Josip Lavtižar in Križe

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Josip Lavtižar in Križe  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Josip Lavtižar in Križe
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr predstavitev spremne besede
Klasifikacija

Spoštovani Križani, Josipa Lavtižarja ne pozna veliko ljudi, saj ga v šolah ne omenjajo in poznan je le v posameznih krajih: kjer se je rodil, kjer je služboval in kjer je pokopan. Za skrbnika Lavtižarjeve duhovne dediščine je zadolžena občina Kranjska Gora, kjer imajo od 1994 dalje društvo, poimenovano po njem, ki prireja Lavtižarjeve dneve, in lokalni župnijski urad; Lavtižar je bil namreč duhovnik s skoraj 70-letnim službenim stažem. Postavili so mu dva kipa (v Kranjski gori in v Rátečah, kiparja Mašukov in Frlic) in tu se natiskujejo njegova dela (Rateška kronika, 1996). O pisatelju obstajata dve diplomski nalogi (na teologiji in akademiji za glasbo), o njem je veliko pisal Miha Naglič v Gorenjskem glasu. V vseslovensko kulturno zavest pa ti glasovi niso prodrli. S ponatisom zgodovinske povesti Junaška doba Slovencev se prostor Lavtižarjeve kulturne prepoznavnosti vendarle širi. Od zdaj naprej bodo na zemljevidu Lavtižarjevih domovanj poleg Kranjske Gore in Ráteč tudi Križe.

Potenciala za širjenje svoje slave ima Lavtižar dovolj. Njegove zgodovinske povesti sistematično pokrivajo gorenjska dogajališča: letovišči Kranjsko Goro in Mojstrano, Bled, Lipnico pri Radovljici, Jošt pri Kranju, Velesovo. Nekaj ima tudi možnosti za mednarodni prodor. Bil je namreč svetovni popotnik in je obredel in popisal veliko sveta. V članku, ki bo objavljen na Poljskem, sem pokazal, kako je okrog 1900 (pred več kot sto leti) opisoval Poljsko in njene prebivalce. Njegovi popisi so za poljske etnologe in zgodovinarje še kako zanimivi. Poleg potovanja k severnim Slovanom je popisal še poti v Kartagino, popotovanje okoli sveta (1924), po Balkanu in med romanske narode (Italija, Španija, Francija in Švica).

Opus. »Planiškemu gospodu« so svojčas domačini očitali, da premalo skrbi za faro, ker preveč hodi naokrog po svetu, vendar je za sabo pustil neprimerno več, kot pusti večnina tistih, ki tičijo ves čas v domačem zapečku. v dveh knjigah znamenite Slovence (Razgledi po domovini, Naši zaslužni možje), biografijo Primoža Trubarja, v treh knjigah zgodovino kranjskih in radovljiških župnij in zvonove v kranjski dekaniji. Pisal je operete (včasih so temu rekli spevoigre): Darinka, Adam Ravbar, Grof in opat, Mlada Breda), ljudsko igro Ne v Ameriko (1911), šest knjig potopisov (mimo naštetih še v štirih knjigah Marijine božje poti po Evropi) in zgodovinske povesti. Za današnji čas je zanimivo, da je večino knjig izdal kar v samozaložbi. Preveč neučakan je bil, da bi trkal na vrata založb in dovolj samozavesten, ker je vedel, da bo lahko pokril stroške za izdajo knjig, če jih bo pisal tako, da jih bodo ljudje radi brali.

Po temle naštevanju se razmišljajoči človek vpraša, le zakaj je Lavtižarjeva slava omjenega samo na Zgornjesavsko dolino? Ali ne zasluži, da ga vpišemo med najbolj znamenite Slovence, med prvokategornike, med klasike oz. kanonizirane avtorje? Da ga vključimo v šolske čitanke in v obravnave po vseh slovenskih šolah? Kaj pa če je bil pozabljen po krivici? Saj vemo, da so vsi slovenski pesniki in pisatelji trpeli takšne in drugačne krivice, slovenskega pisatelja si brez krivic in trpljenja sploh predstavljati ne znamo. Na misel nam hodijo priročni izrazi za tako usodo: spregledan, zamolčan, prezrt.

Tule sem dolžan treznega opozorila. Živih slovenskih piscev, ki jih registrirajo knjižnični katalogi, je okrog 16.000 in njihovo število raste. V Lavtižarjevih časih je bilo piscev sicer nekaj manj, ampak še vedno zelo veliko. V omejenem človeškem pomnilniku vsega tega ni mogoče spraviti, prostora je samo za največjega pesnika pa največjega pisatelja pa največjega dramatika v posameznem obdobju. Če bi hoteli Lavtižarju priskrbeti višje mesto v našem literarnem panteonu, pomeni, da bi moral najprej na obstoječem seznamu napraviti nekaj prostora, tako da bi koga zbrisali in pahnili v pozabo. Tega si pa celo največji prekucuhi ne upamo storiti, saj seznam klasikov ni nastal samovoljno, ampak s skrbnim tehtanjem.

Sicer pa prizadevanje za vseslovensko slavo ne bi bilo brez negativnih posledic. Avtor, ki postane vseslovenska last, izgubi nekaj privlačnosti za lokalno prebivalstvo. Neredko slišimo, da si je »ljubljana« prilastila nekaj našega, da so nam avtorja ukradli. Kaj pa imajo Vrbljani od Prešerna? Kaj pa ima Bohinj od vseslovenskega TNP? Sam špetir. Slovenska kultura se je v 19. stoletju razvijala pod znamko zedninjenja Slovencev in vse sile usmerjala v izgradnjo vseslovenskega kanona. 150 let pozneje te nuje ni več. Kolikor so se Slovenci pustili zediniti, so zedinjeni, bolj na poenotiti ni mogoče. Zdaj nam gre, v smislu regionalizma, bolj za izgradnjo lokalnih kulturnih identitet, tako da prave potrebe za spreminjanje Lavtižarjevega mesta na kulturni lestvici ni. Čisto v redu bo, če bo imel 1. pomembno mesto v kulturni zavesti krajev, ki jih je popisoval,
2. med cekrvenimi zgodovinarji,
3. med cerkvenimi glasbeniki,
4. med pisci žanra zgodovinskega romana in
5. med potopisci.

Za vseslovenski sloves Lavtižarja si vsaj jaz ne smem preveč prizadevati. Ker sem z nekaterimi kraji, ki jih je Lavtižar popisoval, tudi sam povezan (Jošt nad Kranjem, Lipnica pri Radovljici), bi v teh občutljivih časih utegnil to kdo razumeti kot protekcionizem, češ literarnemu zgodovinarju gre le za povzdigo njegovih domačih krajev, Lavtižarja le izrablja za promocijo svojega kraja :)

Lavtižar je živel v Tržiču na začetku svoje službene poti, leta 1877 je tu spoznal Jakoba Aljaža in se seznanil s snovjo za povest Junaška doba Slovencev, ki jo je napisal več kot pol stoletja pozneje. Čisto na kratko bom povedal, kaj lahko v spremni besedi k ponatisu povesti Junaška doba Slovencev preberete. Gre za eno od okrog 370 besedil v žanru slovenskega zgodovinskega romana in eno od 30 knjig, ki jim lahko damo še bolj določno ime turška povest. Najbolj znani začetnik tega žanra je Jurij Kozjak Josipa Jurčiča, sem pa spada še Sketova Miklova Zala (nanjo Lavtižarjeva še najbolj spominja), popularna Črna žena in tudi kakšna povest Ivana Sivca, da ne bomo naštevali samo antikvarnih knjig. Izhajala je najprej v podlistku Gorenjca 1935/36, potem pa je bila (tako je bilo takrat običajno) natisnjena še v knjigi. Izšla je v času prebujenega zanimanja za lokalno zgodovino in bila izrecno namenjena lokalnemu prebivalstvu, ki naj bi skozi zgodovino svojega kraja krepili lokalno kulturno identiteto. Zato je bilo toliko večje razočaranje ob novici, da Križani, med katerimi se povest dogaja, knjige niso prav navdušeno kupovali. Ja, Križani, vaši stari stari očetje so bili pred 80 leti deležni očitka kulturne ignorance!

Drugo nenavadno dejstvo ob izidu je bilo, da jo je pisatelj napisal star 85 let in so ga zato imenovali s častitljivim izrazom nestor slovenske književnosti. Na prste dveh rok lahko preštejemo knjižnice, ki hranijo Lavtižarjevo knjigo, neznano število izvodov se je ohranilo po podstrehah, ampak nobenega dvoma ni, da imamo opraviti z dragoceno knjižno rariteto. Posebej malo se je ohranilo knjižnega ovitka, ki ga je oblikoval (spet pozabljeni akademski slikar France Košir). Zadnji čas je, da je prišlo do ponatisa in še prej kot do ponatisa do njene digitalizacije. Knjiga je v obliki, kot je izhajala v Gorenjcu, s tiskarskimi napakami vred dosegljiva v skladišču slovenskega leposlovja na Wikiviru, kamor smo jo postvili s študenti slovenščine.

V spremni besedi pišem 1. o zanimivi opremi knjižnih platnic s starim slovenskim grbom treh zvezd in polmesecem, kar bo mogoče zanimivo za grboslovce,
2. o tem, katera obdobja vse v slovenski zgodovini so bila označena s staro sintagmo »junaška doba Slovencev« (zanimivo: slovenski beg pred Turki je Lavtižar imenoval junaška doba Slovencev),
3. o tradiciji turške povesti na Slovenskem, ki je drugi narodi ne poznajo, slovenske književnosti pa si brez nje ni mogoče predstavljati,
4. o zgodovinskem ozadju, tj. o turških vpadih na Slovensko (mimogrede: v 16. stol. je bilo vseh Slovencev manj kot 500.000, Turki pa so jih odpeljali v 200 letih v služnost vsaj 100.000!),
5. nekaj je primerjave med zgodovinopisnimi podatki in Lavtižarjevimi literarnimi svoboščinami (nekatera dejstva mu še niso bila znana, drugod je kaj tudi po svoje prikrojil, to se pač v romanu lahko počne).
6. Za Križane bo mogoče najbolj zanimivo tisto poglavje, ki govori o prepoznavnih lokacijah (Križe, Gozd, Senično, Duplje, Golnik, Sv. Lucija, Dobrča, Kriška gora) in domačijah v Križah in okolici (Potočnik, Markič, Dolžan, Miklavž, Mali, zlasti pa župan Grašič). Sam sem se pri branju precej naučil: da je Zaloška gora staro ime za Tolsti vrh, da Kukovnica pomeni samo del Kriške gore iznad Tržiča in Bistrice, kakšno je razmerje med starim in novim gradom Gutenberg itd. 7. Povest je polna drobnih jezikovnih ugank, posebej veliko veselje smo imeli slavisti z iskanjem pomena izrazu Cahejeva nedelja.

Ob koncu pa seveda ni bilo mogoče mimo vprašanja, koliko je povest, ki jo je pred 80 leti napisal nekdo, ki je bil takrat star 85 let, sploh lahko zanimiva za današnji čas, ki je v marsičem zelo drugačen od takratnega (mi Lavtižarjev svet in svet Turkov še nekako prepoznavamo, Lavtižarju, še bolj pa Turkom 15. stoletja pa bi bil naš svet čista fantastika!). Lavtižarjevega pogleda na ženske, ki ne bi smele hoditi v šolo, ker izobrazba prinaša nemoralo, seveda ni več spodobno navajati, popolno pokornost otrok strašem, ki jo Lavtižar propagira, danes razumemo kot patološki pojav, tudi napredku, nad katerim Lavtižar tarna, se nočemo odpovedovati. Pač pa veselo preseneča Lavtižarjevo sprejemanje življenja, kakršno je, ko gre za nadaljevanje rodu. Grašičeva Lenca se iz turške sužnosti v Bosni vrne v Križe s temnopoltim sinčkom. Lavtižar bi ji lahko naklonil drugačno usodo (ohranitev nedoložnosti ali skok s pečine ali da ostane tam doli med Turki), ampak ne: ko sin odraste, prevzame gospodarstvo in se poroči, kar lahko razberemo kot pristajanje katoliškega duhovnika na to, da tuji geni sodelujejo pri reprodukciji slovenstva. Ja, Lavtižar je tu modernejši in bolj simpatičen od današnjega vseljudskega odpora do »nevarnih priseljencev«.

Celotna Evropa je s preseljevanjem narodov danes v položaju, ki v marsičem spominja na tistega iz slovenskega 15. stoletja, in reagira zmedeno, panično in brez občutka za človeško stisko, zgolj v egoistični obrambi svojih socialnih privilegijev, čemur sprenevedavo reče »zahodni stil življenja« ali »naša kultura«. Vesel sem, ker lahko rečem, da nas Lavtižarjeva povest odpira v smer bolj življenjskega, bolj humanega in s tem tudi bolj krščanskega obnašanja.