In sonce je obstalo

Iz Wikiverza
Skoči na: navigacija, iskanje

Bevkov [1] roman In sonce je obstalo (Pomurska založba, 1963) obsega 56.980 besed (185 strani) in 50 poglavij.

Zgodba[uredi]

Dora Humar je učiteljica, ki goji čustva do Vinka Logarja in živi skupaj s svojim bratom Ivanom in njegovo ženo Zofijo. Zakonca v zakonu nista več srečna, saj se Zofija rada spogleduje z drugimi moškimi, še posebej pa ji je všeč dijak Peršič. Nekega dne po predavanju dijaka Peršiča, knjižnico, kjer je bilo predavanje, skupaj zapustijo Dora, Vinko, Zofija in Peršič. Tisti večer se poljubita tako Dora in Vinko, kot tudi Zofija in Peršič. Zofijin mož globoko v sebi ve, da ga žena vara, zato se odloči, da bosta poletje preživela v hribih, kjer se je rodil. Tam se zopet zbližata. Čez čas se jima pridruži Dora, z njo pa pride tudi Vinko, ki ostane samo tri dni. Ko se Dora vrne v mesto, se že začenja vojna. Logarja zaprejo, Peršič pa je poklican v vojsko. Želi se posloviti od Zofije, a je ta še v hribih. Kljub temu ima srečo, saj se ravno na dan njegovega odhoda Ivan in Zofija vrneta v mesto. Srečajo se na postaji, kjer se Zofija in Peršič poslovita. Dora se čez čas vrne v hribe. Kar nekaj mesecev mine, preden zopet sreča Logarja. Slednji se pride k njej poslovit, ker tudi sam odhaja v vojsko. Čez čas mora tudi Ivan zapustiti svojo ženo in oditi branit svojo domovino. Da Zofija ne bi bila sama, k njej pride Dora. Vojna traja več let, a Dora in Vinko nikoli ne pozabita drug na drugega; ves čas si pišeta pisma in se spodbujata. Peršič pa si med vojno najde ženo, Marusjo, katero bi sicer moral ubiti, ker je bila vohunka, vendar tega ne stori, saj se mu zasmili. Zofija medtem umre za neko boleznijo. Ko je vojne konec, se Logar vrne domov k Dori, s katero se odpravita proti Gorici [2], saj se želi Logar bojevati še za Koroško. [3]

Kritike, polemike, literarna zgodovina[uredi]

»Roman, ki je bliže povesti, se odvija med prvo svetovno vojno deloma na Goriškem, deloma na bojiščih in drugod, kamor je vojna vihra raztepla goriške vojake in begujice. Štiri leta traja to romanje, trpljenje in hrepenenje po domu, vrsta ljudi je prizadeta in njihove usode se prepletajo, tečejo vzporedno, se začenjajo in končujejo in vse skupaj sestavlja zgodbo. Ta je precej razgibana, saj je znano, da je Bevk dober fabulist, pogosto pa mu manjka polnokrvnih ljudi in umetniške sile. Tudi v tem delu vse osebe niso dovolj izdelane in ne zažive na papirju, še več, ne prepričujejo. Dogajanje je preveč premočrtno, nekateri prizori sploh ne spadajo sem, ker niso bistveno povezani s celotno zgodbo. V delu Bevk ne dosega svojega viška.« (Meddobje = Entresiglo (1966), letnik 6, številka 1/3)

Leta 1931 je roman prvič izšel v Ljubljanskem zvonu. Takrat se je sonce zapisovalo solnce. V romanu, ki je bil objavljen leta 1963 so poglavja označena od ena do petdeset. Roman, ki je izšel v Ljubljanskem zvonu, pa ima več poglavij; oštevilčenih je 51, zadnji dve poglavji pa sta označeni kot predzadnje in zadnje. Vsebina romanov se ne spreminja, medtem ko besedilo ni popolnoma isto. Roman iz leta 1931 je napisan v nekoliko bolj arhaičnem jeziku. Mimi Malenšek je leta 1976 pri Mladinski knjigi v Ljubljani izdala skoraj istoimenski vojni roman Sonce je obstalo. Za trilogijo je prejela Župančičevo nagrado.

»V njem sem zajela širše, kot je bilo tedaj pisateljem ‘zapovedano’, saj smo vsi vedeli, da se na našem koščku zemlje ni dogajalo le eno.« (Družina, letnik 2009, številka 7)

Literatura[uredi]

  • Meddobje = Entresiglo VI/1-3(1966), 195. [4]
  • France Bevk: In sonce je obstalo: Roman. Murska Sobota: Pomurska založba, 1963.
  • Ksenja Hočevar: Pisateljica s 33 knjigami. Družina 7 (2009). [5]