Pojdi na vsebino

Klotildini klobuki

Iz Wikiverza

Klotildini klobuki je slikanica, v kateri so zbrane tri basni, ki jo je leta 2009 napisala Mateja Perpar.

Analiza basni

[uredi]

Knjiga Mateje Perpar Klotildini klobuki obsega tri pravljice: O Klotildinih klobukih, O mehkosrčnem merjascu in O posebnem paličnjaku. Živalski junaki se soočajo s težavami, vprašanji in odnosi, ki so pravzaprav človeški in s katerimi se ljudje soočamo vsak dan. Prikazani so na duhovit in šaljiv, obenem pa realističen način, brez olepšav ali pretirane kritičnosti. Knjiga mlade bralce zabava, spodbuja otroško domišljijo, bogati besedni zaklad s pronicljivo humornim besediščem ter otroke spodbuja k razmišljanju in postavljanju vprašanj.

Interpretacija

[uredi]

V knjigi Klotildini klobuki, se gospa Klotilda, ki obožuje klobuke, s pasjim prijateljem Fifijem poda po klobučnih nakupih. Nova moda zapoveduje žive klobuke, zato damam na glavah čepijo srnice, jezera z lokvanji in drevesa, ena se ponaša celo s krokodilom. Ob prihodu domov gospa Klotilda ugotovi, da se je Fifi izgubil. Zaskrbi jo, kako ga bo našla.

Mehkosrčni merjasec iz druge pravljice je zelo prijazen, toda naiven, zato si ga nagajivi veverici privoščita.

Paličnjak, ki je glavni junak tretje pravljice, pa želi biti nekaj posebnega in svojo vsakdanjo zeleno suknjico zamenja za razkošno modro suknjo z volančki in škrlatne nogavičke. Njegovo mamo zaskrbi, da ga po pojedel ptič, zato skuje prebrisan načrt.

Književne osebe

[uredi]

O Klotildinih klobukih

[uredi]

Pravljica o gospe Klotildi je edina pravljica v knjigi, v kateri nastopajo človeški liki. Gospa Klotilda je dama srednjih let, ki obožuje klobuke. Pooseblja samozavest in zahtevnost osebe višjega družbenega razreda, hkrati pa iz zgodbe razberemo, da je osamljena, saj je vnuki ne obiskujejo in živi sama s psičkom Fifijem. Ko se Fifi izgubi, opazimo njeno ranljivost, ki se po ugodnem razpletu dogodkov spet umakne meščanskemu ponosu in navidezni neranljivosti. Fifi je živalski lik, ki za razliko od drugih likov v knjigi nima izražene samostojne osebnosti. Je ljubljenček gospe Klotilde. Izgubi se v trgovini med nakupovanjem klobukov. Stranska lika v zgodbi sta še prodajalka in policist, ki imata vse značilnosti tipičnih predstavnikov svojega poklica in sta zato pravzaprav karikaturi. Prodajalka je uslužna, prijazna in malce priliznjena, policist pa strog, uraden in sumničav. Poleg njiju nastopa še gospa, ki po pomoti kupi Fifija v klobuku; o njej vemo samo to, da je pripadnica istega družbenega razreda kot gospa Klotilda, s katero se zato dobro ujameta kljub neljubemu zapletu.

O mehkosrčnem merjascu

[uredi]

Glavni lik zgodbice je merjasec, ki je na videz strašen, vendar izjemno milega značaja. Kljub svoji ogromni pojavi je dobrosrčen in naiven. Brez pomišljanja uboga ukaz svoje žene, naj nabere žir, pa tudi prošnje veveric, ki ju dojema kot krhki in pomoči potrebni bitji, mu sežejo do srca. Veverici kljub svoji majhnosti in ljubkosti nista prav nič krhki in ljubeznivi. Ker jima je dolgčas, se začneta norčevati iz merjasca in ga zaposlita z nepotrebnimi nalogami. Ta niti ne sluti, da se norčujeta, zato jima ustreže. Veverici se norčujeta čedalje bolj, na koncu pa ga ena od njiju celo pregovori v to, da jima prepusti vrečo nabranega žira. Veverici poosebljata manipulativne ljudi, ki svoj videz izkoriščajo za dosego osebnih ciljev.

O posebnem paličnjaku

[uredi]

Glavni lik zgodbe je paličnjak, ki želi biti drugačen od drugih in zelo opazen. Pri tem se ne meni za nevarnost in za merila drugih oseb. V dojemanju samega sebe je nekritičen, hkrati pa tudi izjemno pogumen in izviren. Paličnjakova mama je kot vsaka mama zaskrbljena zaradi obnašanja svojega sina. Posveča se kuhanju in pečenju. Domisli se premetenega načrta, kako sina prepričati, da je zelena suknjica za paličnjaka najbolj primerno oblačilo. Doktor Praskič je karikatura prekaljenega zdravnika z dolgoletno prakso, ki svojim pacientom pomaga z običajnimi in manj običajnimi zdravili. Krojač rogač Rogus Škarjič je tipičen krojač, ki se potrudi ustreči željam svoje stranke, čeprav so nekoliko nevsakdanje.

Literatura

[uredi]
  • Perpar, M. (2009). Klotildini klobuki. Logatec: Ad Pirum.