Ihan, Alojz: Tomaž Šalamun, (1994)

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

M. Fabčič, TOMAŽ ŠALAMUN, BELA ITAKA[uredi]

Mirko Fabčič

Poezija Tomaža Šalamuna* pomeni po vsesplošnem prepričanju daljnosežen premik iz starega v novo, je dokončen obračun s tradicijo, »je doslej najbolj daljnosežna možnost aliena- * Tomaž Šalamun, Bela Itaka, DZS, Ljubljana 1972, opremil A. Šalamun. tivne lirike (Paternu), ... njegovo bistvo je volja do popolne . . . otroške svobode . ..« (J. Kos). Šalamun ima v slovenski literarni zgodovini že čisto določeno mesto, v Slovenski književnosti 1945—65 na straneh 213—220, v Zgodovini slovenskega slovstva 8 pa na straneh 298—303. V slovenski kulturni prostor je stopil s parodiranjem slovenske literarne tradicije, njegova zbirka Poker, ki jo je izdal v samozaložbi 1966, pa je sprožila celo vrsto polemičnih razprav. Šest let po izidu Pokra pa njegova poezija sploh ni več problematična, kar potrjuje tudi Prešernova nagrada za leto 1972, ta tradicionalna potrditev kvalitet določenega dela. Kaj se je torej zgodilo s Šalamunovo liriko v teh šestih letih od prve zbirke, ki je izšla v samozaložbi, do Bele Itake, ki jo je izdala ugledna Državna založba Slovenije? Se je tako bistveno spremenila, je dobila nove izrazne dimenzije, je postala manj ostra, manj polemična, manj angažirana, bolj mila, bolj smiselna? Kdor bo prebral Belo Itako in jo primerjal z drugim Šalamunovim pesniškim delom, s Pokrom (1966), Namenom pelerine (1968), Romanjem za Maruško, s pesmimi v Katalogu 2, Problemih in še kje drugje, verjetno ne bo opazil tiste bistvene razlike, ki bi opravičevala ta nenavadni obrat v sprejemanju Šalamunove lirike. Saj najdemo v novi zbirki tipične alienativne pesmi, ki so znane pri Šalamunu že prej, npr.: dušo sem zakopal v pesek, da se odleži da se skrije in oblepi, da bo zavarovana da bo satan ko bo ugriznil vanjo zdrsel z zobmi (str. 33) pa tudi popartističnih pesmi kot npr. v Namenu pelerine je nekaj v zbirki: dušan jovanovič gleda na uro. od ušesnih mešic do zapestij ima kocko z dvanajstimi enakimi robovi, kadar požira mu drsijo oči od strehe do gradu in 514 od gradu do drevoreda pred gradom ... (str. 10) V Beli Itaki najdemo tudi pesmi, ki so, kot pravijo kritiki, znamenje reifi-kacije sveta, npr.: rumene vode ključ in rak ovni igle kompaktne smreke kozmogonije (str. 32) V zbirki ne manjka tudi tipičnega Šala-munovskega eksperimentiranja z izraznimi možnostmi jezika, tako opuščanje ali nedosledno rabo ločil, ki povzroča možnost večpomenskega razumevanja določene pomenske sintagme (... kam gre plankton ta čas ... str. 29) nepravilna sintaksa, uporaba različnih jezikovnih plasti, slengov, dialektizmov, iskanje in konfrontiranje samo zvočnih in ritmično podobnih besed ne glede na pomensko povezanost, vpletanje angleških, francoskih, italijanskih izrazov ali celih stavkov. V Beli Itaki so navzoče skoraj vse izrazne pa tudi idejne značilnosti, ki so bile tipične že v dosedanji Šalamunovi poeziji. Vendarle pa je v zbirki neka nova miselna razsežnost, ki je do zdaj pri Šalamunu ni bilo opaziti. In ni naključno, da stopi v ospredje šele v zadnji tretjini zbirke, ko se začne nenadoma zelo pogosto pojavljati epiteton »belo«, ki je prisoten že v samem naslovu (belih ovac, bela itaka, bel pas, bela zarja, bele ploskve klanja, beli kamni, beli pašniki). Ta nova razsežnost je nekoliko sramežljiva in prikrita želja po vrnitvi nazaj, v čas, preden je pesnik izrekel svoj temeljni stavek: Utrudil sem se podobe svojega plemena / in se izselil. .., to je nostalgija, domotožje po beli Itaki, po izgubljeni domovini, po toplem domu. Pesnik je kot Odisej: ... brez jezika si, brez počivališča brez strmin, odkrušenih plazov jeklene vreče zvarjene v puh lučk nimajo sidrišč, ... (str. 57) Mirko Fabčič in želi si le: ... da bom še videl bambus, rodno njivo žvečenje srn, belo itako (str. 48) Zdi se, da poskuša pesnik prav mukoma vzpostaviti vse tiste vrednote, ki jih je nekoč z ostro, sarkastično kretnjo zavrgel. Zdi se, da mu gola eksistenca v svetu brez človeka vendarle ni dovolj in hoče znova dobiti vsa.

Analiza članka[uredi]

Vir in literatura[uredi]