Jugo

Jugo je avtobiografski roman Pavla Zidarja, ki je izšel leta 1969 pri založbi Obzorja v Mariboru. Obsega 219 strani in 56.700 besed in je deljen na sedem poglavij. Bil je preveden dvakrat: v angleščino in hrvaščino, prav tako leta 1969.

Zgodba

Prikazuje podeželskega učitelja Sebastijana Vrišerja, ki piše pesmi, popiva, hodi spat k različnim ženskam in se upira provincialnim politikom. Velikokrat se pogovarja s samim seboj in ima nenavadne sanje, ki so povezane s smrtjo in življenjem. Pravi si, da je vsepovsod nezaželen in tako išče smisel svojega obstoja. Že na začetku romana izvemo, da so ga prestavili poučevat v drug kraj in sicer v Malo selo. Nekaj let nazaj se je pridružil KPJ, kar je povzročilo, da se doma niso razumeli. Mama Barbara, ki je bila tovarniška perica, je bila krščansko vzgojena in prav tako pokojni oče Sebastijana. V Malem selu se poroči z upraviteljico Nado. Tudi ona mu ne ustreza, ker se ne strinja vedno z njegovim razmišljanjem. Delo v Malem selu mu je v breme, ker vidi človeško materialno in duhovno bedo. Vse to povzroči, da se preseli v primorsko mesto, kateremu avtor pravi Dalas. Tu so razmere enake. Sebastijan beži iz realnosti in teži v stanje, kjer bi bil zavarovan pred svetom, njegovimi umazanijami in travmami iz preteklosti. Vse te stvari mu v smislu eksistencialne filozofije pomenijo pekel. Erotika mu več ni odrešujoče stanje, ampak išče nek trajnejši in globlji smisel, kar mu predstavlja nekakšno sodobno bogoiskateljsko hrepenenje po spoju z naravo po smrti. Pravi, da je smrt življenje in življenje smrt. Vrišer se od stvarnega sveta ne more ločiti, zaradi česa je ves čas razpet med realnostjo in hrepenenjem, med telesnim in duhovnim. Med temi skrajnostmi je vijugasta črta težav, ki mu jih prinaša življenje. Veter jugo, ki piha z morja, mu pomeni simbol potešitve in miru.

Kritika, literarna zgodovina

»Kakor je Zidarjev roman izpovedno avtentičen in družbeno sodoben, pa se vendarle še giblje po platformi tradicionalne človeške morale. Vsa njegova miselna konstrukcija namreč temelji na tistih človeških vrednotah in nevrednotah, ki so že od nekdaj razburjale razmišljajočo in čutečo umetniško naravo. Ta njegova morala podira vse navidezne dobrine in upo­števa samo to, kar je v nas resnično, pristno, neponarejeno. A hkrati z iskanjem te globlje morale se pisa­telj spogleduje z nasprotnim polom: z nekim zlom, ki je v nas in ki nas stalno potiska na rob hudega in raz­diralnega. Ni le naključje, ampak za­vestna pisateljeva namera, da Sebasti­jan z nekakšno mefistovsko naslado muči vse, ki so mu najbližji, in z vrtanjem v njihov moralni svet meče vanje odvečno blato svojega očišče­vanja. Tako njegova mati postaja v romanu iz mučenice hkrati tudi vzrok za tisto Sebastijanovo ogorčenje, ki je zraslo že nekoč v mladosti, in za tisto bistrovidnost, ki mu je spričo neurejenih družinskih razmer že te­daj odkrila moralna nesorazmerja in razpoke pri ljudeh, če morajo živeti skupaj. Jasno je tedaj, da se mu tudi v zakonskem življenju hitro odkrije vsa nemožnost pristnih, nekomplici-ranih, na tradicionalni človeški mo­rali temelječih odnosov. Ta nemož­nost je pravzaprav glavna pisateljeva travma in iz te nemožnosti navsezad­nje izvira njegovo hrepenenje po drugi, absolutni, transcedentalni do­broti in pravičnosti.« (Šifrer 1969: 1287–88)

»Roman Jugo je deseta knjiga Pavleta Zidarja in treba je priznati, da si je pisatelj do zdaj že izoblikoval svoj posebni stil in si utrdil posebno miselnost, ki ima v širokem krogu njegovih potrošnikov ravno tako srdite nasprotnike kot navdušene zagovornike. Za Zidarjevo prozo bi težko rekli, da se skuša vključevati v katerokoli stilno smer ali da sega po katerikoli modi, ampak se trdovratno zadržuje na tleh samo njegovih spoznanj in samo slovenskih specifičnosti; pogumno se spušča v reševanje stvari, ki so nam dostikrat še vedno tabuji, podobo našega domačega sveta riše s kar se da ostrimi barvami, njegovo pisanje ne pozna predsodkov ali kakršnih koli zadržkov, skratka, njegova obravnava stvari je vedno vznemirljiva in nemara je prav zato odmevnost njegovih del tako različna. Podoba je, da Zidar vedno piše iz svojih življenjskih izkušenj, ki jim potem zna dajati pomen resnične tragičnosti, življenjskega nesmisla in na drugi strani hrepenenja; in nemalokrat se iz te njegove izkustvene bolečine pojavi tudi protestiranje proti vsemu, kar je, protestiranje v imenu neke plemenite, višje človečnosti.« (Šifrer 1969: 1286)

Literatura

• Pavle Zidar. Jugo. Maribor: Obzorja, 1969. COBISS
• Jože Šifrer. Pavle Zidar, Jugo. Sodobnost 17/12 (1969). 1286-88. [1]