Ivan Cankar in krščanstvo

Povzetek članka

Članek Franceta Bernika, Ivan Cankar in krščanstvo, je izšel v Slavistični reviji LIV/(2006). 561—570.[[1]] Avtor razpravlja o Cankarjevem odnosu do krščanstva in kako je le-ta vplival na njegov pogled na svet. Avtor upošteva kronologijo pisateljevih nazorov in njihove razvojne težnje pogosto nasprotnih pogledov, ki se naposled umirijo in izoblikujejo v zaokroženo podobo sveta oz. temeljne vrednote.

Kjučni pojmi

Etična senzibilnost – moralna občutljivost.

Paralelizem - stilna sredstva z davno tradicijo. Poznajo jih starakitajska, babilonska, egipčanska in arabska in hebrejska oz. judovska poezijain proza, od koder naj bi po Svetem pismu prišla v evropske književnosti. V vseh kulturah so paralelizmi značilni za vzvišen, za posebej slovesen način izražanja.

Ambivalentnost – hkratno uveljavljanje obeh protislovnih čustev.

Triada vrednot – Mati, Domovina, Bog.

Analiza članka

Temeljno vprašanje Bernikovega članka je Cankarjev svetovni nazor. To vprašanje so si zastavljal že pisateljevi sodobniki, literarni kritiki in ocenjevalci njegovih del. Avtor upošteva kronologijo pisateljevih nazorov in njihove razvojne težnje pogosto nasprotnih pogledov, ki se naposled umirijo in izoblikujejo v zaokroženo podobo sveta oz. temeljne vrednote.

Po avtorjevem mnenju je krščanstvo v Cankarjevem literarnem ustvarjanju ves čas navzoče, tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Na tak odnos do religije je vplivala Cankarjeva zgodnja izguba vere, takoj za tem, ko mu je umrla mati. Z njo se vedno najtesneje povezujejo spomini na njegovo mladost. Cankar tudi večkrat izjavlja, kako tuja mu je bila krščanska vera že takrat, ko je še bil kristjan. V času, ko je študiral na Dunaju, si je pod vplivom Nietzchejeve filozofije izoblikoval svetovni nazor, ki je popolnoma nasproten krščanskemu moralnemu nauku (zbirka kratke proze Knjiga za lahkomiselne ljudi, pravljična povest Kralj Malhus). (Bernik 2006: 562.)

Avtor pravi, da je v tem času zavračal moralo tako, da jo je relativiziral. Po njegovem imamo cerkveno moralo, splošnočloveško moralo in posebno slovensko moralo. »Strup« krščanstva, piše Cankar v povesti Profesor Kosirnik, se je zalezel ljudem v dušo in »ni danes naroda, ki bi bil tako do kosti pobožen, hlapčevski in plah, tako bogu vdano na smrt pripravljen«, kot slovenski narod. (France Bernik, Tipologija Cankarjeve proze. Ljubljana 1983, 128–135.)

V nadaljevanju članka avtor ugotavlja, da so se v Cankarjevi zavesti vzporedno odvijali procesi, ki so v pisatelju sprožali premike. »Tuja učenost« ga več ne zadovoljuje. Cankar tako v materinskih črticah nikoli ne govori zgolj o izgubi svoje vernosti, zmeraj izpoveduje še nostalgijo po izgubljenem. Hrepeni po materini veri, čeprav se z njo ne more več poistvetiti. Mati je zanj idealna podoba samoodpovedovanja in nesebičnega žrtvovanja za druge. Cankar jo imenuje »sveta mučenica«, spominsko potovanje k njej »sveto božjo pot« ipd. (Bernik 2006: 562, 563.)

Drugo, kar naj bi po avtorjevem mnenju spodbujalo Cankarjevo drugačno mnenje do krščanstva, je njegova etična senzibilnost, ki jo avtor skozi članek večkrat poudari. Opazna je pri črticah iz zadnjega obdobja življenja, pri materinskih črticah. Tukaj je izražena pisateljeva izjemna moralna občutljivost in samoobtoževanje. Cankar pravi, da je srce najbolj pravičen in najostrejši sodnik za etično vrednotenje človeških dejanj. Zlasti neusmiljeno je za krivice storjene proti človeku, ki ga ljubimo. Pisateljeva etična rahločutnost je prignana do skrajnih meja v črticah Skodelica kave, Sveto obhajilo, Greh. Avtor ugotavlja, da ima ta krščanska etična občutljivost ves čas tudi močno opozicijo, ki jo izraža v delih Grešnik Lenart in Lepa Vida, kjer trdi, da so najbolj srečni tisti, ki ne vedo, kaj je kesanje, sanje in hrepenenje … (Bernik 2006: 563.)

Poleg lika matere, je ena poglavitnih tem tudi tema hrepenenja, Hiša Marije pomočnice in Nina, v celoti pa je hrepenenju posvečena dramska pesnitev Lepa Vida. Avtor pravi, da tukaj prevladuje notranja duhovna težnja, usmerjena v absolutno resničnost, v življenje po smrti. (Bernik 2006: 564.)

V nadaljevanju članka avtor išče konkretne sledove, ki jih je Sveto pismo pustilo v Cankarjevih delih. Sledovi so opazni že v naslovih nekaterih črtic – Marta in Magdalena, Judežev pozdrav, Na Golgoto, Kristusova procesija, in romanov Hiša Marije pomočnice in Križ na gori in v zbirki krajše proze Za križem. Kot vidimo se križ pogosto pojavlja v Cankarjevih delih. Avtor pravi, da križ nastopa kot simbol trpljenja in odrešenja, kot znamenje bolečine in radosti. Biblijske stilizme naj bi Cankar uporabljal z namenom, da stopnjuje čustveno in miselno sporočilnost svojih pripovedi, in da jih približa bralcem, ki jim je bila svetopisemska tematika iz šole in cerkve. (Bernik 2006: 564.)

Bernik velik del članka posveti tudi Cankarjevem literarnem slogu, ki je, kot sam pravi, najmanj raziskano področje pisateljevega literarnega ustvarjanja. Pri njegovem osrednjem socialno in družbenokritičnem delu Hlapec Jernej in njegova pravica so posamezni dogodki in izreki, tudi alegorije in primere prevzete prav iz Svetega pisma.

Avtor pravi, da močno zaznamujejo besedilo Hlapca Jerneja tudi paralelizmi, ki stopnjujejo nazornost in estetsko nabojnost jezika. Najdemo jih v vsakem poglavju, ponekod tudi večkrat. V članku izpostavi več oblik paralelizma – sinonimni, antitetični, in sintetični paralelizem, ki je sestavljen iz prvih dveh ter taki paralelizmi, v katerih se misel nadaljuje in stopnjuje. Povsod navede tudi nekaj primerov, npr. »Nič na vrata usmiljenja, na vrata pravice trkam…« ipd. (Bernik 2006: 565.)

Vrhunec slovesnega in vsebinsko napetega izražanja pa po avtorjevem mnenju predstavlja Jernejev očenaš, parafraza Gospodove molitve iz Nove zaveze. Preden se Jernej odpravi iskat pravico, se priporoči Bogu. Moli očenaš, ki ga je Cankar priredil, ohranil je le izvirni začetek molitve, ki se ponavlja kot refren, nadaljeval pa je povsem svobodno v skladu idej novele. Tukaj so razkrite moralne dileme hlapca Jerneja. Pisatelj v njem navaja paralelizme vseh vrst. (Bernik 2006: 566.)

Avtor razdeli Cankarjev očenaš na tri dele. Pravi, da je zgrajen kot novela o hlapcu Jerneju. Prvi del izraža popolno zaupanje v božjo vsemogočnost, drugi je prošnja Očetu, naj uresničuje pravičnost že na tem svetu. Od njega je odvisno socialno življenje posameznikov in skupnosti. V tretjem delu pa prosi očeta naj razsvetli krivične in odreši trpeče, naj jih ne preizkuša preveč dolgo.

Po avtorjevem mnenju novela o hlapcu Jerneju pomeni vrhunec Cankarjevega socialnokritičnega pripovedništva. Pripoved je sugestivna v prebujanju kritične zavesti o krivični družbeni ureditvi. Ugotovi, da je pripoved o Hlapcu Jerneju naravnana proti krščanstvu in krščanski socialni doktrini, hkrati pa je vsebina pripovedi polna prispodob iz Svetega pisma. Pravi, da redko katero Cankarjevo delo razkriva tako izrazito ambivalentnost (Bernik 2006: 567.)

Ob koncu razprave o pripovedi Hlapec Jernej in njegova pravica avtor pride do zaključka, da je Cankar prenašal vse slogovne značilnosti Svetega pisma v svoj jezik, ne glede na to, koliko se je njegova pripoved skladala z duhom božjega sporočila. (Bernik 2006: 567.)

Na koncu članka avtor govori o zadnjem obdobju se Cankarjevega življenja, kjer se pisateljev odnos do krščanstva spremeni. O njem začne razmišljati in se poglabljati vanj v pozitivnem smislu. Tu ne gre več za njegovo etično senzibinost ali slogovna izrazna sredstva iz Svetega pisma. Cankar začne razmišljati o svojem življenju, premišljuje o svojih izkušnjah, in ko se dokoplje do temeljnih vrednot jih uredi in poveže v celoto. V romanu Milan in Milena je tudi opisal to svojo pot, ki ga je vodila do spoznanja teh temeljnih vrednot. Pisatelj opisuje, kako so ga »človeka nevernika« obiskali spomini na mladost, kako je v tujini naenkrat zagledal domovino in kako je takrat začutil, da je mati edina, ki ga ni izdala. V tem procesu spoznavanja in odkrivanju najgloblje resnice o življenju so vrednote že v njegovi zavesti, vendar obstajajo kot spomin, kot »spomin na mater, na domovino, na Boga«  (Bernik 2006: 567.)

Avtor izpostavi tudi delo Podobe iz sanj, kjer je Cankar po njegovem mnenju dokončno, naravnost programsko izpovedal sistem temeljnih vrednot. Imenuje jo triada vrednot. Najbolj osebna vrednota, v pravem pomenu sveta je Mati, ki je izraz Cankarjeve družinsko poudarjene zavesti iz katere je pisatelj zajemal najpretresljivejše snovi za literarno ustvarjanje, druga je Domovina, ki je ena poglavitnih tem Cankarjeve literature, v dunajski dobi celo pisateljeva prevladujoča motivacija. Zadnje načelo v lestvici triade pa je Bog, ki je vrh triade in njena kona. Boga samega in vere ni nikoli tematiziral. Iz pisateljevih moralnih nazorov pa lahko domnevamo, da je bila tudi Cankarjeva vera v Boga osebna. Avtor pravi, da je optimizem Podob iz sanj je zadnje in najgloblje spoznanje Ivana Cankarja, njegova duhovna oporoka. (Bernik 2006: 569.)

Zaključek

Avtor v članku, ki posega na področje literarne zgodovine, razpravlja o Cankarjevih pogledih na svet s posebnim oziroma na pisateljev odnos do krščanstva. Je najgloblji izraz pisateljeve osebnosti, zlasti njegove etične senzibilnosti. Dosledno upošteva kronologijo pisateljevih nazorov, razvojne težnje pogosto nasprotnih kontroverznij pogledov, ki se naposled umirijo in zaokrožijo v temeljne vrednote.

Vir

France Bernik: Ivan Cankar in krščanstvo. SR LIV/(2006). 561—570.

Literatura

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: zavod SR Slovenije za šolstvo; Ljubljana: Založba Borec, 1976.

France Bernik, Tipologija Cankarjeve proze. Ljubljana 1983, 128–135.