Katja Mihurko Poniž: Pripovedna besedila slovenskih pisateljic - sodobnic Zofke Kveder

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

1. Uvod[uredi]

V svoji seminarski nalogi sem obravnavala članek Katje Mihurko Poniž, ki je izšel v strokovni slovenistični reviji Jezik in slovstvo in sicer v 4. številki, leta 1999−2000. Izvirni članek nosi naslov Pripovedna besedila slovenskih pisateljic 19. stoletja − sodobnic Zofke Kveder. Obravnavani članek na pregleden predstavi ženske pisateljice 19. stoletja pri nas, avtorica pa se dotakne tudi svetovno znanih feministk in njihovih pogledov na žensko literaturo, torej na to, kako pisati kot ženska. V prvem delu članka avtorica na kratko navede nekaj teorij, ki so nastale ob raziskovanju feministk, kot so Toril Moi, Julia Kristeva, Jacqueline Rose, Hélène Cixous, Luce Irigaray idr. Predstavi predvsem njihovo razmišljanje o raziskovanju ženske literature in mnoge težave, ki se tu pojavljajo. Te teorije se v nadaljevanju članka večinoma ne nanašajo na samo jedro, tj. na slovenske pisateljice 19. stoletja, ampak jih avtorica navaja zgolj za nek uvod v dokaj sistematično predstavitev naših pisateljic 19. stoletja. Avtorica po kratkem uvodu iz svetovnih voda preide v slovenske, kjer del članka posveti razmišljanju o tem, kako je literatura, nastala izpod ženske roke 19. stoletja, pri nas vrednotena in raziskovana. Med najpomembnejše raziskovalce prvih slovenskih literarnih ustvarjalk poleg Ivana Laha, ki je napisal obsežno študijo o Josipini Turnograjski, navede še Mirana Hladnika in Igorja Grdino, ki sta raziskovala prve romane Luize Pesjak in Pavline Pajk ter druge pesmi Fany Hausmanove. Navede še Silvijo Borovnik, ki se je v svoji monografiji Pišejo ženske drugače prav tako dotaknila zgoraj omenjenih pisateljic. Članek se nato razvije v prikaz slovenskih pisateljic 19. stoletja, avtorica jih na pregleden način predstavi in zameji v čas in prostor. V naslednjem delu svoje seminarske naloge bom poskušala povzeti njen prikaz slovenskih pisateljic, sodobnic Zofke Kveder, v zaključku pa bom predstavila svoje raziskovanje in hipotezo, ki se mi je ob branju članka porodila v mislih.

2. Slovenske pisateljice 19. stoletja – kdo so bile[uredi]

Vzrok za množičnejšo predstavitev ženskih pisateljic v javnosti, lahko iščemo v družbeno- političnih razmerah 19. stoletja. Takrat so v duhu evropskega narodnega prebujanja, tudi pri nas, začeli izhajati prvi slovenski literarni časopisi, ki so ženskim pisateljicam dajali priložnost za javno objavljanje literarnih tekstov. Prva prozaistka, ki je začela objavljati svoja dela, je bila Josipina Turnograjska (1833−1854). Kljub mnogo prezgodnji smrti je Josipina Turnograjska napisala kar nekaj črtic, krajših povesti, pesmi in sestavkov (Metrika proze, Grecia --- Slava, Na grobu Prešernovem in druge). Pri osemnajstih letih je v [wikipedia:sl:Slovenska bčela|Slovenski bčeli]] objavila svojo prvo povest Nedolžnost in sila. Objavljala je tudi v Zori, tako, da je njen pisateljski opus pravzaprav kar velik, če pomislimo na to, kako kratek čas ji je bil dan za ustvarjanje. Čeprav starejša, je Luiza Pesjak (1828−1898) začela objavljati precej pozno, njena Rahela je bila objavljena leta 1870. Pavlino Pajk (1854−1901) avtorica vplete v kontekst ljubezenske proze. Njena dela, kot so novela Blagodejna zvezdica (1881), romana Dušne borbe (1896) in Slučaji usode (1897) ter povest Arabela (1885), namreč vsebujejo tipični okvir ljubezenskega trikotnika. V njem je glavna junakinja večinoma rejenka ali sirota, za katero se na koncu po možnosti izkaže, da je hči kakšnega bogatega graščaka in ob razpletu zgodbe doživi svoj srečen konec še s poroko. Med drugimi sta bolj podrobno predstavljeni še dve pisateljici, to sta Lea Fatur (1865−1943), ki je med drugim napisala dela: Takrat so cvetele akacije, Ni se zmotila smrt, V žaru juga, Jezerska roža, Skušnja, Domovina, Ko je gorela grmada … in Marica Nadlišek Bartol (1867−1940), ki je napisala: Prvo razočaranje, Slike in sličice iz življenja, Moj pot, Fatamorgana.

3. Kako in kaj so pisale[uredi]

Kar zadeva formalno podobo literature zgoraj omenjenih pisateljic, je najpogosteje moč zaslediti krajša besedila, le nekaj pisateljicam je uspelo objaviti romane v nadaljevanjih (npr. Pavlini Pajk, Marici Nadlišek Bartol, Lei Fatur in, seveda, Zofki Kveder). Tematika, ki je prevladovala v delih prej naštetih pisateljic, je ljubezenska. V ospredju je po navadi ženski lik, ki se zaplete v ljubezenski trikotnik. Ljubezen se v zgodbah velikokrat konča nesrečno, pisateljica želi svojim bralkam podati svarilo, kadar pa ženski lik najde srečo, je ta sreča in pot do nje mnogokrat podana, kot moralni poduk. V delih lahko zasledimo tudi domovinsko in zgodovinsko tematiko, vendar je le-teh dveh tematik občutno manj kot ljubezenske. Nekaj zgodovinskih povesti je napisala Lea Fatur, npr. Vilemir in Ko je gorela grmada – ti dve povesti opisujeta čas turških bojev na naših tleh; čas francoske revolucije in ilirskih provinc pa je prikazala v delu Komisarjeva hči. Z domovinsko tematiko, ki je imela namen predvsem krepiti narodno zavest, pa se je ukvarjala, npr. Marica Nadlišek Bartol v pripovednem delu Na Silvestrov večer. Avtorica članka velikokrat poudari skromno fabulativno spretnost naštetih pisateljic. Njihove zgodbe imajo velikokrat moralen nauk, ki naj bi mlade ženske poučil o črnem in belem. Zofki Kveder se obširnejše ne posveti, tu in tam pa jo omenja kot sodobnico, ki je imela tako drugačen način pisanja, da se je kot posameznica s svojimi deli dvignila nad dokajšnjo množico svojih sodobnic.

4. Razlike med ženskimi liki Zofke Kveder in njenih sodobnicah[uredi]

Svoje lastne hipoteze pa nisem našla v članku samem, ampak se mi je ob branju in avtoričini nakazani razliki med Zofko Kveder in njenimi sodobnicami prebudila iz radovednosti. Tako sem sama raziskovala razlike med ženskimi liki Zofke Kveder in njenih sodobnic. Mislim, da lahko vzroke za te razlike iščemo v konservativnosti in izhajanju iz tradicije nekega naroda. V tem primeru je bila Zofka Kveder zelo kritična opazovalka socialnega okolja okrog sebe, medtem ko pri sodobnicah lahko opazimo komformiranost z družbenimi položaji, v katerih so se kot ženske znašle same in ne nazadnje, v katerih so se znašli tudi njihovi ženski liki. Tako Zofka Kveder žensko predstavlja kot žrtev socialnih krivic, razloge za to pa išče v družbi. Njene sodobnice, pa v tem primeru ženski lik predstavljajo kot lik, podrejen očetu, kasneje pa možu in v tem ne vidijo nikakršne žrtve, zgolj pravilno pot do sreče. Takšen ženski lik naj bi v bralki prebudil »pravilno« moralo. Ženski liki, ki se pojavljajo v delih Zofke Kveder, so lahko nesrečni, če se poročijo zaradi denarja, medtem ko se v delih njenih sodobnic velikokrat pojavi ženska, katere pot do sreče in varnosti je ravno poroka z bogatim moškim. Kar se tiče ženskih likov, ki so priča alkoholizmu in nasilju v družini, jih sodobnice večinoma prikažejo kot žrtve posameznika. Zofka Kveder pa v tem primeru skozi žensko izrazi svoje ogorčenje nad cerkvijo, ki ščiti in ohranja patriarhalno podobo družine in s tem nasilje posredno tudi opravičuje, razloge za stanje išče v družbi in ne pri posamezniku. Značilnost, ki jo opazimo pri Zofki Kveder je, da žensko osvetli iz vseh plati. Na primer lik matere predstavi enkrat kot kruto in sebično mater, pojavi se celo detomorilka, drugič pa kot ljubečo in toplo. Liki mater pri njenih sodobnicah pa se ne pojavljajo velikokrat, če pa se že, so to po navadi tragične figure, ki so izgubile otroka. Žensko Zofka Kveder predstavi kot večplastno, razmišljujoče bitje, sodobnice pa se večinoma izognejo orisovanju ženskega lika kot kompleksne in vsestranske osebe, žensko po navadi predstavijo iz ene plati, medtem ko Zofka Kveder upa skozi lik izraziti tudi tiste temne, skrite, zamolčane misli, ki so v zgodovini ostale večinoma napovedane. Za boljše razumevanje teh razlik sem natančneje predelala črtico iz zbirke črtic Zofke Kveder, ki nosi naslov Misterij žene. Obravnavana črtica predstavi žensko, ki zaradi svojega položaja, v katerem se je znašla, naredi samomor. Družba okrog nje ne razume njenega dejanja in zaman iščejo oprijemljive razloge za samomor, saj je vendarle živela v bogastvu in blagostanju. Ženska se je namreč poročila z malce priletnim, debelušnim bogatašem. Komaj osemnajstletna je imela vse, kar si je želela. Nekega dne, ko so se gostje v salonu pozdravljali, pa je tiho odšla proti vodi in tam neopazno storila svoje zadnje dejanje. Kot že prej rečeno, ni nihče razumel, a v drugem delu črtice Zofka Kveder napiše:

»A da, da … Nekatere mlade, lepe žene malce priletnih debelušnih, bogatih gospodov so razumele … A molčale so. Molčale so kakor mrtve, gluhe stene njihovih spalnic, ob katere se je zaganjal neskončen, tih, brezglasen stud, molčale so kakor zrak, v katerega so dihale svoj neizmerni, potuhnjeni gnus … Molčale so, oblačile se v svilo in vesile nase zlato in dragocenosti, zakaj voda je globoka in smrt tako strašna! « (Zofka Kveder: Misterij žene, 43)

Iz tega odlomka lahko razberemo, da je Zofka Kveder žensko videla kot žrtev družbe in osebo, ki naj bi se podredila »višji sili«  in svoji neizbežni usodi. A kar je najpomembnejše, je to, da kritično opazuje stanje in brez sramu pove zamolčane misli tistih žensk, ki so ostale. Opazimo označevanje ženske kot nesrečne osebe, ki vidi izhod iz situacije s samomorom, na drugi strani pa večino žensk, ki svojo nesrečo raje trpijo, o njej molčijo, čutijo se nesrečne, se zavedajo svojega položaja, a ne premorejo poguma, da bi kaj storile, raje ostanejo navidezno zadovoljne in preskrbljene. Ta večina predstavlja konservativno žensko, ujeto v patriarhalni družbi, ki se s svojim položajem sprijazni zaradi družbenih pričakovanj, družbene uvrstitve in vzgoje. Prav taka ženska se največkrat pojavi v delih sodobnic Zofke Kveder, le da nam tam ne vzbuja občutek, da nosi v sebi neko zamolčano nesrečo, ampak da je srečna in da bo v bogastvu živela srečno do konca svojih dni. Predstavljena nam je torej le iz ene možne plati. Zato nasproti prejšnjemu odlomku postavljam zgovoren stavek iz pripovednega dela Lee Fatur:

»Lepota žene je zvestoba. Stotine lepih zabednih žensk umira po svetu v sramoti, kolne svojo nesrečno lepoto.«  (Lea Fatur: Domovina, DiS. 1910)

V zgornjem odlomku, lahko zasledimo tudi strah pred sramoto, ki je bil velikokrat povod za molčanje in prilagoditev. Razlika med Zofko Kveder in njenimi sodobnicami je tudi ta, da prva opaža problem, ga prikaže in išče razloge zanj, medtem ko pri drugih dobimo občutek, da si zatiskajo oči, vidijo črno in belo, pred črnim bralke svarijo, k belemu pa jih usmerjajo s svojimi moralnimi poduki. Seveda pa obstajajo izjeme, ki so bile s svojimi deli nekoliko bolj inovativne in se s tem približale označevanju ženskih likov pri Zofki Kveder, na primer M. N. Bartol v Fatamorgani – pojavi se mlada socialistka, izobraženka, učiteljica Roza in v Osveti – glavna oseba je delavka v predilnici, ki svojemu šefu,zaradi nadlegovanja v obraz zlije karbolno kislino, gre v ječo, toda njej je vseeno in Lea Fatur v delu Črtomir in Bogomila: Helena, glavna junakinja, se ne poroči z ljubljenim Nikom, saj hoče postati intelektualka.

Te izjeme so velikokrat bile le pisateljski ekskurzi drugam, zgodbe so fabulativno revne. Zdi se, kot da bi se pisateljice ustrašile drugačnosti, a vendarle jim je potrebno čestitati vsaj za pogum.

5. Sklepne misli[uredi]

V svoji seminarski nalogi sem skušala predstaviti zelo pregleden članek Katje Mihurko Poniž, kjer pa, ravno zaradi te preglednosti, nisem našla nekega eksplicitnega problema, zato sem si sama izbrala problem, ki se mi je zdel zanimiv in relevanten ter sem ga ob lastnem raziskovanju razvijala v svojo hipotezo. Želela sem prikazati preglednost članka, nato pa še svoje ugotovitve, ki so se mi zdele zanimive. Ob branju članka sem izvedela mnogo novih zanimivih stvari, ki pa so bile tudi povod za lastno raziskovanje. Opazila sem, v čem se ženski liki Zofke Kveder ločijo od likov drugih slovenskih pisateljic 19. stoletja in zaslutila, zakaj je Zofka Kveder eno izmed slovečih imen slovenskega literarnega kanona.