Kekec nad samotnim breznom

Iz Wikiverza
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Kekec nad samotnim breznom  
Slavisti pri Kekčevem spomeniku v Kranjski Gori leta 1982
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Kekec nad samotnim breznom
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr spremna beseda
Klasifikacija

»Ovbe, ovbe,« vzdihujejo Vandotovi junaki v planinskih pripovedih, ki so izhajale pred dobrimi sto leti v mladinski reviji Zvonček; današnjemu bralcu je treba pojasniti, da to pomeni 'joj' oziroma 'ojoj'. Če bi besedo nadomestili z ojoj, kakor jamramo danes, pripovedka ne bi več dišala po Vandotu in Kekec brez ovbe ne bi bil več tisti pravi Kekec. In če je v pripovedki ostalo ovbe (slovar hoče, da besedo izgovarjamo ôvbe, urednikom Kekčevih del pa se je zdelo, da bi jo morali izgovarjati ovbé, pač bližje njenemu nemškemu izvoru o weh, ki pomeni bolečino), potem so morale ostati tudi goličevje, jadikovati, močnica in močnik, onegaviti, pesemca, Pišenca, ravšje in desetine drugih starinskih in narečnih besed. Pravopisno posodobitev smo si privoščili le pri vejicah, pisavi skupaj ali narazen in vezajih, brezdno, črešnjo in solnce smo popravili v brezno, češnjo in sonce, namesto kamena zapisali kamna ter popravili nekaj tiskarskih napak, ki jih je zagrešil utrujeni stavec. Lepo skrtačeno besedilo je v tejle izdaji, ki se po zaslugi Digitalne knjižnice Slovenije opira neposredno na prvo objavo v reviji, nekaj vrstic daljše od številnih predhodnih ponatisov, ki so se menda vsi ravnali po prvi povojni knjižni izdaji, ta pa je v duhu časa izpustila pet motečih stavkov, ki so se zdeli preveč pobožni. Pa odstavke smo spet razporedili tako, kot si je zamislil Vandot, ne pa tako kot poznejše redakcije. Seznam besed z razlago na koncu priča o tokratni uredniški vzdržnosti; za ravnotežje mu sledi seznam najnujnejših pravopisnih posodobitev.

Spremembe, ki so jih doživljale Kekčeve pripovedi ob ponatisih, niso nič proti spremembam ob prenosu v druge medije, tj. ob predelavi za gledališče, lutke, film in slikanico. Ko je bil leta 1951 posnet prvi od treh filmu o Kekcu, ki si je za izhodišče vzel tole zadnjo Kekčevo zgodbo, je iz nje marsikaj izpustil, nekatere osebe si je sposodil iz predhodnih zgodb, nekatere scene pa so si filmarji preprosto izmislili. Film take reči z literarnimi predlogami pač počne, sklicujoč se na specifične zakonitosti medija, in nikomur ne pade več na misel, da bi mu to svobodo očital.

Slikovito gorsko dogajališče je kar klicalo po ilustracijah. Kekca nad samotnim breznom je za Zvončka in za prvo knjižno izdajo leta 1952 privlačno ilustriral blejski učitelj in tajnik telovadnega društva Sokol Ivan Erbežnik. Predelave Kekčevih pripovedi za serijo slikanic se je leta 1970 lotil France Bevk (ilustrirala jih je Marička Koren): tu se ne da več razločno identificirati konkretne literarne predloge. Ivo Zorman je 1989 posegel po Kekcu nad samotnim breznom za slikanico Kekec in Bedanec (ilustracije Matjaž Schmidt), 1994 si je Bogdan Novak v pripovedi Kekec in divji mož izmislil nove Kekčeve dogodivščine, 1997 ga je za ponatis ilustriral Uroš Hrovat, 2001 ga je spet pod naslovom Kekec in Bedanec za današnje potrebe predelal Andrej Rozman Roza (ilustracije Zvonko Čoh), 2013 ga je za »slikopis s pobarvankami in nalepkami« priredila Eva Grafenauer Korošec (ilustracije Ajda Erznožnik), 2014 je Niko Grafenauer napravil slikanico Kekec užene Bedanca, vse v več ponatisih. Kekčeve knjige so radi opremljali tudi s fotografijami iz filmov.

Kekčeva popularnost se je začela s filmom, nadaljevala pa s prevodi, ponatisi, slikanicami in gledališkimi predstavami; v mladinsko igro je Kekca nad samotnim breznom leta 1960 predelal Janko Moder. Prevodov pravzaprav ni bilo toliko, kot si v svoji zaverovanosti v Kekčevo mednarodno slavo radi domišljamo, še najbolj se je prijel v jugoslovanskem prostoru, kjer je izhajala beograjska stripovska revija Kekec. Poznavalec pripovedk o Kekcu Miha Mohor je izbrskal podatek, da so v navdušenju ob izstrelitvi prvega umetnega satelita leta 1957 reviji najprej hoteli dati naslov Lajka, po psici, ki so jo poslali v vesolje, vendar naj bi Edvard Kardelj zahteval zamenjavo nevšečnega ruskega imena z domačim. V južnoslovanskem prostoru Kekec lahko pomeni isto kot Janez, tj. generično ime za Slovenca; oboje ne čisto brez slabšalnega prizvoka. Najprej so ga prevedli v srbščino, sledili so slovaški, hrvaški, bosanski, albanski, romunski, makedonski, angleški prevod; tudi z več ponatisi. Čeprav je imel menda Walt Disney na svoji mizi repliko Kekčevega kipa, se bomo Slovenci morali sprijazniti, da je Vandot napisal Kekca za nas in ne za svojo internacionalno slavo.

Obilo so k priljubljenosti prispevali pesemski vložki, ki Kekca bližajo žanru glasbenega filma. Okorne Kekčeve pesmice iz pripovedi za ta namen niso prišle v poštev, besedilo pesmi Kaj mi poje ptičica (oziroma Dobra volja je najbolja) je za prvega filmskega Kekca sestavil Frane Milčinski - Ježek, uglasbil jo je Marjan Kozina, pri Kekčevi pesmi za drugi film pa sta sodelovala Kajetan Kovič in Marjan Vodopivec, sama vrhunska avtorska imena.

Za razliko od filmarjev, ki so najprej pograbili Kekca nad samotnim breznom, je Josip Vandot očitno bolj cenil Kekca na hudi poti, zakaj bi sicer knjižne ponatise Kekčevih pripovedi v samozaložbi leta 1936 pod naslovom Kekec z naših gorá začel prav z njim; do nadaljnjih zvezkov v zbirki ni prišlo. Povojnih knjižnih ponatisov Kekca nad samotnim breznom je preveč za naštevanje, vsako drugo leto se katera od založb odloči za novo izdajo, zadnje čase elektronsko ali zvočno, včasih ponatisom doda še spremno besedo kakega slovenista. Seveda, lahko si privošči honorar zanje, ker ji ni bilo treba nič odšteti avtorjevim dedičem; leta 2014 je namreč minilo 70 let od avtorjeve smrti in njegov opus je prešel v javno last. Saj je znano, pa vendar ne bo narobe ponoviti, da je umrl v izgnanstvu v kraju Trnjanski Kuti na Hrvaškem, blizu meje z Bosno, od bombe, ki jo je proti koncu druge svetovne vojne na kraj odvrglo zavezniško letalo. Izgnal pa je nemški okupator Vandota iz Maribora, kjer je po upokojitvi živel z družino, samo zato, ker je bil slovenski pisatelj in kot tak ovira pri načrtu ponemčenja celotnega slovenskega prostora.

K mednarodni Kekčevi slavi so najbolj prispevali trije filmi (Kekec 1951, Srečno Kekec 1963 in Kekčeve ukane 1968). Prodani so bili v številne države po svetu, prvi od filmov je prejel mednarodno nagrado na Beneškem filmskem festivalu, Zlatega leva v kategoriji otroških filmov. Režiser filmov je bil Jože Gale, kot scenarista pa sta zabeležena Gale in Fran Milčinski – Ježek za prvega Kekca in Ivan Ribič za preostala dva. Prvi scenarij za film Kekec je sicer napisala »babica slovenske bralne značke«, zaslužna učiteljica Petra Dobrila, ki je Vandotove pripovedi skoraj trideset let po revijalni objavi »odkrila« in jih pripravila tudi za knjižni ponatis. Prvi filmski Kekec, ki je obenem prvi slovenski celovečerni mladinski film, je veliko besedila in dialogov iz knjige izpustil zaradi dolžine, da ne rečemo dolgoveznosti in ponavljanja; za film preprosto niso bili uporabni. Deklica Mena filmskim gledalcem ni poznana, ker so jo filmarji preimenovali v Mojco (pač po osebi iz druge Kekčeve pripovedi), za film so si od tam sposodili tudi Rožleta.

Vrnimo se k literaturi. Kekec nad samotnim breznom je tretja in zadnja v seriji Vandotovih planinskih pripovedi z junakom Kekcem. Podnaslovil jih je izrecno z oznako »planinska pripovedka«. Zadnjo je posvetil »hčerki Jelici za novoletno darilce«. Po njej je sicer še pisal dolge mladinske planinske pripovedi, vendar že z drugim junakom. Tam je glavna oseba Kocelj, podoben Kekcu, le malo starejši in malo manj bister je. Kekec nad samotnim breznom je izšel podobno kot njegova predhodnika Kekec na hudi poti (1918) in Kekec na volčji sledi (1922) v 12 zaporednih mesečnih nadaljevanjih v mladinski reviji Zvonček, vsako od 12 poglavij v svojem nadaljevanju. Ker so nadaljevanja enako dolga in ker jih je natanko ducat, se zdi, kot da jih je pisal sproti in jih umerjal vnaprej določenemu formatu, vendar uredniška napoved, objavljena v Slovenskem narodu januarja 1924, izdaja, da je imel urednik Engelbert Gangl pripovedko tedaj že v celoti v rokah. Nadaljevanka se je nahajala takoj na začetku revije, tik za uvodno pesmijo, kar pomeni, da je imela status vodilne povesti in vlogo bralske vabe. Hvaležna pisma mladih bralcev iz vseh koncev Slovenije uredniku Zvončka leto po izidu pričajo, da je bil Kekec nad samotnim breznom bralski hit. Izstopal je že s svojim obsegom, ki ga je z 49.000 besedami skoraj za en roman (prvi dve Kekčevi pripovedi nista dosti krajši) in ji težko najdemo vzporednice tako v sočasni mladinski literaturi kot v planinskih pripovedih za odrasle. V prvi pripovedi je bil Kekec star osem let, v vsaki nadaljnji pa leto več; v Kekcu nad samotnim breznom je štel že deset let.

Čeprav v Vandotovih planinskih pripovedkah ni veliko fantastičnega, so vse napravljene po shemi čudežnih pravljic. V vsaki nastopa deklica, ki jo junaški Kekec rešuje in ustreza pravljičnim princeskam (v prvi Jerica, v drugi Mojca, v tretji Mena ali, povečevalno, Menara, kakor se pri Vandotu rada podaljšajo ženska imena), v vlogi Kekčevega nasprotnika pa si sledijo divji mož Prisank in vila Škrlatica v prvi pripovedi, v drugi Pehta in v tretji Bedanec. Vse tri pripovedi se dogajajo v samotni gorski koči, kjer mora Kekec služiti nasprotniku, ker ga je razjezil in se mu mora odkupiti. Kekec v spopadu z nasprotnikom ni čisto sam, na njegovi strani so v naši pripovedi sova, volk in Kosobrin. Plašni Kosobrin je podoben Rožletu in Brinclju iz dveh drugih pripovedi. V vseh treh pripovedih Kekec zmaga: Prisank in Škrlatica izpustita ujete otroke, Pehto prežene v tuje kraje, Bedanec pa strmoglavi v prepad. Kekec je junak, ki svojega nasprotnika »nasuka«, pretenta, prekani ali ukani. Iz gorske divjine se vrne domov z »vojnim plenom«: z zdravilno rožo, citrami, mucko, malho cekinov in zlato verižico v prvi pripovedi, z zdravilnimi kapljicami za Mojčine slepe oči v drugi in s siroto Meno ter Kosobrinovo živino v tretji.

Kaj vse je za današnjega bralca v naši Kekčevi knjigi nenavadno? Najprej cel kup smrti: začne se smrtjo Tinkine mucke, potem orel odnese ovco, nato Bedanec upleni srnjaka. Tudi Kekec ubije orla. Bedanec ubije Kosobrina, v prepadu pa končata Bedanec in Kekčev volk. Preštevilne smrti, kar sedem jih je, so publiko že kmalu zmotile, zato so jih filmi in slikanice raje izpuščali. Film se je odpovedal smrti Kosobrina in smrti Bedanca, oba preživita, Bedanec po zgledu Pehte zapusti naše kraje, Mena in Kosobrin pa ostaneta v gorski koči.

Druga nenavadnost je v tem, da Kekcu domači niso prav nič v pomoč. Očeta ni, ker se je odpravil na semenj na Koroško, mama je nebogljena, vaščani sicer imajo nočnega čuvaja, ki pa je revež. Nihče niti ne poskuša pomagati Kekcu in Kekec tega tudi ne pričakuje, ampak se zanaša samo nase. Najbolj čudno za današnje razumevanje reči je, da se Kekec žrtvuje za mamo in sestrico ter gre namesto njiju v sužnost k Bedancu. Danes bi se v taki situaciji samoumevno žrtvovali starši za otroka. Ni čudno, da je režiser v filmu izpustil moteče poglavje, v katerem Bedanec ugrabi Kekčevo mater in sestrico, Kekec pa se javi, da namesto njiju v sužnost odpelje njega.

Če se vživimo v Kekčev položaj, se nam ta zazdi grozen: zaradi nevarne gorske pokrajine s prepadi, zaradi krutega divjega moža, ki ga drži v pesti, in še zaradi popolne nemoči družine in vaške skupnosti. Na poti in v ujetništvu je izpostavljen lakoti, žeji, utrujenosti, izgubljenosti, mrazu, divjim živalim, pretepanju, grožnjam s preganjanjem in smrtjo. Nevarnost prostora je izpostavljena že v naslovih pripovedi s pridevniki hud, samoten, volčji. Kekec zre na vas, ko mu je v ujetništvu najbolj hudo, z nostalgijo, vendar mu vas ne ponuja nobenega zavetja. Ko se vrne domov, se pobaha s Kosobrinovimi živalmi in z Meno kot s plenom. Šele ker ni prišel prazen k hiši, lahko računa, da bo doma sprejet prijazno – krut svet brez družinske topline in solidarnosti, kakršnega poznamo tudi iz drugih pravljic pa tudi iz zgodovinskih knjig. Sodobni pedagogiki taka podoba sveta ne more biti najbolj všeč in najbrž ne bo protestirala ob morebitnih novih adaptacijah pripovedi. Film si je to privoščil že zdavnaj. Mimo literarne predloge je dodal scene iz vaškega življenja, malo zaradi slikovitosti slovenske folklore, malo pa zato, da bi popravile bralčev vtis o Kekčevi socialni izločenosti. Pri filmski olepšavi knjižne predloge sta gotovo delovala tudi povojni socialistični optimizem in izboljšane socialne razmere na vasi.

Ko kažemo na junaškega Kekca kot na našega vzornika, radi pozabimo, da bi bilo njegovo obnašanje danes deležno ostre graje, danes morda celo večje kot nekoč. Kekec ne spada med pridkane otroke, ki bi bili zgled ubogljivosti in vodljivosti. Upornik je, rad nagaja (Bedancu, Kosobrinu, nočnemu čuvaju) in draži ljudi, s pustolovskimi vragolijami mami dela sive lase, pogosto ga pograbi jeza, celo togota, maščevalen je, pa tudi malo bahaški. Ločnice med pogumom in predrznostjo ne pozna, bližnjim nepremišljeno obljublja vse mogoče, čeprav se mu ne sanja, kako bo obljube lahko uresničil. Na te Kekčeve hibe so opozorili že filmski kritiki.

Kekec spada med premetene junake. Premetenost (zvitost) je bila svojčas za preživetje nujna in cenjena lastnost. Tudi prvo daljše slovensko popularno mladinsko berilo, ljudska knjiga Nemški Pavliha v slovenski preobleki (Némshki Pavliha v slovénski obléki: Bukve, polne sméshnih povést sa kratek zhas, 1849) ima junaka, ki se premeteno poigrava s svojim nasprotnikom. Kekec je bolj podoben porednemu Mihcu kot pridnemu Janezku, če ga primerjamo z otroškima junakoma iz stare vzgojne knjige. Pridni in ubogljivi junaki so dolgočasni, poredni pa so v svoji vitalnosti zanimivi.

Ker je pokončal orla, bodo nanj hudi naravovarstveniki. Planinski orel (v literaturi se poučimo, da odrasel ptič meri od kljuna do repa do 90 cm, čez krila pa tudi več kot dva metra) spada namreč med redke ptice (na Slovenskem živi komaj še 25 parov). Prevelikih zamer rešuje Kekca samo to, da orel v njegovem času še ni bil strogo zaščiten. Tudi o planinskem bontonu ali častnem kodeksu slovenskih planincev, kot se temu danes reče, se Kekcu še ni sanjalo: dere se čez sotesko, izziva in zmerja Bedanca in ne sluti, da bo čez nekaj desetletij cela dolina Pišnice del Triglavskega narodnega parka, kjer bo kričanje strogo prepovedano, zlasti kričanje na zlobne tirane. Kekec ima svojo sestrico Tinko in prijateljico Meno iskreno rad, vendar se do njiju obnaša za današnji čas preveč pokroviteljsko. Mena se v besedilu pojavlja trikrat manj kot Kekec in Bedanec, kar zna zmotiti tudi vse tiste, ki se zavzemajo za spolno enakost.

Kekec ni pobožnjak. Beseda Bog, ki je v naši povesti zapisana 18-krat, je šele na 197. mestu med polnopomenskimi besedami, besede molitev, molila, molitvice … so še redkejše. Ko umre Kosobrin, z Meno niti pomislita ne na cerkveni pogreb. Pripovedi o Kekcu niso moralistična ali verskovzgojna literatura. Kako bi tudi bile, ko pa so bile objavljene v mladinskem časopisu, ki ga je urejal organizator sokolskega gibanja, to je liberalsko razpoloženi urednik Gangl.

Za literarne pripovedi ni čisto običajno, da se dogajajo v krajih, ki dejansko obstajajo. Kekec nad samotnim breznom pa dogajališče poimenuje že na začetku. Prav nič ni važno, ali ga po spletnem zemljevidu iščemo z narečno obliko Pišenca ali s poknjiženo uradno Pišnica, v vsakem primeru nas bo iskanje privedlo do dveh alpskih dolin s tem imenom. Velika Pišnica se razteza pod vršiško cesto od Kranjske Gore proti jugu in se izteče v zatrepu Krnice, Mala Pišnica pa leži v jugozahodni smeri od Kranjske Gore, po njej dere istoimenski potok, konča pa se pod ostenji Robičja, Male Mojstrovke in Ciprnika. Na koncu ravnega dela doline stoji lovska koča, do katere vodi neoznačena steza, nekaj časa ob vodi in nekaj časa nad njo; kadar hudourniki odnesejo brvi preko kočljivih mest, jo markacisti zaprejo, da ne bi prišlo do nesreče, v resnici pa bolj zato, da je ne bi odkrile in prenaselile turistične množice; dolina Male Pišnice je bila namreč leta 1951 zaščitena kot gozdni rezervat. Vanjo zaidejo samo planinci, ki ljubijo samoto in se ne ustrašijo, kadar se jim zaradi podrtega drevja pot začasno izgubi ali ko naletijo na jekleno žico okrog izpostavljenega roba. Po tej dolini se je sklenil vrniti Kekec z Vršiča ali s Slemena, kjer je obiskal pastirja Mišnjeka in njegovo čredo. Normalna pot bi bila tam, kjer gre danes cesta na Vršič, pot skozi Malo Pišnico pa je bila Kekčeva pustolovska, raziskovalna odločitev. Z Vršiča najbrž ni šel čez Vratca mimo slikovite Slemenove špice na Grlo, kjer vodi danes markirana pot v dolino Tamar in kjer se v bližini nahaja naravna znamenitost, tisočletni veliki macesen, ampak od Vratc kar naravnost dol po vratolomni nemarkirani bližnjici, ki je zarisana na nekaterih zemljevidih. Kje natanko naj bi stali Bedančeva in Kosobrinova koča, ne bomo ugibali, najbrž je tisti kos doline oblikoval Vandot v svoji fantaziji.

Vandot opisuje to odmaknjeno dolino v vsej njeni idiličnosti: jasne noči z migljajočimi zvezdami, šumenje in bobnenje gorskega potoka, umiranje dneva, senzacija sončnega vzhoda, kulisa belih snežnikov, skrivnost gorskega podzemlja. Alpski prostor je za Slovence identitetni prostor. Pastirček, ki je obvladal ta prelestni, vendar nevarni svet, je vzbujal obet, da bo znal poskrbeti za svoj obstanek tudi potem, ko odraste. Kekec je edini slovenski otroški literarni junak, ki so mu postavili kip; napravil ga je beograjski kipar Nebojša Mitrić, stoji pa nedaleč stran od Vandotove domačije v Kranjski gori; kipar ga je kraju, kamor je hodil letovat, podaril. Otroci radi obiščejo doživljajski park Kekčevo deželo v dolini Pišnice, Kekec nad samotnim breznom se imenuje plezalna smer na Vršiču, pa tudi glasbeni komad, po junakih iz Kekčevih pripovedi poimenujejo turistične objekte in druge inštitucije, pojavlja se v reklamah za pašteto … Na Kekca naletimo povsod, Kekca poznajo vsi, Kekec je zato del slovenske identitete. Nacionalna ikona je postal, ker s svojimi značajskimi lastnostmi – s premetenostjo, pogumom, z dobroto in vedrino – ustreza želeni samopodobi Slovencev in izraža temeljna socialna upanja ljudi na tem prostoru glede prihodnje usode. Če se bomo zgledovali pri Kekcu, bomo znali premagati vse, kar se nam bo postavilo čez pot, pa naj bodo to naravne nesreče ali družbeno zlo v obliki nasilnega oblastnika ali vojne. S kekčevsko pametjo, upornostjo, drznostjo, trmo, solidarnostjo, sočutjem ter optimizmom se bomo rešili iz še tako zagatnih situacij in pregnali vse bedance iz našega življenja.

Bedanec in Kekec

Slika 2: Dolina Male Pišnice. Geopedija.

Slika 3: Najpogostejše besede v Kekcu nad samotnim breznom. Voyant Tools.

Seznam manj poznanih narečnih in starinskih besed[uredi]

  • ako če
  • bicek ovčji samec (nar.)
  • bodete boste
  • bognasvaruj hudič
  • časih včasih
  • češarek storž
  • čumnata soba (nar.)
  • deca otroci
  • delopust začetek praznikov
  • drvo poleno (nar.)
  • goličevje goličavje
  • gorko močno
  • grohotati se, zagrohotati se krohotati se, zakrohotati se
  • hasniti koristiti
  • izba soba (knjiž.)
  • izpregovoriti spregovoriti
  • izpremeniti spremeniti
  • jadikovati tarnati
  • jako zelo
  • kraj ob
  • Mežnarčeva hiša danes Podbreg 16, zraven cerkve v Kranjski Gori
  • močnica brusnica (nar.)
  • močnik gostljata jed iz moke in vode
  • mračnik netopir (nar.)
  • najčrnejši najbolj črn
  • naká nikakor (v slovarju je beseda naglašena náka)
  • nego kot
  • nikak noben
  • ogledati ogledati si
  • onegaviti se izmikati se (nar.)
  • osupljen osupel
  • ovbe ojoj
  • parobje štorovje
  • pesemca pesmica
  • Pišenca Pišnica (nar.)
  • po potu po poti
  • početek začetek
  • polzek spolzek
  • poniglavec potuhnjen, hinavski človek (knjiž.)
  • potrkljati, strkljati povaliti
  • prasniti steči
  • prebit presnet
  • pretepavati pretepati
  • prihajati postajati
  • ravšje rododendron (nar.); rušje je grmičasto borovje, ruševec pa divji petelin
  • razljutiti razjeziti
  • razpraviti se sleči se
  • razvideti ugotoviti
  • saj vsaj
  • sirkov koruzni (nar.)
  • sirov nekuhan, surov
  • spavati spati
  • speti hiteti
  • svetilnica svetilka
  • trebati biti potrebno
  • trudapoln naporen
  • usajati se jeziti se
  • ustna ustnice
  • v dve gubé sključeno (pri Vandotu v dve gubi)
  • venkaj ven
  • vkljub kljub
  • vzrasti zrasti
  • zagorski gorski
  • založaj zalogaj (knjiž.)
  • zarano zgodaj
  • zasvirati, svirati zaigrati, igrati
  • zmigavati zmigovati
  • zmisliti se na spomniti se na
  • znati vedeti
  • život telo

Seznam jezikovnih posodobitev[uredi]

Predloga:Škrbinski razdelek