomno uvidel vlogo stavka v zgradbi literarne umetnine, /…/« (248) Razlika v stavčni zgradbi in razlika v stavčni zvezi nas pripelje predvsem k drugače zgrajenim stanjem stvari in k drugačni vrsti njihovih povezav. »Različnost v zgradbi stanj stvari in v vrsti njegovih povezav torej vodi k različnosti v načinu predstavljanja pripadajočih predmetov in njihovih usod« (249).

5. Razlike v načinu predstavljanja dobimo tudi glede na to, ali pripovedujoči subjekt pripada delu kot posledica posebnega oblikovanja stavčne vsebine. »Če smisel stavkov ali okoliščin, v katerih se nahaja, ne kaže na avtorja kot pripovedovalca, potem je celotno delo tako rekoč zunaj avtorjevega prava in avtor sam ne sodi v delo kot predstavljena oseba. Drugače je, če je avtor sam predstavljen kot pripovedovalec v ustreznih stanjih stvari.« (251)

6. Razlika je tudi med »dramatično« in »nedramatično« obliko literarnega dela. V pisani drami tečeta vzporedno dve besedili, in sicer stransko besedilo, v katerem najdemo podatke o kraju, času, načinu uprizarjanja, na drugi strani pa je glavno besedilo, besede, ki jih posameznik izgovarja. Obe besedili skupaj učinkujeta vzajemno. Če je stransko besedilo poleg glavnega, vodi to do neposredne določitve nekaterih stanj stvari, ki po logiki stvari sodijo v stvarnost, kot jo intencionalno ustvarjajo govorjeni stavki.

31. Vloga pomenskih enot kot posebno gradivo v zgradbi literarnega dela

V vsakdanjem govoru in branju literarnih del se poslužujemo stavčnih smislov zato, da bi lažje dojeli stanja stvari in predmete, na katere se stavek nanaša. Navzočnost plasti smiselnih enot se izraža predvsem v dejstvu, da delo ne more biti popolnoma iracionalna tvorba, kot lahko to opazimo pri nekaterih drugih tipih umetnosti. Moment racionalnosti je v literarnih umetninah vedno navzoč, saj pri estetskem sprejemanju dela vedno prehajamo skozi atmosfero racionalnega. To je popolnoma neizogibno, v kolikor želimo delo razumeti in priti do naslednjih plasti dela. Je pa količina te racionalnosti različna od dela do dela.

Pri obravnavanju literarnega dela pa so pomembne še nekatere druge lastnosti stavčnih smislov:

1. Razlika med »jasnostjo« in »nejasnostjo«. Ti dve lastnosti sta značaj stavka samega in imata v njegovi strukturi svoj ontični temelj. V primeru jasnosti stavka gre za nekaj, kar je priklicano predvsem s strukturno lastnostjo stavčnega smisla in stavčnih povezav.

2. Poznamo tudi razlike med enopomenskostjo in mnogopomenskostjo, preprostostjo in plastnostjo, lahkostjo in težavnostjo stavkov ali celotnega besedila. »Različne kombinacije teh lastnosti nas lahko vodijo k temu, da tvori plast smiselnih enot kot celota poseben značaj, ki ga je mogoče pogosto le uzreti, ne pa tudi pojmovno določiti. /…/ Ta poseben značaj je tisto, kar ustvarja slog besedila neke literarne umetnine ali tudi pesnikov slog.« (258)

7. poglavje. Plast predstavljenih predmetnosti

32. Rekapitualcija in uvod

V nadaljevanju Ingarden analizira tiste predmete, ki so predstavljeni v literarnem delu. Ta plast literarnega dela je najbolj znana in običajno tematsko pojmovana kot edini dejavnik v literarnem delu. Tudi večina literarnih študij se osredotoča na to plast, vendar znanstveni prijem proučevanja te plasti ni zadovoljiv. En razlog za to je psihologistično pojmovanje literarnega dela, drugi razlog pa je v tem, da običajnega bralca »zanima zgolj materialna oprijemljivost vsebine premetov, za katere gre« (261). Pri tem bralec prenaša lastnosti in strukture realnih predmetov na predstavljene predmete in spregleda njihove posebnosti. Zaradi tega je potrebno odkriti in pojasniti, kar je netematsko že navzoče pri stiku z literarnim delom in tudi vpliva na njegovo estetsko sprejemanje.

»V literarnem delu predstavljeni predmeti so izpeljani iz čisto intencionalnih predmetov, ki so zasnovani v pomenskih enotah« (262) in vse kar je bilo o tem že prej povedanega velja, nekatere trditve pa je potrebno obnoviti in jih nadgraditi. Pri vsakem predstavljenem predmetu moramo razlikovati vsebino od čisto intencionalne strukture tega predmeta. Pri estetskem branju smo osredotočeni na vsebino, ki se ji na tem mestu Ingarden posveti.

Predstavljeni predmeti se združujejo v enotno eksistencialno področje in tvorijo »vedno izsek ne pobliže definiranega sveta, ki ga določa njihov tip bivanja in takšnosti, in sicer izsek, katerega meje niso ostro zamejene« (262). Tudi če je samo en predmet predstavljen v eni situaciji, je še vedno predstavljen »kot nekaj, kar biva v neki obsežnejši predmetni celoti bivajočega« (262). Vedno je prisotno ozadje, ki s predstavljenim predmetov tvori eno eksistencialno področje, ki »učinkuje prek ustreznih vsebinskih momentov in torej prek ustreznih momentov stanja stvari« (262). Ozadje ni vedno označeno z ekspilcitnimi besednimi pomeni, v največ primerih je to rezultat potencialnega stanja besednih pomenov v stavkih. Predstavljeni predmeti so lahko tudi heterogeni. Enotnemu literarnemu besedilu ustreza enotna predmetna sfera, ki pa lahko presega to kar je v stanju stvari eksplicitno predstavljeno. Ingarden na tem mestu opozarja, da moramo izraz »predstavljena predmetnost« razumeti zelo široko, kot »vse, kar je kot tako predstavljeno« (264).

33. Habitus realnosti predstavljenih predmetov

Z značajem quasi-sodb zatrjevalnih stavkov in z modifikacijami vseh ostalih stavkov so povezani tudi »značaji eksistence, ki jih lahko najdemo v vsebini predstavljenih predmetov, podrejeni korelativni modifikaciji« (265). Ko imamo v literarnem delu predmete, ki so tip realne eksistence, naletimo v literarnem delu na realnostni značaj. »[R]ealnostnega značaja pa ne gre popolnoma identificirati z značajem eksistence dejansko bivajočih realnih predmetov« (265). Zunanji habitus najdemo pri predstavljenih predmetih in ga ne smemo jemati resno.

34. Predstavljeni prostor in »predstavnostni prostor«

Predstavljeni predmeti v literarnem delu so po svoji vsebini »realni« in morajo biti zato predstavljeni, kot da obstajajo v času in prostoru. Vendar prostor v literarnih delih ni realni, ni »orientirani prostor«, ni idealni in prav tako ni »predstavnostni prostor«. Ta prostor je »lastni prostor, ki po svojem bistvu pripada predstavljenemu 'realnemu' svetu« (267). Je soroden vsem prostorom, vendar pa je po svoji strukturi najbolj blizu objektivnemu realnemu prostoru. Od realnega prostora se razlikuje po tem, da ni pozitivno razmejen, hkrati pa ni tako brezmejen kot realni prostor.

Predstavljeni in »predstavnostni« prostor sta popolnoma ločena in med njima ni mogoč noben prostorski prehod. Vendar pa lahko pri branju literarnega dela »pogledamo neposredno v katerikoli predstavljeni prostor z živo, nazorno predstavo in s tem delno premostimo prepad med obema ločenima prostoroma« (269). To »dejstvo temelji v načinu prikazovanja predstavljenih predmetov, ki se realizira pri aktualiziranju njim pripadajočih videzov« (270).

»Predstavnostni prostor je za razliko od predstavljenega prostora strogo imanenten predstavnemu doživetju, je njegov pravi 'reelni' del […] in ga ni mogoče odstraniti iz nazornih predstavnostnih doživetij« (272). Predstavnostni podatki so v predstavnostnem prostoru »pod 'direktivo' bistvenega intencionalnega zamišljanja, ki ga vsebujejo predstavnostni akti« (272). Predstavnostni podatki imajo torej svoje določitve in svoj red, ki ni vnesen od zunaj z zamišljanjem. Podatki so pod direktivo vsakokratnega predstavnostnega akta, ta direktiva pa je odvisna od različnih dejavnikov (duševno in duhovno življenje). Direktiva se lahko omeji na nastop in zaporedje določenih kvalificiranih podatkov, pri tem je intencija predstavnostnega akta usmerjena neposredno na predstavljeni predmet; lahko pa predstavnostni podatki sami na nek način »oživijo« in postanejo posebna predmetna celota in lahko »reprezentirajo« predstavljeni predmet zaradi njihove podobnosti z njim.

35. Različni načini prostorske orientacije predstavljenih predmetnosti

V literarnem delu predstavljenim predmetom pripada čutno zaznavni prostor, ki mora biti prikazan s sredstvom orientiranega prostora; pri tem se pojavi vprašanje kje je središče orientacije. Orientacija se nahaja znotraj predstavljenega sveta, vendar pa je odvisna od načina predstavitve.

36. Predstavljeni čas in časovne perspektive

»Če imajo predstavljeni predmeti značaj realnih predmetov, potem so […] v svojskem, predstavljenem času, ki ga moramo razlikovati od 'objektivnega' časa realnega sveta, kot tudi od 'subjektivnega' časa absolutnega subjekta zavesti« (278).

Momenti in faze predstavljenega časa niso identični s časovnimi momenti, v katerih je avtor delo napisal, niti z momenti, v katerih bralec bere knjigo. Razlikovati moramo med: »2. homogenim »praznim«, fizikalno – matematično določenim »objektivnim« svetovnim časom; 2. konkretnim, čutno zaznavnim, intersubjektivnim časom, v katerem živimo vsi skupaj; in 3. strogo subjektivnim časom« (279). V literarnih delih je predstavljeni čas analogon konkretnemu, intersubjektivnemu oz. subjektivnemu času, to ni prazni, fizikalni čas; prav tako intersubjektivni in subjektivni čas nista strogo homogena.

Po strukturi se predstavljeni čas razlikuje od dejanskega časa, je njegova modifikacija. Vsaka sedanjost dejanskega časa označuje »zdajšnji trenutek« in kar je v tem trenutku navzoče, poudarjena je aktualnost, ki je preteklost in prihodnost nimata; to pa ja karakteristika sedanjosti, v smislu »in actu esse«. »In actu esse« je lastnost sedanjosti, prek katerega se opredeljuje preteklost in prihodnost, preteklost je to, kar je preživelo »in actu esse«, prihodnost pa tega še ni dosegla.

»Predmeti, predstavljeni v literarnem delu, so izvedeni čisto intencionalni predmeti, ki jih označuje bistvena eksistencialna heteronomija, čeprav so običajno glede na svojo vsebino po svojem značaju realni predmeti« (282). Zaradi eksistencialne heteronomije je čas v literarnem delu analogon dejanskega časa; čeprav tudi tu opredeljujemo preteklost, sedanjost in prihodnost, ta ni vezana na »in actu esse«, ampak obstaja zaradi vzajemnega reda predstavljenih dogajanj.

Dejanski čas je kontinuiran, nima vrzeli, v nobenem večjemu literarnemu delu pa čas ni tako predstavljen, ampak z razvojem časovno razprostrtega dogajanja. Dogajanja, ki v literarnih delih izpolnjujejo čas, »niso nikoli predstavljena v vseh svojih fazah […] vedno so predstavljene le posamezne, daljše ali krajše, faze ali celo samo trenutni dogodki, tista dogajanja pa, ki so med temi fazami ali dogodki, ostajajo nedoločena« (283).

37. Funkcija posnemanja in reprezentacije predstavljenih predmetov

Trditev, da je literarna umetnina »predstavitev« življenja, stvarnosti ali da celo to je, se nanaša samo na predmetno plast, ne na celotno delo. Ko govorimo o stvarnosti nekega dela, govorimo o »zgodovinskih« romanih in dramah. Pri »historičnih« literarnih delih »gre« za realne, nekoč bivajoče predmete, osebe so poimenovane po nekoč živečih osebah in morajo biti posnetek teh oseb in tudi reprezentirati kar posnemajo. Literarna »historična« dela se razlikujejo od znanstvenih historičnih del, »pomenske intencije znanstvenega dela zadevajo samo to, kar je realno, to pa, kar je čisto intencionlano, izgine iz njegovega vidnega polja. V literarnem delu pa nasprotno stopa v prvi plan čisto intencionalni predmet – kot dozdevno 'realen' – in skuša zakriti ustrezni realni, reprezentirajoči predmet tako, da se sam izdaja zanj« (291).

38. Nedoločena mesta predstavljenih predmetov

Bistvene lastnosti po katerih se predstavljeni predmeti ločujejo od realnih predmetov se »[p]osebno jasno kažejo tam, kjer predstavljeni predmeti po svojem značaju sodijo k realnim predmetom, od koder sledi, da so ti predmeti zasnovani s končnim številom pomenskih enot različnih stopenj« (292–293). Realni predmeti so naslednje formalne poteze:

  • vsak realni predmet je vsestransko določen enopomensko
  • vsa določila realnega predmeta tvorijo skupaj izvorno konkretno enotnost;
  • vsak realni predmet je individualen.

Drugače je pri predstavljenih predmetih in pri intencionalnih predmetih na sploh, ta drugačnost je vezana na njihovo vsebino. V literarnem delu je intencionalnost zasnovana na dva načina: z imenskimi izrazi in s polnimi stavki; »[t]i razvijajo določena stanja stvari, v katerih so predmeti predstavljeni in konstituirani« (294). Določila predstavljenih predmetov so zasnovana na podlagi stanja stvari in z imenskimi izrazi, zato se zdi, da predstavljenim predmetov pripada neskončna množica določil, to je še bolj verjetno zato, »ker lahko imenski izrazi zavoljo formalnih vsebin svojih predmetov zasnujejo svoje predmete kot prvotne enote« (295). Forma je pri predstavljenih predmetih zgolj shema. Ker je predmet »zamišljen hkrati formaliter, in nosi v sebi kot konkretna enota neskončno mnogo med seboj povezanih določil, ter so prav s tem kot taki intencionalno ustvarjeni, nastajajo v njem številčno 'neomejena' nedoločena mesta. Teh nedoločenih mest načelno ni mogoče odstraniti z nobeno končno obogatitvijo vsebine imenskih izrazov« (295). Pri realnem predmetu prazna mesta niso mogoča.

V vsebini predstavljenega predmeta so »nedoločna mesta« vezana na individualnost realnega predmeta tudi v določilih realnega predmeta, ki so v literarnih delih splošna in ne individualna določila individualnega predmeta, z uporabo splošnih imenskih izrazov puščamo nedoločena »individualna« določila predstavljenih predmetov. Zato »predstavljeni, po svoji vsebini 'realni' predmet ni vsestransko popolnoma enopomensko določen individuum, ki tvori izvorno enotnost, ampak je le shematizirana tvorba z različnimi nedoločenimi mesti in s končnim številom pozitivno mu pripisanih določil« (297).

8. poglavje: Plast shematiziranih videzov

40. Zaznavana stvar in konkretni čutno zaznavni videzi

Med realnimi predmeti lahko predstavimo na eni strani realne stvari in dogodke, ki se dogajajo v »zunanjem« svetu poljubnega psihičnega individuuma in pa »lastna« psihična doživetja, stanja ter človekove trajne značajske poteze. Ti različni predmeti se kažejo na različne načine. V tem poglavju pa se posvečamo predvsem tistim »videzom«, v katerih zaznavane stvari dosežejo telesno samoreprezentacijo ali samopredstavitev. Videz je kontinuirana množica videzov. Sledijo si v stalnem zaporedju in se po svoji biti in takšnosti nanašajo na zaznavajoči subjekt, kljub temu da niso odvisni zgolj od njega. Ne gre za neko subjektivno dogajanje v duši zaznavajočega, hkrati pa se ne nahaja v prostoru, v katerem je zaznavan predmet. »Ta odnos doživetega videza do zaznavajočega subjekta se kaže predvsem v njegovi bistveni odvisnosti od subjektovega obnašanja.« (304)

Videz je v stalnem stiku s hkrati izvršenimi zavestnimi dejanji zaznavajočega in je občutljiv na spremembe, ki se dogajajo v aktih. Kontinuirana množica videzov pa je podvržena lastnim spremembam, ki so pogojene s časovno strukturo. Torej je aktualni videz odvisen od preteklih videzov, ki niso več aktualni. Med njimi prihaja do odvisnosti, ki pa je drugačna od odvisnosti, ki obstajajo med stanji stvari, kot se kažejo v ustreznih videzih.

Zelo pomembno je tudi nasprotje med »izpolnjenimi« in »neizpolnjenimi« kvalitetami. »Neizpolnjene« kvalitete so posebni značaj, ki se lahko kaže v vsebini videza, ker so dani drugi videzi istega predmeta, v katerih se pojavlja od nas obrnjena stvar predmeta kot njegova »sprednja stran« v izpolnjenih barvnih kvalitetah, in ker je vsebina aktualnega videza odvisna tudi od vsebine predhodnih videzov. Neizpolnjena kvaliteta lahko oblikuje pojav lastnosti, ki ni pobliže določena, lahko pa pojavno kažejo popolnoma določene lastnosti. Natančna določenost in istost kvalitet, ki omogočajo pojavnost iste predmetne lastnosti, nam omogočata, da govorimo o »neizpolnjeni« kvaliteti. Gre za nekaj fenomenalno določenega in ne le signitivno zamišljenega.

Videzi, ki jih doživimo med izkušnjo ene in iste stvari, se spreminjajo. Nekaj, kar je bilo v prejšnjih videzih navzoče le v obliki neizpolnjene kvalitete, lahko dobi pozneje obliko izpolnjene kvalitete in obratno. Vendar pa se načelno ni mogoče znebiti neizpolnjenih kvalitet.

»Vsak vizuelni videz neke stvari tvori del nekega enakšnega celotnostnega videza v danem momentu celotnega zaznavanega okolja zaznavajočega subjekta in je z drugimi prvinami, ki so navzoče v vsebini tega celotnostnega videza, izvorno zraščen, čeprav je med njimi običajno jasno viden.« (309) Enotnost nekega videza, ki pripada ustreznemu predmetu je konstituirana s skupno pripadnostjo prvin, ki jih vsebuje. Je posledica mnogih določeno urejenih videzov.

41. Shematizirani videzi

Husserl je zatrjeval, da obstaja močna povezava med poljubno zaznavno dano lastnostjo stvari in strogo zakonsko urejeno množico videzov, v kateri se kažejo ustrezne lastnosti. Pri tem ne govorimo o enkrat doživetem in že minulem videzu, temveč o določenih idealizacijah, ki so shema konkretnih videzov. Ti se morajo po svoji vsebini in načinu doživljanja medsebojno razlikovati.

»Možno je, da dva videza, ki sta doživeta v dveh različnih časovnih momentih in se zato razlikujeta tako po svojih vsebinah kot tudi po načinu doživljanja, kljub temu povzročata izvorni pojav ene in iste lastnosti stvari /…/ ker pač vsebujeta konkretizacijo istih shematiziranih videzov. S tem je seveda povezano tudi dejstvo, da v vsakokratnem konkretnem videzu tvorijo vse prvine njegovega videza vase zraščeno enoto, v kateri je vsaka prvina obarvana od drugih, da pa sprememba tega obarvanja nima nobenega vpliva na istost, vsaj tistih prvin, ki jih vsebuje videz.« (310 - 311

42. Shematizirani videzi v literarnih delih

Shematizirani videzi sodijo k zgradbi literarnega dela. Niso plod doživetja nekega psihičnega individuuma, temveč leži vzrok njihove določitve v stanju stvari oziroma v predmetih, ki so v njih predstavljeni.

Bralec, ki bere neko literarno delo in ne pozna okolja v katerem se to odvija, aktualizira v delu vnaprej določene videze ustreznega okolja, vendar pa, ker njegova izkušnja ni realna, nikoli ne doseže njihove aktualizacije tako, da bi se ta videz prekrival s tistim, ki bi ga doživel, če bi to okolje realno obiskal. Bralec z branjem izpolnjuje in bogati sheme videzov z vsebino že doživetih konkretnih videzov. Literarno delo je shematična tvorba, vendar ga moramo dojeti v njegovi shematični naravi in ga ne smemo zamenjevati s posameznimi konkretizacijami, ki nastajajo pri posameznih branjih.

Prikazovanje predmeta v smislu »tega, kakšen je predmet videti«, povzroča »stanje pripravljenosti« videzov, ki pripadajo predstavljenim predmetom ali množici videzov. K stanju pripravljenosti videzov ne pripomorejo ustrezno izbrani intencionalno pomenski in stavčni korelati, temveč besedni zveni in jezikovno zvenske tvorbe višjega reda.

»Da bi literarno delo držalo ustrezne videze v stanju pripravljenosti in bi se bralcu med branjem vsilili, morajo biti v zvenski plasti predvsem besede, ki niso vzete le iz besednega zaklada živega jezika, ampak morajo kazati hkrati njihov zven ali podobnost z ustreznim predmetom ali pa vsebovati »manifestacijske kvalitete« ali končno s stalno rabo v določenih konkretnih življenjskih situacijah vzbuditi trdne asociacije z raznimi videzi.« (314)

Videzi, ki se bralcu vsilijo med branjem se ne morejo aktualizirati kot avtentični zaznavni videzi, temveč le v fantazijski modifikaciji. Bralcu so sugerirani le umetno in zato sodijo k quasi-realnim predmetom.

Vedno je v stanju pripravljenosti videzov, ki niso neposredno sovisni, tako da se predmeti pri branju v živo pojavijo v trenutno aktualiziranih videzih le od časa do časa, s čimer je povezana stabilizacija videzov, ki so v stanju pripravljenosti.

43. »Notranji videzi« lastnih psihičnih dogajanj in značajske lastnosti kot prvine literarnega dela

Obstajajo tudi »notranji« videzi, ki oblikujejo telesne lastnosti in značaje kot »izraz« duševnih in duhovnih procesov ter psihične lastnosti. V tem primeru ima beseda videz zgolj prenesen pomen, saj je ne moremo primerjati z vsebinami »zunanjih« videzov.

»Notranji« videz je analogen videzu neke »čutno« dane stvari v treh točkah:

  • to, po čemer se pojavljajo naše lastne duševne lastnosti in stanja, se razlikuje od drugih;
  • to, kar se razlikuje od njega, mora znati pripraviti do samoreprezentacije;
  • to, kar izvršuje svojo nalogo, ni subjektu zavesti, ki dojema lastne psihične lastnosti in stanja, predmetno dano, ampak to samo doživlja.

Od vsebine notranjih videzov, kaj se nam kaže v notranjem zaznavanju, vendar pa obstajajo tudi psihična stanja in značajske lastnosti, ki se sicer pojavljajo v notranjih videzih, vendar nimajo zaznanjske utemeljitve. Ti tvorijo samo »spremljevalni pojav«, nimajo pa deleža pri funkciji prezentacije psihičnega. »Za poseben način pojavljanja psihičnega gre tedaj, kadar ne eksistira nobena notranja zaznava kot posebno reflektivno usmerjen akt zavesti, in ko se kljub temu preprosto zavedamo pravkar razvijajočega se psihičnega procesa.« (322)

Tudi »notranji« videzi prehajajo v literarno delo. Umetnost, ki jo premore pesnik je prav ta, da psihična stanja in značajske lastnosti predstavlja v takih stanjih stvari, da jih določajo doživljajske situacije in videzi, v katerih se razkrivajo ustrezne psihične realitete. Če ta način predstavljanja manjka, potem liki v literarnem delu niso življenjski.


9. poglavje: Vloga shematiziranih videzov v literarnem delu

44. Razlikovanje temeljih funkcij shematiziranih videzov v literarnem delu

Vloga plasti videzov v literarnem delu je dvojna:

  • »[v]idezi v stanju pripravljenosti omogočajo, da predstavljene predmete dojamemo v vnaprej določenih tipih njihovih pojavnih načinov čutno nazorno. Hkrati dobijo nad predstavljenimi predmeti neko čudežno moč, ker vplivajo na njihovo konstituiranje« (324–325).
  • »Videzi imajo svoje lastne lastnosti in konstituirajo lastne vrednostne kvalitete, ki imajo v polifoniji celotnega dela svoje posebno mesto in pri estetskem sprejemanju dela bistveno vlogo« (325).

45. Določitvena funkcija videzov. Vpliv različnosti videzov na celotni značaj dela

Najpomembnejša funkcija videza je, da »predstavljene predmete prikaže v pojavni obliki tako, kot je v delu vnaprej določeno« (325). Konkretnost, stroga individualnost, živost, utelešenje predstavljenih predmetov, se lahko realizirajo samo z aktualizacijo videzov v stanju pripravljenosti. Če videzov v literarnem delu ne bi bilo, bi bili predstavljeni predmeti samo prazne »pojmovne« sheme. V literarni umetnini so videzi v stanju pripravljenosti neizogibni, sicer bi bilo besedilo bolj pusta razprava kot pa umetnost.

Če bi bili videzi vnaprej določeni in v stanju pripravljenosti le prek stavčne vsebine, bi bili predstavljeni predmeti zgolj pojavne oblike, ne bi imeli vpliva na njihovo konstituiranje. Do stanja pripravljenosti videzov pa pride tudi zaradi raznovrstne jezikovnozvenske tvorbe in zato »pri rabi dveh pomensko istovetnih, po svojem besednem zvenu pa dve različni besedi lahko hranita v stanju pripravljenosti različne videze oz. da je enkrat videz vnaprej določen s stanjem pripravljenosti, drugič pa le s pomenom besede, ki se bralcu ne vsiljuje« (326). Lahko pa ima »beseda zaradi svojega besednega zvena v stanju pripravljenosti drugačen videz od tistega, ki ga vnaprej določa njegov pomen, ali da prehaja z videzom v stanju pripravljenosti z njegovim pomenom določen predmetni nekaj« (326). Videzi v stanju pripravljenosti prispevajo svoje k nazornemu pojavljanju in h konstituciji predstavljenih predmetov.

Ko govorimo o določitveni funkciji videzov, moramo razlikovati dve različni situaciji:

  • primarno »so določeni predstavljeni predmeti z intencionalnostjo pomenskih enot oz. z ustreznimi čisto intencionalnimi stanji stvari in to zavoljo njihove predstavljalske funkcije« (327);
  • sekundarno videzi v stanju pripravljenosti izpolnjujejo funkcijo v zvezi s predstavljenimi predmeti, tako da jih oblikujejo.

Kako videzi vplivajo na delo, je najlažje pojasniti, če pokažemo, »kako drugačnost videzov modificira celotno delo in mu da glede na vrsto tu prevladujočih videzov drugačen pečat« (327). V delu so načelno lahko videzi v stanju pripravljenosti ne glede na vsebino. Bolj običajno pa je, da v literarnem delu prevlada posebna vrsta videzov, ki mu da značilen pečat. Druga razlika med deli je ta, da so v enih delih v stanju pripravljenosti videzi, ki so skupna last, so vsakdanji in povprečni načini pojavljanja predmetov, v drugih delih pa so videzi, pri katerih lahko le redko zaznamo predstavljenim predmetom podobne predmete. Raba slednjih kaže nove »obraze« predstavljenega sveta in je pogosto povezana z nastankom novih literarnih smeri. Podobna tej je tudi razlika, ko so nam nekateri videzi bolj znani od drugih; nekatere stvari so naključno dane v določen izbor videzov, vendar pa smo iz katerihkoli razlogov zainteresirani, da jih razumemo prav v takšnih videzih. Še ena razlika pri načinu pojavljanja predstavljenih predmetov je ta, da lahko med posameznimi deli »zaznamo občutno razliko v pogostnosti vrzeli oz. kako so posamezni videzi povezani med seboj« (332).

46. Dekorativne in druge estetsko relevantne lastnosti videzov

Plast videzov v literarnih delih vsebuje »lastne vrednostne kvalitete in lahko konstituira lastne estetske vrednosti glede na tip videzov in vrsto njegove vsebine ter da so znotraj ene in iste vrste te vsebine možni še različni sistemi vrednostnih kvalitet, ki so si med seboj v harmoniji. Ti sistemi konstituirajo po svoji plati to, kar lahko imenujemo slog množice videzov in strukturo, obdano z vrednostmi, ki se konstituirajo tako v prvinah in tipu videzov kot rudi v njihovih vrednostnih kvalitetah« (334).

Z ustreznimi sredstvi lahko v literarnih delih spravimo v stanje pripravljenosti videze, ki vsebujejo kvalitativne momente pretežno dekorativne vrste. Estetsko relevantni momenti shematiziranih videzov imajo v literarnih delih posebno vlogo, ker:

  • »so predstavljeni predmeti v svoji ontični konstituciji odvisni tudi od videzov v stanju pripravljenosti […] zato so v svojih vsebinah zavoljo videzov v stanju pripravljenosti obogateni za ustrezne vrednostno kvalitativne momente in slogovne posebnosti« (335);
  • »ta obogatitev ima poseben pomen za literarno umetnino, zakaj predmeti so v mnogih literarnih delih predstavljeni predvsem zato, da se z njimi pojavijo vrednostno kvalificirani videzi in vsebujejo tudi posebne slogovne lastnosti« (335).

V literarnih delih je estetska naravnanost primarna, je prav ona tista, za katero predvsem gre, na katero je umetnina »preračunana«. »Vrednostne kvalitete in slogovne posebnosti sodijo bistveno k predstavljenemu predmetu kot estetskemu predmetu« (336).

10. poglavje. Vloga predstavljenih predmetov v literarni umetnini in tako imenovana »ideja« dela

47. Ali ima predmetna plast sploh kakšno funkcijo v literarni umetnini

Različne plasti literarnega dela skušamo zajeti v vlogi, ki jo imamo za celoto, pri tem se zdi, da je namen vseh plasti primerno predstaviti predmete. Predmetna plast je nasprotno od drugih, samo zaradi same sebe in je s tem najpomembnejši element in središče literarne umetnine. Zdi se, da so vse druge plasti navzoče zaradi predmetne plasti in da nima nobene druge funkcije, razen te, da eksistira. Pozornost bralcev je usmerjena na predstavljene predmete, na druge plasti pa smo pozorni »le toliko, kolikor je nujno, da predmete tematsko dojamemo« (338). Tudi večina literarne zgodovine se je najprej ukvarjala s predstavljenimi predmeti in se šele nato posvetila drugim analizam (jezika, podob, itd.).

Literarna umetnina je zaradi tega napačno pojmovana, iz dveh razlogov:

  • »ker prevzema mesto literarnega dela izmed vseh plasti na škodo vseh drugih samo ena« (339),
  • »ker je s tem spregledano nekaj, kar je neposredno odvisno od predmetne plasti in kar je jedro literarne umetnine, da je namreč v njej vse drugo – in s tem tudi predstavljani predmeti – pravzaprav 'zidarski oder', tj. sredstvo« (339).

48. Metafizične kvalitete (bitnosti)

Kvalitete so lahko preproste ali »izvedene«, slednje niso predmetne lastnosti v običajnem smislu, ampak »se razkrivajo navadno v kompleksnih in pogosto med seboj zelo razlikujočih se situacijah, dogodkih kot specifična atmosfera, ki zajema ljudi in predmete, ki se znajdejo v teh situacijah ter prežema vse in s svojo lučjo tudi vse razjasni« (341), to so »metafizične« kvalitete, njihovo razkritje predstavlja vrh in poslednjo globino bivajočega, Ingarden jih postavlja v nasprotje z doživljanjem vsakdanjosti. V realnem življenju so situacije, v katerih se realizirajo metafizične kvalitete zelo redke, umetnost nam lahko nudi, kar nam realnost ne more »spokojno kontemplacijo metafizičnih kvalitet« (343).

49. Metafizične kvalitete v literarnih umetninah

Najpomembnejša funkcija, ki jo imajo predstavljene predmetne situacije, je ta, da razkrivajo metafizične kvalitete, vrh literarne umetnine je razodetje metafizičnih kvalitet in kar je avtentično umetniško je način razodevanja teh kvalitet. Metafizične kvalitete se ne morejo realizirati, so pa kljub temu konkretizirane, »s svojo heteronomnostjo in čisto intencionalnostjo ustvarjajo videz svoje realizacije« (344). Metafizične kvalitete so konkretne in popolnoma določene, vendar samo toliko, kolikor je za njihovo razodetje nujno, kar ustvarja razdaljo med bralcem in konkretiziranimi metafizičnimi kvalitetami. Konkretizacija metafizičnih kvalitet zaradi vsega tega dosega posebno estetsko vrednost.

50. Ali je razkrivanje metafizičnih kvalitet dejansko funkcija predmetne plasti?

Metafizične kvalitete »neposredno ne določa stavčni smisel, so sicer zamišljene v čistih pomenskih enotah, vendar se nikoli ne razodenejo prek njih. Metafizične kvalitete se razodenejo z vzajemnim učinkovanjem različnih elementov »poleg predmetne plasti tudi tiste, katerih učinek je predvsem predstava in pojavnost predmetne plasti: torej prav tako plast jezikovno zvenskih tvorb kot tudi pomenskih enot in končno tudi plast videzov« (347). Pri razodevanju metafizičnih kvalitet, ki je odvisno od vzajemnega sodelovanja različnih plasti, vidimo, da je literarna umetnina organska zgradba.

51. Funkcija simboliziranja predmetne plasti

Funkcija simboliziranja izvira iz predstavljenih stanj stvari oz. iz stavčnih smislov. Bistvo funkcije simboliziranja: 1. simbolizirano sodi v drug svet, kot tisto, kar simbolizira; 2. simboliziran je samo »simbolizirano«, ne dosega samoprezentacije. Simbolizacije so nujne, kjer »simboliziranega predmeta izvorno ni mogoče doživeti ali vsaj trenutno ni na voljo« (350). Simboli so najpogostejši v religioznem življenju in povod kjer imamo opravka s čim skrivnostnim in nedostopnim. 3. simbol je samo sredstvo, ne gre zanj, ampak za to, kar je simbolizirano.

52. Problem »resnice« in »ideja« literarnega dela

O resnici v literarnem delu ne moremo govoriti, saj ni noben stavek v njem stavek–sodba v pravem smislu. Upoštevati pa moramo tisti pomen resnice, ki se v nekaterih literarnih delih nanaša na posnemovalno funkcijo, ta pojem »resnice« lahko v strogem smislu velja za »zgodovinske« literarne umetnine. V drugem smislu lahko govorimo o »resnici« pri »predmetni konsekvenci«. Iskanje resnice v literarnem delu je nesmiselno, »'ideja' dela temelji v tem smislu na bistveni povezavi nazornih samodanosti, ki obstajajo med predstavljeno življenjsko situacijo kot kulminacijsko fazo njej predhodnega razvoja, in metafizičnimi kvalitetami, ki se tu same razodevajo in ustvarjajo in črpajo iz njihove vsebine edinstveno barvo« (355).

53. Konec obravnavanja plasti

Odkrili smo heterogenost plasti, njihove vloge in funkcije ter njihovo tesno povezavo in vzajemno učinkovanje.

11. poglavje. Zaporedje v literarnem delu.

Uvod. Sprememba ali uničenje dela s prestavljanjem njegovih delov

Literarno delo navadno označujemo kot časovno razprostrto delo. Vendar pa to ni njegova lastnost, saj moramo enemu in istemu delu pripisati različne časovne razsežnosti, odvisno od vsakokratnega branja. Mnogi deli literarne umetnine so »zgodnejši« in jih, ko beremo »poznejše« dele, ni več, »/…/ medtem ko je glede na samo delo samo po sebi razvidno, da potem, ko je nekoč nastalo, hkrati eksistira v vseh svojih delih in da v tem časovnem smislu ni noben njegov del »zgodnejši« ali »poznejši«. (358)

V kolikor poskušamo brati kak roman »do konca«, lahko obrnemo samo red stavkov, a beremo vsak stavek »od začetka«, ali pa hkrati obrnemo zaporedje besed. V vsakem primeru dobimo novo tvorbo, ki se razlikuje od izvornega besedila. V nasprotni smeri brani stavek lahko sploh ni več smiseln. S tem obračanjem je enotnost literarnega besedila prekinjena, vse dokler ne vzpostavimo prvotnega reda (primer dramskega dela). »Prestavitev povzroča ali njihovo drugačno določitev glede na tiste momente, ki so predpostavka ustrezne situacije in ki zdaj manjkajo, ali pa jo »onemogočajo«, tako da zdaj povsem ali vsaj delno manjka temelj predzgodbe.« (360) Vsaka literarna umetnina je torej zaporedje in vsebuje določen sistem mest posameznih faz, te pa so sestavljene iz faz vseh med seboj povezanih plasti dela.

Smisel zaporedja delov v literarni umetnini

Vsaka faza literarnega dela vsebuje momente in sistem elementov, ki ne potrebujejo nobene utemeljitve v elementih drugih faz. »Prejšnja« in »poznejša« faza sta relativni.

Za zaporedje delov v literarni umetnini sta ključni dve točki:

1. Utemeljujoči in z njimi utemeljeni elementi, ki naj določijo zaporedje dveh faz, morajo pripadati dvema različnima fazama.

2. Vsaka faza mora vsebovati elemente, ki ne kažejo nobene potrebe po utemeljevanje glede na elemente druge faze.

Ti elementi so dvojno utemeljeni: enkrat eksistencialno v utemeljujočih jih elementih iste faze, drugič pa so eksistencialno utemeljeni v elementih prejšnje faze.

3. Vsakokratna »prejšnja« faza dela v časovnem smislu hkrati eksistira z vsakokratno »poznejšo« fazo dela.