Kot v belih čipkah zdaj češnje cveto ...

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Kot v belih čipkah zdaj češnje cveto
in v domovini moji so zdaj za vasjo
v vinogradih breskve vzduhtele:
in travnik zdi se ti paradiž,
na oknu slamnatih naših hiš
že nagelj dekletu odganja,
živina na paši pozvanja,
zaprte so veže, prazen je hlev,
za plugom stopa sosed vesel,
vsa polja so oživela,
v Gorjancih je bukev zbrstela —
Kako bi ne bilo mi v srcu hudo ?
Kaj dom, po tebi mi je težko,
bolno mi srce je spomina...
A moje noge so pretrudne nocoj,
da bi pohitela, moj dom, za teboj,
o zdravje, o domovina!


Analiza[uredi]

Lirski subjekt je pesnica sama, izpoveduje svoja občutja do domovine, torej je ta pesem domovinska. Glede na opisovanje cvetenja češenj, brstenja dreves, pasenja živine … lahko sklepamo, da je čas, o katerem pesnica piše, pomlad. V spominu se vrača domov na Gorjance. Spominja se češenj in breskev, ki v tem času cvetijo, prelepih travnikov in hiš s slamnatimi strehami ter polnimi okni nageljnov, živine na pašnikih izven hlevov ter praznih hiš, saj so vsi zunaj na poljih. Zelo si želi pridi domov čimprej, vendar ne zmore tako dolge poti, lahko tudi da je slabega zdravja, saj v zadnjem verzu omenja tudi zdravje. Pove, da ji ni hudo samo za domom in domovino, ampak tudi za ljubljeno osebo, ki je v domačih krajih. Na vse to jo veže spomin v srcu, a domov ne more. Pesem je najverjetneje nastala, ko je pisateljica obiskovala abiturientni tečaj na eksportni akademiji na Dunaju in je bila daleč od svojega doma, domovine in ljubljene osebe.

Zgradba[uredi]

Pesem ima samo eno kitico, ki pa ima sedemnajst neenakodolgih verzov. Največ verzov je devet zložnih, trije enajst, dva osem, dva deset, eden pa dvanajst. Rima je aabccddeeffaaghhg. V pesmi najdemo tudi okrasna pridevka – belih čipkah, slamnatih hiš, komparaciji – kot v belih čipkah zdaj češnje cveto, travnik zdi se ti paradiž.