Klasicistična književnost

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Zametki klasicistične književnosti so se pojavili že v času renesanse. Zoper srednjeveške literarne tradicije so renesančni teoretiki zahtevali naslonitev na antične zglede, zlasti v epu in drami. Sklicevali so se na Aristotelovo in Horacijevo poetiko in sestavili književna pravila, predvsem pravilo o treh dramskih enotnostih: enotnosti dogajanja (dogajanje v drami naj bo strogo sklenjeno, enovita celota), enotnosti časa (dogajanje naj se izvrši v času 24 ur) in enotnosti prostora (kraj dogajanja naj ostane zmeraj isti; Aristotel te enotnosti ne upošteva). Ta pravila so branili v imenu večje razumske verjetnosti (Kos 135).

Časovnica


Razvoj v Franciji

Klasicizem v pravem pomenu besede se je razvil v 17. stol. v Franciji. K temu so pripomogle tudi nove družbene in ideološke razmere: pojav absolutne monarhije, centralizacija oblasti, težnja k disciplini in redu, uplahnitev renesančnega individualizma in senzualizma, prizadevanje za okrepitev cerkvene avtoritete, pa tudi razuma. Poseben pomen je imel vpliv Descartesovega racionalizma, ki je za merilo spoznanja in resnice razglasil načelo jasnosti in razločnosti.

Tem pojavom so ustrezala tudi načela klasicistične književnosti: za najvišje merilo pisanja je razglasila razum in skladnost z naravo; ta je pojmovana kot nekaj logičnega, abstraktno dojemljivega. Za zgled si je postavila antične pisce, češ da sta v njihovih delih razumnost in skladnost z naravo najpopolneje doseženi. Zahtevala je strog red in razumsko disciplino pri izbiranju snovi, v izražanju čustev, v pojmovanju posameznih literarnih vrst, zvrsti in njihovih bistvenih potez, v kompoziciji, slogu in verzu. Odklanjala je preveliko individualno čustvenost in fantastiko, zanikala svobodna kompozicijska načela, kot sta jih poznali srednjeveška in renesančna književnost, in zavrgla baročno nabreklost v slogu. Za vsako književno zvrst je določila pravila in jih strogo ločila med sabo. V dramatiki je uveljavila zahtevo po treh enotnosti; očistila je verz in ga napravila čim bolj pravilnega; jezik in slog je podredila načelu jasnosti in razločnosti, ki da sta glavno znamenje lepote. S temi načeli je prišla v nasprotje z ostanki srednjeveških književnih tradicij, z renesanso, predvsem pa s slogovno preobloženostjo manierizma oz. baroka, s katerim so jo sicer povezovali čas in enake družbenozgodovinske razmere.

V Franciji se je klasicistična književnost začela razvijati že v prvi polovici 17. stol., ko se je morala boriti za književno nadvlado s težnjami baroka. Rastla je obenem s francoskim absolutizmom, kot ga je zasnoval kardinal Richelieu (1585-1642), ki jo je podpiral in jemal v zaščito. Vrh je dosegla v drugi polovici 17. stol. za vlade Ludvika XIV. (1643-1715), ko je postala uradna književna smer. Socialno je bila močno navezana na monarhijo in plemiške sloje; oboje ji je bilo glavna snov zlasti v epu in tragediji. Vendar se je v njej močno izražal tudi duh takratnega meščanstva, ki je podpiralo red absolutne monarhije. Snovi in ideje meščanskega okolja so se pojavljale v komediji, satiri in basni (135, 136).

Razvoj v drugih deželah

Potem ko je v Franciji postala klasicistična književnost vodilna literarna smer, se je že okoli leta 1700 pričela razkrajati zaradi novih družbenih in kulturnih pojavov, predvsem zaradi razpada absolutne monarhije in nastopa razsvetljenstva. Sočasno se je iz Francije začela širiti v druge evropske dežele, kjer se je prilagodila drugačnim družbenim in kulturnim razmeram. V Angliji je postala bolj meščanska in razsvetljenska, zato štejemo njene predstavnike v razsvetljenstvo, npr. Alexandra Popa in druge. V Nemčiji je najprej bila sredstvo boja zoper baročno književnost. V tem smislu jo je prevzel Johann Gottsched (1700-1766) in jo načelno branil v spisu Poskus kritične pesniške umetnosti za Nemce. Nato se je spojila z razsvetljenstvom, se prepletala s predromantiko in proti koncu 18. stol. spet oživela v obliki t. i. weimarske klasike, tj. v ustvarjanju Schillerja in Goetheja v letih 1795-1805. Razširila se je tudi v Španijo, Italijo, na Poljsko in v Rusijo. Tu so njeni predstavniki postali v okolju plemstva in absolutističnega dvora začetniki nove ruske književnosti, vendar je bil marsikdo med njimi bližji razsvetljenstvu kot čistemu klasicizmu 17. stoletja (M. V. Lomonosov, A. P. Sumarokov, A. D. Kantemir, D. I. Fonvizin, G. R. Deržavin).

V 18. stol. klasicistična književnost ni bila več vodilna; ob njej je obstajala še književnost rokokoja in sentimentalizma, s katero se je pogosto prepletala, predvsem pa se je spajala z razsvetljenstvom in sestavljala posebno smer znotraj razsvetljenske književnosti. Kot posebna smer se je v romanskih deželah, v Franciji, Španiji in Italiji, ohranila prav do leta 1820, ko jo je pregnala romantika (Kos 136).

Vrste, zvrsti in oblike

Razvijala je predvsem tiste literarne zvrsti, ki so bile v skladu z njenim čaščenjem razuma. Zato skoraj ni poznala prave individualne in čustveno izpovedne lirike, ampak predvsem miselno poezijo v obliki didaktičnih pesmi, satir, patetičnih od in zlasti basni v verzih. Za najvišjo vrsto je razglašala ep, poskušala je ustvarjati junaške epe po zgledu Homerja in Vergilija, vendar brez večjega uspeha. Več sreče je imela s komičnimi epi, v katerih je parodirala junaško epiko. Njen največji dosežek predstavljata tragedija in komedija. Romana in pripovedništva v prozi skoraj ni poznala, edina pomembnejša izjema so novele in roman gospe Lafayette. Močno pa se je razmahnila miselna proza - govorniška, filozofska, moralistična, zgodovinska, memoarska in pisemska (136, 137).

Poezija

Začetnik klasicistične lirske poezije je bil v Franciji François Malherbe (1555-1628) s svojo brezosebno, oblikovno dognano liriko. Uprl se je svobodnosti renesančnega pesništva, zlasti Ronsardu, in zahteval čist, miselni jezik. V verzu je gojil strogo, matematično pravilnost. Pisal je ode, sonete in poslanice. Odslej je po njegovem zgledu skozi celo 17. in 18. stol. nastajala poezija na splošne teme, večinoma patetična in brezosebna.

Posebna pesniška vrsta so bile basni v verzih s svojo razumsko moralko. Utemeljitelj klasicistične basni je bil Lafontaine.

Jean de Lafontaine

Rodil se je leta 1621. Leta 1685 je odšel v Pariz, postal svoboden književnik in živel epikurejsko življenje s podporo plemiških mecenov. Umrl je leta 1695. Glavno delo so poleg frivolnih zgodb in novel v verzih Basni, ki so izšle v letih 1668-1694 v dvanajstih knjigah.

Njihova verzna oblika je različna; snovi so vzete iz Ezopa, Fedra, iz srednjeveških in orientalskih virov. Vsaka basen vsebuje na kratko formulirano moralno poanto, vendar je poudarek na živem prikazu dogodka, oseb, dialoga. Nazorni opisi se prepletajo s satiro. Morala njegovih basni je racionalistična in realistična; uči upoštevanje stvarnih življenskih okoliščin, zadovoljnost z malim, življensko treznost, nauk o zlati sredini. S tem sledi stari basenski tradiciji, novost sta izbrušen slog in verz, ki dvigata njegove basni kljub preprosti vsebini na klasično raven (137).

Nicolas Boileau Despréaux

Je najpomembnejši predstavnik refleksivne in didaktične poezije v 17. stol., hkrati pa najvidnejši teoretik klasicizma. Rodil se je leta 1636 v Parizu, od leta 1677 dalje je bil dvorni historiograf Ludvika XIV. Pisal je satire in verzne poslanice po Horacijevem zgledu. Uspešno se je poskusil v komičnem epu z delom Cerkveni pult. Njegovo najbolj znano delo je poetika v verzih (L'art poétique), napisana po vzoru Horacijeve Pesniške umetnosti. Tu je v duhoviti obliki nanizal znana klasicistična pravila za pesniško ustvarjanje in kritično obračunal s pretiravanji baročne književnosti. Pesnitev je obveljala za najboljšo teoretično razlago klasicizma, njegovih nazorov o namenu poezije, zvrsti in oblik. Umrl je leta 1711 (137, 138).

Dramatika

Klasicizem je ustvaril enega od vrhov novejše evropske dramatike; v nasprotju z renesančno dramatiko je zahteval strogo vzorovanje pri antičnih zgledih. V obliki naj drama izpolnjuje zahtevo po treh enotnostih; v vsebini naj izhaja iz mitoloških ali zgodovinskih tem, in to po načelih verjetnosti, psihološke resničnosti in socialne primernosti; v slogu in verzu naj bo razumsko uravnovešena, jasna in čista - zato tudi ni dovoljena mešanica tragičnega in komičnega. Te zahteve so veljale zlasti za tragedijo, ki je poleg vsega morala upoštevati še pravilo, po katerem so smeli biti njeni junaki samo višjega stanu.

Klasicistično tragedijo je ustvaril Corneille, vrh je dosegla z Racinom, nato pa naglo padla v epigonstvo (138).

Pierre Corneille

Rodil se je leta 1606, študiral pravo, nato se ukvarjal predvsem z gledališčem. Umrl je leta 1684.

Napisal je osemnajst tragedij, osem komedij in sedem tragikomedij, ki jih včasih štejejo k tragedijam. Začel je s komedijami, od katerih je najpomembnejša Lažnik. Polagoma se je usmeril predvsem v tragedijo. Njegov prvi večji uspeh je bila tragikomedija Cid. V teh in drugih delih je tematsko, idejno pa tudi oblikovno izhajal še iz španske dramatike, vendar se je že bližal klasicistični drami; to je storil zlasti s tem, da je načelno priznal tri dramske enotnosti, čeprav jih je v svojih delih uporabljal svobodno. Za snov je tragedijam izbiral motive iz rimske in krščanske zgodovine. Osrednji problem teh dram je spor med različnimi težnjami človekove osebnosti, zlasti med čustvom in voljo, povezano s kako socialno dolžnostjo, načelom in odgovornostjo, npr. s častjo ali slavo; dramski liki so zato heroični. Slog je govorniško učinkovit, patetičen, deloma še baročen. Verz je aleksandrinec.

Med osrednjimi dramami so Cid, Cinna, Horacij, Pompejeva smrt, Rodogune, Polyeucte. Zunaj Francije je največji pomen ohranila drama o Cidu (138).

Cid

Snov je prevzel iz španskih romanc o Cidu oz. iz španskih dramskih del, ki so že oblikovala motive teh romanc. V središču je lik don Rodriga, ki ga razdvajajo različne težnje - ljubezen do svoje zaročenke Himene in častna dolžnost, ki mu ukazuje, da brani čast svojega očeta v dvoboju z njenim. Med enaka nasprotja je razpeta tudi Himena, ko mora po očetovi smrti zahtevati kazen za don Rodriga. Kljub temu se igra konča optimistično, ljubimca morata na kraljev ukaz potrditi zvezo. Vsa nasprotja se rešujejo s pomočjo višje avtoritete, kar je značilnost klasicizma (139).

Jean Baptiste Racine

Rodil se je leta 1639, šolali so ga pri janzenistih. Ti so s svojo moralno strogostjo in individualno religioznostjo, ki je našla pred tem odmev že pri Pascalu, močno vplivali tudi na poznejše Racinovo delo. Po prihodu v Pariz se jim je na zunaj odtegnil, se vnel za gledališče in v gledaliških krogih živel posvetno življenje. Kmalu je uspel s tragedijami in komedijami, vendar po neuspehu Fedre nehal pisati za gledališče. Postal je dvorni historiograf Ludvika XIV. Njegovo razmerje s kraljem se je na starost ohladilo, ko se je vrnil k strogi janzenistični pobožnosti. Umrl je leta 1699.

Snovi Racinovih dram so vzete iz antične mitologije, Biblije, grške, rimske in orientalske zgodovine; začel je po Corneillevem zgledu, toda kmalu se je usmeril na nove vsebine in oblike. Namesto junaških likov si je za glavno temo izbral ljubezen, ki pa je zmeraj postavljena v konkretno dvorsko ali plemiško okolje z njegovimi spletkami, bojem za oblast ipd. Medtem ko je Corneille prikazoval boj volje in čustev različnih junakov, kaže Racine predvsem spor volje in strasti znotraj enega samega junaka, pri čemer strast večidel zmaga nad razumom. Racinova dramatika je zato bolj intimno psihološka, na zunaj statična, v slogu preprosta in jasna.

Glavna dela so Ifigenija v Avlidi, Andromaha, Britanik, Bajazit, Berenika, Fedra. Drami Ester in Atalija (1689, 1691) sta že odmev njegovega obrata nazaj v janzenistično krščanstvo (139).

Britanik

Dramatika renesanse, baroka in klasicizma je snov za svoja dela pogosto črpala iz rimske zgodovine, tako že Shakespeare in Corneille. Pomembno delo te vrste je Racinov Britanik. Naslov nosi po Neronovem polbratu, ki ga je Neron dal zastrupiti; s tem se je začela vrsta njegovih zločinov, zaradi katerih ga štejejo med najokrutnejše vladarje. Glavna oseba je Neron, skozi dogajanje se polagoma iz nadebudnega gojenca svojih vzornih učiteljev spremeni v poosebljenje zla; v središču je psihološka analiza tega procesa, v mračnem ozračju je čutiti strogi pesimistični pogled janzenistov na zlo v človeku in njegovo vnaprejšnjo določenost (139, 140).

Fedra

Snov je prevzel po Evripidovi tragediji Hipolit. Oblikoval jo je z drugačnimi, tipično klasicističnimi poudarki. V središče je postavil lik kraljice Fedre, zaljubljene v pastorka Hipolita, in poudaril njen notranji boj med strastjo in razumom; prevlada strast. To dogajanje prikazuje v Fedri z natančno analizo posameznih čustvenih stanj in procesov, v umirjenem, čeprav patetičnem jeziku in v strogem okviru klasicistične dramske tehnike.

Po Racinovi smrti je klasicistična tragedija polagoma začela odmirati; v 18. stol. je bil njen najpomembnejši predstavnik Voltaire, ki jo je približal duhu razsvetljenstva.

Klasicistična komedija je motive, ideje in oblike črpala iz rimske, italijanske in španske renesančne komedije, pa tudi iz srednjeveških fars in commedie dell'arte; zato je bila svobodnejša od tragedije. Kljub temu je to tradicijo poskušala čim bolj približati klasicističnim pravilom in ji vtisniti pečat visoke, slogovno in verzno pa tudi idejno dognane poezije. Na razvoj sta vplivala Corneille in Racine, svoj vrh pa je dosegla z Molièrjem.

Molière

Klasicistična komedija je motive, ideje in oblike črpala iz rimske, italijanske in španske renesančne komedije, pa tudi iz srednjeveških fars in commedie dell'arte; zato je bila svobodnejša od tragedije. Kljub temu je to tradicijo poskušala čim bolj približati klasicističnim pravilom in ji vtisniti pečat visoke, slogovno in verzno pa tudi idejno dognane poezije. Na razvoj sta vplivala Corneille in Racine, svoj vrh pa je dosegla z Molièrjem.

Rodil se je leta 1622 s pravim imenom Jean Baptiste Poquelin v Parizu. Po študiju, ki ga je spravil v stik s plemstvom, je postal igralec v potujoči gledališki skupini, igral v provinci med letoma 1645 in 1658, se nato vrnil v Pariz, tu postal gledališki vodja, ugleden igralec in komediograf. Užival je podporo Ludvika XIV., ki ga je marsikdaj zaščitil zoper napade klerikalnih krogov in plemiških dvorjanov. Umrl je leta 1673.

Njegovo delo vsebuje sedemindvajset komedij, napisanih v verzih ali prozi; gojil je tip visoke komedije ali tragikomedije v verzih, pa tudi prozno komedijo, blizu farsi. Glavna dela so: Smešne precioze, Šola za žene, Tartuffe, Don Juan ali kamniti gost, Ljudomrznik, Skopuh, George Dandin, Žlahtni meščan, Skapinove zvijače, Učene ženske, Namišljeni bolnik.

Molièrjeve komedije imajo namen 'prikazovati na splošno vse človekove napake, predvsem pa napake ljudi našega stoletja.' Zgrajene so s pomočjo napete zgodbe iz spletk, presenečenj in obratov, vendar prevladuje nad situacijsko komiko značajska. Junaki so splošno veljavni tipi, predstavniki značilnih socialnih pojavov ali občih človekških napak, npr. tipi skopuha, svetohlinca, hipohondra. S svojimi idejami se je obračal zoper ostanke srednjeveškega fevdalnega in moralnega reda, kritiziral pa tudi meščanske napake in predsodke. S svojim bojem za naravnost, razumnost in strpnost se uvršča med predhodnike razsvetljenstva.

Med osrednjimi komedijami sta Tartuffe in Ljudomrznik (140, 141).

Tartuffe

Uprizoritev komedije je povzročila odpor klerikalnih krogov, na oder je lahko prišla šele po kraljevi intervenciji. V komediji je Molière glavnega junaka, svetohlinca Tartuffa postavil v tipične spletkarske položaje, skozi katere se počasi razkrije njegova pokvarjenost. Ta je pravo nasprotje pošteni, odkriti naravi drugih oseb. Cilj svetohlinstva je dobiti nadzor nad ljudmi, bogastvo in moč. Pred tragičnim sklepom obvaruje junake samo kraljeva intervencija. Ta sklep kaže posredno na Molièrjeve politične nazore; v kralju vidi varuha meščanskega reda in javne morale. (141)

Ljudomrznik

Od vseh Molièrjevih komedij se ta najbolj približuje tragikomediji. Glavni junak Alcest je tip pravičnika, ki ne trpi moralnih napak svojega okolja, zato jih ostro kritizira. Alcest postane tragikomičen, ko se sam zaljubi v koketo, polno napak svojega okolja; s tem postane tudi sam žrtev značilnega klasicističnega nasprotja med razumom in čustvom. Sklep igre kaže na nemožnost srečnega razpleta, junak se mora umakniti iz družbe v samoto, s tem je konec tudi njegove moralne vloge (141).

Miselna proza

Bolj kot čisto pripovedno prozo je klasicizem gojil različne oblike polliterarne proze z izrazito miselnimi, razumskimi cilji; v njej je dosegal veliko dognanost izražanja, sloga pa tudi miselne kompozicije. Močno so se razmahnile zlasti govorniška, filozofska, moralistična, zgodovinska, memoarska in pisemska proza.

Predhodnik te proze je bil v času pozne renesanse Michel de Montaigne (1533-1592) s svojimi Eseji, kjer je v obliki neposredne izpovedi, monologa in kramljanja obravnaval bistvena moralna, filozofska in kulturna vprašanja, večidel s stališča umirjenega stoicizma, skepse in epikurejstva.

V 17. stol. mu je sledila vrsta piscev. Blaise Pascal je v Pismih provincialu (1656-1657) ustvaril mojstrovino satirične polemike; z njo je napadal dvomljivo moralo jezuitov. Po njegovi smrti so izdali Misli, ki razpravljajo o vprašanjih krščanske vere s filozofskega, večidel janzenističnega stališča; misli so oblikovane v obliki aforizmov. François La Rochefoucauld je svoje pesimistične aforizme o človeški sebičnosti kot edini podlagi nravi in dejanj zbral v knjigi Misli ali moralni izreki in načela. Markiza Marie de Sévigné je zaslovela s pismi, napisanimi hčeri; tu nazorno slika nravi, dogodke in osebe svojega časa; s tem je pismo znova povzdignila v dognano literarno zvrst. Škof Jacques Bénigne Bossuet je poleg polemičnih spisov gojil zlasti govorništvo; njegove pridige za umrlimi dvorskimi osebami so zgled vzvišenega, patetičnega sloga. Jean de La Bruyère je po zgledu antičnega pisca Teofrasta nanizal vrsto moralističnih portretov, v katerih riše nazorno človeške značajske tipe. Louis de Saint-Simon je zapustil ostro zarisane podobe sodobnega dvorskega življenja, ki so lahko izšle po njegovi smrti kot značilen zgled klasicistične memoarske literature (142).

Roman

Klasicistična poetika romanu ni priznavala prave umetniške vrednosti, češ da mu manjka prava pesniška, verzna oblika. Zato so bili klasicistični romani redki, večji pomen gre samo romanu Kneginja Klevska, ki ga je napisala gospa Lafayette (142).

Madame de Lafayette

Grofica Lafayette je imenovana po možu. Rodila se je leta 1634 v Parizu, bila poročena, nato živela ločeno od moža v Parizu, v zvezah z dvorom in literarnimi krogi. Umrla je leta 1693.

Najprej je pisala krajše pripovedi, napol novele, in uspela z romanom Zaïde (1669), v slogu baročnih heroično galantnih romanov. Njeno glavno delo je roman Kneginja Klevska (1678). Po obsegu, vsebini in slogu se bistveno loči od baročnih romanov; predstavlja klasicistični tip romana. Po obsegu je kratek, pravzaprav razširjena novela. Zgodba je preprosta, omejena na manjše število oseb, čas in prostor sta stvarna, postavljena v sredo 16. stol. na francoski dvor. V središču je ljubezenski motiv; kneginja Klevska se zaljubi v vojvodo Nemourskega, vendar želi ostati zvesta svojemu možu. Ko ta umre, se vseeno ne želi znova poročiti, ker hoče obvarovati svojo ljubezen pred menjavami časa, zakona in navad. Glavni problem je boj med razumom in nagnjenji glavne junakinje; konec je tragična resignacija. Kompozicija in slog sta jasna, enostavna, pregledna. Podobno kot v Racinovih dramah je bistvena psihološka analiza, zaradi česar velja ta roman za prvo psihološko pripoved v sodobnem smislu (142, 143).

Literatura

Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.