Iskal sem moža s srečo na mehurčkih

Povest Iskal sem moža s srečo na mehurčkih prekmurskega pisatelja Ferda Godine. Objavljena je bila v zbirki Pravljica o Logarnici leta 1962.

Interpretacija[uredi]

Vrnitev uharice mu je bila v veliko olajšanje. Ponoči, ko se je uharica umirila, je ležal v postelji in mislil na Moža s srečo na mehurčkih, ki je ostal brez podpore in se mu ni obetalo nič dobrega. Zato je sklenil, da ga bo poiskal. Naslednji dan je vprašal Franca, če kaj ve o Možu s srečo na mehurčkih. Franc mu je povedal, da ga vidi, ko lovi pižmovke in to sam. To pa je Marko tudi slutil, zato se je odločil, da mu bo pomagal in mu skušal poiskati boljšo službo. Odšel je v hišo k Rozi in jo prosil, če mu posodi svoj kolo. Nato se je odpeljal po vijugasti cesti in po dolgem času je čutil olajšanje saj je zopet delal dobro delo. Kraj kjer je lovil Mož s srečo na mehurčkih, je že poznal. Potrebno je bilo zapeljati čez nekaj brvi. Na koncu druge brvi pa ga je čakal Piki. Obnemel je, saj ga je postalo strah, da bi ga ponovno napadel. Ko je Piki naredil nekaj korakov proti njemu, je začel izgubljati ravnotežje. V vodo je najprej padel kolo, nato pa še on. Skušal je vstati a so se mu noge pogreznile v mehko, lepljivo blato. Ko se je zavedel kje je, je najprej pograbil kolo in si ga vzdignil na rame, pograbil klobuk in hotel ven iz vode. Toda srnjak je opazil njegov namen in se je spustil k vodi, tam kjer je on hotel prilesti ven. Srnjaku pa so se začeli parkeljčki pogrezati v blato, zato je obstal in ga gledal otovorjenega s kolesom in vsega blatnega. Čakal je, da se spoprime z njim, ko pride iz mlakuže. Marko se je obrnil in poskušal ven na drugi strani mlakuže, vendar je tudi Piki odšel na drugo stran in ga čakal tam. Bil je ujet. Voda je bila zelo mrzla, zato se je bal, da bo dobil revmatizem ali celo jetiko, zato je začel klicati na pomoč. A sreče ni imel. Piki je postal žejen in je začel piti iz mlake. Zgledalo je, da se mu nikamor ne mudi. Nenadoma, pa je bilo slišati ropotanje voza, zato je Marko začel kričati na pomoč. Voz se je ustavil. Iz voza sta prišla Žanjec kačjih kož in njegova žena Nataša. Bil je presenečen, ko je zagledal Natašo. Ker ga Nataša ni prepoznala, se ji je moral predstaviti. Končno ga je spoznala in bila začudena, kaj počne v mlaki. Razložil ji je, da mu srnjaček| ne dovoli ven. Ko je Žanjec kačjih kož zagledal srnjačka je pobral šila in kopita ter želel oditi. Prišel pa je Mož s srečo na mehurčkih in videl kakšna je situacija. Hitro je vedel kaj mora storiti in kmalu je premagal srnjačka, da je Marko lahko zlezel ven iz mlake. Nataša, ga je šele sedaj dodobra videla kako je premočen in blaten. Srnjačka so dali na voz in ga odpeljali s seboj. Na vozu je Marko vprašal Natašo, če ga je pogrešala. Odgovorila mu je, da jo je skrbelo zanj, zato je prišla. Marko ji je skušal razložiti, kaj je počel v mlaki a ga ni pozorno poslušala, saj je gledala nekam naprej po gozdni poti. Marko pa je potem gledal Moža s srečo na mehurčkih in se sam sebi smejal, da mu je skušal pomagati. Kajti zgledalo je, da ne potrebuje nobene pomoči. Mož s srečo na mehurčkih živi naprej, kot da se ne bi nič zgodilo.

Ostale proze iz zbirke Pravljica o Logarnici[uredi]

Literatura[uredi]

Ferdo Godina: Pravljica o Logarnici. Ljubljana, 1962.

Glej tudi[uredi]