Hans Christian Andersen: Grdi raček

O avtorju

Hans Christian Andersen je bil danski pesnik in pisatelj. Rodil se je 2. aprila 1805 v mestu Odense, umrl pa je star 70 let, 4. avgusta 1875 v Koebenhavnu.

Za svetovno literaturo je Andersen pomemben predvsem kot pisec pravljic. Na njegovo odločitev za to literarno zvrst in na njegov uspeh vpliva več dejavnikov. Najvažnejši je čas, v katerem se je Andersen razvijal - čas evropske romantike. Romantika je upor in izbruh vsega v klasicističnem umetniškem svetu zatiranega, zlasti čustvenosti in fantazije. Poseben vpliv je imela nemška romantika, ki je bila Andersenu kot Dancu najbližja in po jeziku najlažje dostopna. Prvi njegov literarni vzornik je bil po njegovem pričevanju E. T. A. Hoffmann. Podoben vpliv nanj so imeli še nekateri drugi nemški romantiki, kot sta npr. Jakob in Wilhelm Grimm.

Andersen je bil kot deček in mož ne le posebnež in čudak, marveč tudi izrazit nevrotik. Takšni naravi je sorazmerno težko obvladati obsežne kompozicije, bližja jim je lirika in krajši sestavki, med katere spada tudi pravljica.

Leta 1835 je izdal prvi zvezek pravljic, ki naj ne bi vzbudile posebnega zanimanja. Vendar je pri pisnaju pralvjic vseeno vztrajal. Že v naslednjem letu je izšel drugi zvezek in kmalu zatem tretji. Zanimanje zanje je naraščalo. Pisal jih je do konca življenja, najplodnejša leta zanje pa so bila 1843-1848, 1852-1853, 1857-1872.

Slovenci smo bili nanje opozorjeni že v letih 1858-59, ko sta Fran Erjavec in Fran Levstik v Slovenskem glasniku objavila prevode treh njegovih pravljic.

Andersen je napisal skoraj 160 pravljic, večina je izvirnih.

Njegov rojstni dan, 2. april, je mednarodni dan mladinske knjige.

Nekaj bolj znanih del

• Vžigalnik
• Deklica z vžigalicami
• Divji labodi
• Grdi raček
• Metulj
• Marjetica
• Snežna kraljica
• Palčica
• Stanovitni kositrni vojak
• Kraljična na zrnu graha
• Svinjski pastir
• Cesarjeva nova oblačila
• Slavec
• Mala morska deklica
• Rdeči čeveljci

Analiza Grdega račka

Pravljica o Grdem račku je zgodba o ptiču, ki ga ne cenijo, dokler je mladič, vendar nazadnje dokaže, da je vreden več kakor tisti, ki so se mu posmehovali in se iz njega norčevali. Otrokova priložnost za uspeh v življenju ni v tem, da bi odrastel v bitje drugačne narave, kakor je raček zrastel v laboda, temveč v tem, da si pridobi boljše lastnosti in je boljši, kot pričakujejo drugi, čeprav ima isto naravo kot njegovi starši ter bratci in sestrice. (Bettelheim 1999: 151).

• Dogajalni prostor: na deželi (stara kmetija, njive, travniki, gozdovi, jezera, močvirje, račji dvor)
• Dogajalni čas: poletje, jesen, zima, pomlad
• Glavni literarni lik: Grdi raček
• Stranski literarni liki: mati raca, stara raca, rački in račke, mačka, kokoši, petelin ter ostale živali iz račjaka, deklica, ptički, divje race, ženska, maček in kokoš, labodi, dva divja racmana, lovci, psi, kmet, otroci

Analiza citatov

• “A le poglej onele, ali niso to najlepši mladiči, ki si jih kdaj videla? Vsi so podobni svojemu očetu. Malopridnež me ne pride obiskat.” (Andersen 1975: 71)

Iz citata je razvidno, da je oče odsoten. Hkrati očeta opisuje kot lepega (najlepši mladiči), po drugi strani pa ga označi za malopridneža.

• “Daj, da pogledam jajce, ki se noče razpočiti, je dejala stara raca. Verjemi, da je purje. Mene so tudi enkrat imeli takole za norca in sem imela nemalo skrbi in preglavic z mladičem, ker se je bal vode. … Seveda purje je! Pusti ga tam, kjer je in uči rajši svoje otročiče plavati." (Andersen 1975: 71)

Stara raca jajce že na videz označi kot purje. Samo zaradi drugačnosti jajca, nagovarja mati raco, naj ga pusti pri miru.

• “Malce bom še na njem posedela, je odvrnila raca. Če sem že tako dolgo sedela, sedim lahko še nekaj dni.” (Andersen 1975: 71)

Mati raca ne preneha skrbeti za na videz drugačno jajce, kljub prigovarjanju stare race, naj ga pusti.

• “Glej, kako lepo dela z nogami, kako ravno se drži, moj otrok je. Pa saj je navsezadnje prav lep, če ga le dobro pogledaš." (Andersen 1975: 71)

Mati raca je edina, ki je Grdega račka skušala sprejeti takšnega, kakršen je bil. V njem je iskala pozitivne lastnosti.

• “… in sklonite vrat pred staro raco tam. Od vseh je tu ona najimenitnejša. Španske krvi je, zato je tako debela in, vidite, okoli noge ima rdečo krpico. To je nekaj nenavadno lepega in najvišje odlikovanje …” (Andersen 1975: 72)

Mati raca račke uči ponižnosti pred staro raco. Poudarjena je le njena zunanjost, s kakšno krvjo se je rodila, ne pa njene notranje odlike.

• "Zdaj bomo dobile še privesek! Fej! Kakšen je tistile tam! Tega ne bomo gledale med seboj! In brž je ena raca stekla tja in grdega račka kavsnila v tilnik." (Andersen 1975: 72)

Druge race pokažejo izrazito nesprejemanje drugačnosti le na podlagi zunanjosti.

• Mati raca Grdega račka brani (“Pusti ga!” je dejala mati. “Saj noče nikomur nič žalega.”). Je edina, ki se ni ustavila pri zunanjosti, ampak je pogledala dlje - v notranjost (“Lep res ni, a je dobrega srca in plava tako krasno kot vsak drug. Da reči smem, še bolje.”). Vendar si po eni strani kljub vsemu želi, da bi se spremenil. Išče izgovore za to, kakšen je. (“Mislim, da se bo lepo razvil in sčasoma postal malo manjši. Predolgo je ležal v jajcu in zato ni dobil prave postave.”) (Andersen 1975: 72)

• “Da, toda on je prevelik in nenavaden”, je odvrnila ujedljiva raca. “In zato ga je treba suvati.” (Andersen 1975: 72)

Citat nakazuje, da je zunanjost merilo, da nekoga ne sprejmemo in z njim grdo ravnamo, ne da bi nam storil kaj žalega.

• “Lepe otroke imate”, je dejala stara raca s krpico okoli noge. “Vsi so lepi, razen enega. Ta se ni posrečil. Rada bi videla, da ga predelate.” (Andersen 1975: 72)

Stara raca bi ga sprejela pod pogojem, da bi Grdi raček spremenil svojo zunanjo podobo. Beseda "predelati" lahko nakazuje uboj.

• “Sicer pa je racman”, je dejala. “In zato ni, da bi si kaj dosti belili glave.” (Andersen 1975: 72)

Citat nakazuje na to, da moramo ženske biti lepe, za moške pa torej zunanjost ni tako pomembna. Lahko pa to razumemo tudi v smislu, da mu tudi lepota ne bi pomagala, ker je moški.

• "Toda ubogega račka, ki je zadnji zlezel iz jajca in bil videti tako grd, so grizli, ga suvali in imeli za norca. “Prevelik je”, so vsi dejali in petelin, ki je prišel z ostrogami na svet in zato mislil, da je cesar, se je napihnil kakor ladja z razvitim jadri in šel naravnost nadenj." (Andersen 1975: 72-73)

V citatu zasledimo izživljanje močnejšega nad šibkejšim, sodbo samo na podlagi zunanjosti.

• "Ubogega račka so vsi preganjali, celo njegove sestrice so bile hude nanj in so zmerom pravile: “Ko bi te le hotela mačka ujeti, grdoba!” (Andersen 1975: 73)

Pri tem citatu si zastavimo vprašanje, zakaj so bile sestrice hude na Grdega račka? Ker ni izgledal enako kot one? Le zaradi njegove zunanjosti mu želijo celo smrt.

• "A mati je dejala: “Ko bi bil vsak kje daleč!” In race so ga grizle, kokoši so ga kavsale, deklica pa, ki je krmila perutnino, ga je brcnila." (Andersen 1975: 73)

Citat prikazuje nasilje. Vse lit. osebe, ki se fizično spravljajo nad račka so ženskega spola (race, kokoši, deklica). Tudi pri materi raci zdaj opazimo vdanost v usodo.

• “Nenavadno grd si!” so dejale divje race, “a to nam je lahko vseeno, le da se ne priženiš v našo družino.” (Andersen 1975: 73)

Dokler nimamo stika s sebi drugačnimi, drugačnost še toleriramo.

• "Tako grd si, da si se nama prikupil. Ali hočeš z nama in postati ptica selivka? Tukaj blizu v sosednjem močvirju je nekaj sladkih, ljubkih divjih gosi, same gospodične, ki znajo vse reči ‘gag’! Tam lahko poskusiš srečo, tako grd, kakor pač si." (Andersen 1975: 74)

Dva divja racmana takole ogovorita Grdega račka. Zopet je povdarjen njegov zunanji videz. Racmanoma se je morda prikupil, ker je bil grši od njiju in bi tako onadva izpadla boljša. Andersen jih v tekstu označi kot objestna racmana, ki sta nedolgo nazaj zlezla iz jajca.

• "Obrnil je glavo, da bi jo skril pod perut, a v tistem trenutku je stal tik pred njim strašno velik pes. Jezik mu je visel ven in oči so se mu grozno svetile, iztegnil je smrček naravnost proti račku, mu pokazal ostre zobe in top top. Stekel je stran, ne da bi ga zgrabil." "O, bog bodi zahvaljen!" je vzkliknil raček. "Tako grd sem, da me niti pes noče ugrizniti!" (Andersen 1975: 74)

Grdega račka v tem primeru njegov videz reši, nevarnost, ki mu preži v hipu izgine.

• "Maček, ki ga je klicala sinko. Kokoš, ki nese debela jajca in žena jo je ljubila kakor lastnega otroka." (Andersen 1975: 74)

Grdi raček prispe v hišo neke žene, ki ima mačka, katerega kliče sinko in kokoš, ki jo ima rada kot otroka. Žena morda ne more meti otrok in zato sta njena otroka postala kar živali.

• "Tedaj tudi ne smeš imeti nobenega mnenja, kadar govore pametni ljudje.” - Maček (Andersen 1975: 75)

Maček sam sebe šteje za človeka. Ima se za tako imenitnega, pametnega in pomembnega. Račka zaničuje, ker se ne zna prikloniti do kolen, brundati in sipati isker.

• "Plaval je po vodi, se potapljal, toda vse živali so se ga ogibale zaradi njegove grdote." (Andersen 1975: 76)

Misel zopet napeljuje na račkovo grdoto in ocenjevanje na podlagi videza. Če pa pogledamo iz druge strani, je bil grdi raček ves čas labod. To, da ostale živali tega niso videle nakazuje na njihovo neumnost in nerazgledanost, konec koncev so vsi labodi kot mladiči sivi.

• "Niti na misel mu ni prišlo, da bi si tako krasoto zaželel. Vesel bi že bil, če bi ga hotele prenašati race med seboj – uboga grda živalca!" (Andersen 1975: 78)

Raček ob pogledu na labode meni, da ni vreden lepote. Želi si le tega, da bi bil lep, na ostale vrline niti ne pomisli, ne želi si da bi najbolje plaval, najhitreje letel ali bil morda najpemetnejši. Vso srečo vidi v lepoti.

• "Ubile me bodo, ker se jim upram približati jaz, ki sem tako grd. Bolje, kakor da me race ščipljejo in kokoši kavsajo, kakor da me deklica, ki krmi kokoši, brca, in da pozimi prenašam pomanjkanje.” (Andersen 1975: 79)

Raček si ne želi več živeti, vda se v usodo. Ne želi si biti več zaničevan zaradi svoje lepote, raje vidi, da ga pokonča nekdo lep, kot živali iz dvorišča.

• "Pred seboj je videla svojo podobo, ki ni bil več zavaljen črno siv ptič, grd in zoprn, temveč je bila sama labod." (Andersen 1975: 79)

Andersen še povdari to kako je bil raček prej grd. Na podlagi njegovega zunanjega videza ga označi še kot zoprnega.

• "Nič ne škodi, če se rodiš v račniku, važno je le to, da si ležal v labodjem jajcu." (Andersen 1975: 79)

S to mislijo so race označene kot manjvredne od labodov. Ni pomembno kje se rodiš in odrasteš, pomembno je kdo so tvoji starši.

Literatura

• Andersen, H.C. (1975). Andersenove pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga. (Prevod iz nemščine: Rudolf Kresal)
• Bettelheim, B. (1999). Rabe čudežnega. Ljubljana: Studia humanitatis.