Kombinirano izobraževanje

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Kombinirano izobraževanje je koncept učenja in poučevanja, ki združuje tradicionalni pouk z neposrednim stikom (angl. face-to face) z računalniško posredovanim ali spletnim poukom. Vključuje uporabo različnih internetnih orodij, vključno s klepetalnicami, diskusijskimi skupinami, podcasti in orodji za samoocenjevanje za podporo tradicionalnemu tečaju.

Terminologija[uredi]

Izrazi "kombinirano izobraževanje", "hibridno učenje" (ang. hybrid learning) , "tehnološko posredovani pouk" (ang. technology-mediated instruction), "spletno izboljšano poučevanje" (ang. web-enhanced instruction) in "poučevanje v mešanem načinu" (ang. mixed-mode instruction) se pogosto izmenično uporabljajo v raziskovalni literaturi. Izraz "kombinirano izobraževanje" je bil sprva nejasen in je vseboval široko paleto tehnologij in pedagoških metod v različnih kombinacijah (od katerih nekatere sploh ne uporabljajo nobene tehnologije). Leta 2006 je izraz postal bolj natančen z objavo prvega Priročnika kombiniranega izobraževanja (ang. Handbook of Blended Learning) , ki sta ga napisala Bonk in Graham. Graham je oporekal širini in dvoumnosti definicije pojma in opredelil "kombinirane učne sisteme" kot učne sisteme, ki "združujejo pouk z neposrednim stikom z računalniško posredovanim poukom".

Zgodovina[uredi]

Izobraževanje, ki temelji na tehnologiji, je z velikimi in majhnimi računalniki nastalo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot alternativa poučevanju, ki ga vodijo inštruktorji. Poučevanje, ki temelji na velikih računalnikih, je imelo številne omejitve vmesnikov, kar je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja privedlo do satelitskih video predvajanj v živo. Prednost tega je bila služenje ljudem, ki niso bili tako računalniško pismeni. Glavni izziv so bili stroški, potrebni za to delo. V zgodnjih devetdesetih letih so CD-ROMi postali prevladujoča oblika zagotavljanja tehnološkega učenja.

Kombinirani izobraževalni programi lahko vključujejo:[uredi]

- bogato mešanico učenja z nesposrednim stikom in / ali e-učenja
- uporabo različnih medijev, vključno z besedilnimi, zvočnimi ali video podcasti
- alternativne pristope k učenju, npr. izbiro bralnih gradiv, medijev, dejavnosti z neposrednim stikom in spletnih dejavnosti
- alternativne pristope k ocenjevanju, npr. pisne naloge, skupinske naloge, preizkusi z več izbirami
- alternativne pristope za navezovanje in delo z mentorji, vključno s sestanki z neposrednim stikom, sistemom e-pošte in sporočil, telefonsko, spletnimi skupinami za razprave

Različni modeli[uredi]

Obstajajo različni kombinirani modeli učenja, ki jih predlagajo nekateri raziskovalci in izobraževalni možgani. Ti modeli vključujejo:

1. Wraparound model[uredi]

Wraparound kombiniranje dejavnosti je model, pri katerem so dejavnosti z neposrednim stikom ovite okoli e-dejavnosti ali virov in obratno.

2. Transformativni model[uredi]

Transformativni pristop je model, pri katerem so novi ali prej obstoječi programi zasnovani ali preoblikovani tako, da vključujejo širok spekter pristopov k učenju in poučevanju, ki so pomembni za učence in kontekst učenja.

3. Model po učencu[uredi]

Tretji pristop, ki ga vodijo učenci (ang. learner-led approach), je holističen in opisuje uporabo širokega nabora tehnologij, vključno z mobilnimi telefoni in iPodi. To so orodja, ki se običajno uporabljajo vsakodnevno, npr. iz socialnih razlogov in so pogosto najprimernejša komunikacijska orodja različnih skupin učencev, npr. študentov. S povezovanjem in vključevanjem učenčevih učnih dejavnosti z njihovo vsakodnevno uporabo tehnologij, omogočeno jim je lažje vzpostavljanje nekakšnega ravnovesja med študijem, zaposlitvijo in druženjem.

Pomembno je razumeti, da je celo kombinirane modele učenja mogoče kombinirati. Številne izvedbe uporabljajo nekatere, mnoge ali celo vse kombinacije in oblike kombiniranih strategij učenja.

Prednosti kombiniranega izobraževanja[uredi]

Kombinirano izobraževanje ponuja večjo prilagodljivost, saj oblikovalcem programov omogoča uporabo različnih pristopov, da zadovoljijo potrebe predvidene publike. Prilagodljivost se lahko ponudi v smislu organizacije in izvajanja programa ter metod učenja in poučevanja. Tako učencem kot učiteljem ponuja tudi prilagodljivost časa in prostora. Na primer, čas, ki se porabi za fizično udeležbo tečaja, se lahko skrajša z uporabo dejavnosti e-učenja. Posamezniki lahko izberejo, kdaj bodo sodelovali s svojim e-učenjem in izberejo iz menija priložnosti za ustvarjanje individualizirane učne izkušnje, ki ustreza njihovim potrebam in interesom.
Še ena od velikih prednosti kombiniranega izobraževanja je, da ponuja možnosti novih vrst učnih skupin, npr. večpoklicne in / ali mednarodne skupine, ki ljudem omogočajo skupno učenje in delo prek tradicionalnih meja poklicev, organizacij, geografije ali časa.
Ena od utemeljitev uporabe kombiniranega učenja je, da poveča angažiranost učencev, tako da zagotovi bogato mešanico možnosti učenja.

Izzivi kombiniranega izobraževanja[uredi]

Načrtovanje in oblikovanje kombiniranih izobraževalnih programov je včasih bolj zahtevno kot pri tradicionalnih programih, npr. delavnice z neposrednim stikom, saj bo tak način verjetno združil širši krog ljudi, virov in tehnologij. Lahko pa se tudi pojavijo težave glede dostopa do ustreznih tehnologij in razpoložljivosti.

Orodja in tehnologije[uredi]

1. Tehnologije v učilnici[uredi]

1.1. PowerPoint[uredi]

PowerPoint je razmeroma enostavno komunikacijsko orodje, vendar ga prepogosto zlorabljamo. Njegov glavni namen je podpirati predstavitev in ne nadomestiti menotorja. PowerPoint predstavitve pogosto vključujejo primer posnetkov zaslona, povezave do spletnih strani ali baz podatkov in dodatna gradiva, npr. dostop do zvočnih ali video posnetkov.

1.2. Interaktivna tabla[uredi]

Interaktivna tabla je bela plošča, občutljiva na dotik, običajno nameščena na steni, ki omogoča učencem in njihovim mentorjem, da interaktivno sodelujejo pri poučevanju. Sestavljena je iz treh kosov opreme: računalnik, podatkovni projektor in zaslon ali tabla, občutljiva na dotik. Računalnik se lahko upravlja s table, npr. posamezniki, ki s prstom kažejo na ikone ali s pomočjo posebnega elektronskega 'peresa'. Ta dejanja se nato prenesejo v računalnik.

2. Virtualna komunikacijska orodja[uredi]

Spletno komuniciranje je pomemben kanal za številne informacijske delavce, da komunicirajo s svojimi sodelavci in se mrežijo po celotni poklicni veji ter z drugimi poklici.

Dve vrsti spletnih komunikacijskih procesov sta:

2.1. Asinhrono orodje[uredi]

- ljudem omogočajo komunikacijo v času, ki jim ustreza. Posameznik objavi sporočilo, ki ga hrani sistem. Sporočilo je mogoče prebrati in nanj odgovoriti ko prejemnik pride na splet (e-pošta, forumi za razprave, spletni dnevniki). 

2.2 Sinhrono orodje[uredi]

- omogoča ljudem komunikacijo, ko se hkrati prijavijo v isti sistem, tj. so neposredna in živa komunikacija. (klepetalnice in konferenčne sobe, telefonski klici, ki jih podpira internet, npr. Skype in videokonference)

3. Programska oprema za socialna omrežja[uredi]

Programsko opremo za socialna omrežja, kot že ime pove, najpogosteje uporabljajo prijatelji in družine za mreženje, vendar se vse pogosteje uporablja v kontekstu učenja in poučevanja.

3.1. Takojšnja sporočila in telefonski klici[uredi]

Nekateri primeri so: WhatsApp, Viber, Facebook Messenger, Yahoo! Messenger, Skype messenger...

3.2. Podcasti[uredi]

Podcasti so koristno orodje v kombiniranem izobraževalnem programu, saj se lahko uporabljajo kot sredstvo za snemanje gostujočih predavateljev ali intervjujev ali ponujajo alternativni način razširjanja informacij prek mini predstavitvami.

3.3. Socialna omrežja[uredi]

Nekateri primeri so Facebook, LinkedIn, Twitter ...

3.4. Video posnetki[uredi]

Dve priljubljeni strani, ki omogočata nalaganje in ogled videoposnetkov, sta Youtube in Vimeo ter se jih pogosto uporablja v izobraževalne namene.

3.5. Wikiji[uredi]

Wiki je spletna stran, ki jo lahko ureja vsak bralec. Eden najpogostejših primerov Wikija je Wikipedia. 4. E-izobraževalni sistemi E-izobraževalni sistemi so spletna okolja, ki združujejo vrsto orodij za podporo e-izobraževanju. Obstaja več različnih pristopov k zagotavljanju sistema e-učenja: virtualno učno okolje, ki temelji na naročnini, kot je Blackboard; odprtokodni sistemi, kot je Moodle; generični sistemi, ki temeljijo na naročnini, kot je iCohere; programska oprema za skupinsko sodelovanje, kot je Lotus Notes; in prosto dostopna programska oprema, kot so Google skupine.

4. Mobilno učenje[uredi]

Mobilno učenje je učenje v več kontekstih, prek socialnih in vsebinskih interakcij, z uporabo osebnih elektronskih naprav. To vključuje prenosne računalnike, mobilne telefone, tablice in ostale prenosne elektronske naprave. Ta pristop učenju je dober, ker je dostopen skoraj od koder koli.

Viri[uredi]

Allan, Barbara. (2007). "Blended Learning: Tools for teaching and training." London: Facet Publishing.
Bonk, C.J. & Graham, C.R. (2006). The handbook of blended learning environments: Global perspectives, local designs. San Francisco: Jossey‐Bass/Pfeiffer. p. 5.
Martyn, Margie (2003). "The hybrid online model: Good practice". Educause Quarterly: 18–23.