Izven

Avtor romana Izven je Peter Božič. Gre za eksistencialistični roman, ki opisuje življenje ljudi s socialnega dna. V knjižni obliki je prvič izšel v Ljubljani leta 1963 pri Državni založbi Slovenije, in sicer v zbirki Tokovi časa. Gre za Božičev knjižni prvenec. cobiss

Nekaj odlomkov je dostopnih na spletnem naslovu googlebooks

Roman obsega 116 strani oz. 32.800 besed.

Leta 2002 je roman doživel ponatis v založbi Mladinske knjige. cobiss

Zgodba

V zavodu za iztirjence se propadli izobčenci z dna družbe, brezposelni, pevec, fant, igralec in medicinska sestra, trudijo osmisliti svoje življenje, a nikomur ne uspeva. Fant prvi stori samomor zaradi obupa in nezmožnosti, da bi našel karkoli resničnega, že njegova starša sta ga namreč spočela v grozljivi brezbrižnosti. Za njim samomor stori še pevec, ki je bil zaprt v zavodu, ker je nekoč do smrti zmrcvaril lepega konja. Brezposelni pravilno ugotovi, da je konja pevec ubil zaradi prevelikega ponižanja in občutka lastne nevrednosti. Ob doživljanju vedno novih in novih porazov pevec dokončno obupa in ubije še sebe. Igralec je preveč ujet v drobne užitke in ugodja, kot so ženske in pijača, da bi storil samomor, čeprav ima zanj vse razloge. Brezposelni pa se skuša s pomočjo ljubezni boriti s praznino. Zaplete se v ljubezensko razmerje z medicinsko sestro. A kmalu ugotovi, da sploh ni zmožen ljubiti, ker je njegova duša že preveč pokvarjena od vsega hudega. Pa tudi sestra z navidezno zaljubljenostjo samo beži pred problemi in kruto resničnostjo. Brezposleni mukoma ugotovi, da je vse izumetničeno in da sta si s sestro popolna tujca. Njuno razmerje je le beg pred gnusom do samega sebe kot na primer tudi igralčev alkoholizem. Na koncu romana brezposelni ugotovi, da v življenju ne obstajamo, če mislimo, da je vse brez vrednosti. Bolničar mu pokaže zgled, kako ceniti življenje samo in brezposelni doživi nekako razsvetljenje, ki nakazuje možnost, da bo le izkusil nekaj resničnega in morda celo pravo ljubezen. S sestro se ponovno zbližata.

Božič opisuje ljudi, ki se zaradi raznoraznih okoliščin znajdejo v globoki krizi. Zanima ga hoja po robu, trenutki obupa in neusmiljeno iskanje smisla v propadlih življenjih. Zelo pomembna tema je problem samomora, zato je roman Izven eksistencialistični roman. Lahko ga navežemo na Camusevo filozofijo in njegov tekst Mit o Sizifu, kjer Camus poglobljeno razmišlja o samomoru in človeško življenje primerja z Sizifovim delom, ki je v osnovi brezciljno in nesmiselno. Camus na koncu teksta podobno kakor Božičev junak brezposelni ugotovi, da človek s samomorom ravno potrdi absurdnost bivanja, ne pa da ji ubeži. Smisel človekovega življenja je namreč večna borba proti absurdu, je vztrajanje pri iskanju smisla in samovrednotenja.

Kritike, literarna zgodovina

V Božičevi prozi po letu 1957 pride do spremembe sloga, in sicer občutenjsko vrednost lirskega navdiha zamenja spoznavna prepričljivost razumskega argumenta. Poudarjena je potreba po premiku od moralnega pojmovanja človeka k ontološkemu in spoznavno filozofskemu. Ljudje iz romana Izven živijo v posebnih stanjih. Potem ko jih življenje oropa edinega smisla, stojijo pred Božičem goli, na robu nesmisla, ki je smrt. (Kmecl 1964: 441–443)

Božič opisuje junake, ki so izobčeni iz družbe, za katere sam meni, da so predstavniki največjega števila sodobnikov. Dogajanje se v romanu zapleta nadvse absurdno. (Pavlič 1974: 9) S to trditvijo se ne strinjam, saj je dogajanje v resnici opisano realistično, z močnim poudarkom na razmišljanju oseb ter s pogosto uporabo notranjega monologa. Absurd pa se pojavi kot glavna tema.

Beseda "izven" v naslovu pomeni predvsem izstop iz okvirov dogovorjene družbene sredine. Božič je v romanu Izven svojemu junaku prvič pokazal tudi svetlejšo perspektivo. Roman se konča optimistično. Glavni junak, brezposleni, se reši nesmisla, ko spozna, da je prava in resnična ljubezen tista vrednota, ki lahko da človeku toliko moči, da je sposoben boriti se z življenjem. (Štuhec 1987: 456–459) Kljub temu romana ne bi mogli žanrsko uvrstiti med ljubezenske romane, saj prevladujejo eksistenicialistični motivi in ideje.

Osnovna zgodba je na ravni docela klasične, kontinuirane, vezane in zaokrožene fabule. Veristični opisi pa Božiču služijo za uvajanje filozofskega razglabljanja o človekovih ontoloških problemih in stanjih. (Paternu, Glušič, Kmecl 1967: 343–344)

Peter Božič je po sodbi literarne vede med začetniki modernizma v slovenski prozi najradikalnejši. Medtem ko so se v začetku petdesetih drugi avtorji še držali jasnih koordinat resničnosti, je pri Božiču opazen razkroj stvarnosti, katera se kaže le še fragmentarno. Naslova Izven si ne smemo preprosto razlagati, da so pacienti zavoda "izven" družbe. Gre za nekaj več. To so prazni subjekti, ki životarijo v nesmiselnem svetu izven globlje, življenjske resničnosti. Glavna ideja, ki poganja dogajanje v romanu, je neskladnost med človekovo potrebo po lastni resnici in utemeljenosti ter odsotnostjo vnaprej določenega smisla njegovega bivanja. (Vidali 2002: 225–227) Tu se odpira ena glavnih problematik francoskega eksistencializma. Že Sartre je izjavil, da je človek šele to, kar iz samega sebe naredi.

Literatura

Peter BOŽIČ, 1963: Izven. Ljubljana: DZS.
Albert CAMUS, 1980: Mit o Sizifu: Esej o absurdnem. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Matjaž KMECL, 1964: Peter Božič - Izven. Problemi. 2/16-17. 437–445. dlib
Boris PATERNU, Helga GLUŠIČ in Matjaž KMECL, 1967: Slovenska književnost.... Ljubljana: SM. 343–344.
Katarina PAVLIČ, 1974: Prozna dela Petra Božiča: Diplomsko delo. Ljubljana: FF.
Miran ŠTUHEC, 1987: Problem človeka "izven" v prozi Petra Božiča. Dialogi 14/7-8. 456–477.
Petra VIDALI, 2002: Prozni opus Petra Božiča - dosleden v svojem niču. V: Peter Božič. Izven; Jaz sem ubil Anito. Ljubljana: Mladinska knjiga. 227–258.