Indijska književnost

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Indijska književnost starega in srednjega veka obsega ogromno del, napisanih v verzih ali prozi in z zelo raznovrstno tematiko: religiozno, mitološko, teološko, moralistično, filozofsko, znanstveno, didaktično, poetično, zabavno ipd. (Kos 33)

Na to književnost so vplivali religiozni, teološki in moralno-filozofski sistemi stare Indije (vedska religija, brahmanizem, budizem, džainizem, hinduizem), njen razvoj pa delimo na dve obdobji (33):

    • obdobje Ved in z njimi povezane brahmanistične religiozne književnosti (od srede 2. tisočletja do leta 200 pr. Kr.) in
    • klasično obdobje (po letu 200 pr. Kr. do 1200 po Kr.).

Predvsem v klasičnem obdobju je književnost razvila skoraj vse glavne literarne zvrste ali zvrsti: lirske, epske in dramske, pripovedništvo v verzih in prozi; glavni jezik je sanskrt (33).

Časovnica indijske književnosti.

Himne

Najstarejša oblika indijske poezije so religiozne himne ohranjene v Vedah, kar je skupno ime za obsežnp versko književnost vedske religije, brahmanizma in naslednjih stopenj staroindijskega verstva, veljajo za sveto, od bogov razodeto spisje in sestavljajo štiri zbirke: Rigveda, Samaveda, Jadžurveda in Atharvaveda (34—35).

Najpomembnejši del Ved je zbirka Rigveda, ki je tudi najstarejši in obsega vedske himne različnih avtorjev, izmed katerih je najznamenitejša Himna o stvarjenju sveta (35).

Epika

Začetki epike segajo že v vedsko obdobje, ko je najbrž nastala osnova obeh religiozno nacionalnih epov, Mahabharate in Ramajane, dokončno obliko pa sta dobila v klasičnem obdobju; posebna zvrst so bile pesnitve z mitološko, teološko in didaktično vsebino, t.i. purane (34). Klasično obdobje je obsegalo razvoj umetne dvorske epike, ki je za snov jemala stare mitološke motive, posamezne detajle pa je izdelala v dekorativnem slogu (34).

Pomen osrednjih epov, Mahabharate in Ramajane, ni samo literaren, ampak tudi religiozen, moralen in ideološki (35).

Najobsežnejši svetovni ep Mahabharata je nastajal od leta 500 pr. Kr. do okoli leta 400 po Kr. in obsega 100.000 dvojnih verzov (šlok), ki štejejo v dveh vrsticah dvaintrideset zlogov; osnova dela je zgodovinska, gre za boje različnih indijskih plemen in njihovih vladarskih hiš, prepletajo se tudi mitični, pravljični in novelski motivi (35—36).

Krajša in enotnejša od Mahabharate je Ramajana, ki opeva zgodbo o severnoindijskem kraljevskem junaku Ra mi in njegovi ženi Siti, ki jo ugrabi kralj demonov Ravana (36).

Dramatika

Indijska dramatika se je najverjetneje razvila iz obredov, petja in plesov v templjih, njihova snov je vzeta iz mitologije in epike, iz dvorskega in izjemoma tudi meščanskega okolja (34). Dela so sestavljena iz prologa in več dejanj, tragičnega razpleta ne poznajo, prozni dialog se menjuje z lirskimi verznimi vložki (34).

Najpomembnejši avtor je Kalidasa, ki je najbrž živel v prvi polovici 5. stoletja, s tremi dramskimi deli: Malaviko in Agnimitro, Urvaši in Šakuntalo; slednja je najbolj znana, njena snov je pravljično-novelska, motiv zveste žene je združen s pravljično snovjo čudežnega prstana (37).

Drugi dramski avtorji so še Bhasa, Šudraka (Glinasti voziček) in Bhavabhuti (Malati in Madhava, ki je zadnji veliki indijski dramtik (37).

Lirika

Posvetna lirika, katere glavna tema sta ljubezen in narava, se je razmahnila v klasičnem obdobju in obsega tudi pomembno didaktično moralistično vejo; osnova teh besedil je kitica (34).

Osrednja teksta indijske klasične lirike sta pesnitvi Kalidase, Meghaduta (Oblak glasnik) in Ritusamhara (Krog letnih časov); Meghaduta je sestavljena v obliki poslanice, ki jo ljubimec plemiškega rodu pošilja zapuščeni ženi na sever, od koder je bil pregnan, Ritusamhara pa opeva šest indijskih letnih časov in njihove ljubezenske čare (37).

Ostali avtorji indijske lirike so še Amaru (Amarušataka), Bhartrihari (Šatakas) in Džajadeva (37—38).

Pripovedništvo

Pripovedništvo v tej književnosti ni razvilo daljših pripovednih oblik, ampak je vsebovalo krajše forme (bajke, pripovedke, pravljice, basni) ter jih povezovalo v ciklične pripovedi; tako pripovedništvo je vplivalo na vso prednjeazijsko, zlasti perzijsko in arabsko (34).

Indijsko pripovedništvo sega v leto 300 pr. Kr., ko je nastala zbirka indijskih zgodb Džatake, v kateri so zbrane budistične legende in basni, povezane v celoto z didaktičnim pomenom (38). Druge ciklično oblikovane zbirke indijskih basni, bajk, pravljic, pripovedk in novel so nastajale na podobni osnovi; najbolj znana je Pančatantra, sestavljena iz petih knjig, od katerih vsaka vsebuje po eno okvirno pripoved in številne vložene zgodbe (38).

Enotnejša ciklična pripoved je knjiga Zgodbe desetih princev, ki se vsaj deloma približuje oblili enotnega romana; spominja na ciklično zbirko zgodb z okvirno zgodbo,a je med obojim tesna povezava — v okvirni zgodbi se kraljevič, ki mora s svojo družino v izgnanstvo, s tovariši poda v pustolovščine, ko pa se vrnejo, vsak od njih pripoveduje svojo zgodbo, ki so ljubezenske (38).

Literatura

Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.