Komisar padlega bataljona

Dodaj povezave
Iz Wikiverza
Komisar padlega bataljona  
Avtor Vinko Trinkaus
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Kočevje: Kulturna skupnost Hrastnik
Datum izida 1982
Subjekt slovenska književnost
Žanr Vojni roman, Partizanski roman
Vrsta medija tisk
Št. strani 211
Klasifikacija
COBISS ID 22326279

Komisar padlega bataljona (1982) je vojni roman Vinka Trinkausa o partizanih prve grupe odredov in pohorskega bataljona, ki se iz Dolenjske prebije na Štajersko. Napisan je v obliki dnevnika komisarja Darka.

Vsebina[uredi]

Uvod[uredi]

V uvodu avtor predstavi razmere, ki so pripeljale do dogajanja v naslednjih poglavjih. Zaradi komunistične partije, ki je hotela zaustaviti upor proti oblasti, je bil oktobra 1941 ustanovljen prvi Štajerski bataljon. Bataljonu je bilo dano povelje, naj zaustavi izseljevanje Slovencev na območju Brežic, a je zaradi slabih vremenskih razmer utrpel večje izgube. Sredi decembra 1941 je bil ustanovljen drugi bataljon, ki se je odpravil na Štajersko, a so ga v Tisju napadli. Kasneje se je bataljon preimenoval v Brigado druge grupe odredov, in se odpravil preko reke Save na Štajersko. Bataljonu se je pridružila še Prva grupa odredov, in ko so se prebili v Poljansko dolino so jih začeli Nemci obkoljevati. Tako sta nastali dve četi preživelih Partizanov, ki sta se odpravili nazaj na Dolenjsko. Druga grupa odredov se je odločila, da se bo prebila preko Gorenjske na Štajersko v dveh skupinah. S tem poveljem se začne zgodba.

Zgodba[uredi]

Partizane Druge grupe odredov so začeli obkoljevati Nemci. V taboru je primanjkovalo hrane, streliva in oblek. Komandant Dolenc se zaradi nemške nevarnosti odloči, da se bodo premaknili na vznožje Ratitovca. Med pohodom naleti bataljon na nemško zasedo in so zato prisiljeni nadaljevati pot ob cesti, ki je zaradi nevarnosti ne morejo prečkati. Odločijo se za napad a sovražnikov je preveč in prisiljeni so v umik. Zatečejo se med skale pod vznožjem vzpetine, od koder pa ne vidijo izhoda in zdi se da so se znašli v pasti. Komisar Darko pa je zaslišal udarce na vrhu vzpetine, kar je pomenilo, da si Nemci postavljajo prenočišče. Prešinila ga je misel, da bi lahko sovražnike presenetili ponoči, ko ne bi pričakovali, da se bodo vzpeli po neugodni vzpetini.

Po dveh urah so prišli na vrh in z olajšanjem ugotovili, da nimajo opravka z velikim številom nasprotnikov. Partizani so začeli streljati in vpiti, tako da je večina Nemcev zaradi zbeganosti pobegnila. Med napadom ni bil ranjen nihče razen partizanke Lide, toda njena rana ni bila huda. V taborišču so borci našli dragocen zemljevid na katerem so bili označeni nemški položaji, kar je pomenilo, da so sedaj vedeli, po kateri poti se morajo odpraviti naprej.

Ko so prišli v dolino reke Save, tam ni bilo več zavetja gozda in se je pred njimi razprostiral pašnik. Komisar Darko in komandant Dolenc sta odšla proti bližnji vasi z namenom, da bi dobila kaj hrane. Sprva so bili kmetje nekoliko nezaupljivi, a kasneje so ugotovili, da so v vas res prišli partizani, ki se borijo proti okupatorju. Na velikem kmečkem dvorišču so se zbrali vsi vaščani, in borci so priredili partizanski miting, ki pa so ga morali kmalu končati, saj so bili v bližini sovražniki.

Odpravili so se proti skritem skladišču hrane, a izkazalo se je, da je bilo izropano. Utrujeni in lačni pot nadaljujejo proti Strahovnici v bližini Kokre. Pot je bila težka in ko so se začeli spuščati v dolino, se je iz daljave zaslišal strel. Zopet je bila pred bataljonom nemška zaseda. Med bojevanjem je bilo nekaj ranjenih, ki so jih bili prisiljeni skriti v grmičevje in pustiti za sabo.

Hoteli so se srečati s Kokrškim bataljonom na planini Dolge Njive, a so še pravočasno tam opazili Nemce in se skrili v gozd. Odločijo se, da se bodo prebili do obrobja planin, kjer bi se Nemcem najlažje izognili, a ostanejo ujeti v dolini saj so jih sovražniki prehiteli in planine zasedli.

Ko mislijo, da se iz situacije ne bodo mogli rešiti, odkrijejo na vojaškem zemljevidu staro tihotapsko pot skozi Karavanke in proti Košuti. Po težkem vzponu se uspešno izognejo sovražnikom in pridejo z gora na Koroško, kjer v vasi dobijo prenočišče in hrano. V bližini si postavijo tabor, a iz nenada jih presenetijo Nemci. Deset borcev je pogrešanih a se ostali kljub izgubam in pomanjkanju streliva odločno poženejo v napad in si priborijo tabor nazaj.

V bližini Smrekovca srečajo partizane iz Zagorja in komandant Brane se odloči, da bo iz preostale Brigade druge grupe odredov, Savinjske, Šaleške in Ruške čete izoblikoval Prvi bataljon pohorskega odreda, ki se bo odpravil preko Gorenjske na Štajersko. Na Pohorju pa je zgodaj zapadel sneg in partizane je zaskrbelo, kako bodo prezimovali, saj si hrane niso mogli izposoditi pri kmetih, ker so morali ti vsako oddajo hrane prijaviti oblastem in s tem bi Nemci izvedeli, kje se nahaja bataljon.

Po tehtnem premisleku se vojaki odločijo, da bodo napadli nemško postojanko v bližini Slovenj Gradca, kjer bi lahko dobili nove zaloge nabojev, osvobodili pa bi tudi ruske ujetnike. Od drvarja so tudi izvedeli, da je bližini nad vasjo Josipdol hiša, kjer bivajo člani Gestapa in se znašajo nad ljudmi in priganjajo delavce. Tako se je ena skupina vojakov odpravila proti hiši, druga pa proti graščini, kjer je bila postojanka. Zaradi dobrega položaja „gestapovcev“ so se morali partizani umakniti in hišo zažgati, drugi skupini pa tudi ni uspelo premagati postojanke, saj je bila preveč nedostopna.

Zaradi ponovnega napada Nemcev, si borci poiščejo na odročnem delu Pohorja ugoden in skrit kraj, kjer bodo lahko prezimili.

Ko že nekaj časa bivajo v novem taboru, med obhodom eden od partizanov opazi v snegu sledi smuči in kasneje jih preleti letalo. Komandirji, komisarji in vodniki se na posvetu odločijo, da bodo naslednje jutro tabor zapustili.

Zjutraj v kamp prihiti partizan Srečo in naznani, da je opazil Nemce, ki se v koloni bližajo taborišču. Kmalu je tabor obkoljen. Začelo se je divje streljanje in partizani upajo da bodo lahko zdržali napad tri ure, nato pa se z „jurišem“ prebili skozi zasedo. Iz nenada pa je streljanje prenehalo in iz daljave se je zaslišal glas, ki je naročal naj se partizani predajo. Kot odgovor borci skupaj zapojejo pesem Internacionalo in sporočijo, da tega ne bodo storili.

Nemci začnejo uporabljati minomete, kar je pomenilo, da je nekdo izdal lokacijo bataljona, ker v nasprotnem primeru Nemci ne bi prišli tako pripravljeni. Večina partizanov je v boju že padla, okoli deset vojakov pa je steklo proti globeli, kjer so našli kritje. Tam so ugotovili, da iz situacije ni več izhoda in so drug drugega postrelili. Tudi Darko in komandant Brane se še zadnjič spogledata in tako Darko nameri puško in ga ustreli v srce.

Kritike[uredi]

Viri[uredi]

Zunanje povezave[uredi]

Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Komisar_padlega_bataljona&oldid=65662«