Kaj se je zgodilo ob prvem prebiranju Slavistične revije?

Rdeče platnice, bele črke na njih. S prsti preletim nekaj strani. Mogoče bo pa dobra.

Mojo pozornost pritegne članek z nenavadnim naslovom, ki ga nikoli ne bi pričakovala v takšni publikaciji: Vodka in pir. Spustim se v vsebino in kmalu ugotovim, da govori o ruskem pisarju Zaharju Prilepinu in o njegovem slogu pisanja. Blaž Podlesnik (avtor razprave) mi kmalu dokaže, da ta prispevek zagotovo spada v to revijo. Z znanstvenim pristopom in slogom pisanja dokaže poznavanje tematike in visoko raven strokovnosti. Preseneti me raznolikost tem, slogov, avtorjev in število različnih pisav. Bralec se mora revije lotiti s spočitimi možgani in praznimi mislimi, če jo bo želel resnično prebrati in se ob njej zamisliti. Namreč v nasprotnem primeru misli hitro zatavajo drugam.

Mimogrede. Zakaj se revija začne s stranjo 433?