Kako je martinček shujšal

Kako je martinček shujšal je slikanica, delo Jožeta Sevljaka. V njej je zbranih 10 kratkih pravljic: Ladja na kremni rezini, Žanov kovanec, Deso se je prehladil, Justinov naslednik, Bojazljivi gumb, Nej, Kako je martinček shujšal, O šoji, ki je napovedovala vreme, O oblaku, ki se je rad napihoval, Zrcalček. Delo je bilo izdano leta 2008, pri založbi Revija Galeb. Ilustratorka je Katerina Kalc.

O avtorju

Jože Sevljak je slovenski pesnik in pisatelj. Rodil se je 19. novembra 1942, na Klancu nad Vačami.

Povzetek

Pravljica Ladja na kremni rezini opisuje deklico Majo, ki si je zaželela igranja z očkom. Zamislila si je, da se bosta igrala morje. Oblekli so si kopalke in odšli na plažo. Maja je na plaži zagledala veliko ladjo in vsi so prosili kapitana, če jih sprejme na krov. Kapitan jih je prijazno povabil. Peljali so se skozi mesto, iz morja so kukale strehe hiš in otroci so se igrali na plaži. Igra na krovu je bila zabavna. Ladja je zavila do bližnje slaščičarne. Maja je opazila sosedovega Petrčka, ki je prihitel mimo s podmornico. V slaščičarni je kupil velike kremne rezine. Vsi otroci so ga bili veseli, prosili so ga če jim bo odstopil kos. Kar naenkrat pa so se zaslišali zvonci in Maja se je spet znašla v dnevni sobi. Ladja je takrat izginila, pred njo pa je na krožniku stala kremna rezina.

Pravljica Žanov kovanec govori o kovancu, ki je bil last francoskega vojaka Žana. Na vrtu ga odkrije deklica Kaja. Kovanec ji pove življenjsko zgodbo. Izgubil ga je njegov lastnik Žan, nekega sončnega dne, ko so morali plačati vino pri krčmarju. Kovanec je Žanu padel iz rok in se odkotalil po bregu. Kaja mu pove, da ga bodo morali nesti v muzej, saj je že zelo star in pomemben. Kovanec je bil zelo žalosten, saj ni želel v muzej, hotel je ostati pri Kaji. Od jeze je poskočil in se odkotalil na cesto. Kovanec se je kotalil po pločniku do križišča. Na križišču je ustavil črn avtomobil. Šofer je odprl vrata in zagledal kovanec. Videl je, da drži v roki prav tak kovanec, o kakršnem mu je nekoč pripovedoval ded Žan. Zaprl je vrata in se odpeljal naprej. Verjetno je kovanec sedaj na poti v Francijo in tako bo po dolgih letih spet doma.

Deso se je prehladil je pravljica o kužku Desotu, ki se je nekega jutra zbudil in ugotovil, da je mu je nekdo ukradel smrček. Sprva so ga hoteli potolažiti sončni žarki, ki so mu zatrjevali, da smrček še vedno ime. Deso je odšel do metuljčka in tudi on mu je povedal enako. Mimo je priletel vrabček in Deso je tudi njemu potarnal. Vrabček se je iz njega norčeval. K hiši je prišel dimnikar in Deso je bil žalosten, saj ni gospodarju najavil, da je nekdo prišel. Mimo je zapihal hladen veter in povprašal Desota, kaj ga teži. Deso mu je zaupal, da je izgubil voh. Veter mu je povedal, da se je verjetno prehladil, ko je pil mrzlo vodo ali pa ga je veter preveč prepihal. Deso je bil jezen na veter in ga skušal ujeti, a veter je bil že visoko v zraku. Deso se je ulegel v senco in zaspal. Mislil si je: Bo že Maja poskrbela zanj, saj ji je zaupal bolj kot samemu sebi (Sevljak, 2008). Čez tri se je Desotu voh vrnil in spet je bil vesel kuža.

Justinov naslednik opisuje petelina Justina, ki je bil že v letih, zato ni mogel dobro opravljati svojega dela. Iskal je svojega naslednika. Za Justinovo mesto sta tekmovala Konrad in Filip. Filip je v boju zmagal, zato je želel sklicati k sebi vse kokoške. Ko je skušal zakikirikati ga je glas izdal, zato so se mu vsi posmehovali. Justin je opazil, da je treba Filipa peljati k veterinarju. Veterinar ni odkril napak, zato so ga poslali k logopedu. Logopedinja je ugotovila, da ima Filip težave pri izgovarjanju dveh glasov. Poskusila sta vse vaje, a Filip še kar ni mogel izgovoriti: Ki-ki-riii-kii! Bil je žalosten in vse kokoške so se ga izogibale. Le Agica ga ni zapustila. Nekega dne je bil tako vesel, da je od vsega veselja tako močno zakikirikal, da se je slišalo čez celo vas. Vsi so obstali in tudi Justin si je oddahnil.

Pravljica o Bojazljivem gumbu govori o gumbu, ki se ni pustil prišiti krojaču Janezu. Krojač ga je spraševal, zakaj so njegovi bratje tako pogumni, sam pa je navadna reva. Gumb mu je povedal, da njegovo srce ni tako pogumno kot od ostalih. Krojač je moral odnesti hlače v vrtec fantku Jurčku. Jurček ga je že čakal. Ko je skušal obleči hlače je ugotovil, da se ne da zapeti vrhnjega gumba. Le zakaj? Jurček je prijel hlače z obema rokama in stekel v vrtec. Vsi so bili pripravljeni na tekmo, le Jurček je tarnal da ne bo mogel tekmovati, saj nima gumba. Gumbu se je Jurček tako zasmilil, da je premagal strah in pustil, da ga da v gumbnico. Tako je bil srečen Jurček in tudi gumbu ni bilo nič hudega.

Nej je bil kuža, ki je ob sobotah opolde, ko so se oglasile sirene, tudi sam zatulil z njimi. Vsi prebivalci so obstali, saj so bili navdušeni nad glasom. Nekega dne pa je v mestu zmanjkalo vode, vsi potoki so usahnili, zato po žicah ni več tekla elektrika in ni bilo siren. Vse mesto je bilo zmedeno, saj niso vedeli, kdaj je treba zapreti trgovine, kdaj je kosilo in otroci so se igrali v nedogled, saj jih mame niso poklicale domov. Gasilci so prišli prosit Neja, če jim lahko pomaga. Nej je bil vesel, da so mu dodelili takšno nalogo, a tudi sam ni vedel kdaj je treba zatuliti. Nej ni tulil in mesto je še naprej ostalo zmedeno. Nihče mu ni znal povedati, kdaj mora zatuliti. Ni mu povedal martinček, ne ptice, ne potepuh. Gasilci so bili zelo jezni na Neja, ker ni opravljal svojega dela. In takrat se je ulil dež in napolnil je luže, reke ter potoke. Nej je bil rešen naloge in nič mu ni bilo treba več skrbeti za uro. Zdaj je bil spet lahko samo pes.

Pravljica Kako je martinček shujšal opisuje življenje martinčka Tinčka. Tinček je bil bolj okrogel, tudi počasen in vsi so se mu posmehovali. Nekega dne mu je muca šavsnila rep, ker ni mogel zbežati, zato so se doma trdno odločili, da mora shujšati, saj so bili martinčki vedno zelo hitri. Oče mu je dal nalogo, da mora valiti kamenčke v hrib, a tudi to ni pomagalo. Potem so poskusili s fitnesom. Tinček je mislil, da je fitnes samo za ljudi. Tinček je odšel do tekalne steze na kateri je bila mladenka. vsi so se ga zelo ustrašili, zato so se zapodili za njem. Tinček je tekal sem in tja ter na koncu le zbežal. Bil je žalosten zaradi dogodka, zato se je odločil, da bo še naprej ostal debel. Potem pa je prišlo vroče poletje, posušila se je vsa hrana, zato tudi pri Martinčkovih niso imeli česa jesti. No, in tako je Tinček shujšal.

O šoji, ki je napovedovala vreme je pravljica o šoji, ki je vedno nagajala pastirčku Franciju. Nekega dne ga je tako razjezila, da ji je rekel, če zna še česa drugega, kot njenega glasnega kaaa! Šoja si je izmislila, da zna napovedati vreme. Franci ji je dal tri dni, da mu dokaže. Šoja je tuhtala in tuhtala, kaj naj reče pastirčku. Na travniku so kmetje tistega dne pospravljali seno. Šoja je slišala njihov pogovor, ko so se kmetje pogovarjali o prihajajočem slabem vremenu. Hitro so pospravili seno in odšli domov. Ulil se je dež. Dež je padal tri dni in takrat je prišel po odgovor pastirček Franci. Šoja si je zapomnila, kaj so govorili kmetje in pastirčku izstrelila, da bo sončno vreme. Franci je videl, da zna šoja res napovedovati vreme, zato jo je v nadaljnje pustil, da vrešči na ves glas.

O oblaku, ki se je rad napihoval govori o oblaku, ki se je rad hvalil pred drugimi. Vedno se je ogledoval v kamnitem koritu, kjer je tekla voda. Tam so si kljunčke namakale tudi ptice. Vedno ko so potopile kljunčke v vodo je njegova podoba v vodi izginila. Tudi korito je bilo že naveličano oblakovega ogledovanja, zato se je močno razjezilo in mu zabičalo, naj pazi, da ga ne bo nekoč ulovilo. Takrat je prišel močan veter, s katerim se je začela nevihta. Po nevihti je posijalo sonce, čudovita podoba oblaka pa je izginila, saj se je oblak zlil na zemljo, kjer se je kesal zaradi svojega obnašanja. Korito ga je potolažilo, da ga bo sonce kmalu vrnilo na nebo. Že isto popoldne je bil oblak spet na nebu, vendar se ni več bahal.

Zrcalček je pravljica o bolnem dečku Roniju, ki je zaradi angine ležal v postelji, skozi okno pa je sijal prav poseben sončni žarek, ki mu je nagajal in svetil v oči. Žarek se je z Ronijem začel pogovarjati in mu ponudil prevoz z zlatim kolesom do hiše prijateljičine babice. Skupaj sta odšla do hiše v katero sta pokukala in našla babičin dnevnik. Čeprav ne bi smela sta prebrala nekaj vrstic in ugotovila, da je bila babica zelo osamljena. Že se je bližala noč, zato sta odhitela proti domu. Ob koncu izleta je Zrcalček izginil, v sobo pa je vstopila Ronijeva mama, ki je le pobožala spečega Ronija in potiho odšla iz sobe.

Analiza

Zbirka pravljic s skupnim naslovom Kako je martinček shujšal, avtorja Jožeta Sevljaka je namenjena otrokom. Pravljice so poučne, saj pisatelj v vsako zgodbo vključi pozitiven nauk, ki ga poskuša približati otrokom, na njim razumljiv način. V nekaterih pravljicah se pisatelj posveča aktualnim problemom otrok.

Vir

Sevljak, Jože (2008). Kako je martinček shujšal. Revija Galeb, Zadruga Novi Matajur.