Kristusov samomor
| Kristusov samomor | |
|---|---|
| Avtor | Evald Flisar |
| Država | Slovenija |
| Jezik | Slovenščina |
| Založnik | Samozaložba |
| Datum izida | september 1967 |
| Subjekt | Slovenska književnost |
| Žanr | roman |
| Vrsta medija | tisk (trda vezava) |
| Št. strani | 111(29.295 besed), 11 poglavij |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 5549057 |
| UDK | 821.163.6-31 |
Pamflet Kristusov samomor je provokativni "brucovski prvenec" Evalda Flisarja.
Zgodba[uredi]
Andrej Klement je v preteklosti zavajal ženske v spolnost, dokler se tega ni naveličal in si izbral povprečno ženo. Med praznovanjem obletnice ju zmoti zvonec – prispe telegram s sporočilom, da se je Klementov prijatelj Simon ustrelil. Klementu se navajenost zagnusi, zapusti ženo in z vlakom zbeži v prestolnico.
Andrej skupaj s starcem sedi na terasi visokega stolpa. Klement ga označi za cinika, ki se ne zadovolji z videnim in slišanim. Starec mu odgovori, da misli, da je spoznal resnico sveta, vendar je ni, sname masko, postane Klement in oddide. Klement ostane sam, razgleda se po okolici, kjer se do obzorja razprostirajo otroška igrišča, prepravljena z otroci, ki se igrajo vojno. Pojavijo se nemiri, ugasne hrup vojne, naraste hrup besed. Zazvoni poldan, vrišč utihne, otroci odidejo na kosilo. Klement tava naokrog in ne vidi izhoda. V nekem trenutku ponovno sedi na stolpu, pod njim lazijo ljudje (utrujene mravlje) po večnih poteh. Nadaljuje pot in prispe do starke, pri kateri sta živela s Simonom. Obuja spomine na pogovore z njim in si ogleda njegovo sobo, kjer še vedno ležijo knjige Sartra, Gruma, Cankarja ..., pod njimi pa popisani listi spisov o smrti, spominih in ženskah. Obišče Simonov grob, kjer pade na kolena in gleda proti nebu. Prikaže se mu Satan (starec z nagubanim obrazom), ki mu pove, da je odrešenik, Kristus. Klement, zdaj Kristus, nadaljuje svojo pot v gostilno, kjer sedijo štirje intelektualci, ki se prepirajo, ali je bolj pomembna tehnika ali literatura. Kristus spregovori o tem, kako se lahko človek spremeni, vendar ga nihče ne posluša, zato vstane in gre, povsod se mu prikazujejo štirje isti obrazi, obrazi intelektualcev, pred katerimi ne more pobegniti. Prispe med pesnike, se predstavi in pove, da je osnova prave, resnične poezije idilika. Pesniki se imajo za avantgardo, a jih Kristus nagovori, da se poezija uči iz življenja, ter da je med pesniki le peščica pravih, nezaslepljenih. Pride Satan, nasprotuje Kristusu, s poveličevanjem ponovno zaslepi pesnike.
Prihaja vojna in Kristus stopa med prvimi vojaki. Njegova vojska zmaga, vendar Kristus dojame, da se ne bori na pravi strani, zato želi prestopiti. Izpraša ga človek z našitki, bojuje se na nasprotni strani, vendar nato ponovno želi prestopiti. Človek z našitki je Satan in Kristus je ponovno prevaran- odloči se, da se bo boril proti Satanu s sovraštvom, v Satanovi podobi.
Potuje, ljudje ga sprejemajo prijazno, a zapirajo vrata, ko začne govoriti resnico. Obišče bordel, kjer vidi moškega in žensko. Ženska nosi srebrno krinko- izkaže se za njegovo ženo, ki pa ga sprva ne prepozna. Kristusu ni všeč, da je njegova žena tam, ta pa mu pove, da ga je le ubogala. Pove ji, da je nima rad, da jo sovraži, ker jo občuti kot svojo last, česar ne bi smel. Z nožem jo ubije, zapusti hišo in nadaljuje pot. Pride na velik prazen trg in se povzpne na vzpetino, kjer nagovori množico. Naenkrat se zdi, da množice ni več, zasliši se Satanov smeh. Kristus nadaljuje govor, a Satan uspava ljudstvo in pride na zemljo kot demagog. Kristus zbeži, vendar ga Satan najde, da bi se pogovorila o dvomu. Kristus ugotovi, da je Satan del njega in da se je boril proti samemu sebi. V nadaljevanju Kristus želi pretrgati suženjstvo v deželi, a sužnji pravijo, da niso sužnji. Tudi gospodarja ni nikjer, samo sužnji, ki zasužnjujejo same sebe. Kristus s kritiko nagovori različne sloje in poklice ljudi, bliža se njegovo križanje. Množica se obrne proti njemu, mine nekaj časa, Kristus čaka, Satan se več ne pokaže iz njegove notranjosti. Ljudje končno postavijo križ, pribijejo ga, vendar rane ne bolijo, vanj se naseli nič, hlad in odsotnost.
Prisotnost se zopet rodi v trenutku, udari svetloba, zabobni mu v ušesih, znajde se med otroci, ki ga kličejo, križanje je samo igra. Namesto križa stoji drevo, čez pesek oddide proti igrišču, se umije v ribniku, v gladini opazi, da je le majhen otrok. Nagonsko pospeši korake, da ne bi zamudil kosila. Sklene, da se bo popoldne šel igrat slepe miši.