Kje ste, Lamutovi?

Kje ste, Lamutovi?
Kje ste, Lamutovi ?
Avtor	Anton Ingolič
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Založba Obzorja Maribor
Datum izida	1966
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	izseljenski roman
Vrsta medija	tisk
Št. strani	471
Klasifikacija
COBISS ID	23534849
UDK	821.163.6-31

Kje ste, Lamutovi? Je izseljenski roman Antona Ingoliča, ki je izšel leta 1958. Izvirnost dela je v tem, da ne nastopa kot faktografski ali reportažni opis dejstev, marveč kot družbeno napredna, politično obarvana obravnava izseljenskega motiva ter hkrati romantično-realistična pripoved o življenju in usodi naših izseljencev.

Zgodba

Prvoosebni pripovedovalec Marko Lamut pripoveduje o svoji družini, družini Lamutovih - popisuje dogajanje vse od odhoda v tujino do svoje smrti v Franciji.

Njegov oče, Luka Lamut, živi na Strmcu z ženo Rozo in otroki: Markom, Štefko in najmlajšim, Peterčkom. Kljub ženinim prošnjam, naj ostane na kmetiji, se Luka zaposli v rudniku na Podlogu. Ženi, ki je doma z Motnika, možev odhod v rudnik vzbuja neprijetne občutke, saj se zaveda, da ga v Podlog poleg dela v rudniku vleče tudi mlada vdova Molanka, s katero ima Luka nezakonskega otroka Nejčka.

Marko s petnajstimi leti z očetom odide na delo v rudnik, kjer pa zaslužita zelo malo. Pozneje zaradi udejstvovanja v rudarski stavki celo izgubita delo. Marko se zatorej z botrom Amonom odpravi s trebuhom za kruhom. Za boljšo prihodnost, pravi. Prav tako si želi najti očeta, ki ga orožniki odpeljejo v zapor zaradi eksplozije »peklenskega stroja«, nato pa se, po osvoboditvi, odloči za odhod v tujino.

Z Amonom najprej prideta v Avstrijo, nato pa še v Vestfalijo, kjer Marko zaman išče očeta. Kljub neuspehom domačim ves čas vestno piše pisma, v katerih jih obvešča o očetu, ki naj bi ga, po pismih sodeč, že kmalu po prihodu našel. Laži se poslužuje predvsem, ker jim želi prihraniti skrbi. V pismih družini pošilja tudi denar.

Po prihodu v Francijo Marko očeta najde v Merlewaldu z Molanko in dvema nezakonskima otrokoma.

Prepriča ga, da se odpove dekletu, nakar skupaj pišeta materi.

Marko ves ta čas dela v različnih rudnikih, ko pa dela zmanjka, se preživlja s priložnostnimi deli. Roman popisuje tudi njegova edinstvena erotična doživetja.

Mati se z otroki preseli na sever, v Alpe, kjer nekaj časa živijo vsi skupaj, vendar postaja situacija vse težja. Zmanjkuje jim denarja, nato oče zboli in začne še piti. Kmalu zatem umre. Pozneje Marko sreča svojo staro ljubezen Marto, s katero se poročita in dobita otroka. Zaradi vojne je situacija vse slabša. Marko se v jami ponesreči. Marta umre. Marko se pridruži partizanom in pade v bitki.

Kritika in literarna zgodovina

Anton Ingolič si je v romanu Kje ste, Lamutovi izbral zapleteno epsko temo. Stopil je na čisto nov teren, saj slovenska literatura še ni poznala besedila, ki bi uspešno obdelal izseljensko tematiko. Ta tema ne prinaša samo širokih zemljepisnih dimenzij, temveč tudi obilico psiholoških, etičnih in družbeno-političnih neznank. Nove snovi se je Ingolič lotil z njemu lastno zbirateljsko natančnostjo in med vestnim raziskovanjem izseljenske usode izpisal kartoteko doslej malo znanih ali celo neznanih dejstev. Poleg tega je dogajanju dodal nenavadno širok časovni in zemljepisni okvir: junake popelje skozi tri zgodovinsko izredno razgibana desetletja in preko meja številnih evropskih držav. Dozdeva se, da je nameraval Ingolič s to razširitvijo teme že pri prvem poiskusu njeno vsebino tudi izčrpati in ustvariti ep ali sago o izseljenski tragiki. Hkrati se porodi domneva, da je bil ta poskus nekoliko nepremišljen in da bi lahko pisatelj snov bolje porazdelil med krajše epske enote, saj so, naprimer, nekateri odlomki (sprehodi s psom Neronom ali Markovo ljubezensko doživetje v Alpah) že zdaj samostojne novele in za celoto neobvezne. Ti pomisleki pa ne ovržejo dejstva, da je Ingolič s pričujočim romanom prinesel v slovensko prozo novo, v vseh pogledih zanimivo temo in precej na novo odkritih historičnih, socioloških in psiholoških podatkov. Ingoličeve osebe so žive, izvirne in nazorne, lok njihovih usod je krepko napet, kar delajo, počno v glavnem naravno in prepričljivo. Le poredkoma pa zazvenijo intimni toni, ki bi podarili junakom čar enkratne individualnosti in prisrčneje vezali bralca nanje. V Ingoličevem romanu je torej premalo nerazložljivih človeških situacij in skrivnostnih duševnih prelivov in zato je tekst za zahtevnega bralca preveč jasen, do kraja razločen in tekoč. Kljub tem pripombam pa velja, kar je bilo o Lamutovih že zapisano: da so morda najbolje komponirani Ingoličev tekst. (Mitja Mejak)

„Sploh je treba roman uvrstiti med boljša Ingoličeva dela - kljub številnim pomislekom! Nikakor ne samo zaradi izvirnega motiva. Ingolič je z Lamutovimi ustvaril razgiban, tekoč in dobro zgrajen epski tekst in takih obširnih besedil slovenska proza ne premore veliko.“ (Mitja Mejak)

Avtor je v delu uporabil spremenjena krajevna imena, ki pa še vseeno dovolj spominjajo na resnične kraje, da si bralec lahko zamišlja, kje je avtor dobil zgled. Zanimivo je, da se je odločil za takšno potezo, saj bi omemba dejanskih krajev delu dodala verodostojnost, tako pa mu je le-ta delno odvzeta. Pa vendar je očitno, da je avtor to storil namerno, da se je namerno odmaknil od resničnosti in tako delu pridal kanček romantičnosti. (Mitja Mejak)

„Ingolič je pognal iz tiste posebne prsti slovenskega realizma, ki ga lahko imenujemo kritični ali socialni, in ne iz tiste pisateljske opredelitve, ki je zmerom upoštevala, v poudarjeni ali zastrti obliki, tudi namembnost pisanja, ki naj bi bilo vedoma osveščujoče, zavezano pravičnosti in uperejno proti krivicam, ki jih je v slehernem obdobju ne glede na politične in družbene razmere več kot dovolj, na izbiro tudi za sleherni pisatelji okus, zlasti če gre za nadarjenega pripovedovalca, kot je v vseh svojih knjigah Anton Ingolič.“ (Ciril Zlobec)

„Anton Ingolič se zadnje čase peča z izseljenskimi problemi, vendar ostaja shematičen in narejen.“ (Lev Detela v Meddobju 5–6, 313). „Anton Ingolič se je spoprijel z izseljenskimi problemi, ki pa ostajajo prikazani grobo naturalistično, nestvarno in suhoparno reportažno.“ (Lev Detela v Meddobju 1–2, 106). Ingolič se je prvič lotil izseljeniškega problema v romanu Kje ste, Lamutovi? V delu je problematiko slovenskih izseljencev zelo poenostavil in jo zožil v glavnem na tuje izkoriščanje in na erotično izživljanje. Za Ingoliča je tujina mačeha, ki brez usmiljenja izkorišča slovenske rudarje, daje jim silikozo (kljub temu pa se skoraj nobeden noče vrniti domov, kakor kaže pisatelj v Lamutovih). “Njegovi ljudje žive samo telesno, nagonsko, edini namen jim je erotično izživljanje. Vsi ti ljudje so izkrivljeni, še od daleč ni zadel bistvenih potez slovenskih izseljencev. Pripovedovanje je zelo naturalistično.” (Martin Jevnikar v Meddobju 1–2, 236).

Nova oblast ob koncu devetnajstega stoletja zahteva od vsakega podanika mehanično suženjsko pokorščino. Ljudje nimajo več izbire med med dobrim in slabim. Evropa je postala nekakšna kitajska kolonija. Že dobrega pol stoletja pozneje pa se položaj spremeni. Anton Ingolič leta 1958 v popolnoma drugačnem, družbeno naprednem romanu Kje ste, Lamutovi poda analizo preprostih Slovencev, „ki so zapustili domovino in se izgubili na delu v tujini.“ V ospredju tako ni več domovinska, temveč predvsem izseljenska tematika. (Lev Detela).

„Ingoličeva pisateljska prizadevanja so kronana s petindvajseto knjigo, z romanom iz rudarskega življenja: Kje ste, Lamutovi.“ Konjar meni, da pisatelj v omenjenem delu ni storil nič bistveno novega, da je v vseh komponentah ostal zvest sebi in svojemu dosedanjemu delu. Nobenega dvoma ni, da je Ingolič pripovednik, da zna fabulirati, da mu življenje na eni in zakoni pisateljevanja na drugi strani niso tuji. Vse to je res, a vse to tudi še ni dovolj, da bi njegovo pisanje zaživelo v umetniško polnem zagonu, da bi vsebovalo osrednjo človeško idejo, ki bi prežela celotno dogajanje. ”Ingoliču gre bolj za snov in za zunanji splet dogodkov kot za umetniško upodobitev nekega ambienta in nekega osebnega doživetja, ki bi mu bilo, zainteresiranemu predvsem za družbena vprašanja, doživetje družbe kot take.“ V omenjenem romanu je avtor svoj realistični čut preusmeril v naturalistično neprizadet pristop k pisanju. (Viktor Konjar v Tribuni).

Zgodovina izdaj

Ponatisi

• Kje ste, Lamutovi? Prva izdaja. 1958.
• Gdje ste, Lamutovi? Druga izdaja (prevod v hrvaščino). 1960.
• Vrátím se. Tretja izdaja (prevod v češčino). 1966.
• Kje ste, Lamotvi? Četrta izdaja. 1974.

Prevodi

• Gdje ste, Lamutovi? V hrvaščino prevedel Ivan Brajdić. 1960. COBISS
• Vrátím se. V češčino prevedla Zdeňka Bezděková. 1966. COBISS

Literatura

• Ciril Zlobec. Anton Ingolič: (5. 1. 1907 — 11. 3. 1992). Sodobnost 40/4 (1992). COBISS
• Mitja Mejak. Med knjigami - Anton Ingolič, Kje ste Lamutovi?. Naša sodobnost 60/12 (1958). COBISS
• Stanko Janež. Poglavitna dela Slovenske književnosti: Pripovedna in dramska dela 1789-1986. Maribor: Obzorja, 1992. 224—6. COBISS
• Meddobje = Entresiglo 6, 3/4 (1961). Slovenska kulturna akcija. COBISS
• Meddobje = Entresiglo 6, 5/6 (1961). Slovenska kulturna akcija. COBISS
• Meddobje = Entresiglo 7, 1/2 (1963). Slovenska kulturna akcija. COBISS
• Lev Detela. 2010. Literarna popotovanja. Revija SRP (Svoboda, Resnica, Pogum) 99/100.
• Viktor Konjar. 1958. Anton Ingolič: Kje ste, Lamutovi? Tribuna 8 (14). COBISS