Književnost renesanse in baroka
Renesansa (ok. 1350–1600)
Renesansa je obdobje ob koncu srednjega in začetku novega veka, ko se je kultura osvobodila izrazito religioznih in cerkvenih vezi srednjega veka; glavna sprememba je ta, da v človeku ne vidi več nekaj slabega zaradi posledic izvirnega greha, s svojim razumom, čutnostjo in zmožnostmi ji je sam na sebi najvišje vrednota; renesančni kult narave, harmonije sveta (panteizem), čutnih užitkov (senzualizem), telesne in duhovne lepote (esteticizem), svobodnega razuma (racionalizem), vrednosti individua (individualizem), moči in oblasti (makiavelizem); kar temu nasprotuje, je ostanek mračnega srednjega veka (Kos 109).
V Italiji se je renesančna kultura razmahnila že v 14. stoletju (zgodnja renesansa – Petrarka, Boccaccio), dosegla vrh okoli leta 1500 (visoka renesansa – Ariosto, Machiavelli, Bandello, Bembo, petrarkisti), in po letu 1550 začela upadati (pozna renesansa – Tasso, Guarini); v drugih evropskih deželah (v Franciji Rabelais, Du Bellay in Ronsard; na Portugalskem Camões; v Španiji Cervantes, Montemayor, Lope de Vega; v Angliji Spenser, Marlowe, Shakespeare, Johnson) se je razvila pozneje in za krajši čas, in sicer je trajala samo med letoma 1500 in 1600, ali pa samo deloma; od slovanskih književnosti sta renesanso sprejeli samo poljska in dalmatinska; okoli leta 1600 je književnost renesanse v glavnem zaključena (109–110).
Humanizem
Renesančna književnost je bistveno povezana z razmahom humanizma, znanstvene in literarne dejavnosti, ki je po letu 1350 odkrivala, ohranjala, komentirala in tudi posnemala antično književno zapuščino (110). V Italiji Francesco Petrarka, Giovanni Boccaccio, Lorenzo Valla, Marsilio Ficino, Giovanni Pico della Mirandola; v severni Evropi Erazem Rotterdamski, ki je poskušal združiti novi humanizem s krščanstvom, vplival je na reformacijo in se proslavil s svojo izdajo in prevodom Biblije, z zbirko Hvalnica norosti, z Zaupnimi pogovori in številnimi drugimi deli; v Angliji Thomas More (Utopija); v Nemčiji Johann Reuchlin, Ulrich Hutten z osrednjim humanističnim spisom Nemčije Pisma mračnjakov (110).
Ta smer se je zlasti okrepila po letu 1500, ko so v latinščino prevedli Aristotelovo Poetiko, hkrati je nov pomen dobila Horacijeva Pesniška umetnost (111).
Barok (1550–1650)
V marsičem je ta književnost le podaljšek značilnosti, ki so se pojavile v obdobju renesanse, a jih je barok stopnjeval ali pa jim dal novo vlogo; pojem barok izvira iz portugalske besede »barocco«, kar je pomenilo prvotno nepravilen, kriv biser – iz tega se je razvilo pomen nečesa izkrivljenega, pretiranega, popačenega; v ožjem pomenu je njegova glavna značilnost izredna nabreklost sloga: jezik je izumetničen, preobložen, besedni pomeni nejasni, prispodobe so zapletene, zlasti v obliki t. i. »concettov« (bistroumnih, nenavadnih besednih zvez); skupno ime za ta slogovna prizadevanja je tudi manierizem – »maniera«, način (111). V širšem pomenu se izraz baročna književnost uporablja za tista literarna dela druge polovice 16. Stol. In 17. Stol., v katerem se kot posledica krize renesanse, reformacije in protireformacije nasprotja med telesnostjo in duhom, med askezo in poudarjenim senzualizmom, razum in ekstatičnostjo naturalizmom in sentimentalno idiličnostjo, uživanjem in minljivostjo; v tem smislu je treba v to književnost prištevati še nekatera dela pozne renesanse: Tassov ep Osvobojeni Jeruzalem, zadnje Shakespearjeve drame, Cervantesovega Don Kihota, Calderonove drame, Miltonov ep Izgubljeni raj, Grimmelshausnov roman Simplicius Simplicissimus.
Glavne zvrsti v času renesanse in baroka so bile ob različnih oblikah lirske poezije zlasti novela, roman, ep, tragedija in komedija (112).
Lirika
Francesco Petrarka (1304–1374)
Vsa renesančna lirika je izšla iz Petrarke, ki velja za osrednjega pesnika tega obdobja; velja za prvega evropskega humanista; njegovo književno delo je obsežno in raznovrstno; pisal je predvsem v latinščini: pisma, moralno-filozofske dialoge, traktate, zgodovinski ep Africa; za razvoj renesančne književnosti je najpomembnejše njegovo delo, napisano v italijanščini, Canzoniere (112–113).
Canzoniere (knjiga pesmi) je zbirka 367 pesmi; večina sonetov in kancon opeva Petrarkovo ljubezen do Laure, po Laurini smrti pa spomin nanjo. Petrarkova ljubezenska poezija je nastala iz sestavin trubadurske lirike in sladkega novega sloga; te spodbude je prevzel tako vsebinsko in oblikovno v smislu humanizma in renesanse, z bistvenimi novostmi: ljubezen mu ni več samo duhovna, ampak tudi senzualna, v obliki in slogu uveljavlja načelo lepote kot čutne harmonije (113).
Petrarka je vplival na renesančno poezijo konec 15. stoletja, nato pa skozi celotno 16. stoletje; poseben tok te poezije se po njem imenuje petrarkizem (113).
Lirika 16. stoletja
Za liriko 16. stoletja je bil od antičnih tradicij pomembnejši vzor Petrarke in petrarkizem se je razširil po vsej renesančni Evropi (113).
Predstavniki so bili (113–114):
- v Italiji: Michelangelo Buonarroti (ljubezenski soneti v stilu petrarkizma, osebnoizpovedne in refleksivne pesmi), Vittoria Colonna (versko usmerjena lirika), Gaspara Stampa in kardinal Pietro Bembo (glava italijanskega petrarkizmam ki je tudi načelno zagovarjal posnemanje Petrarke),
- v Franciji: Clément Marot, Joachim Du Bellay (član skupine Plejada; spis zagovor in požlahtnitev francoskega jezika; zbirka Žalostinke), Pierre Ronsard.
Pierre Ronsard (1524–1585)
Leta 1550 je z drugimi pesniki ustanovil skupino Plejada, ki je namesto učene latinske književnosti zahtevala nacionalno književnost v živem jeziku, uvedbo italijanskih renesančnih pesniških oblik in posnemanje antičnih zgledov; po antičnih vzorcih je pisal ode, ob teh ekloge, pa tudi ep; pomembnejpi je bil kot pisec ljubezenskih sonetov; pogost motiv pesmi je minljivost užitkov in kratkost življenja (114).
Renesačno-baročna lirika v drugih književnostih
Španska književnost: Garcilaso de la Vega (med prvimi uvede nove teme in oblike), Louis Ponce de Leon, Juan de la Cruz.
Portugalska književnost: petrarkizem doseže vrh pri Luisu de Camõesu (16. stoletje).
Angleška književnost: petrarko prvi posnema Thomas Wyatt (1557), sledi mu Henry Howard Surrey (s prevodom Vergilijeve Eneide prvi uvede nerimani enajsterec ali blankverz v angleško književnost), Edmund Spenser (ep Vilinska kraljica, himne in soneti v ciklu Amoretti), Philip Sidney (sonetni ciklus Aristofel in Stella, poetika Obramba poezije), vrh angleško sonetno pesništvo doseže z Williamom Shakespearjem (cikel 154 sonetov; nastali pod vplivom petrarkizma, a je Shakespeare splošne motive povzel v izvirno ljubezensko in miselno izpoved).
V poljski književnosti je Jan Kochanowski (16. stol.) je spajal renesančne in antične sestavine s krščanskimi idejami (ciklus pesmi Žalostinke).
Po letu 1600 se razvije bogata baročna lirika v Italiji, Španiji, Angliji in Nemčiji; v Italiji je utemeljitelj Giambattista Marino (ep Adonis), v Španiji ga preseže največji baročni lirik Luis de Gongora y Argote (prvi hermetični evropski pesnik; pesnitev Zgodba o Polifemu in Galateji, ciklus idil Samote); v angleškem baroku ima najpomembnejše mesto John Donne (pridige Sermons, glavni predstavnik metafizične poezije, ki je baročno nasprotje čutnosti in duha); nemška književnost 17. stoletja je premogla manj vidne, a številne pesnike: Friedrich Spee, Paul Gerhardt, Paul Flaming, Angelus Silesius, za načelnega utemeljitelja nemškega literarnega baroka pa velja Martin Opitz (Knjiga o nemškem pesništvu). (114-116)
Novela
Je književna zvrst krajših ali srednje dolgih zgodb, vsebujočih večidel en sam dogodek s kratkim zapletom in nepričakovanim razpletom, napisanih v jedrnatem slogu brez epske širine, po vsebini stvarnih; kot strogo izoblikovano književno zvrst jo je utrdil Bocaccio, čeprav so zbirke novel obstajale že pred njim, npr. Novellino iz konca 13. stoletja (116).
Giovanni Boccaccio (1313-1375)
Bil je Petrarkov sodobnik, tudi sam eden prvih pospeševalcev humanizma; njegovo obsežno delo je pisano v latinščini in italijanščini in obsega ljubezenske, pastirskoalegorične, pustolovsko-ljubezenske in satirične pripovedi v prozi, pa tudi verzne epe, alegorične pesnitve in idile; od teh najbolj pomembni prozni roman Filocolo, epski pesnitvi Filostrat in Tezeida, idila v prozi in verzih Ameto; osrednje delo je zbirka novel Dekameron (116).
Dekameron
Nastal je okoli 1348-1353 in združuje sto novel, povezanih z okvirno pripovedjo: deset mladih Firenčanov se v času velike kuge zateče v podeželsko vilo in si krajša čas s pripovedovanjem zgodb, to so preproste anekdote, novele v pravem smislu, pa tudi kratke povesti; snov je največkrat erotična, ljubezen je včasih viteško plemenita in poduhovljena, večidel pa drzno čutna in ljudska; s pretežno drzno erotičnostjo svojih novel je Boccaccio predstavnik renesančnega individualizma (116-117).
Že za časa življenja je Boccaccio vplival na začetnika novejše angleške književnosti Geofrreya Chaucerja (ok. 1340-1400) - njegovo obsežno delo stoji na prehodu med srednjim vekom in renesanso (pesnitev Troil in Hrizeida), njegovo glavno delo pa so Canterburyjske zgodbe, zbirka verznih novel z okvirno pripovedjo, ki pripoveduje o romarjih na grob sv. Thomasa Becketta v Canterburyju, jih nazorno označuje, nato pa niza njihove zgodbe, ki so po snovi in duhu še deloma srednjeveške, drastične, grobo šaljive (117).
Novela se je iz Italije v druge evropske književnosti razširila v 16. stoletju, med najpomembnejšimi italijanskimi novelisti tega časa je Matteo Bandello (214 novel brez okvirne pripovedi pod naslovom Novelle; v Franciji je zbirko novel sestavila kraljica Margerita Navarska pod naslovom Heptameron: najizvirnejši dosežek evropske novelistike pa so Cervantesove Zgledne novele, 12 po vsebini in obliki različnih novel (117).
Ep
Renesančna epika se je razvijala v dveh smereh; prva je črpala snovi za viteške epe s pustolovsko-ljubezensko motiviko iz srednjeveških junaških epov in viteških romanov, druga je poskušala po vzoru antične epike ustvariti nacionalno ali krščansko zgodovinski ep klasičnega tipa (118).
Viteški ep se je pojavil proti koncu 15. stoletja v Italiji, najprej v Firencah okoli Medičejcev; podlaga je bila najprej ljudska epska tradicija, ki je ohranjala snovi srednjeveških chansons de geste in viteških romanov; prenašali so jih potujoči poklicni pevci oziroma cantastorii. Začetnik tega epa v Italiji je Luigi Pulci iz Firenc (ep Il Morgante); pomembno novost je v razvoj novega viteškega epa uvedel Matteo Maria Boiardo, ki je v svojem epu v stancah Zaljubljeni Orlando združil motive karolinškega junaškega cikla z bretonskimi viteškoljubezenskimi motivi; ta epika je vrh dosegla z Ariostom (118).
Ludovico Ariosto, Besneči Orlando
Ariostovo (1474-1533) delo obsega pesmi, satire in komedije, najpomembnejši pa je ep Besneči Orlando, ki je nadaljevanje Boiardovega epa; v okviru bojev med krščansko viteško vojsko Karla Velikega in poganskimi Saraceni niza neštevilne ljubezenske prigode več junakov in junakinj; dogodivščine se prepletajo na videz brez reda, viteške ljubezenske prigode so prikazane s stališča renesančnega senzualizma, individualizma in estetstva; slog je pogovorno lahkoten in igriv (118-119).
Viteška epika je v drugi polovici 16. stoletja zaradi protireformacije, ki ni bila naklonjena individualizmu in senzualizmu viteških epov, začela upadati; okoli leta 1500, ko je bila v latinščino prevedena Aristotelova Poetika, so jo začeli komentirati in po njenih vzorih sestavljati nove poetike; ep je bil razglašen na najvišjo zvrst, pod pogojem, da upošteva Aristotelova in Horacijeva načela o enotnosti, sklenjeni zgradbi in verjetnosti, temu so pridružili še zahtevo, naj bo snov zgodovinska; najpomembnejša besedila so nastala po letu 1550 s Camõesovo Luzijado in Tassovim Osvobojenim Jeruzalemom (119).
Luis de Camões, Luzijada
Je največji portugalski pesnik in je slaven predvsem kot avtor portugalskega nacionalnega epa; Luzijada je poskus regularnega zgodovinskega epa in opeva portugalsko zgodovino, junake in kralje, predvsem pa odkritje in osvojitev Indije; osrednje dogajanje je potovanje Vasca da Gama okoli Afrike in prihod v Indijo, v ta okvir oa so vložene pripovedi o prejšnjih portugalskih portugalskih junakih in kraljih; celota je posneta po Vergilijevi Eneidi, po zgledu italijanske viteške epike je uporabljena stanca (119).
Torquato Tasso, Osvobojeni Jeruzalem
Torquato Tasso (1544-1595) je zadnji veliki pesnik italijanske renesanse; začel je z viteško epiko, napisal pastirsko igro Aminta in svoje osrednje delo, ep Osvobojeni Jeruzalem, sledila je še tragedija Kralj Torrismondo. Tasso se je načelno prilkjučil zahtevam "regularnih" teoretikov po enotnem, klasičnem epu, vendar je priporočal tudi pestrost viteške epike; njegov ep Osvobojeni Jeruzalem sledi tem načelom; po snovi je krščanskozgodovinski, osrednja tema je prva križarska vojna in osvojitev Jeruzalema, a zgodovinska snov je ostala samo okvir, vanj je vpletel številne pustolovsko-ljubezenske motive (120).
Edmund Spenser
Je zadnji veliki renesančni epik (ok. 1550-1599); z delom Pastirjev koledar je sledil tradiciji idilične poezije, s sonetnim ciklom Amoretti pa je s Shakespearjem ustvaril najboljše sonete angleške renesanse; vrh je dosegel z nedokončanim epom Vilinska kraljica, ki je posvečen Elizabeti I. ; v središču so liki kralja Arturja, vilinske kraljice Gloriane in Arturjevih vitezov; srednjeveške prvine se združujejo z renesančnimi; ustvaril je posebno obliko stance, t. i. Spenserjevo kitico (120).
John Milton, Izgubljeni raj
Baročna epika je vrh dosegla z Miltonovim Izgibljenim rajem; Milton je v zgodnjih letih pisal elegije in pesnitveo naravi (Lycidas, L'Allegro, Il Penseroso), za časa puritanske revolucije pa politične, ideološke in verske spise; v zadnjem obdobju je objavil ep Izgubljeni raj, nato še ep Znova pridobljeni raj in dramo Samson Agonistes (121).
Miltonov osrednji ep Izgubljeni raj (1667), je zadnji pomembni evropski ep; njegova osrednja tema je po Bibliji posneta zgodba o Satanu, Adamu in Evi oziroma izvirnem grehu; duhovna podlaga je puritanstvo, glavna tema pa boj med dobrim in zlom; verz je blankverz (121).
Roman
Proti koncu 15. stoletja se je iz predelav prvotnih viteških romanov izoblikovala nova oblika proznega viteškega romana; najpopularnejše delo je bil roman Amadis Galski, ki je v prvotni obliki nastala morda že 13. stol. na Portugalskem in ga je okoli leta 1490 predelal in dopolnil Španec Montalvo (121-122).
V srednji vek oziroma nazaj v Antiko so segali renesančni pustolovsko-ljubezenski romani (Boccacciev Filocolo, zvrst se je razmahnila v sredini 16. stoletja, ko so postali znani antični ljubezenski romani, zlasti Heliodorjeve Etiopske zgodbe - zadnji pomembnejši roman te vrste je bil Cervantesom prigode Persila in Sigismunde, ki je posnemal Heliodorja (122).
Tipično renesančna zvrst je bil pastirski roman (na podlagi antičnega bukoličnega pesništva); bil je pretežno lirski, proza se je prepletala z vloženimi pesmimi; pastirji in pastirice so predstavljali resnične osebe, navadno iz dvorskoplemiškega sveta (t. i. klučni roman); tak je bil prvi roman te vrste Arkadija (1508) Jacopa Sannazara, zvrst se je razširila iz Italije tudi v Španijo in dosegla vrh z Jorgem de Montemayorjem, njegov roman Diana je s prepletanjem usod več pastirskih ljubezenskih parov in z z naslonitvijo na viteške romane dal pastirskemu romanu več pripovedne trdnosti in vplival na druge podobne romane Cervantesa (Galateja), Lopeja de Vege (Arkadija); v Franciji je na to podlago nastal roman Astrée avtorja Honoréja d'Urféja; angleški pastoralni roman doseže vrh z Arkadijo avtorja Philipa Sidneya 122).
Izvirna podvrsta renesančnega romana je pikareskni roman ("picaro", slepar, malopridnež), ki pripoveduje o prigodah potujočega klateža; prvo delo te vrste je Lazarček s Tormesa neznanega avtorja; obsežnejši je bil roman Gúzman de Alfarache (ok. 1600) avtorja Matea Alemána (122).
Najpomembnejša renesačna romana sta Rabelaisev Gargantua in Pantagruel in Cervantesov Don Kihot.
François Rabelais, Gargantua in Pantagruel
Bil je privrženec humanizma, pod vplivom Erazma Rotterdamskega, pomemben zastopnik renesančnih idealov; njegov roman Gargantua in Pantagruel je izhajal od leta 1533 naprej in je obsegal šest knjig; izšel je iz pripovedi ljudske knjige o vitezih in velikanih Kronika o velikem in orjaškem velikanu Gargantui, kjer velikan Gargantua služi kralju Arturju; Rabelais je ustvaril parodično satiričen roman, ki meša fantastiko in sodobno stvarnost; združuje zelo različne prvine: deloma je parodija na viteške in pravljične fantastične zgodbe srednjega veka, alegorija, kritika srednjeveške vzgoje in sholastike, pa tudi razlaga renesančnih idealov; glavna pisateljeva poteza je drastičen, vitalen in optimistične humor (123).
Miguel de Cervantes Saavedra, Don Kihot
Cervantesovo (1547-1616) delo obsega dramska besedila, predvsem osem kratkih mediger Entremes (1615), novele v zbirki Zgledne novele, literarno satiro v verzih in troje romanov: pastirski roman Galateja (1585), Don Kihot in Prigode Persila in Sigismunde (1617); z Don Kihotom je ustvaril prvi veliki novoveški roman, ki je izšel pod naslovom Veleumni plemič don Kihot iz Manče v dveh delih (prvi leta 1605, drugi 1615); celota je vrsta epizod ob glavnem junaku in njegovem oprodi Sanču Pansi, v osrednjo pripoved so vložene številne novele z motivi italijanske novelistike in pastirskih romanov; glavna ideja romana je bila na začetku predvsem parodiranje viteških romanov, a se je potem razširila v tragikomičen prikaz nekaterih temeljnih problemov družbe, človeka in idej; Don Kihot, ki je najprej komično blazna figura, postane proti koncu tragikomičen ali celo tragičen junak; zaradi problema, likov in oblike je roman vplival na književnost raszsvetljenstva, predromantike in zlasti romantike (123-124).
Barok je zvrsti renesančnega, viteškega, pustolovskega, ljubezenska, pastirskega in pikaresknega romana nadaljeval, a tako, da jih je spajal v novi ali jih močno spremenil; iz sestavin viteških, pastoralnih in pustolovsko-ljubezenskih romanov je nastal heroično galantni roman (prva polovica 17. stol.) z glavnima piscema La Calprenede in Madeleine de Scudery; njuna dela so psevdohistorična, postavljena v stari vek, večidel v orientalske ali grško-rimske razmere, junaki so vladarji, vojskovodje in princese; patetična heroičnost se prepleta s sentimentalno galantnostjo (124).
Hans Jakob Christoffel Grimmelshausen, Simplicius Simplicissmus
Iz sestavin španskih pikaresknih romanov je v Nemčiji nastal nov tip baročnega potepuškega romana z glavnim predstavnikom Grimmelshausnom, ki s svojim romanom Simplicius Simplicissismus velja za prvega velikega nemškega pripovednika v prozi; roman je prvoosebna pripoved o prigodah najdenčka Simplicija Simplicissima v času tridesetletne vojne; avtor je združil lastne doživljaje s tradicijo španskega pikaresknega romana, ljudskih zgodb o šaljivih junakih in poučno alegoričnih spisov; roman je poln baročnih nasprotij, ki prihajajo do izraza tudi v slikovitem, drastično izrazitem, obloženem slogu (125).
Dramatika
Renesančna drama se je razvijala v 2 smereh: v Italiji in Franciji je posnemala predvsem antične zglede, medtem ko je v Španiji in Angliji deloma na podlagi srednjeveških dramskih oblik in pod vplivom antike, še bolj pa z novimi izvirnimi spodbudami nastala vrsta samostojnih, novih renesančnih dramskih oblik. V Italiji so od začetka 16. stoletja po zgledu antične dramatike gojili tragedijo in komedijo. Potem ko sta bili srednjemu veku v gledališkem smislu skoraj neznani, so v 15. stoletju začeli spet odkrivati gledališki pomen Plavtovih in Terencijevih komedij, od teh pa še Senekovih tragedij. Začeli so jih igrati najprej v latinščini, zlasti na ferrarskem dvoru, nato v italijanskih prevodih. Takoj po letu 1500 so začeli nastajati prvi primerki komedij in tragedij po rimskih zgledih. Tragedija se je zgledovala predvsem pri Seneki, v snovi je iskala pretresljivo okrutnost, v slogu retoričnost. Prvo tragedijo je napisal Giangiorgio Trissino, najboljše delo te vrste je ustvaril Pietro Aretino (1492-1556) z delom Orazia(1546). Med mnogimi mu je sledil še Torquato Tasso s tragedijo Kralj Torrismondo. Vendar nobeno od teh del ni doseglo ravni velike dramatike. Uspešnejša je bila komedija, ki je nastajala na podlagi Plavtovih in Terencijevih iger. Od obeh je prevzemala motive, kompozicijo, odrsko tehniko,tipe. Ker je nastala iz humanističnega preučevanja in posnemanja latinskih tekstov, jo običajno imenujemo commedia erudita (učena komedija). Njen razvoj se je začel s tem, da so najprej igrali v latinščini Plavtova in Terencijeva dela, takoj po letu 1500 so začeli nastajati prvi primeri italijanskih komedij po rimskih zgledih. Prve komedije je napisal Ariosto (La Cassaria in druge), ob njem še Bernardo Dovizi da Bibbiena (1470-1520) s komedijo Calandria (1512). Za najboljšo komedijo tega časa je obveljala Machiavellijeva Mandragola.
Niccolo Machiavelli (1469-1527), rojen in umrl v Firencah, politik in diplomat, je poleg zgodovinskih in političnih spisov, med katerimi je najpomembnejši Vladar (1513), napisal nekaj malega literarnih del. Med temi je osrednja komedija Mandragola (okoli leta 1520), ki je najčistejši primer nove renesančne komedije. V zgradbi, tipih in tehniki je ohranil glavne značilnosti rimske komedije, vendar na novi podlagi, dogajanje se ne plete več po muhastih pravilih nepredvidljive usode z njenimi zmešnjavami, preobrati in razpleti, ampak po zvitem človeškem načrtu: Callimaco s prebrisano intrigo prevara starega Nicia, da bi prišel do njegove žene, čedne Lukrecije. Zmago slavi brezobzirna bistrost nad omejenostjo. Ideja dela je deloma naperjena zoper cerkev in meništvo, zgodba je erotično drzna, vendar predvsem satirična.
Sredi 16. stoletja sta v Italiji nastali še 2 dramski vrsti, ki sta nato vplivali na Evropo. Prva je bila pastirska (pastoralna) igra, ki je prikazovala ljubezenske zapletljaje v idiličnem, po grško-rimskem bukoličnem pesništvu posnetem okolju, podobno kot sočasni pastirski roman. Najpomembnejše delo te vrste je ustvaril Torquato Tasso z igro Aminta (1573). Sledil mu je Gian Battista Guarini (1538-1612) z igro Zvesti pastir (1590). S tem se je zvrst pastirskih iger naglo razširila in se obdržala skozi baročno dobo v 18. stoletje. Druga zvrst je commedia dell'arte, tj. komedija v improviziranem načinu. Nastala je v zgornji Italiji, najbrž iz ostankov starih antičnih komedijskih tradicij, ljudskih oblik igralstva in vplivov učene komedije. Njena značilnost so stalni komični tipi (Pantalone, Colombina), napisanega teksta ni bilo, igralci so ga nadomeščali z improviziranim dialogom, vendar po danih obrazcih. Trdno določen je bil samo zaris dogajanja. Igrale so jo potujoče skupine poklicnih igralcev, ki so jo polagoma razširili po vseh evropskih deželah. Prek njih je vplivala na francosko, nemško, angleško komedijo, vse do 18. stoletja. Njene sestavine je prevzel Moliere, še bolj pa avtorji 18. stoletja, kot sta bila Goldoni in Beaumarchais. V Španiji se je renesančna dramatika začela razvijati okoli leta 1500. Njen prvi avtor je bil Juan del Encina (ok. 1469-1529), ki velja za očeta španske drame. Prvo pomembno delo je igra Celestina ali Igra o Kalistu in Melibeji (1499) neznanega avtorja, veristično sentimentalna drama o dveh ljubimcih in zvodnici Celestini. Za nadaljnji razvoj španske dramatike so bile razmeroma nepomembne humanistične zahteve po posnemanju antične drame, npr. zahteva po treh enotnostih dogajanja, časa in prostora, ki so jo teoretiki 16. stoletja polagoma formulirali na podlagi Aristotelove Poetike. Pač pa so izvirne oblike španskega renesančnega gledališča nastajale iz naslonitve na srednjeveško dramsko tradicijo, iz misterijev, moralitet in burk, iz kratkih verističnih prikazov, pa tudi iz dramatizacij kronik, romanov in zgodb. Pomemben delež v novi dramatiki so imele še zmeraj verske teme, zlasti v t. i. autos sacramentales, ki so prikazovali verske resnice, zlasti v zvezi z naukom o zakramentih. Pa tudi sicer španska renesančna dramatika ni razvila tragedije in komedije kot 2 ločenih vrst. S skupnim pojmom comedia je označevala igre, ki so spajale tragično in komično, sicer pa bile po snovi zgodovinske, mitološke, legendarne, ljudske,... Od krajših dramskih oblik so bili značilni zlasti entremeses tj. intermezzi ali medigre, kot so imenovali kratke prizore s šaljivo snovjo iz ljudskega življenja, z drastično in veristično orisanim okoljem. Najpomembnejše medigre je ustvaril Cervantes s svojimi osmimi deli, objavljenimi leta 1615. Prvi, ki je pisal večje drame s snovjo iz starih kronik in romanc, je bil Juan de la Cueva (ok. 1550-1620). Razvoj te drame je dosegel vrh z Lopejem de Vego
Lope de Vega
Felix Lope de Vega Carpio, rojen leta 1562 v Madridu, je bil lirik, epik in dramatik, pisal je sonete, pastirske romane, epske pesnitve in predvsem drame. Teh je napisal več kot 450, tako da velja za najplodnejšega svetovnega dramatika. Šele on je ustvaril značilnosti, ki so ostale za špansko dramatiko tudi v 17. stoletju bistvene - med glavne dramske teme je uvedel idejo časti, spojil je tragično in komično, v slogu je združil ljudsko tradicijo in metaforiko visoke poezije. Med številnimi igrami se je v evropskem gledališkem repertoarju vse do 20. stoletja obdržala predvsem Fuenteovejuna (Ovčji kal), dramska upodobitev spora med vaščani in fevdalnim gospodom, ki se konča z ubojem fevdalca in kraljevo pomilostitvijo za uporne kmete. Drama je značilna po tem, da se v njenem nacionalnem in verskem okviru kaže močan demokratičen element, kar je značilnost še drugih španskih iger renesanse in baroka. Med nasledniki Lopeja de Vege je bil najplodnejši in najpomembnejši Tirso de Molina (ok. 1571-1648). Od njegovih skoraj 400 iger se je gledališko izkazala komedija Don Gil v zelenih hlačah (1635). Razvojno znamenita je igra Seviljski zapeljivec in Kamniti gost (1630), prva obdelava don Juanovega motiva, izhodišče za poznejše tekste o don Juanu pri Molierju, Byronu, ... Splošne značilnosti španske renesančne dramatike, kot jih je utrdil Lope de Vega (mešanje tragičnih in komičnih sestavin, pestrost motivov in intrig, uporaba različnih metričnih oblik, celo sonetov, itd.) so se prenesle v dobo baroka, ko je ta dramatika dosegla vrh s Calderonom.
Pedro Calderon de la Barca
Je največji pisec španske dramatike (1600-1681). Posvetil se je dramskemu pisanju. Zapustil je 180 iger. Med temi so tudi dela z versko, teološko in filozofsko tematiko. Znameniti so njegovi autos sacramentales, alegorične igre o dogmi katoliških zakramentov. Bolj posvetno vsebino, čeprav zmeraj prepojeno z izrazitim španskim nacionalizmom in katolištvom, imajo številne igre z zgodovinsko snovjo, z monarhično ali patriotično idejo, predvsem s tipičnim motivom časti. Njegove drame nadaljujejo izročilo španske renesančne dramatike, zlasti Lopeja de Vege, vendar v skladu s časom protireformacije in razpadanja španskega fevdalizma poudarjajo pripadnost katolištvu, zvestobo monarhu, predvsem pa idejo časti kot najpomembnejše socialnoetično načelo. Slog njegovih iger je retoričen, bogat metafor in slikovit. Vendar je bolj kot v obliki čutiti baročnost v vsebini teh iger, ki niha med patetično čustvenostjo in drastičnim občutkom za realnost, med poduhovljenostjo in krutostjo. Med dela, ki so ohranila gledališko veljavo do danes, spadajo predvsem Stanovitni princ (1629), Življenje je sen (ok.1636) kot osrednje filozofsko-moralno delo, komedija Dama - škrat (1629) in Sodnik Zalamejski (1644)
Sodnik Zalamejski
Igra je nastala na motiv, ki ga je odrsko oblikoval že Lpoe de Vega. Po resničnem dogodku prikazuje spor med samovoljnim vojakom plemičem in kmečkim veljakom. Ko temu plemič prizadene družinsko čast, ga kmet po stari šegi kot vaški sodnik obsodi na smrt in da obesiti. Kralj stopi na kmetovo stran, čeprav je kršil monarhične zakone. Igra ima v središču idejo časti kot osrednjo življenjsko vrednoto, ob tem prikazuje konflikt pravice in samovolje na splošnoveljaven način. Baročna je v njej zmes patetične čustvenosti in drastične krutosti. Kot vse španske igre je spesnjena v verzih, osmercih.
V Angliji se je renesančna dramatika razvijala podobno španski, vendar v drugačnih socialnopolitičnih okvirih in z drugo ideološko podlago. Tudi v njej ni prišlo do ostrega preloma s srednjeveško dramatiko. Nove dramske oblike so nastajale na podlagi moralitet, misterijev, fars, dramatizacij novel, kronik, zgodb. V tragedijah je čutiti vpliv antične dramatike, zlasti Seneke, v komedijah Plavtov in Terencijev zgled. Vendar se vzor antične dramatike ni mogel uveljaviti v polni meri. Zahteva po 3 dramskih enotnostih ni imela posebne veljave. Drame so zajemale snov iz starih kronik, pripovedk, zgodovine, novel, epov in pesnitev. Njihova oblika je bila svobodna, namesto stroge enotnosti dogajanja v Aristotelovem smislu so obsegale veliko število dogodkov, prizorov, oseb, veliko raznoličnost prostora in časovno razsežnost dogajanja. Značilna je bila mešanica tragičnih in komičnih elementov. Pogosto sta se menjavala verz in proza, čeprav je bila večina del napisana v verzih. Verz je jambski enajsterec oziroma deseterec. Vrh je angleška renesančna dramatika dosegla s Shakespearjem. Pot so mu pripravili številni predhodniki in sodobniki. Thomas Kyd (ok. 1560-1593) je s Špansko tragedijo 81587) ustvaril prvo elizabetinsko tragedijo z razgibanim dogajanjem, polno krutosti in umorov, po motivih podobno poznejšemu Hamletu. Robert Greene je pisal tragikomedije. George Chapman (ok. 1560-1634) je zapustil komedije in tragedije. Najpomembnejši je bil Christoper Marlowe (1564-1593), ki je v igrah Tamerlan veliki, Malteški Žid (1589) in Doktor Faustus (ok.1592) predstavljal titanske renesančne junake, v drami Edward II. (1592) pa ustvaril prvo veliko angleško kraljevsko dramo ali historijo. S tem je bil neposreden predhodnik Shakespearju.
William Shakespeare
Rodil se je leta 1564 v Stratfordu upon Avonu. Umrl je leta 1616. O njegovem življenju in osebi nimamo podrobnejših podatkov. V prvem obdobju je poleg sonetov napisal še epsko-lirski pesnitvi Venera in Adonis in Rop Lukrecije. Glavnina njegovega dela je v dramah, s katerimi je postal največji renesančni dramatik. Zapustil je 36 dram. Delijo jih na več skupin.
V prvo spadajo t. i. historije ali kraljevske drame, napisane po motivih zgodovinskih kronik o nacionalni državni preteklosti in njenih fevdalnih sporih: Henrik VI. v treh delih, Rihard III. (ok. 1592), Rihard II. (1595), Kralj John (ok.1596), itd. V teh delih stoji Shakespeare na strani reda, ki ga poosebljajo dobri kralji, nasproti silam nereda, kaosa in nasilja, poosebljenega v zlih vladarjih in zlasti v samopašnih fevdalcih. Izid boja med obojim je večinoma optimističen, zlo se kaznuje.
Druga skupina obsega komedije, ki pogosto temeljijo na motivih italijanski renesančnih novel: Komedija zmešnjav (1592), Ukročena trmoglavka, Dva gospoda iz Verone, Ljubezni trud zaman, Sen kresne noči (1595), Beneški trgovec (ok. 1596), Kakor vam drago (ok. 1599), itd. Po letu 1600 je nastala še posebna skupina mračnih komedij: Dober konec vse povrne (pred 1604), Milo za drago, ... Večina teh komedij obsega tudi sestavine drugih dramskih tipov: tragikomedije, pastoralne igre, farse, resnobne meščanske drame, tako da se oddaljujejo od tradicionalnega tipa komedije.
Med tragedije, ki predstavljajo osrednjo skupino, spadajo Romeo in Julija (1594-1595), Julij Cezar (15999, itd. Po letu 1600 se jim pridružijo še Hamlet (1600-1601), Othello, Kralj Lear, Macbeth, Timon Arenski (1608), itd. Bistvena značilnost tragedij je ta, da prikazujejo propad pomembne kraljevske ali plemiške osebe, ki postane žrtev svojih lastnih teženj, pri tem se izkaže neurejenost človeka in sveta sploh. Izid je pesimističen, čeprav na koncu zunanje sile spet vzpostavijo red. Snov teh tragedij je vzeta največkrat iz rimske zgodovine, iz srednjeveške angleške, danske in škotske preteklosti, deloma iz italijanskih novel.
Zadnjo skupino sestavljajo romantične igre ali romance: Zimska pravljica (1610-1611), Cymbeline in Vihar (1611-1612). Po tipičnih lastnostih dogajanja in junakov so napol pravljične, v izidu optimistične. Ta dela se da razvrstiti tudi razvojno v 3 obdobja: Prvo med letoma 1590 in 1600 obsega kraljevske drame in večino komedij, tako da velja za optimistično, drugo med letoma 1600 in 1608 prinaša predvsem tragedije in je izrazito tragično, pesimistično, tretje v letih 1608-1612 je obdobje romantičnih iger.
Shakespearjeva dramatika kaže po tradicionalni razlagi vsebinske in oblikovne poteze, značilne za angleško renesančno dramatiko v drugi polovici 16. stoletja, vendar s to posebnostjo, da jih je v svojih igrah združil na podlagi zaokroženega renesančnega nazora o naravi, svetu in človeku, ostrega obravnavanja moralnih vprašanj, izjemnega poznavanja značajev in psihologije, predvsem pa barvito nazornega prikazovanja dogodkov, okolja in človeških likov. Pripisujejo mu predvsem izjemo sposobnost, da človeško osebnost ne kaže samo z enega zornega kota, ampak zmeraj kot dinamičen preplet mnogih protislovnih potez. S temi odlikami predstavlja Shakespearjeva dramatika vrh evropske renesančne književnosti. Vendar je ni mogoče omejiti samo z renesanso, ker z nekaterimi potezami kaže že k baroku in manierizmu. Od tod razlage, da o njegove drame zlasti po letu 1600 baročne ali manieristične. Zlasti v slogu, jeziku in metaforiki je opaziti prepletanje abstraktnega in konkretnega, ki velja za manieristično. V kompoziciji dramskega dogajanja pa nesimetričnost in dekorativnost, ki sta značilni za barok. Tudi v vsebini osrednjih del je opaziti odmike od renesanse, tako da je Shakespearjevo mesto bolj v prehodu iz renesanse k novim obdobjem kot v čisti renesansi. S tega stališča lahko razdelimo 3 obdobja njegove dramatike: prvo obdobje devetdesetih let pripada še pozni renesansi, njen pečat nosijo kraljevske drame, večina svetlih komedij in prve tragedije (Romeo in Julija, ...). Drugo obdobje, ki zajema prvo desetletje 17. stoletja, je na prehodu iz renesanse v barok, ta daje nove poteze mračnim komedijam tega časa in zlasti visokim trgedijam (Hamlet, Kralj Lear,...). Tretje obdobje traja ok. leta 1610 in je čas napol baročnih dramskih romanc (Zimska pravljca, Vihar, ...).
Kraljevske drame - Rihard III.
Po snov segajo v 14. in 15. stoletje, tj. v pozni srednji vek, to snov pa oblikujejo v renesančnem duhu. Osebe, zapletene v krute boje za fevdalno in kraljevsko oblast, prikazujejo z občudovanjem njihove izjemne moči, te boje pa razpletajo z zmago pravičnosti, umiritvijo nasprotij in vrnitvijo k redu v družbi in državi. Ta je odsev naravne harmonije, saj zagotavlja prevlado dobrega nad zlom. Med najpopularnejšimi igrami te vrste je drama Rihard III. V njenem središču je lik sprevrženega vladarja, ki pa kljub hudobiji izraža nekakšno veličino. Njegov poraz in smrt zbujata tako sočutje kot zadoščenje. Shakespeare je v teh dramah in tudi v nekaterih tragedijah (Macbeth) izbral za dramske junake zločinske osebe, v nasprotju z Aristotelovim načelom, da zle osebe niso primerne za tragedijo. Že Seneka je prav take junake postavil v sredo svojih tragedij, po njem pa še ostali renesančni dramatiki, tudi Shakespare.
Komedija - Beneški trgovec
Ustvaril je nov tip komedije, različen od antičnih in tudi od renesančnih v Italiji. Samo v prvi, Komediji zmešnjav, se je opiral na Plavtov vzorec, v naslednjih je izdelal precej bolj kompleksno, problemsko bogato, na zunaj manj zapleteno in večinoma resnobnejšo komediografijo. Nekatere njegovih komedij, pisanih v verzih in deloma v prozi, so blizu tragikomediji. To velja ne samo za mračne komedije po letu 1600, ampak že za prejšnje, ki so po duhu še zmeraj renesančne. Takšna je poetična igra Sen kresne noči še bolj pa Beneški trgovec, postavljen v okolje sodobnih Benetk, med trgovce in židovske oderuhe. Te predstavlja Shylock, ki se hoče maščevati kristjanu, trgovcu Antoniu, za izgubo hčere, a pade v spretno nastavljeno sodnijsko past in si komaj reši glavo. V igri je le malo komičnega, nekatere osebe, zlasti Shylock, so skoraj tragične, njegov lik ni antisemitski, kot so hoteli nekateri razlagalci. Komedija je pri njem prav tako zahtevna in problemsko zapletena, kot so tragedije.
Tragedije - Hamlet
Tragičnost Shakespearjevih tragedij ne izvira iz usode in volje bogov kot v antičnih, ampak iz čemernosti človeških značajev, ki se znajdejo v zapletenih političnih, socialnih in moralnih okoliščinah, tako da jih lahko pogubijo preprosta naključja. To je značilno že za prvo veliko tragedijo Romeo in Julija, kjer sta junaka telesno in duhovno lepa, a jima okolje ni naklonjeno. Podobno renesančno vzvišen in lep je svet v Juliju Cezarju, ki spada med najpomembnejše politične tragedije svetovne dramatike. Po letu 1600 postanejo njegovi tragični junaki problematični, v sebi razcepljeni, zaradi svoje strastnosti ali čezmernosti pogubni sebi in drugim: Ljubosumni Othello, starčevsko omejeni kralj Lear, itd. Kljub temu ohranjajo dostojanstvo pravih tragičnih junakov. Take značilnosti kaže najslavnejša teh tragedij, Hamlet. Nastala je najbrž okoli leta 1600. Uvaja torej srednje, pesimistično obdobje ustvarjanja. Domnevajo, da se opira na podobno toda izgubljeno igro Thomasa Kyda. Snov je vzeta iz srednjeveške kronike Saxa Grammatica o danskem princu, ki je hlinil blaznost, da bi maščeval očetovo smrt. Motiv je v sorodu s podobnimi motivi krvnega maščevanja v stari evropski tradiciji. To snov je obdelal v živopisnem zaporedju prizorov z danskega dvora, celoto pa razporedil okoli Hamletovega lika, ki je postavljen izrazito problemsko. Junak se mora odločiti za umor strica Klavdija, da bi s tem obnovil red v državi. Osrednji motiv je Hamletovo odlašanje, junak šele na koncu preide v dejanje. Motiv razlagajo zelo različno. Hamlet je torej tragedija novoveškega individualizma, ki se spopada s stvarnim svetom in si šele išče trdno podlago za dejanja.
Romance - Vihar
Dramske romance iz zadnjega obdobja so maloštevilne, po motivih in idejah pa precej drugačne od komedij in tragedij. Po duhu niso več renesančne in tudi ne na prehodu iz krize renesanse proti baroku, lahko bi predstavljale začetno stopnjo baroka. Snovi ne jemljejo iz vsakdanjega življenja ali zgodovine, ampak so napol pravljične ali fantazijske, z motivi iz antičnih in srednjeveških ljubezenskih pripovedi prikazujejo boj dobrega z zlim, razplet je srečen. V Viharju igrajo veliko vlogo čarovnije, poleg plemiških ljudi nadzemeljski duhovi. Nesrečni zapleti se rešijo v skladu z višjo modrostjo Prospera. Tak razplet se zdi blizu razpletu Calderonovih iger, s tem pa baroku.
Shakespearjevi sodobniki
Med mlajšimi sodobniki je bil najprodornejši Ben Johnson (1573-1637) s tragedijami in komedijami, ki so bile bliže antičnim zgledom, tako da velja za predhodnika klasicizma. V komediji Volpone ali lisjak (1605) je satirično prikazal novodobni lov za bogastvom. Pri mlajših sodobnikih se elizabetinska dramatika polagoma izgublja v sentimentalnost ali prehaja v barok (John Fletcher, Francis Beaumont, John Webster, itd.) V drugi polovici 17. stoletja se je angleška dramatika približala klasicizmu ali pa poskušala nove klasicistilne težnje združiti s Shakespearjevo tradicijo. To je storil zlasti John Dryden v tragedija, ki so vrh angleškega dvorskega baroka. To velja tudi za nemško dramatiko 17. stoletja. V času baroka je bil njen osrednji dramatik Andreas Gryphius.
Literatura
Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.