Jesen brez poletja

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Jesen brez poletja je ljubezenski roman pisateljice Nade Gaborovič, ki ima petsto enainšestdeset strani in 62.000 besed, napisani pa je v prvi osebi. Izšel je leta 1961 pri Založbi Obzorja Maribor.

"Tistim, ki se niso vrnili"

Zgodba[uredi]

Roman pripoveduje o času druge svetovne vojne. Glavni osebi v romanu sta dekle, ki jo spoznamo pod vzdevkom Nasmejana in njena velika ljubezen Vedri.

Dekle Nasmejana je šestošolka, ki rada obiskuje gledališča ter se udeležuje zborovanj mladih. Nekoč na nekem zborovanju spozna mladeniča, ki je dve leti starejši kakor ona in se na prvi pogled zaljubi vanj. Ker ne pozna njegovega imena, ga imenuje Vedri. Čez čas postaneta prijatelja in si obljubita, da se bosta po končani vojni spet našla in nadaljnje življenje preživela skupaj. Ker pa se vojna vedno bolj bliža in končno doseže Maribor in Ljubljano, Nasmejana s svojo družino pobegne v Bosno in tam preživi naslednja štiri leta. Edino, kar ji v življenju še kaj pomeni, je Vedri in njegova pisma, ki pa niso ravno pogosta. Ko v vasi spozna nove prijatelje izve, da njen prijatelj Bogdan pozna Vedrega in ve, kakšna usoda ga je doletela. Bil je namreč hudo ranjen, zato mu je Nasmejana želela pomagati. Nasmejana z Bogdanom in njegovim prijateljem Doktorjem odide na pot, da bi prišla do Vedrega, a preden dospejo, so priča nemškemu požigu vasi. Ker Nasmejana misli, da je med umrlimi tudi Vedri, se ji življenje zdi brezsmiselno. Čez dobro leto se Nasmejana in Doktor ponovno srečata in ta ji izpove svoja čustva. Ker se bliža čas vrnitve v domovino, mu Nasmejana pove, da ga bo sprejela, ko se bosta ponovno videla. Nasmejana se z družino vrne v domovino in postane študentka in ponovno sreča Vedrega ter ne more verjeti svojim očem. Spozna, da je ta poročen in da so bila vsa upanja o njuni ponovni združitvi zaman.

Kritike[uredi]

"Izpovedni tekst, pisan v prvi osebi, lahko nedvomno izžareva poseben žar; saj neposredno kaže najdrobnejše odtenke avtorjevega čustvenega sveta, mimo tega pa se razkrivata v njem avtorjeva moralna zavzetost in zrelost v odnosu do življenja in ljudi. Podatki, ki jih preberemo na ovoju knjige Jesen brez poletja, nam vzbude pričakovanje prav v tej smeri, saj nam energično zagotavljajo, da avtorica s psihološko zanesljivostjo pripoveduje o mladosti dekleta, ki jo je vojna vihra potisnila v težke preizkušnje. Žal nam o tem govore le podatki; v presoji prikazovanega življenja se z avtorico razhajamo, zakaj zdi se nam prikrojeno iz nekih pristranskih nagibov. Vzroke temu nesoglasju je iskati v pretirani ljubezni, ki jo goji avtorica do glavne junakinje; vse, kar je v zvezi z le-to, ji je nenavadno dragoceno. Stvarnih dokazov, ki bi to nagnjenje opravičevali, ni zaslediti; vzrok zanj je le v preočitnem krvnem sorodstvu. Tak »osebni« odnos kajpak onemogoča, da bi se avtorica dokopala do globljih spoznanj o življenju. /.../ Svoji zamisli nasilno prireja življenjsko gradivo in izgublja smisel za logično presojo: ne le, da je junakinja bolestno zapredena v svoje »probleme«, tudi druge osebe kakor da izgubljajo razum sredi pomembnih vojnih nalog in junakinjine pubertetne srčne težave so jim središče vsega. Pisateljici je junakinja vseskozi nositeljica vzglednih lastnosti; že brez posebnih kritičnih preiskav zasledimo pri njej tiste značilne črte, ki nam jih priporoča sleherna moralka za vsakdanjo rabo. Vrhunec našarjene »modrosti« pa predstavljajo njene »meditacije« o politiki in ljubezni; te so porazno dolgovezne, papirnate in omledne. Roman (skoraj šest sto strani) je obupno razvlečen. In drugačen tudi biti ne more: pretirano vsiljiv in narcisoiden odnos do življenja je odbijajoč, fabulativne kombinacije, v katere potiska pisateljica svoje marionete, pa so kljub pretenciozni zasnovi dovolj skromne in preproste." (Brezovar, 1961: 1030-1031)

Viri in literatura[uredi]

  • Marjan Brezovar. Nada Gaborovič, Jesen brez poletja. Sodobnost 9/11 (1961). dLib