Izza peči

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Izza peči.
Spectabilis
Izdano: Slovenski narod 15. 12. 1882 (15/276 in 16/286)
Viri: dLib 260 dLib 260
Dovoljenje: Predloga:Licenca-javna last
Stopnja obdelave: Predloga:Obdelano-3

[[Kategorija:Dela-Skriptna napaka: Modul »String« ne obstaja.]]

Zadovoljen sam seboj sem sedel te dni v mraku pri peči in nijsem mislil čisto nič. Hotel sem se počinoti in zato sem podil vse misli, dobre in hudobne od sebe proč, ter sem užival ljubi mir. Najedenkrat potrka nekdo na vrata in v sobo stopi v visocih čižmah z obligatno „ambrelo" oborožen naš Prostoslav Kretanov. Prišel me je vprašat, kaj je s številko XIII. domačih pogovorov ter me interpeliral, zakaj mu sponašam vino, vino in zopet vino! Druzega posla nij imel, kakor je rekel. Ko bi se dalo tako hitro odgovoriti, kakor vprašati, bi mu bil precej povedal, kaj in kako je s tisto številko, ki nam je prinesla letos dne 13. aprila srečo v Ljubljani, nego jaz sam nijsem vedel in še danes ne vem, kako se je zgodilo, da mi je skazila sreča ravno pri trinajstej številki. Uže par mesecev sem se veselil na tisto številko in zdelo se mi je, da me sreča podpira, ker je ravno o pravem času (a tempo) vrgel „Kres“ svojo petardo mej tisto neotesano pisačko druhal, h katerej prišteva in secunda linea tudi mojo spectablarsko malenkost in g. Bolhobera menda kot nares (Aufputz). „Kresova“ petarda se je razletela in obvisel je tudi meni na konci nosa komad cunjastega papirja, katerega sem si z rokavom obrisal in sem šel pisat št. XIII.a) domačih pogovorov. Veselil sem se, ko sem prečital v rokopisu svoje delo in sem videl, da je dobro narejeno. Zapečatil sem torej pismo m sem prilepil nanj dve marki po 5 krajcarjev, samo da bi pošta bolj vesela bila mojega pisma in da ne bi morda uredništvo „Slov. Naroda“ imelo kakšnih sitnostij z doplačivanjem poštnine, dočim so mi je pismo dosti „važno“ zdelo. Nego jaz sem obračal, uredništvo pak je obrnilo in zvrnilo mi je voz in z vozom vred vso mojo visoko nakopičeno literarno robo XIII.a) številke domačih pogovorov. Ko sem čez teden dnij videl, da je nesreča zadela številko XIII.a) sem napisal bolj pohlevno štev. XIII.b) in sem jo zopet poslal pod isto adreso v Ljubljano, dobro znajoč, da bi jo v Celovec zastonj pošiljal, a tudi ta spis nij našel milosti pred sodnim stolom urednikovim, kateremu se je zdelo preveč smodnika za osobo, ki ima jedva lokalno važnost. Ker sem bil v tem pismu nabil puško s petjem oskubljenega literarnega našega kopuna, je brž ko ne uredništvo dobro storilo, da mi nij dopustilo ustreliti, pa je tem načinom zaprečilo smrad, ki bi se bil čutil po našem slovstvenem ozračji, da se je vsled strela užgalo perje oskubljenega literarnega kopuna, in tako pravico ne moremo in ne smemo kratiti ureduištvu, ki je odgovorno za naše objektivne grehe in mora tudi plačati včasih kakšnih 10 gld. globe za jednega ali druzega svojega dopisnika, pa če si tudi liter vina zasluži pri takem poslu, so vender na vsak način sitnosti zraven in sodnije se vsak pošten človek rad ogiblje - to je uže stara resnica.

Ko je številka XIII.b) pokopana bila, sem napisal po načelu „oinne trinum perfectum“ številko XIII.c)in sem jo poslal v Ljubljano, ali tudi ta čisto pohlevna je šla v košaro in tako se še zahvaliti nijsera mogel uredništvu „Kresovemu“ za ovacijo, katero mi je bilo naredilo in s katero me je bilo počastilo v 9. zvezku letošnjega svojega tečaja. To je resnična historija številke XIII. domačih pogovorov, katero je hotel izvedeti prijatelj moj Prostoslav Kretanov na svojem potovanji križem domovine, ter je prišel gledat me v moj kot za pečjo, rekši, da mora itak v Podsredo iti pogledat kaj je s „pranjgarjem“ in iz Gorice se lehko pride v Zagreb, iz Zagreba pa čez Rajhenberg do Podsrede in naprej čez Podčetrtek in Rogatec do Ptuja, kamor je zdaj namenjen, mej tem, ko pride njegovo XV. pismo iz Sim. Gregorčičevega zavičaja, „irgendwo im Gorzischen“,kakor bi rekel g. Johann Pajk. Malo da nijsem šel spremljat Prostoslava Kretanovega do Podsrede; tako teško mi je bilo, ko sem ga videl odhajati, (kar je tri dni trpelo), da sem pozabil na ovacijo „Kresovega“ uredništva in na gospo Pavlino Pajkovo, katera nij v tej našej zadevici čisto nič kriva, ter bi bilo greh, ko bi jo še jaz križal za pečjo zavoljo grehov „doktorja Klobaso rum“, katerega ime bi jaz bil v Podsredi in effigie na pranjgar obesil, ko bi me bil izvabil izza peči g. Prostoslav Kretanov na potovanje križem domovine, kar se mu pa ne bo posrečilo nikoli, vsled česar tudi jaz pranjgarja nikoli videl ne bom. Srečen je moj kolega, ki potuje križem do­movine in lahko vidi vsak dan druge ljudi in druge kraje, še bolj srečen sem pa jaz, ki imam toplo peč pa se grejem pri taistej v grdej blatnej jeseni, a vina se dobi povsod ne le križem domovine, ampak tudi pri peči se da dobrim tekom izprazniti čašica rujnega, in zato obljubujem, da ne bom več brojil in pazil, koliko čaš bo stresel moj prijatelj na po­tovanji svojem, ker brez kolofonija še gosli ne pojo čistim glasom, kako bi se potlej človek s človekom mogel prijateljski razgovarjati brez - kolofonija.

Ko sem se na večer dne 21. novembra t. l. zadeval ob svet po ulicah našega mesta domov gredoč od „cara avstrijskega“, kamor sem bil šel pozdravljat slovensko deputacijo, ki je prišla na Gj.Daničićev pogreb iz Ljubljane, sem premišljeval, zakaj vender doktori medicine ne umejo odgadjati smrt, kakor umejo juriš doktori odgadjati ročišča pri sodniji, in podaljšati življenja takim možem, ki so narodu potrebni in koristni, ter zakaj tiste banke, ki se pečajo z zavarovanjem človeškega življenja, ne morejo obvarovati smrti človeka, če še tako redno in vestno plačuje dogovorjeno premijo. Do resultata nijsem prišel nobenega, ker sem bil v sredi svojega premišljevanja stopil v grdo mlako, ki je ležala na cesti in tista mlaka mi je dala povod, da sem začel razmotravati čisto drugi thema, namreč: dali je ta mlaka sredi ceste potrebna ali vsaj koristna? Po mojem prepričanji nij treba mlake sredi ulic, torej nij potrebna, koristna pač mora postati taka mlaka, ker spravi človeka na druge misli, če se zadene ob njo, kakor je spravila mene v tistem trenotku, ko sem začel jeziti se nad medicinsko znanostjo in nad zavarovalnimi bankami. Do smrti imam pravico živeti, sem dejal, pa zakaj bi si potlej življenje grenil z medicinskimi študijami in zavarovalnimi bankami, ker življenja mi itak nobeden drugi ne vzame nego smrt, a smrti ubraniti se nij tako lehka reč, to sem videl zapisano nad neko lekarno, kjer so stale tele pozlačene latinske besede: Contra vim mortis Nulla herba in hortis! Po tem pa naj hodi bolan človek v lekarno po medicine! Take po priliki so bile moje misli, preden sem prispel do tiste koristne mlake, v katero sem stopil z jedno nogo, in ko je to gotovo bilo, mi je samo po sebi prišlo vprašanje: dali je meni potrebno ali koristno bilo hoditi pozdravljat deputacijo, in to tem več, ker mene vsaka deputacija, ki pride iz Ljubljane, spravi iz navadnega tira, tuko da se bom nazadnje še vinu priučil, če bodo prepogosto dohajale deputacije iz Ljubljane. Ker je sedaj pri Slovencih še odpito vprašanje, dali je „Narodni dom“ potreben ali koristen, se razumeva samo ob sebi, da se je tudi meni narinulo vprašanje o potrebi ali koristi tiste mlake, katero sem bil našel in steknil pri svojem zadevanji ob svet, domov gredoč od „carja avstrijskoga“, ter katera je bila za me prava Nirvana, ki me je rešila nepotrebnih mislij o smrti človeškej in me je napeljala na praktičnega premišljevanja o potrebi in koristi tiste mlake same, kakor tudi drugih rečij. Pa to, kakor tudi vprašanje, jeli bilo potrebno, da mi je „Kresovo“ uredništvo pokazalo zobe in mi napravilo par komplimentov, kakeršnih bi dobil pri vsakej branjevki, so malenkosti, o katerih nij potrebno niti koristno kaj več govoriti, ampak nekaj druzega potrebnega o velikej nepotrebi bi še rad povedal. V zagrebškem „Viencu“ (št. 47 ex 1882) pišeg Ej. Galac oceno literarnih del Lav. Vukeliča, in tam se nahajajo sledeče besede, tičoče se hrvatskega prevoda Preširnove „Pod oknom" :„Ova pjesma još se uvjek kod nas pjeva u slovenskom izvoru. I jest krasna pjesmica, — ali neznam, zašto se ne bi svuda hrvatski pjevala, gdje je na hrvatskem jeziku još kamo sladja! Zar se može ona nježna misao ljepše izraziti, nego li ju je Vukelić izrazio u četvrtoj i petoj kitici?“ Ako nije, ne budi je moja tiha pjesmice, ak preljubi kad izgubi srdco če mi smirit se! Zvezde dajte pogledajte Dal mi spava ljubica. Dali sluša. Dal me kuša, dali ljubi drugoga? Oprostite mi gospod urednik, če imate kaj pesniškega v sebi in če sem vas razžalil! Nijsem vas hotel žaliti, samo povedati sem hotel, da nij niti potrebno niti koristno prelagati naših slovenskih pesnij v hrvatsko narečje, kakor niti hrvatskih v Blovensko, kar nam je pokojni Lav. Vukelič jasno dokazal s svojim „tužnim prevodom „uajblago-zvučnije Preširnove: Pod oknom!“

Spectabilis.