Irena Novak Popov: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič

O avtorju in osebi razprave

Irena Novak Popov

Avtorica članka je rojena 27. 1. 1952 v Novem mestu. Je izredna profesorica slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Osnovno in srednjo šolo je obiskovala v Ljubljani. Študirala je angleški in francoski jezik s književnostjo, leta 1977 pa je diplomirala. Kasneje je pričela s študijem slovenskega jezika s književnostjo, leta 1980 je postala strokovna sodelavka na Oddelku za slovanske jezike in književnost. Magistrirala je leta 1991 (z nalogo Pesniške figure v spreminjanju poetike Otona Župančiča in Edvarda Kocbeka v upodabljanju vojne), doktorirala pa 1995 iz lirike Edvarda Kocbeka. Ukvarja se s sodobno liriko, posebno pozornost pa namenja ženskim avtoricam.

Svetlana Makarovič

Pisateljica, šansonjerka, igralka in ilustratorka se je rodila 1. 1. 1939 v Mariboru, očetu Abdonu in mami Otiliji. Srednješolsko izobraževanje je zaključila na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani, a se zaradi neprimerne izbire poklica ni odločila za nadaljne šolanje v tej smeri. Leta 1968 je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Njeno prvo objavljeno delo je bila pesem V črnem tlaku, v časopisu Mlada pota. Prvo pesniško zbirko (Somrak) je izdala leta 1964. Z antologijo najboljših pesmi Samost, ki je bila izdana v samozaložbi, je obeležila slovo od poezije. Vsestranska umetnica je svoj pečat pustila tudi na področju pisanja pravljic za otroke, radijskih iger, besedil za pesmi, izvajanju šansonov, ilustracij, režije lutkovnih iger za otroke in igralstva. Ima eno izmed najobsežnejših bibliografij med slovenskimi usvarjalci, ki šteje čez 300 knjižnih naslovov.

Članek

Povzetek članka

Avtorica članka Irena Novak Popov opisuje Svetlanino osebnost kot skupek dveh nasprotujočih si narav. Umetnica sama pravi, da poleg ženskih lastnosti v sebi prepoznava tudi tiste, ki so ponavadi bolj značilne za moške (npr. neustaljenost, nepripadnost, nemir). Zavrača družbene norme, je samosvoja, uporna in zato nikoli ni pripadala kakšni umetniški skupini ali gibanju. Njena drugačnost se je pokazala že v otroštvu, ko jim je mati vcepila občutek krivde, ko jih je zaradi konfliktnih časov (rodila se je namreč tik pred 2. svetovno vojno), zapustil oče. Posledica tega je bila vase zaprta deklica, ki je bila odmaknjena od družbe. Tudi Svetlana se spominja tistega obdobja, ko se je počutila kot »preganjana zver« in pravi, da je tako še danes, le da jo je čas izoblikoval v močnejšo osebo z obrambnimi strategijami. Dokaz njenega uporništva je bila tudi odločitev, da ne bo prestopila k učiteljskemu poklicu. Čeprav je dokončala izobrazbo na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani, se ni strinjala z nauki in zgledi, ki so ji jih posredovali med študijem. Raje se je posvetila otrokom s svojim osebnim prispevkom in jim tako »podarila« širok opus vedrih in igrivih pesmi ter pravljic. Zanimivo se mi je zdelo tudi dejstvo, da so ji še posebej pri srcu otroci, ki so plašni in odmaknjeni od družbe, saj je v njih gotovo prepoznala sebe iz otroštva. Z otroki vzdržuje nenehen stik, saj redno obiskuje osnovne šole, sodeluje pri lutkovnih predstavah in pripravlja delavnice na temo ustvarjalnega pisanja in risanja. Doštudirala je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, vendar je zaradi konfliktov med ljudmi s katerimi je ustvarjala zapustila tako Mestno gledališče ljubljansko kot SNG Dramo. Od leta 1970 živi kot svobodna umetnica. Kot sem že omenila, je Svetlana Makarovič najpomembnejša pesnica v generaciji, ki je okoli leta 1960 prenovila romantični konflikt med lepim jazom in negativno resničnostjo. S tem pojavom se v literaturi spremeni tradicionalni pesniški jezik. Zasledimo estetiko grdega, iracionalne podobe nezavednega, grotesko, pesniki pa črpajo iz mita, pravljice in izbirajo svobodni verz. Novak Popova postavi Svetlano Makarovič za predhodnico Saše Vegri, vendar pravi, da je njena poezija ostrejša in intenzivnejša. Na začetku je še moč opaziti nekaj poskusov k vrnitvi lepote sveta in svobode, potem pa so zbirke čedalje bolj mračne in zlobne. Tretja zbirka je že tako izpopolnjena, da je umetnica s svojim ustvarjanjem dobila svoj zaščitni znak.

V prvencu Somrak (1964) opisuje občutja od lepote do dvoma. V pesmih je tudi veliko erotičnih motivov.

Leta 1968 je S. Makarovič izdala drugo pesniško zbirko, z naslovom Kresna noč. V zbirki se kaže velik vpliv lirike Gregorja Strniše, ki se najbolj izrazito pokaže v cikličnosti trinajstdelnih pesmi. Pesnitve so polne konkretnih čustvenih podrobnosti, barv, zvokov in oblik. Vodilni postanejo živalski in rastlinski motivi. Samotna bivališča, stoječa voda, drevesa in cvetlice pričarajo romantično vzdušje. Liki v pesnitvah (trnuljčica, plesalka, princesa – estetsko zamaknjene in v svoj svet umaknjene ženske) ne najdejo zmožnosti harmoničnega sobivanja v družbi. Vseskozi bežijo, verjamejo in se izogibajo. Vse te lastnosti pravljičnih bitij v pesnitvah kažejo na avtoričino kasnejšo odločitev, da zapusti mesto in se preda lepoti podeželja, kjer ji svoboda lahko nudi ustvarjalnost in neposreden stik z drugačnim, izvirnim in prvotnejšim življenjem.

Pesniška zbirka Volčje jagode (1972) je pomembna zaradi svoje vsebine in oblike. V njej se je Makarovičeva lotila obdelave ljudske pesmi, predvsem balade, ki je izvirala iz njenega tragičnega videnja sveta. Z uporabo motivov iz ljudskega življenja je ljudem približala takratno dogajanje. Za zbirko je značilno tudi, da so simbolni pomeni obrnjeni v nasprotje od prvotnega pomena. Za primer sem vzela Zelenega Jurija, ki je mišljen kot prihod pomladi in veselja. Svetlana pa svojega Zelenega Jurija primerja s sodobnim človekom, ki je notranje zlomljen, žalosten, nesrečen. Kot otroka so ga kamenjali in tako se je začel bati ljudi. Ko odraste, Sivi Jurij postane maščevalen, in namesto da bi ga vabili v svoje domove, se ga vsi bojijo ter mu zapirajo vrata. Svetlana s tem nasprotjem želi povedati, da žanjejo to, kar so sejali. Pesem je dober primer eksistencialističnega pojmovanja človeka in družbe: sovraštvo do tujega, konflikti, nasilje.

Bralec bi iz naslova Srčevec (1973) sklepal, da zbirka vsebuje pesmi s srečno ljubezensko tematiko, vendar ko se loti branja kmalu spremeni mnenje. Pesnica ljubezen sprejema kot tragično in sovražno in to nam predstavi tudi v pesmih. V tej zbirki se je osebno izoblikovala, tematika se ne razširja več, simbole pa črpa iz ljudskega repertoarja. Vsebuje magična števila, bajeslovna in vilinska bitja (Škopnik, Žalik žena, Vešča, Srčevec), ljudska znamenja (lectovo srce, trotamora, ptičji znanilci nesreče), obredna dejanja (zapisati ime na vrata, zasaditi nož v prag, tkati platno) in poimenovanja rastlin. V pesmih lahko najdemo obuditev mrtvih, rojevanje spačkov, zastrupljanje, nočno moro, psihološko nasilje ipd. Makarovičeva nam je v svojih pesmih predstavila tudi svojo idejo ravnovesja med dobrim in zlim in vzročno-posledično zvezo med dejanjem in učinkom. Torej lirski subjekt se maščuje, ker je bil tudi sam deležen zlobnega dejanja, vendar bo za to kaznovan. Hudobna dejanja se odpustijo ampak se ne prenesejo v posmrtno življenje, ker Svetlana pravi, da je smrt zadostno plačilo za vse: »Plačal je, ko je bil živ, / mrtev ni ničesar kriv.« (V tihem mlinu). Spoznanje o realnem svetu subjektu ne prinaša odrešitve ampak obup in žalost: »Hiše se zdrobijo v prah. / tiho leze črn mah.« (Coprnica)

Pesniško zbirko sestavljajo predvsem tri ali štiri štirivrstičnice. Ritem pesmi je blizu glasbenim vzorcem ljudskega, predvsem baladnega pesništva (trohejski, jambski osmerec in deveterec, tridelni naglasni osmerec). Mnogo je ponavljanj, zaporedne ponovitve glasov in antitez oz. nasprotij. Tomaž Kržišnik je zbral 16 pesmi v zgibanko, ki prikazuje štiri groteskne slike srca. Vsaka je štirikrat prerezana, razprta celota pa ima obliko križa oz. križanega srca. Za pesniški zbirki Vojskin čas (1974) in Pelin žena (1974) je pesnica prejela nagrado Prešernovega sklada. Motivi se v obeh med seboj prepletajo, še vedno pa jih pretežno črpa iz ljudskega izročila. V Pelinu žena močno zagovarja tudi feminističen pogled na svet, saj so liki v njenih pesmih ženske, ki so žrtve ljubezenskih prevar, naenkrat pa se temu uprejo in se postavijo zase ter niso več podrejene. So svobodna bitja, ki odgovarjajo za svoja dejanja. V obeh zbirkah je spregovorila o nekdaj tabu temah, kot so detomori, samomori in občutek krivde. Njena odločitev, da ne bo imela otrok je posledica mišljenja, da ta svet ni dovolj dober za njih. Še abortus se ji zdi manjši zločin, kot imeti otroka, ki bo zaradi krutih razmer v današnjem svetu obsojen na nesrečno življenje.

Zanimiv podatek je, da bi slovnični spol zbirke Sosed gora (1980) moral biti ženski (torej gore), z izborom moške oblike pa je hotela pokazati prevladujočo moč moškega spola. Teme v zbirki so predvsem družinske in kolektivne s katerimi implicira na kmečki primitivni svet. Po tej zbirki 13 let ni izdala nobene pesniške zbirke, vendar je bila dejavna na drugih področjih. Izstopila je iz Društva pisateljev in zavrnila objavo v antologijah, ker je bila mnenja, da so ljudje začeli objavljati dela ne glede na kvaliteto. Vrhunec ustvarjanja je zbirka Tisti čas (1993), kjer so zbrane ugotovitve iz vseh prejšnjih zbirk. V času ustvarjanja je prišla do določenih spoznanj in tako v tem delu opustila še tisto minimalno možnost lepote sveta in ljubezni ter ga predstavila kot negativnega. V obdobju ustvarjanja je istočasno z destruktivno poezijo za odrasle pisala tudi pravljice, pesmi in igre za otroke. Pesnica je prepričana, da so se ji pravljice pomagale prebiti skozi tesnobno poezijo za odrasle, saj izražajo vedrino, igrivost in željo po igri iz otroštva. Glavni vrsti proze sta živalska pravljica in sodobna fantastična pripoved (Kosovirja na leteči žici, Kam pa kam, kosovirja?). Tudi v pravljicah je vidna njena uporniška plat, saj lirski subjekt nasprotuje avtoritetam ter se spopada z negativneži. V nekaterih delih za otroke uporablja odrasle nesporazume. Na humoren način se tudi v pravljicah loti tabu tem kot so spolnost in nesprejetost med sovrstniki ter predstavi idejo nepopolnega sveta (čaranje ne uspe vedno, prerokbe ne držijo). V zadnjem času lahko njen kritični pogled na družbo in dogajanje spremljamo v kolumnah dnevnika Delo. Zbrala jih je tudi v knjigi S krempljem podčrtano (2005).

Kritična opredelitev

V članku je omenjena povezanost in vpiv lirike Gregorja Strniše na ustvarjanje Svetlane Makarovič, predvsem v njeni zbirki Kresna noč. Gregor Strniša je del prve povojne generacije ustvarjalcev (sodobne slovenske književnosti, po letu 1945), natančneje ga uvrščamo v drugo skupino, skupaj z Danetom Zajcem in Venotom Tauferjem. Ustvarjanje je prežeto z motivi, kot so smrt, obup, nič, trpljenje in groza. Lirika odtujenosti, ki je še posebej značilna za to generacijo, se dotakne tudi ustvarjanja Makarovičeve. Značilnosti, kot so doživljanje sveta, kot nekaj temnega in skrivnostnega, krutost, razdvojenost in eksistencialistično revoliranje oz. vztrajanje v takem svetu, kljub absurdu in nesrečnosti se kažejo tudi v pesnitvi Tujci.

Če podrobno pogledamo:

Svetlana Makarovič, Tujci (pesniška zbirka Kresna noč)

1. Za svojimi vrati čutim
   stopinje sovražnih tujcev.
2. Moja hiša je iz tenkih rož,
   iz vrabčjega perja in metuljih kril,
   okna so na stežaj odprta
   dobremu vetru in soncu.
3. In vrata, vrata so iz divje trte
   narahlo narahlo spletena.
   Za njimi se množijo prihuljene stopinje.
4. Sovražijo me zaradi cvetne čaše,
   ki legam vanjo vsak večer.
5. Bližajo se. V meni vztepetava
   kot grlica. Nihče me ne bo branil.

Razlaga:

1. človek, kot edinstveno in osamljeno bitje v »spačeni« družbeni celoti
2. drug del lahko razumemo, kot krhkost lirskega subjekta, odprtost in naivnost, ki jo lahko kruta družba uničita.
3. prihuljene stopinje ali potuhnjene stopinje, kot hinavščina in materializem sodobnega sveta
4. cvetna čaša, kot metafora za optimizem, za sanje, ki lirskemu subjektu ostanejo »na koncu dneva«. Dokazovanje za revoliranje. Vztrajanje v absurdnem svetu, upiranje, kljub mračnosti družbe.
5. zavedanje, da je lirski subjekt na svetu sam in s tem posredno ponovno zavedanje, da je človek »vržen v svet«. To je ena izmed prvin eksistencializma, s katero avtorica članka opisuje poezijo Svetlane Makarovič.

Gregor Strniša, Borilnica (pesniška zbirka Zvezde)

1. Vsak dan prihaja mojster borjenja,
   vsako noč tisti iz kleti.
   Tla dvorane so gola in steptana zemlja,
   okna zro na sever, sonca ni.
2. Dvorana je mrzla in zelo vlažna.
   Vsak dan te bolj zebe in vid ti slabi.
   Če odvžeš meč, vate svoj meč zabada,
   dokler ne vstaneš in se spet z njim boriš.
3. Ko zvečer zapro polkna, zunaj vstane
   mesec kot v sanjah zaprtih oči.
   Ne moreš zaspati, šepetaš sam zase:
   Nekoč ga bom ubil, nekoč ga bom ubil.

Razlaga:

1. v življenju se borimo vsak dan, a kljub vsemu ohranjamo upanje, četudi ne vidimo smisla
2. revoliranje, vztrajanje
3. upanje na boljši jutri

Če pesnitev S. Makarovič Tujci, primerjamo s pesnitvijo G. Strniše Borilnica, lahko začrtamo kar nekaj vzporednic:

• lirika odtujenosti (motivi)
• vztrajanje v absurdnem svetu, kjer je vsak dan nova »borba«
• metaforika (hiša iz tenkih rož – krhkost in naivnost, mojster borjenja – družba, svet)
• personifikacija (zunaj vstane mesec, dober veter)

V članku pa je omenjena tudi druga stran dela Svetlane Makarovič. Avtorica omeni, da Makarovičeva v svojih delih predstavlja feministično razmišljanje in vključuje tabu teme.

Svetlana Makarovič, Vešča (pesniška zbirka Pelin žena)

Oj kaj si storil, fantič ti,
da si se ustrašil moje moči,
si šel in me grajskemu izdal,
da mi bo kožo s telesa žgal?

Saj veš, kar se vname, to gori,
saj veš, kdor se vname, ta trpi —
vsaka od nas se devetkrat rodi,
vsaka devetkrat težko umre.

Zadnjič devetič, tukaj in zdaj,
pa me ni strah, če pogledam nazaj,
kaj me tako čudno gledate,
ste jih osem sežgali, mene ne morete.

Če vzamemo za primer pesem Vešča, ki je bila izdana leta 1974 v pesniški zbirki Pelin žena, lahko vidimo, da avtorica predstavi lirski subjekt (žensko) v »jekleni obliki«. V njenih pesnitvah ženska ni v podrejenem položaju, je popolnoma enakovredna moških, se jim celo upira. Ženska, ki jo predstavi Makarovičeva je neustrašna, samozavestna in samozadostna. Ne potrebuje »viteza na belem konju«, da jo reši pred hudodelstvi tega sveta.

Feminizem, socialno gibanje, ki se v prvi vrsti bori za enakost med spoloma, je lepo razviden v potezah ženske, ki jo oblikuje Svetlana Makarovič. Ženska podoba je inteligentna, samosvoja in je sposobna samostojnega življenja, na kar je ponosna.

Sklep

Če povzamem ugotovitve gledano s stališča celotnega članka, je avtorica izredno podrobno in uspešno opisala delo pisateljice. Podala je točne in jasne podatke o pesniških zbirkah, pravljicah in delu Svetlane Makarovič nasploh.

Bralcu se izriše jasna podoba kontroverzne umetnice, ki s svojim delom navdihuje in črta smernice za nadaljni razvoj slovenske literature.

Viri in literatura

• Janko Kos: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS, 1995.
• Svetlana Makarovič: Kresna noč. Ljubljana: DZS, 1968.
• Svetlana Makarovič: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 25. 10. 2009.
• Irena Novak Popov: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič: Slavistična revija 54/4 (2006). 711–25.
• Irena Novak Popov: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 26. 10. 2009.
• Gregor Strniša: Zvezde. Ljubljana: DZS, 1965.