Komentar - Slavistična revija

Slavistična revija na prvi pogled ne daje vtisa, da sploh je revija. Pravzaprav izgleda kot neka knjiga. Ko sem jo začela prelistavati, mi je v oči najprej padla ruska cirilica in šele takrat sem se zavedala, kaj izraz "slavistična" pravzaprav pomeni - revija, namenjena objavljanju člankov za vse slovanske jezike. Priznati moram, da Slavistične revije pred tem še nikoli nisem imela priti v stik z njo, kaj šele brati jo. Zanjo sem megleno slišala le pri pouku slovenščine v gimnaziji, pa še to le na hitro, tako malo za zraven. Ko sem prebirala članke v njej, me je večina njih kar pritegnila. Nekateri so koristni tudi za čas študija, saj ponujajo koristne informacije, ki se tičejo redne snovi. Najbolj od vsega pa mi je všeč, da so notri objavljeni tudi tujejezični članki, ki reviji dodajo večjo vrednost.

Razvoj revije

Slavistična revija je svoje korenine pognala leta 1948, to je na tridesetletnico začetka izhajanja Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino (1918–1931) in desetletnico revije Slovenski jezik (1938–1941). Zato lahko rečemo, da ima ta datum nek simbolen pomen. Revija nosi podnaslov Časopis za jezikoslovje in literarne vede/Journal for Linguistics and Literary Studies in je osrednji osrednji slovenski znanstveni časopis, ki pokriva področje jezika in literarne vede. Poleg književnih člankov in bolj jezikovno obarvanih člankov lahko v njej najdemo tudi objave povezane z delovanjem Slavističnega društva in druge.

Skozi leta se je na mesto urednika podpisalo kar nekaj imen. Prvi izmed njih je bil Anton Ocvirk, sledila sta mu Tine Logar in Jože Toporišič. Z letom 1981 se je zgodila sprememba na področju uredništva. Izoblikovalo se je več tematski huredništev. Uredniki so postali Franc Zadravec, France Bernik, Janko Kos, Alenka Šivic Dular ... Danes je glavni urednik Miran Hladnik, področna urednika pa sta Ada Vidovič Muha (za jezikoslovje) in Vladimir Osolnik (za literarne vede). Delo tehnične urednice je prevzela Urška Perenič.

Slavistična revija 2001, letnik 49/številka 1-2

Članek Alojzije Zupan Sosič z naslovom Kriminalkina uganka govori o slovenski kriminalki devetdesetih let. Ta jo razdeli na dve vrsti: klasično in sodobno kriminalko. Klasična kriminalka se je razvila iz detektivke in zato prevzela nekatere njene lastnosti. Med seboj se ta dva pripovedna žanra razlikujeta tako, da detektivska zgodba poudarja razrešitev problema, kriminalni roman pa se osredotoča na to, kdo je povzročil zaplet.

Celoten članek se v nadaljevanju osredotoča na sodobne kriminalke, preden pa se loti njenega razvoja, nam najprej predstavi značilnosti klasične kriminalke.

Klasična kriminalka se je razvila iz ti. klasične detektivke. razlika je, kot sem že omenila, v tem, da kriminalka išče razloge za razrešitev v povzročiteljih problema. Avtorica omeni, da je največji preobrat kriminalka doživela v letih 1920 - 1940. To obdobje imenujemo tudi zlato obdobje kriminalke. Pisateljska pozornost se je preusmerila na socialno motivacijo dogajalnega okolja. Pri tem so posebno vlogo odigrale pripadnice nežnejšega spola. Verjetno najbolj znana pisateljica kriminalk je Agatha Christie.

Kaj pa sodobna slovenska kriminalka? Ta je zaživela v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, natančneje sto let po rojstvu kriminalke. Pojavila se je v oblikah mladinske oz. otroške kriminalke in televizijskih serij. Žanr je postal priljubljen predvsem zaradi zbirk KIH in KRIMI, ki sta v tistem času postali zelo popularni. Najbolj izstopajoči kriminalni romani so bili Nekdo drug, Izza kongresa ali umor v teritorialnih vodah, Cimre, Vrata skozi in KArfanaum ali as killed.

Da se je na slovenskem kriminalka posodila je napovedal roman Branka Gradišnika z naslovom Nekdo drug (1990). Zgodba se začne povsem klasično, tj. s klasično preiskavo, ki pa se v nadaljevanju nadgradi na psihološko raven. S tem je dialog, ki je kriminalke spremljal že prej, postavil na nov nivo. Dialog je postal osrednji pripoveedni način. Dialogi so humoristični. V zgodbo avtor vpelje tudi anonimnega detektiva in s tem dodatno posodobil to književno zvrst.

Avtorica omeni tudi kriminalni roman Maje Novak, ki nosi naslov Cimre. Gradila ga je na temeljih klasične kriminalke, saj vsebuje njene osnovne prvine udeleženci - truplo - detektiv - osumljenci itd. Formo klasične detektivske zgodbe pa pisateljica preseže z vstavljanjem drugih literarnih zvrsti in s prvoosebnim pripovedovalcem. Zanimivo je, da je literarna kritika v Cimrah zasledila postmodernistične značilnosti.

Poleg kriminalk Cimre in Nekdo drug v članki zasledimo še romana Gorana Gluvića Vrata skozi, ki ji zares lahko rečemo postmodernistična (in tudi sodobna) in Rolandov steber (Sergej Verč), ki pa sodi med klasične kriminalke. Slednja govori o preiskavi trupla mlade tržaške Slovenke, zraven pa vplete še tedanjo politično situacijo italijansko-slovenskega prebivalstva v Trstu. Žanrskih pravil in drugih pripovednih postopkov, značilnih za kriminalko ne krši tudi roman Klan Igorja Karlovška. Oba avtorja se namreč osredotočita in pozornost posvetita akciji in vnašanju zaprek pri razreševanju nasprotij.

Kako na koncu ločimo med klasično in sodobno kriminalko? Sodobne slovenske kriminalke zaplet razrešujejo na neklasičen način: s prvoosebnim pripovedovalcem (ki je domnevni krivec), ne pa s pomočjo detektiva (objektivno). Vse tri sodobne kriminalke (Nekdo drug, Cimre in Vrata skozi) se ponašajo z žanrsko hibridnostjo, kar pomeni, da se v njih prepletajo značilnosti psihološkega in kriminalnega romana. V klasičnih kriminalkah pa psihološke plati ni zaslediti, saj se razrešitev problema skriva na dejanskih dejstvih, ki jih poda detektiv.

Iz članka sem se naučila kar nekaj novih stvari. Mogoče se bo zdelo malo neumno in trapasto, a ugotovila sem, da bom lahko to formo članka uporabila pri pisanju svoje seminarske teme pri tem predmetu. V njem je praktično prikazana sama sestava besedila - kako mora to izgledati (citati, sklici ... ). Poleg tega sem izvedela za slovenske kriminalke, o katerih do sedaj nisem slišala še nobene besede. Ko bo napočil čas, si bom kakšen roman zagotovo prebrala. Poučila sem se tudi o tem kaj sploh je kriminalni roman in spoznala njegove značilnosti. Kakšen del članka sem morala prebrati večkrat, da sem si osmislila njegov pomen. Ker ta vrsta literature sodi v strokovno pisanje, moram to vzeti kot del učnega procesa - tj. navaditi se na razumsko zahtevnejša besedila. Vem, da se bom skozi študij še velikokrat srečala z nejasnostmi, ki pa mi bodo le v spodbudo, da jih razjasnim. Moje mnenje je, da bi morali učitelji v šolah učence bolj ozaveščati o slovenskih jezikovnih tekstih (ker je ta tema za šolarje večinoma dolgočasna, jo učitelji lahko včasih malo vtkejo v snov, samo tako, da učencem pride v spomin).