Kanček Sreče

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Kanček sreče  
Avtor Franci Prajs
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Založba Obzorja
Datum izida 1981
Subjekt slovenska književnost
Žanr ljubezenski roman
Vrsta medija tisk
Št. strani 193
Klasifikacija
COBISS ID 19885568

Ljubezenski roman Kanček sreče Francija Prajsa govori o ljubezenskem trikotniku.

Vsebina[uredi]

Ljubezen

Vinko na službeni poti proti Istri pelje še študentko Tanjo. Med njima se kljub razliki v letih razvijejo čustva in noč preživita v Vinkovem stanovanju, v katerega se Tanja za nedoločen čas tudi priseli. Vinko se spominja ločitve pred skoraj dvajsetimi leti, ljubezenskega razmerja s sodelavko Sonjo, ki se je pozneje ohladilo, in združitve biroja z drugim podjetjem.

Tanja prejme klic od Sonje, ki ji zatrdi, da jo Vinko še ljubi. Sprva odide k bivšemu fantu, a si premisli in se vrne k Vinku.

Sonja in Vinko ugotovita, da se njune predstave o razmerju ne skladajo. Žalostna postane tudi Tanja in obe od njega zahtevata, da mora izbrati eno izmed njiju. Vinka Tanja zaprosi za roko, a jo zavrne s trditvijo, da bi bilo pametnejše, če bi počakala do njene diplome. To jo razjezi in odseli se iz stanovanja.

Tanjo zbije pijan voznik in Vinko v bolnišnici izve, da je bila noseča z njegovim otrokom, a je zaradi nesreče prišlo do splava. Odpelje jo v svoje stanovanje in tam zanjo skrbi.

Tanja se odloči za samomor in očetu napiše poslovilno pismo.

Vinko iz želje po novem začetku da odpoved in se odpravi smučat na Veliko Planino. Upa, da se mu bo pridružila tudi Tanja, toda zvečer pred kočo najde nahrbtnik z njenim poslovilnim pismom. Strah ga je, da bi zmrznila, a mu jo naposled uspe najti in skupaj zaspita v koči.


Biro

V biroju se pojavi težava glede nedoseženih rokov, o kateri razglabljajo direktor Polde, Vinko Gabriel, Marjan in inženir Radovanović. Bivši sodelavec Peter z bolj ugodno ponudbo izvajalcem biroju ogrozi projekt planinskega turističnega centra v Bosni. V biro pride pismo iz Bosne, ki sporoča, da bodo sprejeli le majhen del projekta – Marjanove bungalove. Marjan podjetju v Bosni zavrne dovoljenje za uporabo njegovih hišic.

Kritike[uredi]

»[P]ri Obzorjih je z letnico 1981 izšla broširana knjižica (193 str.) z naslovom Kanček Sreče, do katere ima copyright avtor Franci Prajs. […] Sreča z veliko začetnico v naslovu je najbrž res napaka, čeprav bi se dala zagovarjati kot namerna. Pes na repu sicer ne bi mogel prinesti opravičila, da gre za aluzijo na Kosmačevo deklico Srečo, pač, pa, da je v obdelavi personificirana življenska vrednota. Napak, stilističnih, pravopisnih (srbokroatizmi: vozač, izlaganje, dolgo treba čakati; sklučen, težave z vejico in genetivom pri zanikanju) in tiskarskih se brez napora najde dovolj in preveč v knjižici. Njena odlika je pač drugje kot v jeziku.« (Hladnik 1982: 53)

»Čemu na kupe tega kamenja
po Kančku Sreče, ki mu ni po duši?
Saj so vse bolj kričeča ZNAMENJA
neumetnosti. Zakaj teh ne poruši?«
(Bor 1982: 77)

»Članek z naslovom »Zapis, ki noče biti reklama« in »Sreča slovenskega samoupravljalca«, ki ga je v Književnih listih objavil Miran Hladnik, me je s svojo tendencioznostjo pripravil do tega, da sem prečital knjigo Francija Prajsa »Kanček Sreče«. Prebral sem jo na dušek in mi je prav ugajala v svoji zvrsti. [...] [F]ranci Prajs je napisal zgodbo, ki sodi v zvrst zabavne literature. Je Slovencem prepovedano, da bi sami pisali tovrstno literaturo?« (Svetina 1982: 104)

»[P]rajsova knjiga Kanček sreče, za katero sta se po lepi prijateljski dolžnosti potegnila Vladimir Pavšič in Tone Svetina, je tako malenkostna, da ob njej ni vredno izgubljati besed. Pa kljub temu, iz gorenjske trme: Moj glavni očitek knjigi je bil, da se pojavlja na napačnem mestu, kjer je siceršnji bralci takih povesti (konzumenti trafikarske literature) ne bodo našli, namesto v Anteninih Zgodbah, ki jih piše življenje – pri založbi, ki svoje knjige prodaja v knjigarni.«  (Hladnik 1982: 110)

»Sede k stroju Franci Prajs
in napiše Kanček Sreče,
lep, vesel in sploh roman.
Sede k stroju Miran Hladnik
in napiše recenzijo,
kam bi sodil ta roman.
Sede k stroju Matej Bor
in napiše epigram,
kako da Hladnik nima prav.«
(Pretnar 1992: 268)

»Našteti je mogoče vrsto del, ki so skoraj v vsem žanrski izdelki, a jih niti avtor niti založba nista pripravljena ugledati v tem neuglednem svojstvu. Tako se je pred leti zgodilo z ljubavnim romančkom Francija Prajsa Kanček sreče (1981), ki bi bil v čast vsaki svetovni trafikarski seriji ljubavnih zgodbic.« (Hladnik 1990: 131)

Viri[uredi]

  • Miran Hladnik. Sreča slovenskega samoupravljalca. Delo 1982/53. 4.
  • Matej Bor. Kanček nedoslednosti. Delo 1982/77. 3.
  • Tone Svetina. »Sreča slovenskega samoupravljalca«. Delo 1982/104. 4.
  • Miran Hladnik. Odgovor, ki noče biti reklama, pa žal to je. Delo 1982/110. 4.
  • Tone Pretnar. Grafomanija o epigramu. Delo 1992/268. 16.
  • Miran Hladnik. Pisanje kot popoldanska obrt ali napake slovenskega žanrskega pisanja. Šola kreativnega pisanja. Ur. Andrej Blatnik. Ljubljana: Aleph, 1990 (Zbirka Aleph, 25). 125–136.