Levitve slovenske drame in gledališča

Povzetek članka

Tomaž Toporišič na izbranih primerih govori o novem modelu teksta kot rizoma. Tekst rizom postane nekaj, kar je nehierarhično, nekaj, v čemer se katerikoli del rizoma lahko poveže s katerimkoli drugim delom. Kot dokaz o spremembi oziroma levitvi slovenske drame avtor navede štiri primere dramskih besedil. Prvi je Svetinova Šeherezada, ki jo uvrščamo med poetične drame. Njen nastanek in uprizoritev sta povezana s časom postmodernizma, ki se je pri nas razvil razmeroma pozno. V predstavi Missa in a minor (delo Danila Kiša), ki jo Toporišič navaja kot drugi primer, ne moremo govoriti o enem vodilnem tekstu, pač pa o več enakovrednih besedilih, ki se prepletajo. Ta besedila so skupek tekstov Grobnica za Borisa Davidoviča, različnih fragmentov Lenina, Trockega, Proudhona, anarhističnih manifestov Mihaila Bakunina, Pjotra Kropotkina in Errica Malatesta, ter citatov Hamleta v originalu in prevodu Borisa Pasternaka. Predstava Krst pod Triglavom , ki je ob premieri povzročila hude polemike, je navedena kot tretji primer moderne drame. Za to delo, ki je skupek Prešernovega Krsta pri Savici in eksistencialističnega dramskega besedila Dominika Smoleta, je značilna vizualnost in prostorske forme. Zadnji primer pa je gledališki dogodek Slovensko narodno gledališče. Janez Janša v predstavo vključi tudi gledalce, ki jih postavi v položaj negotovosti in jih spodbudi, da se odzovejo na aktualne politične dogodke. V predstavi izpostavi družbo, ki ji vladajo mediji oziroma televizija. To režiser dobro uprizori, ko igralci dobesedno ponavljajo kopijo zvočnih zapisov televizijskih poročil o dogodkih v Ambrusu leta 2006. Postmodernistična drama tako vse bolj izgublja klasično dramsko obliko in jo nadomešča z novimi metodami, za katere je značilna nomadskost, intertekstualnost in rizomatičnost.

Ključni pojmi

- rizom
-nomadskost - "Pojem nomada in nomadskosti razumemo v smislu filozofske poststrukturalistične dvojice Deleuze-Guattari. Nomad ni človek, ki zapusti en kraj in odide na nek drug kraj, ampak iz enega zasičenega sveta odide v drugega. Medtem lahko zamenja karkoli: svojo identiteto, spol, filozofski nazor, pogled na svet, svetovni nazor... Nomad je v bistvu singularnost, zato neskončno ljubi zemljo, na njej bi ostal, ker jo ima rad, a jo kljub temu zapusti v trenutku, ko postane zasičena, saturirana. Njegov odhod je hkrati način, kako nomad ustvari paralelni svet. Odide kot subjekt, ki je sposoben ustvariti paralelni svet in se naseliti v njem kot singularnost" (Tomaž Toporišič 2008: 62).
-postmodernizem - moderna umetnost
-mediatizirana kultura - kultura, ki ji vladajo množični mediji, predvsem televizija
-nadbesedilo

Analiza članka

Članek je literarno zgodovinski, saj nam predstavi spreminjanje gledališča oziroma drame. Na izbranih primerih zadnjih desetletij se posveča razmerju med (dramskim) tekstom in gledališčem. Prične z delom iz konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, Šeherezado, ki jo uvrščamo med poetične drame (med poetične drame uvrščamo vsa dramska besedila, ki so napisana v verzih in pesniškem slogu), nadaljuje pa s tremi drugimi dramskimi deli, katerim je skupna rizomatičnost in nomadskost. Ker živimo v času digitalne tekstualnosti, si tudi dramske tekste in gledališče ogledujemo kot hipertekst. Klasična drama vse bolj izginja, nadomešča pa jo modernejša, ki se razvija in ponuja vedno nove in drugačne možnosti interpretacije. Ustvarjalci se v današnjem času zatekajo k novim, bolj svežim načinom interpretiranja dramskih del. Klasična dramska besedila gledalcem pokažejo v novi preobleki in jih z dodajanem drugih tekstov spremenijo v drame, s sodobno problematiko in jih na nov, drugačen način zopet približajo gledalcu.

Toporišič raziskuje področje določenega literarnozgodovinskega obdobja in sicer začne z obdobjem konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, konča pa v današnjem času. Prikaže nam levitev slovenske drame in gledališča, ki jih ob izjemno žanrski in medijski raznolikosti združuje rizomatičnost in nomadskost njihove strukture in delovanja. Ugotavlja, da klasične predstave nadomeščajo nove oblike in vedno nove možnosti, ter načini interpretacije. Režiserji za svoje predstave posegajo po različnih besedilih, puščajo stvari namenoma dvoumne in tako gledalce prisilijo, da začnejo razmišljati o problemih, ki so v drami izpostavljeni. Kako tudi kulturniki lahko opozarjajo na aktualne politične probleme, odlično prikaže primer Janeza Janše s projektom Slovensko narodno gledališče. Z njim je avtor želel sprožiti spremembe gledalčevega dojemanja resničnosti.

Avtor se ukvarja z vprašanjem interteksta oziroma Deleuze-Guattarijevega pojma rizom.Poskuša tudi odgovoriti na vprašanje interpretacije v gledališču. Poudari različne načine uprizarjanja in interpretacije.Režiserji se vedno pogosteje zatekajo k rizomatični strukturi predstave, ki jo interpretirajo na različne načine. Tako je npr. Janševa predstava na gledalce učinkovala z besedami, v Krstu pod Triglavom pa je bila v ospredju vizualnost. Avtor opozori na odpiranje možnosti neskončnih povezav med literaturo in kulturo.

Dramatika je ena od temeljnih literarnih zvrsti. Od drugih se loči po tem, da ne da ne vsebuje notranjih doživetij junakov (čustev, razmišljanj, doživljanje dogodkov, ipd.) in ne vsebuje opisa kraja in časa dogajanja, ampak je omejena samo na samogovor (monolog), dvogovor (dialog) ali mnogogovor (polilog). Vzor evropski dramatiki je stara grška t.i. atiška drama. Zrasla je iz bogočastja in je bila osrednji del versko-obrednih prireditev, ki so se vsako pomlad meseca marca posebno slovesno obhajale v grškem duhovnem žarišču, v Atenah. Razvoj je šel hitro naprej in grška tragedija je doživela pravi razcvet z Ajshilom, Sofoklejem in Evripidom. Kmalu se je razvila tudi komedija, čeprav ni točno znano kdaj. Razvoj je potekal dalje, in prodrl tudi med kasnejše duhovniške kroge v srednjem veku. Srednjeveška dramatika je uvedla misterije, mirakle in moralitete. Počasi pa se je začela razvijati igra izklučno posvetne vsebine. Najprej je bila dostopna le plemstvu, v 16. stoletju pa se je v Italiji razvilo gledališče la commedia dell'arte, ki je bilo ljudsko gledališče. Tematsko se zlasti starejša, klasična drama, deli na tragedijo in komedijo, k tem pa se od 18. stoletja (kot izraz meščanske miselnosti), doda še meščanska tragedija in drama v ožjem smislu (resnobno dogajanje, srečen ali pomirljiv konec). Dramo so povezovali tudi z glasbo in tako so nastale spevoigre, opere in melodrame. Moderna drama se loči od klasične, saj je sestavljena iz več tekstov, ki se lahko prepletajo. Dramski tekst ali gledališče si lahko ogledujemo kot hipertekst, za katerega so značilni takoimenovani linki (en tekst se odpira v drugega itd.). Tudi način soigre med igralci in gledalci je novost v primerjavi s klasično dramo. Predstava nosi v sebi dvojnost, kar je tipično sodobno. Pri takšni obliki drame so gledalci neposredno vključeni v dogajanje, se vanj vživijo in ga bolj občutijo. Klasična drama se tako vse bolj oddaljuje, nadomeščajo pa jo nove oblike in načini igranja.

Zaključek

Spreminjanje drame in gledališča je Toporišič zelo dobro prikazal na izbranih primerih. Vidimo, kako se avtorji in režiserji oddaljujejo od klasičnih dramskih oblik in jih zamenjujejo z modernimi. Tekst kot rizom, dopušča številne možnosti interpretacije in razumevanja. Vključevanje gledalcev pa povzroči, da se v dramo vživijo in jo doživljajo bolj doživeto, ter o njej razmišljajo. Članek prikaže, da se dramska dela ne nanašajo več le na en tekst, pač pa na več tekstov, katerim ne moremo določiti prevladujočega. Za dramsko igro ni več potrebno le črpanje iz teksta, napisanega le z namenom uprizarjanja, pač pa lahko ustvarjalci predstav črpajo tudi iz aktualnih političnih dogodkov, različnih razglasov političnih voditeljev, televizije ali drugih poljubnih virov. Menim, da sodobna drama zahteva bolj izobraženega gledalca, saj črpa iz velikega korpusa besedil, ki jih združuje, preoblikuje in prilagaja trenutnemu dogajanju. Njena prednost pa je v velikem številu interpretacij, ki sprožajo polemike ter poskrbijo, da drama ne utone prehitro v pozabo.

Viri

Tomaž Toporišič: Levitve slovenske drame in gledališča, Slovenski jezik, literatura , kultura in mediji. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2008. 60—68.

Literatura

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo; Ljubljana: Založba Borec, 1976.

Barbara Orel:Igra v igri kot intertekstualni in intermedialni pojav Slavistična revija. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, 2002. 104—116.