Ivan Zorec

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ivan Zorec[uredi]

*25. 7. 1880  - †30. 7. 1952

Življenje in delo[uredi]

Ivan Zorec se je rodil 25. 7. 1880 v Malem Gabru pri Stični. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in v Ljubljani, po petem razredu gimnazije pa so ga vpoklicali k vojakom, tako je šele leta 1902 opravil častniški izpit, kasneje priznan kot srednješolska matura. Od l. 1903 do 1. Svetovne vojne je delal kot železniški uradnik v Ljubljani in v Trstu, prozo pa je začel objavljati šele v zrelih letih.

Med 1. svet. vojno je služil kot nadporočnik v Gradcu, Drogobyču (Ukrajina) na Matuljah pri Opatiji, v Hercegovini in v Splitu. Od konca 1918 je bil uradnik na Direkciji državnih železnic v Ljubljani, leta 1932 pa se je zaradi bolezni upokojil.

Objavljal je predvsem v reviji Ljubljanski zvon, liberalska kritika je hitro začela ceniti zlasti njegov jezik, pri katoliški duhovščini pa Zorec ni bil priljubljen. Zmotilo jo je predvsem njegovo opisovanje erotičnih prizorov v naturalistični maniri. Pisal je novele in povesti, v duhu domače realistične tradicije.

Njegovo glavno delo je tetralogija zgodovinskih povesti o stiškem samostanu, 1932 (Beli menihi, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi). Druga dela so še: Pomenki (novela), 1921; Zmote in konec gospodične Pavle (povest), 1921; Zeleni kader (povest), 1923;Domačija ob Temenici (povest), 1929; Stiški svobodnjak (zgodovinska povest), 1934; Stiški tlačan (zgodovinska povest), 1935; Izgnani menihi (zgodovinska povest), 1937; Iz nižav in težav (spomini), 1938.

Umrl je leta 1952 v Ljubljani.