Kitajska književnost
Začetki kitajske književnosti po mnenju nekaterih znanstvenikov segajo v 2. tisočletje pr. Kr., po mnenju drugih pa po letu 1000 pr. Kr. Prva ohranjena literarna dela izvirajo iz 6. stoletja pr. Kr. Obsega tudi zgodovinske, filozofske, moralistične in poučne spise, potopise, zbirke izrekov ipd. (Kos 40)
Navadno jo delimo v obdobja po cesarskih dinastijah. Ene izmed najpomembnejših za književni razvoj so bile Tang (618-907), dinastija mongolskih vladarjev (1280-1368) in Ming (1368-1644). Čas dinastije Tang je bila klasična doba kitajske lirike, medtem ko je čas pripovedništva in dramatike na koncu mongolske vlade in v prvih stoletjih dinastije Ming. (Kos 40)
Na razvoj kitajske književnosti so močno vplivali veliki moralno-filozofski, verski sistemi konfucijanstvo, taoizem in budizem. Ustanovitelj konfucijanstva je bil Konfucij (551-479 pr. Kr.), ki velja za začetnika starokitajske književnosti. Zgledoval se je po starih religioznih in književnih tradicijah; te je zbral, uredil in ohranil v več zbirkah, od katerih jih pet velja za kanonične knjige konfucijanstva (Ši-džing, Šu-džing, Li-dži, Ji-džig, Lun-ju). Pozneje je konfucijanstvo vplivalo na kitajsko dramatiko, novelistiko in romane, pa tudi na zgodovinsko, filozofsko in moralistično prozo. Utemeljitev taoizma naj bi bil Lao Cej, ki ga kitajska tradicija postavlja v 6. stoletje pr. Kr. Po mnenju nekaterih znanstvenikov je živel okoli leta 300 pr. Kr., drugi pa ga imajo za legendo. Taoizem je vplival na kitajsko liriko in slikarstvo. Podoben vpliv je imel budizem, ki se je po začetku našega štetja razširil na Kitajsko iz Indije. (Kos 40, 41)
Didaktični spisi
Na začetek kitajske proze spada knjiga Lun-Ju, ki je nastala v 5. stoletju pr. Kr. Sestavili so jo Konfucijevi učenci (Obsega njegove nauke, izreke). Še pomembnejša je knjiga Dao-de-džing, ki jo pripisujejo Lao Ceju. V obliki kratkih pesniških izrekov obravnava nauk o tau, tj. o najvišjem pojmu starokitajskega pojmovanja vesolja in družbe. (Kos 41)
Ši-džing
Obsega 305 pesmi. Nastajala je daljše obdobje. Posamezne pesmi so sestavljene iz kitic, verz je štirizložen in riman. Ta poezija ter taoizem in budizem so močno vplivali na nadaljno kitajsko liriko. To se kaže v razpoloženjskem čustvenem značaju. Osrednja avtorja sta Li Taipo in Tu Fu. (Kos 41, 42)
Li Taipo
Živel je v letih 700-762 in v Evropi velja za največjega kitajskega pesnika. Bil je pregnan iz cesarskega dvora in nadalje živel ter umrl kot potepuh. Impresionistični slog je dognal do popolnosti. Glavne teme njegovih pesmi so minljivost življenja, omama v vinu, vzvišenost pesniških trenutkov in doživetja narave. (Kos 42)
Tu Fu
Bil je Li Taipojev sodobnik in prijatelj. Tudi njega je čakala enaka potepuška usoda. Njegova lirika je bolj literarno učena in se neredko dotika političnih in socialnih krivic. (Kos 42)
Pripovedništvo
Iz ljudskih zgodb, pripovedk, pravljic, pripovedi o duhovih se je razvila zlasti novela v obdobju dinastije Tang, vrh pa je dosegla pod dinastijo Ming, ko so nastale številne zbirke novel. Najpomembnejša je Kin-ku-ki-kuan (Nenavadne zgodbe iz novih in starih časov), v kateri je 40 zgodb iz 14-17. stoletja. Večidel pišejo o vsakdanjem življenju. (Kos 43)
Kitajski romani
Podobno kot novela je nastal kitajski roman. Razvilo se je več tipov: zgodovinski, pustolovski, družinski roman itn. Začelo se je v času dinastije Ming, vrh pa doseglo v 16. stoletju. So obsežnejši, vendar v evropskih prevodih skrajšani in predelani.
Verjetno je prvi takšen roman Zgodba o treh cesarstvih (San-guo-či-jen-i). Pripoveduje o kitajski državi v 3. stoletju po Kr, ko je razpadla na troje držav. V njem je v celoto povezanih več ljudskih pripovedi. Prepletajo se zgodbe mnogih junakov kot deli večje, kolektivne celote, kar je posebnost kitajskega romanopisja. Lahko si kitajski roman predstavljamo kot ep v prozi, čeprav epov na Kitajskem niso poznali.
V drugi polovici 16. stoletja je nastal roman Džin-ping-mej, v slovenskem prevodu Lepe gospe z bogatega dvora, ki ga pripisujejo avtorju Vang-Šindženu, visoki dvorski osebnosti in ministru. Ima drzne erotične motive, ki nadomeščajo ljubezensko motiviko, ki je starejši kitajski romani ne poznajo.
Dramatika
Po mnenju mnogih znanstvenikov se je kitajska drama razvila iz obrednih plesov in pesmi in se torej začela oblikovati že v stoletjih pr. Kr. Začetek dramatike naj bi bil v dobi dinastije Tang, vendar se je prava dramatika razvila šele v 13. stoletju, dosegla vrh v 14. stoletju, nato pa polagoma prešla v epigonstvo. Poudarek je bil na razkošnih kostumih, gledališke rekvizite je nadomeščalo prefinjeno gibanje in mimika. Kitajska dramatika deli igre na "vojaške" in "meščanske", ne pozna tragedije in komedije. Pomembni so zlasti lirski peti deli, ki prekinjajo dialog in se zato zdijo blizu spevoigri ali celo operi. (Kos 44, 45)
Dramska dela
Za največjega dramatika klasične dramske dobe velja Guan Hančing, ki je deloval v 13. stoletju, vendar je najpopularnejše delo tega stoletja spevoigra Zgodba o zahodni sobi (Ši-šjang-dži), katere avtor je Vang Ši-Fu. V Evropi zelo znani, vendar na Kitajskem manj cenjeni sta deli Sirota iz družine Čao in Krog s kredo. Prva je pomembna zaradi prvega prevoda kitajske dramske igre v francoščino leta 1730 in navdihnila Voltairju igro Kitajska sirota. Krog s kredo izvira iz 13.-14. stoletja, napisal jo je Li-Šing-Tao. Je edina kitajska igra, ki se je za dalj časa uveljavila na evropskih odrih. V gledališču jo je spodrinil Bertolt Brecht z igro Kavkaški krog s kredo leta 1945. Staro snov je podložil s socialistično tendenco in je med evropskimi dramatiki eden redkih, ki je uporabil dramaturške značilnosti kitajske drame. (Kos 45, 46)
Literatura
Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.