Interpretacija literarnih besedil 2, Pedagoški program Slovenistika, II. stopnja, 2. letnik, zimski semester 2017/18

Iz Wikiverza
Skoči na: navigacija, iskanje

← Nazaj na Slovensko vikiverzo

Pregled svetovne književnosti 2, izr. prof. dr. Aleš Vaupotič, asist. dr. Tanja Badalič

Predavanja[uredi]

Uvod v metodologijo literarne vede / Janko Kos (članek o sistematiki literarnovedni metod)

Kolokvij - oddati na vajah natisnjeno 23. 10. 2017.

  • 4000 znakov opisa izbranega literarnega dela z enega od vidikov, ki ga obravnava poglavje Bistvo besedne umetnosti.
  • 3000 znakov predstavitve celotnega poglavja o fenomenologiji literarnega dela.

Kolokvij 2 - oddati na vajah natisnjeno 20. 11. 2017.

  • 4000 znakov opisa izbranega literarnega dela z vidikov, ki jih obravnava poglavje Obstoj literature. Naj se bere kot strokovni članek ali esej (naj bo razumljivo tudi tistim, ki niso prebrali poglavja v Kosovi knjigi).

Natančno preberite poglavje 4, Sestava literanega dela. Bodite pozorni na razmerja med teoretskimi pojmi.

Literatura[uredi]

Kos, Janko. Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS, 1996. = Literarna teorija

--- "Uvod v metodologijo literarne vede." Primerjalna književnost 11.1 (1988): 1-17. URN:NBN:SI:DOC-7E1V6PBH pri http://www.dlib.si

<https://books.google.si/books?id=AZ2F6v5V_isC&lpg=PA571&ots=z8Z2tnFsKj&dq=%22diese%20gondel%20vergleich%20ich%20der%20wiege%22&hl=sl&pg=PA571#v=onepage&q=%22diese%20gondel%20vergleich%20ich%20der%20wiege%22&f=false>

Literarna morfologija[uredi]

Lit. fenomenologija – umetniškost = genus proximum; jezikovnost = differentia specifica

Lit. ontologija – obstoj jezika

Literarna morfologija

Iz starogr. morphé = lik, oblika.

Sestava besedne umetnine, »forma« in »struktura« (zakonitosti, sestavine, elementi). Literarnoestetski problemi.

Področja morfologije (zasilna razdelitev)

  • Tematologija

    • snov

    • motiv, tema, ideja

  • Poetika (v ožjem pomenu)

    • vsebina in forma

    • notranja in zunanja forma (sestanine, najmanjše enote)

    • stil in ritem (teorija stila, starejši izraz stilistika; verzologija, starejši izraz metrika)

  • Genologija, teorija literarnih zvrsti (starogr. génos = rod, vrsta, zvrst)

Izrazje: le thème, the theme, le sujet, sjužet

Literarna snov Literarna snov (v stari grščini hyle, v latinščini matēria, v nemščini der Stoff):

  • Zunajliterarna snov (realni svet, notranji in zunanji, ideologije) - iz nje nastaja v literarnem delu kot iz prvotnega gradiva, materije ali materiala njena vsebina, motivi, teme, ideje, pa tudi forma.

Ko zunajliterarna snov postane nekaj znotrajliterarnega izgubi svoje ontološke in morfološke značilnosti.

- Neosebno-tradicijski (lit. tradicija),

- osebnodoživljajski tip.

Pomembna je za literarnozgodovinsko razlaganje književnih del.

- Pregledovanje razlik med literarno umetnino in njeno snovno podlago.

- Pomembna za literarnozgodovinsko razlaganje literarnih del, rekonstrukcijo prvotne eksistence dela.

Zvezno prehajanje: Platon (pesništvo je mimesis zunanje snovi) > Aristotel (preoblikovanje zunajliterarne snovi v literarnem posnemanju, »spološno«) > "nemimetična" literatura (skrajni modernizem, vsebina in forma dela se na nanašata na nič zunaj samega dela; nemogoče).

  • Jezik kot snov (gradivo, medij), literaturi ohranja svoj ontološki status in svoje morfološke lastnosti – določa obstoj in sestavo lit. dela. (Vsakdanji jezik se v literaturi seveda tudi spremeni, kot druga zunajliterarna snov.)

Roman Jakobson: 6 funcij jezika in dejavnikov, poetična funkcija (naravnanost sporočila samega nase). Mihal Bahtin: bistvo literature je zunajjezikovno. Kos: Zolajevi romani (manj poetične funkcije jezika) vs. pesniškoverzni teksti (več poetične funkcije).

  • Znotrajliterarna snov 

Veliko snovnih privn v realističnih in naturalističnih romanih 19. stol. Metaforično poimenovanje za tisto, kar dojamemo s pomočjo besed in stavkov, ki merijo s svojim pomenom na konkretne pojave, ki jih v relanem življenju zaznavamo s pomočjo čutil. To niso snovno-mateialne stvari, ampak nekaj kvazifenomenalnega.

***

Sestavine besednega pomena besede, stavka (nevtralnost – racioalnost, emotivnost, snovno-nazornost; te sestavine se najizraziteje realizirajo v jeziku literarnega dela). -> Temeljne sestavine(prvine, enote) literarnega dela:

- snovno-materialne (nazorne),

- idejno-racionalne (abstraktne ideje, misli, duhovna stanja in lastnosti),

- emotivno-afektivne (emocionalne), čustvena stanja, razpoloženja ali afekti in kar ni predstavljivo niti s pomočjo abstraktnih pojmov niti s kolikor toliko nazorno predstavo.

Plasti (strukture) besedne umetnine (sestavljene iz treh vrst osnovnih elementov, strukturne zakonitosti spajanj posameznih plasti):

  • vsebina

  • forma <- notranji ritem v besedi, iti: sedeti; različna zunanja forma besede, hiše: palača

    • notranja forma (zgradba, stil, ritem),

    • notranja forma (zgradba, stil, ritem).


Vsebina:

1. Motivi: izraz v literarnem delu prihaja iz latinskega glagola movêre in prvotno pomeni gibajoče se. Motivi so vsebinske enote v besedni umetnini, sestavljeni večidel iz snovno-materialnih prvin, tako da se te povezujejo med sabo v večje predmetne sklope, postavljene v okvir objektivnega časa in prostora. Motivi so torej konkretne podobe ali nekaj splošnega (predmeti, liki, situacije, osebe, dogodki ...), bistvena značilnost motiva pa je ta, da se lahko isti pojavlja v spremenjeni podobi v različnih delih. Lirika pozna motive, ampak so drobnejši, krhkejši in za sestavo lirike manj odločilni, to pa zato, ker v tej literarni zvrsti prevladujejo idejno-racionalne in afektivno-emocionalne prvine nad snovno-materialnimi. Motivi:

- motivni drobci (najdrobnejši motivi),

- motivi srednjega obsega (lahko nastopajo samostojno ali v povezavi z drugimi motivi),

- motivni sklop (več motivov, spojenih v sklop).

2. Teme: izraz prihaja iz grškega glagola títhemi, ki je prvotno pomenil to, kar je postavljeno. V širšem smislu označuje še danes tisto, kar je postavljeno pred pišočega kot njegova naloga ali predmet, o katerem naj piše. Tema pomeni posebno vsebinsko tvorbo, sestavljeno iz temeljnih elementov literarnega dela. Medtem ko je motiv sestavljen iz snovno-materialnih prvin, se tema tvori pretežno iz idejno-racionalnih in afektivno-emocionalnih elementov. V primerjavi z motivom je zato bolj idejna, idealna, duhovna ali abstraktna:

- ideja: tema, v kateri prevladujejo idejno-racionalne sestavine (tema + ideja),

- problem: tema, v kateri se mešajo idejno-racionalne in afektivno-emocionalne sestavine,

- antitema: tema kot nekaj iracionalnega, v njej prevladujejo afektivno-emocionalne sestavine.

Poznamo enotemska in večtemska besedila.

3. Simbol: motiv + tema + skrivnostna povezava (afektivno-emocionalno).

4. Alegorija: motiv + tema + logični ključ (idejno-racionalno).

Forma:

- notranja (zgradba, ritem, stil): pripada sami vsebini in je nekaj duhovnega, je stalna in nespremenljiva,

- zunanja (zgradba, ritem, stil): obstaja zunaj vsebine, je samostojna, nekaj čutnega in je spremenljiva.

Vaje[uredi]

Seznam literarnih del iz učnega načrta za slovenščino na gimnaziji[uredi]

Homer (9.–8. stoletje pr. n. št.): Iliada
Vergil (70–19 pr. n. št.): Eneida (29–19 pr. n. št.)
Sofoklej (495–406 pr. n. št.): Kralj Ojdip (429 pr. n. št.)
Sofoklej (495–406 pr. n. št.): Antigona (442 pr. n. št.)
Aristofan (445–385 pr. n. št.): Aharnjani (425 pr. n. št.)
Tit Makcij Plavt (254–184 pr. n. št.): Dvojčka (3.–2. stoletje pr. n. št.)
Sapfo (640–570 pr. n. št.): Svatovska pesem
Gaj Valerij Katul (84–54 pr. n. št.): Blagoslov ljubezni
Quintus Horatius [ho'ra:tsiƱs] Flaccus - Horac (65–8 pr. n. št.): Carpe diem (23 pr. n. št.)
Ehnaton (?–1336/34 pr. n. št.): Himna sončnemu božanstvu (14. stoletje pr. n. št.)
Ep o Gilgamešu (2000–1600 pr. n. št.)
Sveto pismo: O izgubljenem sinu
Sveto pismo: Svatba v galilejski Kani
Sveto pismo: Psalm 130/129 (Iz globočine)
Sveto pismo: Visoka pesem
Sinuhejeva zgodba (21. stoletje pr. n. št.)
Tisoč in ena noč (8.–16./17. stoletje): Zgodba o grbcu
Dante Alighieri[ali'giƐ:ri](1265–1321): Božanska komedija (1307–1313)
Jaufré Rudel [ry'dl] (1113–1148): Pesem o daljni ljubezni
François Villon [vi'jÕ] (1431–1463): Balada o obešencih (1489)
Roman o Tristanu in Izoldi
Burka o jezičnem dohtarju
Brižinski spomeniki (972–1039)
Francesco Petrarca [pe'trarka](1304–1374): O blažen bodi čas pomladnih dni
Michelangelo Buonarroti [buonar'rƆ :ti](1475–1564): O noč, o mračni čas
Giovanni Boccaccio [bƆ 'katʃo](1313–1375): Novela o sokolu (Dekameron, 1348–1353)
Giovanni Boccaccio [bƆ 'katʃo](1313–1375): Andreuccio iz Perugie (Dekameron, 1348–1353)
Giovanni Boccaccio [bƆ 'katʃo](1313–1375): O bistroumni Filipi (Dekameron, 1348–1353)
Miguel de Cervantes [sƐr'vantƐs] Saavedra (1547–1616): Don Kihot (1605)
William Shakespeare ['ʃeıkspıǝ] (1564–1616): Hamlet (1602)
William Shakespeare ['ʃeıkspıǝ](1564–1616): Romeo in Julija (1597)
Madame de La Fayette [feı'Ɛt] (1634–1693): Kneginja Klevska (1678)
Jean Baptiste Racine [ra'sin] (1639–1699): Fedra (1677)
Jonathan Swift ['swıft] (1667–1745): Gulliverjeva potovanja (1726)
François-Marie Arouet - Voltaire [vƆ ltƐ:r](1694–1778): Kandid ali optimizem (1759)
Jean-Baptiste Poquelin - Molière [mƆ 'ljƐ:r] (1622–1673): Tartuffe (1664–1666)
Jean-Baptiste Poquelin - Molière [mƆ 'ljƐ:r](1622–1673): Ljudomrznik (1664)
Jean-Jacques Rousseau (1712–1778): Julija ali Nova Heloiza (1761)
Johann Wolfgang von Goethe (1749–1832): Trpljenje mladega Wertherja (1774)
George Noel Gordon Byron (1788–1824): Romanje grofiča Harolda (1812)
Aleksander Sergejevič Puškin (1799–1837): Jevgenij Onjegin (1832)
Johann Wolfgang von Goethe (1749–1832): Faust (1829)
Aleksander Sergejevič Puškin (1799–1837): Pesnik
Mihail Jurjevič Lermontov (1814–1841): Jadro (1832)
Giacomo Leopardi (1798–1837): Sam sebi
Heinrich Heine (1797–1856): Lorelei (1822)
Mihail Jurjevič Lermontov (1814–1841): Junak našega časa
Edgar Allan Poe (1809–1849): Maska rdeče smrti (1842)
Marie-Henri Beyle - Stendhal (1783–1842): Rdeče in črno (1830)
Honoré de Balzac (1799–1850): Oče Goriot (1835)
Gustave Flaubert (1821–1880): Gospa Bovary (1856)
Nikolaj Vasiljevič Gogolj (1809–1852): Mrtve duše (1842)
Lev Nikolajevič Tolstoj (1828–1910): Vojna in mir (1867)
Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821–1881): Zločin in kazen (1866)
Émile Zola (1840–1902): Beznica (1877)
Émile Zola (1840–1902): Germinal (1885)
Nikolaj Vasiljevič Gogolj (1809–1852): Plašč (1842)
Guy de Maupassant (1850–1893): Nakit (1884)
Nikolaj Vasiljevič Gogolj (1809–1852): Revizor (1836)
Henrik Ibsen (1828–1906): Strahovi (1881)
Johan August Strindberg (1849–1912): Gospodična Julija (1888)
Charles Pierre Baudelaire (1821–1867): Pesem o albatrosu (1857)
Charles Pierre Baudelaire (1821–1867): Sorodnosti (1857)
Charles Pierre Baudelaire (1821–1867): Tujec
Charles Pierre Baudelaire (1821–1867): Omamljajte se!
Paul Verlaine (1844–1896): Jesenska pesem
Arthur Rimbaud [rɛ̃'bo] (1854–1891): Pijani čoln (1871)
Stéphane Mallarmé (1842–1898): Nam bo nedolžni, živi in prekrasni dan
Oscar Wilde (1854–1900): Saloma (1893)
Anton Pavlovič Čehov (1860–1904): Češnjev vrt (1904)
Rainer Maria Rilke (1875–1926): Panter
Guillaume Apollinaire (1880–1918): Cona (1913)
Federico García Lorca (1898–1936): Vitezova pesem (1927)
Thomas Stearns Eliot (1888–1965): Pusta dežela (1922)
Boris Leonidovič Pasternak (1890–1960): Hamlet
Ezra Pound (1885–1972): Canto (1915–1962)
Rabindranath Tagore (1861–1941): Pesem zahvale
Marina Cvetajeva (1892–1941): Življenju
Marcel Proust (1871–1922): Combray
James Joyce (1882–1941): Ulikses (1922)
Virginia Woolf (1882–1941): Gospa Dalloway (1925)
Franz Kafka (1883–1924): Preobrazba (1915)
Thomas Mann (1875–1955): Smrt v Benetkah (1912)
Mikhail Bulgakov (1891–1940): Mojster in Margareta (1966)
Luigi Pirandello (1867–1936): Henrik IV. (1921)
Bertolt Brecht (1898–1956): Mati Korajža (1939)
Maria Wisława Anna Szymborska (1923–2012): Radost pisanja
Sylvia Plath (1932–1963): Črni vran v deževnem vremenu
Octavio Paz (1914–1998): Pred začetkom
Pablo Neruda (1904–1973): Nastanejo ljudje
Léopold Sédar Senghor (1906–2001): Črna žena
Jacques Prevert (1900–1977): Barbara (1946)
Ernest Hemingway (1899–1961): Komu zvoni (1940)
William Faulkner (1897–1962): Svetloba v avgustu (1932)
Jorge Luis Borges (1899–1986): Aleph (1945)
Gabriel García Márquez (1927–2014): Sto let samote (1967)
Toni Morrison (rojena Chloe Ardelia Wofford) (1931–): Ljubljena (1987)
Albert Camus (1913–1960): Tujec (1942)
John Robert Fowles (1926–2005): Ženska francoskega poročnika (1969)
Patrick Süskind (1949–): Parfum (1985)
Italo Calvino (1923–1985): Če neke zimske noči popotnik (1979)
Naguib Mahfouz (1911–2006): Pot med palačama
Jean-Paul Sartre (1905–1980): Zaprta vrata (1944)
Eugène Ionesco (1909–1994): Plešasta pevka (1950)
Samuel Beckett (1906–1989): Čakajoč Godota (1952)
Tennessee Williams (1911–1983): Tramvaj poželenje (1947)
Julian Patrick Barnes (1946–): Prerekanja

Literarni termini[uredi]

Poiesis je prvotno pomenil proizvajanje, izdelovanje ali ustvarjanje. Izraz so npr. uporabljali za gradnjo ladij ali hiš. Šele v času Platona so ga začeli omejevati na pesniško umetnost.

Techne je pomenil umetnost v smislu veščine, spretnosti, znanja in je veljal za katerokoli načrtno – umno dejavnost (pesništvo, slikarstvo, arhitektura …) in pa tudi vse obrtne dejavnosti, ki zahtevajo takšno veščino.

Ars ima podoben pomen kot techne. V srednjem veku je izraz označeval šolske predmete »septem artes liberales«. Komaj z renesanso je ta izraz začenjal označevati predvsem veščine likovnih umetnikov.

Poezija je bila v antiki povezana z glasbo in plesom. Rimljani so, po Platonu, poezijo razumeli samo še kot literarno umetnost. V renesansi, baroku in klasicizmu je izraz »poezija« prešel v splošno rabo in je označeval besedno ustvarjalnost v verzih, kar velja še danes; izraz pomeni literaturo napisano v verzih.

Umetnost je izraz, ki se je oblikoval zlasti v nemških deželah proti koncu 18. stoletja. Začenjal je združevati vase ne samo slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo, ampak tudi literaturo, glasbo in gledališče, kar pomeni, da je končno nastal enoten pojem za umetnost v današnjem pomenu besede.

V 18. stoletju sta se razmahnila pripovedništvo in dramatika v nevezani besedi, zato je nastala potreba po novem pojmu, ki bi obsegal tako verzne kot prozne oblike besedne umetnosti. Pojem literatura obstaja že od antike naprej, a je bil v svoji prvotni latinski obliki samo vzporednica grškemu pojmu gramatika – pomenil je veščino branja, pisanja in razlaganja napisanih besedil. Vse do 18. stoletja je označeval predvsem literarno razgledanost in poznavanje spisja. Ko so ga v 18. stoletju prenesli na same tekste, je označeval tudi besedila besedne umetnosti. Pogosto so izrazu literatura dodajali pridevnik lepa ali umetniška, da bi jo ločili od neumetniške (poučne, znanstvene, uporabne). Izraz literatura je v 19. in 20. stoletju v vseh evropskih in ameriških deželah prevladal kot najbolj splošna oznaka za besedno umetnost, razumljeno po merilih današnjega časa. V današnjem času se izraz uporablja tudi zunaj literarnega območja, pomeni vsakršno spisje kake stroke, na primer filozofska, medicinska, politična in druga literatura.

Klasika (lat. classis 'razred': prvorazreden ali prvovrsten) je med skrajnostma verizma in hermetizma tisti tip besedne umetnost, ki presega obojno enostranost, da bi ju spojili v enoto, ki je v sebi uravnotežena, čeprav ne brez živih notranjih napetosti in nasprotij. V klasiki se morajo uravnotežiti predvsem estetska, spoznavna in etična razsežnost temeljne literarnoumetniške strukture, kar pomeni, da so enako pomembne.

Ingardnova teorija
Literarno delo po Ingardnu v sebi nima samostojne biti, ki bi bila avtonomna in neodvisna, ampak je po svoji eksistenci heteronomno, tj. odvisno od drugih samostojnih biti. Takšne avtonomne oblike bivajočega so fizične, psihične in idealne stvari. Stol je npr. fizična stvar, oprta na avtonomno bit fizične stvarnosti. Naša psiha je prav tako samostojno bivajoča kot del splošne psihične biti. Idealni pojem je npr. število tri ali lik trikotnika, ki jim po Ingardnu avtonomna bit pripada v smislu nečesa idealnega, obstojnega zunaj časa in prostora, kar pomeni, da niso nič fizičnega ali psihičnega. Ingarden je v knjigi Literarna umetnina celoto literarnega dela razdelil na več plasti: -prva plast jezikovno-zvočnih tvorb -plast pomenskih enot -plast predstavljenih predmetnosti -plast shematiziranih aspektov Pomemben del celote so še t. i. metafizične kvalitete, ki pa niso plast zase. Po Ingardnu vse plasti obstajajo zgolj intencionalno.

Analogon Po Sartrovi teoriji umetniško delo obstaja šele z bralcem, gledalcem in poslušalcem. Iz umetnika izhaja samo analogon poznejšega umetniškega dela.

Citiranje tipa „MLA“[uredi]

Tekoče oštevilčene opombe so za glavnim besedilom. Vanje ne vključujemo bibliografskih navedb.

Citati v besedilu so označeni z narekovaji, izpusti iz njih in prilagoditve pa z oglatimi oklepaji. Daljši citati (več kot 5 vrst) so izločeni v samostojne odstavke. Vir citata je označen v oklepaju na koncu citata. Kadar avtorja citata navedemo v sobesedilu, v oklepaju na koncu citata zapišemo samo strani: (42–48). Kadar je avtor citata imenovan v oklepaju, med avtorjem in stranjo ni ločila: (Pirjevec 42–48). Več enot istega avtorja označimo s skrajšanim naslovom v oklepaju: (Pirjevec, Strukturalna 42–48).

V bibliografiji na koncu članka so podatki izpisani po standardih MLA:

  • za samostojne knjižne izdaje (monografije, zbornike):

    Pirjevec, Dušan. Strukturalna poetika. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1981. (Literarni leksikon 12).

  • za članke v periodičnih publikacijah (torej: »letnik.številka (leto): strani.«):

    Kos, Janko. »Novi pogledi na tipologijo pripovedovalca.« Primerjalna književnost 21.1 (1998): 1–20.

  • za prispevke v zbornikih:

    Novak, Boris A. »Odmevi trubadurskega kulta ljubezni pri Prešernu.« France Prešeren – kultura – Evropa. Ur. Jože Faganel in Darko Dolinar. Ljubljana: Založba ZRC, 2002. 15–47.

  • za spletne vire (datum ogleda strani je nujen, razen v primeru, da namesto URL - tj. enoličnega krajevnika vira - uporabimo DOI [1] ali URN [2]):

    Škulj, Jola & Vaupotič, Aleš. »Spletišče Evropske mreže za primerjalno literarno vedo (REELC/ENCLS) kot raziskovalna platforma literarnih ved.« Vloge središča - konvergenca regij in kultur: Slovenski slavistični kongres 2010. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije, 2010. 470-3. Print. 9. februar 2011 <http://black2.fri.uni-lj.si/humbug/files/papers/Skulj%20in%20Vauptic%20REELC%20kot%20raziskovalna%20platforma.doc>.


← Nazaj na Slovensko vikiverzo

  1. ^ http://en.wikipedia.org/wiki/Digital_object_identifier, http://www.doi.org (21. 2. 2012)
  2. ^ Kragelj, Matjaž, Krstulović, Zoran, Musek, Tine. »URN - preprosto uporaben.« Knjižničarske novice 19.6-7 (2009). URN:NBN:SI:DOC-SIW8U1SR pri http://www.dlib.si