Irena Novak Popov: Slovenske pesnice v literarni vedi in izobraževanju

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Članek z naslovom Slovenske pesnice v literarni vedi in izobraževanju, avtorice Irene Novak Popov je izšel v publikaciji z naslovom Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode, v Obdobjih 25, v Ljubljani, leta 2008.


Povzetek članka[uredi]

Avtorica nas v članku popelje skozi vprašanja, ki si jih je zastavila ob delu kot raziskovalka in pedagoginja, o poeziji slovenskih pesnic in njihovi literaturi. Govori tudi o korpusu in njegovem položaju. Njena razprava obsega tri glavne točke, in sicer: poezijo slovenskih pesnic, ki so jo objavljale, raziskanost in kanoniziranost njihovih poezij in minimalni projekt, s katerim bi spremenila današnje stanje z vgraditvijo feminističnih postopkov ter vključitev v visokošolski študij. Pravi, da je le-ta, dobra priložnost za preusmeritev pozornosti v neraziskana področja poezije.


Ključni pojmi[uredi]

• Antologija – zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih, cvetnik.

• Kanon – gr. Pravilo, vodilo, merilo, postava; cerkveni predpis, zakon; seznam vzornih spisov; skladba v kateri se isti motiv izvaja zaporedoma v vseh glasovih.

• Literarni kanon - zbirka izbranih literarnih del

• Kanonizacija – uzakonitev, kodifikacija.

• Feministična literarna veda - kako so bile ženske predstavljene v zgodovini literature.


Analiza članka[uredi]

V članku avtorica posega v literarno zgodovino], saj se ukvarja s položajem slovenskih pesnic v literarni vedi in izobraževanju, v preteklosti.

Literaturo oziroma projekt, ki ga je izdala predstavnica ženskega spola je vedno veljal za drugorazrednega. Besedilo nikoli ni imelo nikakršnega pomena v nacionalnem književnem razvoju. Avtorica ga je primerjala z drugimi sorodnimi izbori literarnih del, in po razpravi feministične literarne vede, se je zavedla, da gre za splošno družbeno matrico. Tako je postala zamolčanost razumljiva in molk zgovoren (Novak Popov 2008: 114). Na srečanjih literarnih poznavalcev, o ženskem pisanju literature, nikoli niso opazili ničesar, kar bi jim vzbudilo zanimanje. Nekatere raziskovalke pa so takoj prepoznale spregledano literarno izročilo žensk, ki je potrebno za družbene interese, kot tudi za izobraževalno prakso.Obstajajo izjeme, ki so v tej poeziji odkrili nekaj drugačnega, neobičajnega, predvsem pogum. (To so Gregor Podlogar, Angelo Floramo, Marcello Potocco).

Literarna stroka je pesnicam pripisovala strah in odpor. To potrjuje dejstvo, da so bile redko sooblikovalke in sopotnice literarnih smeri, tokov in dob. Njihovo udeleževanje literarnega življenja in aktualnost njihovih del danes, je nepomembno. Prva knjiga pisateljice Zofke Kveder je izšla šele leta 2005, izid prve knjige Lili Novy pa je še v načrtu. Nič nas ne preseneča dejstvo, da je danes večina pesnic/avtoric izpadla iz učbenikov za književnost in beril. Pesnica in profesorica Barbara Korun je v srednješolskih berilih med domačimi in tujimi avtorji 265 besedil našla le 5 žensk (Novak Popov 2008: 116).

Svetlana Makarovič, dobitnica najprestižnejših literarnih nagrad, je edina sodobna slovenska književnica, ki bo predstavljena v ameriški referenčni publikaciji Dictionary of Literary Biographies. Pojavlja se v vseh literarnih zgodovinah in zbornikih. Pesnice/avtorice so torej v Literaturi postavljene na stranski tir. Pri ženski literaturi gre večinoma za izpovedovanje čustev. To pa je močno povezano z naravno čustvenostjo žensk in njihovo miselno intenziteto ter skrivnostnostjo. To izpovedovanje se kaže, tako v liriki, lirski prozi, avtobiografiji, kot tudi pri dnevniški prozi.

Avtorica se v tem delu sprašuje, zakaj je ženski pri poeziji pomembna erotika bolj kot materinstvo, zakaj je ženska domišljija tako posebna in drugačna in zakaj si pesnice upajo šele v zadnjih desetletij raziskovati in uresničevati svojo svobodo in sanje v svoji poeziji.

Dogodki iz preteklosti in antropološke raziskave kažejo na to, da je ženska velikokrat bila samo menjalno blago in da je bila poroka v meščanski oziroma kmečki družbi pogosto tudi prisilna. Ženska je bila objekt, potem pa je vedno bolj vstopala na mesto subjekta. Danes si lahko ženske svobodno izbirajo svoj način življenja, partnerja, službo in svobodno razpolagajo s telesom. V literaturi vse to spada v senco strahu pred posledicami preoblikovanja prevlade oziroma premoči in višje vrednosti spola tistih, ki jih ženske smatrajo za partnerje.

Zgodovinska razlika med spoloma je danes večinoma odpravljena, saj imajo ženske načeloma enake možnosti kot moški. Prva knjiga Antologije pravi, da so bile zelo redke ženske tiste, ki so se znale pesniško izražati, vendar samo dokler se niso poročile in s tem izgubile pravico do samostojnosti in tako postale samo matere, žene in gospodinje. Poročene naj ne bi bile sposobne opravljati poklica. Če pa so ženske bile vdove, neporočene matere, ločenke, so jih imeli za čudne in so jih tudi hitro pozabili. So pa izjeme, katere so se zaradi uspešnega moža ali očeta lahko vsaj malo uveljavile. Večkrat je zaradi neuspehov umetniških zmožnosti, katera naredila tudi samomor (Syllvia Path, Tatjana Soldo).

Obdobje med vojnama je ženske zelo zaznamovalo. Motivi predstavljajo zgarano, prezgodaj postarano tovarniško delavko. V vsakdanjosti pa žensko zanimajo predvsem obleka, hrana in stanovanje. Odziv pesnic na to, pa je odpor do zlagane materinske sreče, razkošja in prazne lepote bogatih žensk. Pisateljica pravi, da so bile ženske v medvojnem času popolnoma prezrte in nevidne za zgodovino ljudstva, tako rekoč obsojene na genocid.

Prva leta po vojni pesnice sugerirajo o podobah narave, subjektivnih sanjah in lastnostih medčloveških odnosov, ki so nadomestilo za izločenost, odtujenost. V drugi polovici dvajsetih let s pomočjo narave prikazujejo posiljevanje šibkejšega (Svetlana Makarovič). V letih kasneje pa si celo upajo pisati o ponižanju, zavrženosti, nesvobodi in zlorabi (Svetlana Makarovič). Najprej je to samo zgodba, kasneje pa se izkaže lastno doživetje avtorice. Čeprav pesnice pišejo o nemoči, premagovanju, zanikanju in razdvojenosti, jim poezija pomeni neko preseganje v življenju in urejanju razmerij. Početje kot so, šivanje, krojenje, tkanje, niso naključne stvari, ampak je to le navezava na žensko preteklost, saj je bila omejena na dom in ni bila izpostavljena javnosti in družbenemu življenju.

Avtorica izpostavi tudi žensko v odnosu do svoje matere. »Večina feminističnih teoretičark priznava najmanj ambivalentnost razmerja mama-hčerka, bolečo napetost v ženskem subjektu med ljubeznijo in materofobijo, podobnostjo in nepodobnostjo, potrebo po vzreji in potrebo po ločitvi.[…] To razmerje priklicuje dramatičnost pojmovanj ženskega jaza kot stvaritev sestavljenega in neokrnjenega pojmovanja ženske identitete.« (Novak Popov 2008: 121). V nekaj tujih besedilih lirski subjekt v vlogi mame predaja svoje izkušnje hčeri. V njej vidi nadaljevanje svoje lastne ženske usode. S hčerine strani pa je drugače. Jo le izjemoma obtoži, saj zagovarja človekoljubje. Ne čuti, da bi se materi zamerila, saj razume, kako se je skozi življenje zanjo žrtvovala. Ženske se že od začetka izogibajo pisanju o srečnem razmerju med moškim in žensko, ostaja samo pri hrepenenju za tem idealu. Čeprav je ženska veljala za neomadeževano, so že zelo zgodaj verjele v strast med dvema človekoma, najprej v sanjah, kasneje pa v svojih spominih na njihova doživetja iz preteklosti. Sodobne pesnice si danes že upajo priznati svojo poželenje, seksualnost in uživanje. Opazimo lahko, da so se pesnice osvobodile odvisnosti od oboževanja in zaničevanja. Ostaja pa še vedno vprašanje, ali so moški ovrgli vlogo nadrejenega. Ženske so mnenja da je še vedno bolje ljubiti, kot pa biti ljubljena. Avtorica na koncu ugotovi, da nimamo raziskav niti zbirke interpretacij. Slej ko prej bomo morali začeti vključevati prispevke pesnic v literarno-zgodovinski sistem, drugače bomo ostali kulturno neizobraženi.

Na koncu članka je avtorici Ireni Novak Popov ostalo samo še vprašanje, kaj početi s poezijo slovenskih pesnic v izobraževanju. Če realno pogledamo, je lahko pričakovati samo premik naprej v akademski sferi, ki naj bi zadnja leta malo bolj raziskovala to področje.

Vse bolj dodiplomski študij postaja le opravljanje izpitov, tako da je podiplomski študij bolj primeren za raziskovanje in proučevanje, kjer pa bi se morala literarna zgodovina bolje povezovati z jezikoslovjem in družboslovjem. Na Filozofski fakulteti je, na vzpodbudo sociologinj, ki so z ženskimi študiji prišle najdlje in zgodovinark, izšel načrt magistrskega študijskega modula. Obstaja pa tudi predlog, da bi se temeljni predmet imenoval feministična literarna veda, ki bi vključeval specialno žensko poetiko nacionalnih književnosti.


Zaključek[uredi]

Ugotovimo lahko, da so bile pesnice v zgodovini resno zapostavljene, ta problem pa se je do danes le malo izboljšal. Še vedno v berilih in učbenikih za književnost prevladujejo predstavniki moškega spola. Mislim, da bo potrebno storiti še marsikaj, da bi položaj žensk na tem področju vsaj malo približali predstavnikom moškega spola, pesnikom in pisateljem. To, da je na Filozofski fakulteti v Ljubljani izšel magistrski študijski modul, je dober začetek.


Viri[uredi]

Irena Novak Popov: Slovenske pesnice v literarni vedi in izobraževanju. Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode. Obdobja 25 – Metode in zvrsti. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2008. 113—128.


Literatura[uredi]

Miran Hladnik: Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2002.

Stanko Bunc: Slovar tujk. Maribor: Založba Obzorja, 1997.

Irena Novak Popov: Antologija slovenskih pesnic. Ljubljana: Tuma, 2003-2007. 1-3.

Silvija Borovnik: Pogled v literarnozgodovinsko delavnico. Kako pisati literarno zgodovino danes? Ur. D. Dolinar, M. Juvan. Ljubljana: ZRC SAZU. 331-344.