Identitetno mišljenje

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Začel bi s pojmom identitetno mišljenje, ki sem ga, kot potrdi brskanje po Googlu, lahko prevzel samo od Tarasa Kermaunerja, s katerim sva si o teh rečeh dopisovala. Pojem ima pri njem negativno konotacijo, ker stoji v opoziciji z nečem neprimerno bolj civilizacijsko pomembnim, to je do odprtosti za tuje in drugačno. Večina nacionalne humanistike se utemeljuje v iskanju identitete (istovetnosti), v tem je utemeljena tudi kompletna pedagogika, estrada, šport, politika, zavzemanje za drugo je slej ko prej manjšinsko, čeprav gre za star koncept, spomnimo se samo na Kristusa, ki je učil ljubezni do sovražnika, Prešerna, ki je svojemu Črtomiru dovolil sprejeti sovražno vero, pa tudi sam se je z zgledovanjem pri tujih pesniških vzorcih in njihovim prevzemanjem ravnal enako. V zgodovinsko kritičnih trenutkih se je ljudstvo na južni strani Alp znalo odpirati navzven in je (tudi zato) zato preživelo.

Kako problematično je zaupanje v »svoje«, naj pokaže zabavna anekdota izpred dni, ki sem jo opisal na Slovlitu. Ob Prešernovem prazniku 8. februarju vsako leto poraste promet na Prešernovem geslu na Wikipediji, kar lahko spremljamo v obliki grafikona. To obdobje je tudi najbolj vabljivo za spletne vandale, ki radi pobrišejo cel članek ali kakšen odstavek in ga nadomestijo z napisom FUK ali čim podobnim. To se je zgodilo tudi letos. V zgodovini gesla so zabeležene vse spremembe in tam preberemo, da je še isto minuto nekdo, ki se je podpisal kot Shanmugamp7, vrnil članek nazaj v staro redakcijo. Zlikovec je naslednjo minuto poskusil še enkrat, ponovno brez uspeha, ker je Shanmugamp7 spet takoj razveljavil vandalsko redakcijo. Potem je neprijavljeni barabin odnehal, očitno misleč, da je na drugi strani stroj, ki avtomatsko odpravlja take posege. Pa ni bil stroj, ker imajo ti v imenu prepoznavno končnico Bot (< robot). Slovenskih administratorjev je 30 in poznam njihove vzdevke, ker se na Wikipediji pogosteje pojavljajo, s Shanmugampom7 sem se pa srečal prvič. Kliknil sem na zgodovino njegovih prispevkov na slovenski Wikipediji in videl, da sistematično odpravlja vandalizem, začudil pa sem se, ker je na uporabniški strani pisalo, da ta uporabnik govori tamilsko in angleško, slovenščine pa ne.[1] V njegovem profilu v tamilščini je bila tudi slika: črn in zelo suh fant.[2] Ena od slovlitovk je podvomila v njegovo identiteto, gotovo gre za kakšnega Slovenca, ki se samo izdaja za Tamilca, saj kako pa bi vedel, kaj je vandalizem, če ne zna slovensko, pa tudi Googlov prevajalnik mu pri spakedranščini, ki jo vandali pišejo, ne more kaj dosti pomagati. Pisal sem mu in izkazalo se je, da je res Tamilec, ki že dve leti odpravlja vandalizem na malih Wikipedijah. Za slovensko je zatrdil, da je zelo dojemljiva za vandalizem.

Dogodek sem izrabil za poglavje v Novi pisariji, kjer trdim, da slovensko kulturo najbolj ogrožajo prav Slovenci sami in da jo pred nami samimi uspešno rešujejo Tamilci. Narobe svet, kajne. Posebej zato, ker to izreka nekdo, ki se je za študij slovenščine odločil zaradi potrjevanja te identitete. Literarni zgodovinarji učimo, da sta se umetniška literatura in literarna stroka zrasli v prvi vrsti iz potreb nacionalne emancipacije, samospoznavanja in samopotrjevanja. Mi smo tisti, ki dokumentiramo velik pomen identitetnega mišljenja za obstanek slovenstva. Danes izhajajo interpretacije iz drugačnega razumevanja literarne fikcije: ta naj bi bila nekakšen laboratorij oziroma poligon, kjer se bolj sproščeno kot kje drugje (sproščeno zato, ker bralca zaradi fikcijskega značaja neposredno ne zavezuje za akcijo) iščejo alternativne rešitve človeškim problemom. Od zapredenosti vase k odprtosti za drugo.

Izkušnji s Tamilcem, ki rešuje slovensko kulturo pred avtohtonim govedom, dopolnjujem s še starejšim spominom na to, kdo je zaslužen za glavne kulturne pridobitve: protestantizem in prva slovenska knjiga sta prišla iz Nemčije, prevoda biblije današnjega časa, tj. operacijskega sistema okna ni financirala slovenska država, ampak ga je opravila zločesta korporacija Microsoft na lastno pobudo, prvi spletno dostopni slovarji in zemljevidi Slovenije so tudi prišli k nam od tujcev, domače inštitucije, ustanovljene s plemenitim poslanstvom obrambe nacionalnega interesa in vzdrževanje nacionalne identitete so iste reči davkoplačevalcem drago prodajale, dokler to le ni postalo preveč nespodobno. In tudi prostor za svoje pisanje in slike mi dajejo zastonj zunaj, medtem ko na domači inštituciji stokajo, da imajo z mojo digitalno robo same stroške in težave.

Naj sklenem po točkah.

  1. Prizadevanje za identiteto, tj. skladnost s samim sabo, je atavistično početje. Samega sebe iščejo pubertetniki, znak odraslosti in zrelosti pa je, ko se človek neha ukvarjati sam s sabo, ampak svoje življenje posveti drugemu, se odpre za drugo.
  2. Identitetno mišljenje in delovanje je škodljivo tudi za družbo, ker jo zapira vase in jo dela samozadostno, nefleksibilno in ranljivo ob civilizacijskih spremembah, ki jim je izpostavljena.
  3. Z virtualizacijo našega življenja (saj vedno večji del populacije vedno večji kos dneva preživi v računalniku) se brišejo razlike med domačini in priseljenci, med prebivalci centra in obrobja in se s tem ukinja potreba po takem vzpostavljanju identitete, ki potrebuje zunanjega sovražnika, tujca.
  4. Apeliram za odpoved identitetnemu rezoniranju in čustvovanju, ki sta večinoma samo alibi za okoriščanje iznajdljivcev na račun naivnih vernikov v nacionalno identiteto in ker sta v današnjem času (ne govorim za preteklost!) presežena, odveč in kontraproduktivna.

Prispevek za večerni pogovor TI SI z dr. Miranom Hladnikom, dr. Ireno Novak Popov in Goranom Vojnovićem, moderira dr. Vesna Mikolič, Koper petek 14. februarja 2014 ob 18. uri v konferenčni dvorani Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper, Čevljarska ulica 22, Koper.[3]

--Hladnikm (pogovor) 06:04, 3. marec 2014 (CET)