Janko Kos: Zgodnja dela A. T. Linharta

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

Za seminarsko nalogo pri vajah iz predmeta Uvod v študij slovenske književnosti sva si izbrali članek z naslovom Zgodnja dela Antona Tomaža Linharta, katerega avtor je Janko Kos. Za ta članek sva se odločili, ker se nama je naslov zdel zanimiv in sva hoteli izvedeti še kaj novega o Antonu Tomažu Linhartu.

Janko Kos[uredi]

Janko Kos se je rodil 9. Marca 1931 v Ljubljani. Leta 1956 je diplomiral na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, nato pa še leta 1969 doktoriral s temo Prešeren in evropska romantika. Služboval je kot dramaturg v lutkovnem gledališču in kot gimnazijski profesor na VII. gimnaziji v Ljubljani. Leta 1970 je dobil izredno, leta 1975 pa redno profesorsko mesto za primerjalno književnost in literarno teorija na Filozofski fakulteti Ljubljana. Od leta 1983 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v okviru katere je nekaj časa upravljal tudi Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Prav tako je sourednik številnih revij in knjižnih zbirk ter glavni urednik Literarnega leksikona. Svoja dela je začel s kritičnimi in esejističnimi spisi o slovenski književnosti, načelnih vprašanjih literature, kritike in esejistike in nato prešel v znanstveno obravnavo.

Anton Tomaž Linhart[uredi]

Anton Tomaž Linhart se je rodil 11. decembra 1756 v Radovljici. Šolal se je v domačem mestu in kasneje v Ljubljani. Za nekaj časa je vstopil v stiški samostan, nato pa nadaljeval študij na Dunaju kjer se je posvetil študiju trgovskih in finančnih ved. Po vrnitvi se je zaposlil kot arhivar pri škofu, kasneje kot knjižni revizor, leta 1786 je postal šolski komisar ljubljanskega okrožja in v treh letih povečal število podeželskih osnovnih šol v tem okrožju iz 9 na 18. Linhart se je kakor za povečanje števila osnovnih šol zavzemal tudi za ustanovitev osrednje in javne študijske knjižnice v Ljubljani. Tako so na njegovo pobudo ustanovili licejsko knjižnico v Ljubljani, predhodnico narodne in univerzitetne knjižnice. Nazadnje je bil Linhart zaposlen tudi kot slovničar in tajnik kranjskega deželnega glavarstva. Njegovo zgodnje ustvarjanje je bilo v nemščini, kasneje pa je pod vplivom slovenskih razsvetljencev, posebno Žige Zoisa, začel ustvarjati v slovenščini. Uveljavil se je tudi kot zgodovinar ko je v nemščini napisal dvodelen Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Omeniti gre tudi, da je bil Linhart osrednja osebnost slovenskega preporoda, prvi izraziti meščan v slovenski kulturi in pionir na vsaj treh področjih svojega delovanja: v dramatiki, gledališki umetnosti in zgodovinopisju, izjemne zasluge pa si je pridobil tudi na področju šolstva in knjižničarstva. Umrl je 14. julija leta 1795 v Ljubljani.

Povzetek članka[uredi]

Linhartovo zgodnje pesništvo (Blumen aus Krain) in dramatika (Miss Jenny Love), oboje pisano v nemščini, sta postala predmet večje znanstvene pozornosti šele v zadnjih desetljetjih. Janko Kos se v tej razpravi posveča odprtim vprašanjem kot so npr. na katero pesnišo oziroma dramsko tradicijo se navezujejo Linhartova zgodnja dela, zakaj se je Linhart odrekel izvirnemu pesnjenju in dramski ustvarjalnosti ter kakšen je pomen teh del za njegovo poznejšo dramsko-gledališko poustvarjalnost v obliki prirejanja tujih dramskih besedil za slovenske gledališke potrebe. - Jezikovna razlika in vsebinska razlika Med zgodnjimi deli, ki jih je mladi Linhart objavil okoli leta 1780 in poznimi deli nekaj let pred njegovo smrtjo, je ne samo precejšen časovni razmik, ampak tudi jezikovna in vsebinska razlika. Zgodnja dela h katerim prištevamo najbolj znani deli, zbirko Blumen aus Krain in tragedijo Miss Jenny Love so napisana v nemškem jeziku, pozna dela pa so nastala v slovenščini. V poznejših delih, ko so nanj že vplivali slovenski razsvetljenci najdemo v njegovih delih tudi duhovno vsebino, ki je slovenska. To je razlog, da lahko o Linhartovih delih razpravljamo kot o posebnem literarnem pojavu, ki se razlikuje od poznih del. Dodaten razlog za razločevanje je še ta, da so zgodnja dela nastala pretežno na Dunaju, kjer se je tudi šolal, medtem ko so se mu Zgodovina slovenskih dežel in komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi in Županova Micka od začetka do natisa pisale v Ljubljani. - Na katero pesniško oziroma dramsko tradicijo se navezujejo Linhartova zgodnja dela? Za razumevanje Linhartovih zgodnjih del, njihove literarne sestave in pomena se zdi pomembno njegovo jezikovno znanje. O avtorjih, ki jih je poznal, prebral in se pri njih učil je težko sklepati ker Linhartova knjižnica ni ohranjena, je pa mogoče domnevati iz omemb v pismih in seveda iz samih besedil, ki jih je napisal. Tako je mogoče trditi da je bilo za njegovo literarno izobrazbo odločilno predvsem branje rimskih klasikov v jezuitski gimnaziji, zlasti Horaca, Ovida, Marciela in Seneke, iz novejših evropskih literatur pa Guarinija, Shakespeara, Metastasia, Popa, Michaela Denisa, verjetno Klopstocka in Macphersona, od gledaliških teoretikov pa Sonnenfelsa. Ob vseh teh avtorjih se zdi skoraj nemogoče, da ne bi Linhart prebiral tudi avtorjev, ki so bili evropsko odmevni – Voltairja, Younga, Rousseauja, Lessinga in Richardsona. To so avtorji, katerih sledove je mogoče odkriti v njegovi mladostni poeziji in dramatiki. K njim je potrebno prišteti še katerega od dramatikov kot je Klinger.   - Zakaj se je Linhart odrekel izvirnemu pesnjenju in dramski ustvarjalnosti ter kakšen je pomen teh del za njegovo poznejšo dramsko-gledališko poustvarjalnost v obliki prirejanja tujih dramskih besedil za slovenske gledališke potrebe.

Linhardova mladostniška zbirka Blumen aus Krain je nastajala iz zunanjih spodbud in ambicije, ki je bila tako pesniška kakor tudi socialna. Od nje je pričakoval, da mu bo ta odprla svet v plemiško-meščanski svet, vendar je usoda zbirke bila drugačna. Najprej je bil nad njenim izidom navdušen in poln pričakovanja, potem pa ga je zadovoljstvo minilo in neopazno se ji je odpovedal ter izvode, ki so mu bili še dosegljivi uničil. Samokritično se je zavedal, da ni rojen za pesništvo, veliko vlogo pri njegovem mišljenju pa je imel tudi Zois, čigar je bila sodba o knjigi Blumen aus Krain vse prej kot spodbudna. Takšna kritika je najverjetneje povzročila ne samo Linhartovo odpoved zbirki Blumen aus Krain, ampak tudi dejstvo, da je od takrat naprej pisal samo še priložnostne verze, proti koncu devetdesetih let pa samo še kakšno priložnostno pesem v slovenskem jeziku.

Najzanimivejše in za Linharta najpomembnejše pa niso bile njegove pesmi, ampak prirejena dramska besedila. Takšno besedilo je na primer Das öde Eiland, prirejeno »po Metastasiu«. Pri tej priredbi se je Linhart prvič izkazal kot nadarjeni predelovalec tujih dramskih besedil; ta posebna sposobnost pa se je v pozni dobi njegovega dela ponovno in na višji stopnji izkazala z Županovo Micko in Matičkom se ženi. V oblikovnem pogledu so bile Linhartove priredbe precejšen odmik od izvirnika. Tako je naprimer Metastasievo operno »melodramo« spremenila v spevoigro (Singspiel); verzno besedilo, ki je bilo vseskozi peto v arijah in recitativu, je preoblikoval v mešanico proznega govorjenega dialoga in petih pesmi. Preizkusil se je tudi kot izviren dramatik, vendar z manjšim uspehom kot v preoblikovanju tujih dramskih besedil – tako delo je tragedija Miss Jenny Love.

Končna sodba o Linhartovem gledališko-prirejevalnem delu bi se zato morala glasiti, da je v njem preizkusil svojo posebno nadarjenost za prilagajanje danega dramskega besedila drugačnemu jeziku, slogu in ne nazadnje drugačnim potrebam in okusu publike. Tudi njegov prestop iz kranjsko-nemške kulture v slovenski prerod je bil hkrati prehod v drugačno gledališkoliterarno, pa tudi v znanstveno-zgodovinsko dejavnost.

Hipoteza[uredi]

Janko Kos se v svojem članku obsežno posveča tudi primerjavi Linhartovega literarnega obzorja v zbirki Blumen aus Krain s pesništvom Pisanic oziroma pisaničarskega kroga. Mnogi so prepričani da med zbirko Blumen aus Krain in Pisanicami ni očitnih podobnosti, Janko Kos pa temu nasprotuje z vrsto podobnostmi in tudi nekaj razlikami. Ta primerjava nam pomaga tudi razumeti ali Linhartu nekatera dela, ki so bila v takratnem času pomembna za literarno dogajanje, še niso pomenila kaj dosti. Zato se hipoteza na podlagi avtorjevega primerjanja glasi, da podobnosti med Blumen aus Krain in Pisanicami obstajajo.

Blumen aus Krain[uredi]

Ima več zveze z domovino kot Miss Jenny Love. Prvotni naslov zbirke je Blumen aus Krain für das Jahr 1781 ( Cvetje s Kranjskega za leto 1781). Obsega nekaj prevodov iz italijanščine, francoščine in latinščine, ter Linhartove izvirne pesmi iz gimnazijske, dunajske, pa tudi še iz ljubljanske dobe. V predgovoru hoče prepričati nemške sosede, da tudi v njegovi domovini, ki ni nemška, požene tu pa tam med trnjem in osatom kaka cvetka. Iz njega govori pokrajinski patriotizem, ne pa prebujena slovenska zavest. V zbirki najdemo sodobni prepesnitvi dveh naših epskih ljudskih pesmi: Pegam in Lambergar, ter Balada o nesrečnem lovcu.(Obe je prvič zapisal član Pohlinovega krožka J. Zakotnik.)Zbirka je bila pripravljena na Dunaju pripravil, v Ljubljani pa dopolnjena. Zbirka obsega 44 prispevkov. V začetku novembra 1780 je objavil oglas o izidu zbirke in vabila za naročnino. Zadnji prispevek za zbirko je nastal ob smrti Marije Terezije, 29. novembra 1780. Predgovor je datiran z dne 15. decembra. Zbirka je izšla okoli novega leta 1781. Kasneje je vse izvode uničil, verjetno zaradi Zoisove negativne kritike. Vsi prispevki niso njegovi. (Die Menschenliebe Joseph des ӀӀ. je Edlingov prevod ode, ki jo je spesnil Dev in objavil v Pisanicah.) Njemu najljubši prispevek je Das ӧde Eiland (= Neobljubljeni otok), ki je prirejena po Metastasiu. V zbirki najdemo prispevke, kot so: Turnir med vitezom Lambergom in Pegamom (po prastari slovanski), Ko je bila ura polnoči, Nezadovoljnost, Laponec svoji ljubici, Človekoljubnost Jožefa ӀӀ. …

Pisanice[uredi]

Prvi periodični zbornik slovenskega pesništva. Prvotni naslov je Pisanice od lepih umetnosti ( 1779 – 1781). So prva slovenska publikacija, izključno leposlovnega značaja. Ohranjeni le trije primerki, in sicer dva kompleta in en posamezni zvezek. Vsi trije so danes shranjeni v NUKU. Zbirka je nastala na pobudo Pohlina. Urednika sta bila Janez Damascen (redovniško ime) - Dev in Marko Pohlin. Pohlin izraz »pisanica« označi s pojmom »Schrift« in » scriptum, litterarie«. Šlo naj bi za zbiranje slovenskih leposlovnih spisov. Pisaničarji so se zavedali pomena jezika in pomena šole, zato so hoteli ljudi prebuditi, jih spodbuditi k učenju, izobrazbi. Največ pesmi je objavil Dev, okoli 40, objavljali tudi Valentin Vodnik (5), po eno pesem pa so prispevali: Janez N. Edling, Marko Pohlin, Janez Mihelič in Martin Naglič. Predstavljajo prvi organiziran pesniški poskus na Kranjskem. V almanahu so bili objavljeni različni prispevki, kot naprimer: Zadovoljni Kranjec, Klek, Sodni dan enega pijanca, Paradiž, Almint na oči svoje Elmire ( objavljena v zadnjem letniku )

Primerjava[uredi]

Podobnosti: Linhartova zbirka je izšla istega leta kot tretji letnik Pisanic. Skupno imata eno samo besedilo, in sicer Edlingov prevod Devove hvalnice Jožefu ӀӀ. Linhartovo besedilo se imenuje Človekoljubnost Jožefa ӀӀ in je prost prevod iz slovanščine, Devovo pa Die Menschenliebe Josephs ӀӀ., eine freie Übersetzung aus dem Slavischen. Sprva so literarni zgodovinarji mislili, da gre za dva prevoda, in sicer za Linhartovega in Edlingovega, kasneje pa je Gspan ugotovil, da gre za en sam prevod, ki je bil z majhnimi popravki dvakrat natisnjen. Gspanova mnenja, zakaj je Edlingov prevod objavljen v Linhartovi pesniški zbirki:  Mogoče je podpis pomotoma izpadel.  Linhart je mogoče mislil, da je prevajalec znan, zaradi objave v Pisanicah 1780 in ga zato ni potrebno navajati.  Mogoče je s svojim sprejemom njegovega prevoda v svojo pesniško zbirko, poskušal pokazati svoje občudovanje in spoštovanje Edlinga. Po mojem mnenju najbolj drži zadnja domneva, saj vemo, da je Edlinga Linhart močno spoštoval, svoja mladostna literarna dela je v večini posvečal njemu oziroma širšemu plemiškemu krogu »poznavalcev« in »ljubiteljev«. Avtor članka navaja mnenje o prevodu v Pisanicah:  Mogoče je Linhartov prevod do Deva prišel preko Edlinga in je zato le-ta podpisan.  Mogoče se je Linhart skril za grofa, saj je bil Edling močno željan javne pozornosti.  Mogoče Linhart svojih del ni želel objavljati v zborniku, ki so ga pisali in urejali meniški avtorji. Literarna zgodovinarja Jože Koruza in Lino Legiša, menita, da je prevod v obeh primerih Linhartov. Zanimivo se mi zdi dejstvo, da Linhart v svojem uvodu ne pove, da vsi prispevki niso njegovi. Avtor članka v svoji knjigi Primerjalna zgodovina slovenske literature omenja razpetost obeh zbirk med barokom in razsvetljenstvom, s to razliko, da ima Linhartova zbirka širši in sodobnejši razsvetljenski okvir. Iz razsvetljenstva se že pomika v pozno razsvetljenstvo (prevladuje sentimentalizem). V svoji zbirki je Linhart objavil prepesnitvi motivov iz slovenske ljudske poezije, avtor sklepa, da najverjetneje po zapisih ljudskih pesmi v rokopisni zbirki J. Zakotnika, člana Pohlinovega krožka. Oboji, tako Linhart kot pisaničarji se zgledujejo po rimskih pesnikih, npr. Horac, Marcial … in segajo v zgodnji in pozni barok (Linhart h Guariniju, pisaničarji k Hancekju). Oboji pišejo ode, elegije, pastoralne ljubezenske pesmi, prigodnice, epigrame, poučne moralistične pesmi.

Razlike: Za Pisanice močno pomembna Denisova poezija (dunajski pesnik), Linhartu pa se spogleduje z viharništvom ( »Sturm und Drang« ). Linhartovo doživljanje je elementarnejše, ni sledu poučnosti, izraz, oblika in jezik so dognani. (Pisanice veljajo šele za začetek slovenske posvetne poezije, medtem ko Linhart stopa po že utrjeni poti. ) Literarna zgodovina meni, da Linhart zaradi svoje protimeniške in kulturno nemške usmeritvije ni mogel biti v tesnejšem stiku s slovensko preporodnostjo. Dejstvo pa je, da sta se verjetno s Pohlinom seznanila, ko sta bila oba na Dunaju. Linhartova zbirka vsebuje več erotičnih, ljubezenskih pesmi, se izraziteje posveča ljubezenski literaturi, medtem ko v Pisanicah najdemo samo eno pesem z ljubezensko tematiko, Almint na oči svoje Elmire, avtorja Feliksa Deva. Avtor navaja zanimivo dejstvo, saj so Linhartove pesmi zelo zanimiv primer komaj nastajajoče posvetne poezije na Slovenskem, a nobena od njih ni antologijsko uporabljena. V antologijo sta prišli pesmi Zadovlni Kranjc in Klek, ki sta bili objavljeni v Pisanicah.

Terminologija[uredi]

  • Almanah: sprva astronomski koledar, sedaj pa predvsem književno-politični in zabavni zbornik. Pri nas je prvi izšel leta 1779, Pisanice od lepih umetnosti. Linhart: naznanja koledar, koledar pa je ob splošni poplavi koledarjev, ki se zgrinjajo z vseh strani, res zelo nepotreben.
  • Pohlinov krožek: osnovan zaradi zavedanja lastne identitete in želje po priznanju. Imenuje se po Marku Pohlinu, slovenskem rimskokatoliškem duhovniku in jezikoslovcu. Zasluženi za Kraynsko gramatiko, izdajo posvetnih knjižnih del v slovenščini (Pohlinov trojezični slovar) in izdajo pesniškega zbornika.
  • Pisaničarji: ustvarjalci pesniškega zbornika Pisanice (Feliks Dev, Valentin Vodnik ...)

Zaključek[uredi]

Po mojem mnenju podobnosti med Linhartovo pesniško zbirko Blumen aus Krain in Pisanicami obstajajo. Podobnosti se kažejo v temah prispevkov, mogoče tudi po strukturi. Najbolj ju veže enako besedilo. Še vedno pa literarni zgodovinarji glede tega niso enotnega mnenja.

Viri in literatura[uredi]

  • Ivan Grafenauer, 1973: Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Celje: Mohorjeva družba. 199–202 .
  • Janko Kos, 2001: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Mladinska knjiga. 30–42.
  • Jože Koruza, 1993: Značaj pesniškega zbornika. Maribor: Založba Obzorja.
  • Lino Legiša (ur.), 1963: Zgodovina slovenskega slovstva do leta 1848. Ljubljana: Mladinska knjiga. 136 ̶ 143.
  • Mirko Zupančič, 1972: Literarno delo mladega A. T. Linharta. Ljubljana: Slovenska matica. 72 ̶ 95.
  • Janko Kos, 2007: Zgodnja dela Antona Tomaža Linharta. Slavistična revija 55/3.
  • Klemen Kocjančič, 2005: Slovenski narodni preporod. Wikipedia. 30. junij. (17. 12. 2010)