Koroški literarni žanri

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Koroški literarni žanri  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Koroški literarni žanri
Jezik slovenski
Založnik FF
Datum izida 2014
Subjekt literarna zgodovina
Žanr slovenska predloga za članek Literarische Gattungen
Vrsta medija spletna objava
Knjiga je del zbirke/serije
Serija Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten / Koroška, von den Anfängen bis 1942 (ESKK), ur. Katja Sturm-Schnabl in Bojan-Ilija Schnabl. Dunaj: Böhlau Verlag, [2014]
Klasifikacija

Ker se je slovesnki literarni sistem začel vzpostavljati na Koroškem, je vprašanje koroških literarnih žanrov identično vprašanju o začetkih slovenskega žanrskega sistema. Zaradi zavzete izdajateljske dejavnosti je bil Celovec v tretji četrtini 19. stol. slovensko literarno središče. Ljubljana je prevzela pobudo šele 1881 z ustanovitvijo Ljubljanskega zvona, ki mu je do 1886 konkuriral celovški literarni časopis Kres, potem pa se je vloga Celovca omejila na izdaje Mohorjeve družbe. Literarno življenje se je v Celovcu zgostilo še v desetletju pred 1. svetovno vojno (1910–18) in v 70. in 80. letih 20. stol. Zaradi asimilacijskih pritiskov in zaradi vzporedne participacije v nemškem literarnem sistemu je slovenska literatura na Koroškem žanrsko osiromašena.

Pobudnik organizirane leposlovne produkcije v Celovcu Anton Janežič je urejal več časopisov zapored (Slovenska bčela 1850–53, Glasnik slovenskega slovstva 1854, Slovenski glasnik 1858–68), izdajal almanahe in čitanke (Cvetje slovanskega naroda: Slovenske narodne pesme, prislovice in zastavice, 1852, Slovensko berilo za Nemce, 1854, Slovenska koleda, 1858 in 1859) in napisal literarno zgodovino (Kratek pregled slovenskega slovstva z malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence, 1857). Literarni prispevki tu v 50. letih niso bili vrstno ali žanrsko označeni, v 60. letih pa se uveljavijo oznake domača povest, zgodovinska novela, historično-romantičen obraz, zgodovinski obraz in narodna pripovedka. Natis pesmi na prvi strani opozarja na ugledno mesto poezije v žanrskem sistemu. Delež dolgih pripovednih besedil počasi narašča. Literarne žanre dopolnjujejo polliterarni in neliterarni žanri: smešne zgodbe, opisi romarskih poti, vzgojni in gospodarski nauki, živalske podobe, življenjepisi, potopisi, krajepisi in drugi narodopisni prispevki.

Pred organiziranim slovenskim literarnim sistemom je na Koroškem nastajala bukovniška literatura, to so nabožne, praznoverske in praktične knjige ter povesti, pesmi in ljudske verske igre, ki so jih prevajali in prirejali ljudski samouki (Miha Andreaš in Andrej Šuster - Drabosnjak). Iz te tradicije izhaja zbirka Koroške in Štajerske pesmi Matije Ahacla, ki so med 1833 in 1855 doživele četvero izdaj. Žanrsko gre za refleksivne pesmi na temo starosti, veselja, mladosti, slovesa, stanovske (kmečke, vojaške, dekliške ...) pesmi, o letnih časih, praznikih in delih dneva (budnice, uspavanke) ter zdravice.

Prvo knjigo za mladino je pripravil Urban Jarnik leta 1814 (Zbér lépih ukov za Slovensko mladíno). Prvi izdani dramski tekst je bil Majarjev prevod Schmidove ljudske igre Jagodice (Die Erdbeeren, Slovenska koleda, 1859), za izobražence pa Cegnarjev prevod Schillerjeve tragedije Marija Stuart kot 1. zvezek Janežičeve zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov (1861–68). Z izjemo prvih treh let, ko je bil poudarek na drami in na epski pesnitvi, je v zbirki sicer prevladovala povest, pesniški zbirki sta bili samo dve in za razliko od Mohorjeve je urednik raje objavljal prevedena dela.

Kres (1881–86, ur. Jakob Sket) je objavljal prozo in pesmi, drame pa v njem ni. Na literarno stremljivost časopisa kaže forsiranje novele (9-krat; Ljubljanski zvon objavi v tem času ob primerljivem številu drugih dolgih pripovednih vrst samo dve); poleg Sketa sta jo pisala še Pavlina Pajkova in Anton Koder. Podobno frekvenco ima oznaka povest, ki je zapisana 3-krat pod dolga in 5-krat pod kratka besedila, roman se pojavi štirikrat, spet po zaslugi Kodra in Pajkove. Med kratko prozo je bila standardna oznaka pripovedka, največkrat s pridevnikom narodna, k raznovrstnosti pa so prispevale posamične humorske, slike, črtice itd. Vrstno neoznačene proze je bilo komaj kaj.

Objavljena poezija ni bila opremljena z vrstnimi oznakami, v naslovih pa je bila poudarjena narodna provenienca, po zaslugi stremljivega Kodra tudi sonet in sonetni venec; pesniki v reviji prevladujejo. Pri Mohorjevi je delež leposlovja zelo nihal, v povprečju ga je bilo za slabo četrtino. Število prozaistov je presegalo število pesnikov, medtem ko je bilo dramatikov komaj troje na 100 avtorjev. Največ leposlovnih knjig je od 1860 dalje izšlo v okviru zbirke Slovenske večernice, kjer sta jim družbo delala nabožna literatura z opaznim avtorstvom ali uredništvom Antona Martina Slomška (molitveniki, verski nauki, svetnišike biografije, cerkvene pesmi) in praktično poučne knjige. Dolga proza se je pri Mohorjevi začela s prevodom Baubergerjeve povesti Blagomir puščavnik leta 1853, sicer pa je bila proza spočetka kratka. Po mestu objave (Koledar Mohorjeve družbe) in po značaju ji ustreza oznaka koledarska zgodba.

Mohorjeva je z literarnimi nagradami spodbujala kmečko, zgodovinsko, krajepisno, narodopisno in biografsko povest. V 50. in 60. letih je prevladovala prevedena proza po vzorcu verskovzgojne povesti Krištofa Schmida (ženskosvetniška, dekliška, misijonska in mučeniška povest). V 60. in 70. letih je vodstvo prevzela izvirna zgodovinska povest iz 15. stoletja, pretežno s tematiko turških vpadov na Slovensko, med 1880 in 1910 pa kmečka povest. Zgodovinska povest pri Mohorjevi je bila za razliko od zgodovinskega romana, kakor ga je pisal Josip Jurčič, zgledujoč se pri Walterju Scottu, napravljena po vzorcu antičnega ljubezensko-pustolovskega romana, ki se je v srednjem veku modificiral v krščanski družinsko-pustolovski roman tako, da je nadomestil spolna razmerja z rodbinskimi. Krištofšmidovska povest je skrbela za versko, zgodovinska povest za domovinsko in kmečka povest za gospodarsko vzgojo. Po 1910 se je naštetim popularnim žanrom pridružila še humoristična povest. Kratka proza se je začela s prevedeno lovsko oz. planinsko povestjo, ki pa jo je kmalu nadomestila močna serija večinoma prevedenih povesti z dogajanjem v Rusiji ali celo v Sibiriji, kar lahko razumemo kot izraz slovanskih simpatij.

Leposlovna besedila pri Mohorjevi so bila v podnaslovu večinoma vrstno označena, najpogosteje kot povest (ena četrtina povesti se nanaša na kratko prozo, 13 % na daljšo prozo), narodna pripovedka, črtica in pravljica imajo po desetinski delež oznak, druge oznake (slika, zgodba, spomini ...) so bile redkejše. Med knjižnimi izdajami zaradi ponatisov izstopajo svetniški življenjepisi, naravoslovne Živali v podobah, živalske pravljice, posvetne in cerkvene pesmarice. Opazna je odstotnost oziroma zelo šibka in pozna zastopanost romana in novele. Roman se je v celovški Mohorjevi pojavil v večjem številu šele po letu 1957. Danes je polovica izdaj pri Mohorjevi v Celovcu iz romanov (zgodovinski, avtobiografski, kriminalni, dnevniški, pričevanjski), dvakrat manj, vendar še vedno veliko je knjig poezije, ostalo (drama, kratka proza, eseji, novele ...) je redko. Poljudna daljša proza se še vedno poslužuje zdaj že anahrone oznake povest.

V koroški književnosti, kakor jo odslikavajo antologije, literarne revije in spletišča, sta po 1945 proza in poezija količinsko enakomerno zastopani. Pri prozi gre za družbenokritični, satirični in erotični roman, v poeziji pa za družbenokritične, elegične, intimistične, folkloristične in idilične pesmi. Periodika in zborniki prinašajo krajša besedila (pesmi, kratka proza), z izjemo časopisa Nedelja (1926-), ki v podlistku objavlja tudi romane v nadaljevanju. Literarna dejavnost je razvrščena na leposlovje, spominsko prozo (avtobiografski dokumentarni teksti se nanašajo najpogosteje na čas 1. in 2. svetovne vojne, otroške knjige in poljudno ustvarjalnost. Skoraj dve tretjini je pesemskih knjig, daljše proze v obliki romana in povesti je slaba petina, kratke proze je ena sedmina, dramski teksti in scenariji ter radijske igre pa so zaradi odsotnosti gledaliških inštitucij redki. Vrstne oznake z izjemo romana (najplodovitejša romanopisca sta Florjan Lipuš in Valentin Polanšek) niso več v navadi, sem in tja se za kratko prozo pojavijo oznake črtica, zgodba, kabaret, storija, za pesemske oblike pa epigram, aforizem, psalm, politična in satirična pesem, največ po zaslugi Janka Messnerja, ki je skupaj z Anito Hudl odgovoren tudi za produkcijo in vrstno označenost dramskih besedil (glasbena igra, dramski prizor, radijska igra, televizijska drama, monodrama). V času mode pokrajinske povesti so Koroško tematizirali samo pisci iz Slovenije (Ksaver Meško, Na Poljani, 1907, Prežihov Voranc), pri Ivanu Preglju (Umreti nočejo: Zgodbe slovenske bolečine na Koroškem, 1930) in Ivanu Matičiču (Moč zemlje, 1931) gre za plebiscitno nacionalnopropagandno pripoved, ki bi ji ustrezala tudi oznaka slovenski Grenzroman ali slovenski Heimatroman.

Literatura