Grad / Franz Kafka

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Fakulteta za humanistiko, Univerza v Novi Gorici, 2011/12.

Uvod

V seminarski nalogi bom predstavila Kafkov roman Grad. Najprej bom obnovila zgodbo romana. Potem bom povzela spremno besedo Dušana Pirjevca v kateri Pirjevec primerja Grad s tradicionalnim romanom. Na koncu pa bom roman navezala na današnji čas.

Grad

K. se nekega zimskega večera znajde v vasi, kamor naj bi ga poklical tamkajšnji grof za zemljemerca. Dodelijo mu celo dva pomočnika, Arturja in Jeremiasa. Pomočnika pa imata bolj vlogo nadzorovati K.-jevo početje na vasi kot pa pomagati, saj se izkaže, da zemljemerca in njegovih storitev tu sploh ne potrebujejo, ne na vasi in ne v gradu.

Zjutraj se K. iz vaške krčme odpravi proti gradu. Iz daljave se grad K.-ju kaže razločno začrtan, vendar ko se približa, se mu grad izmika. Ne vidi ga več, niti ne najde poti, ki naj bi vodila do gradu. Do gradu K. nikoli ne prispe, saj med vasjo in gradom vlada zelo stroga birokracija, svet se tu vrti po drugačnih pravilih. K. pa tega niti do konca ne sprevidi. Za komunikacijo z gradom so mu dodelili sla, Barnabasa, ki je eden redkih ljudi (poleg Barnabasove sestre Olge in njegove ljubice Friede) s katerimi se je K. v vasi spoprijateljil.

K. si na vsak način prizadeva stopiti v stik z gradom in tamkajšnjimi domačini. Za ta stik se mu zdi najprimernejši Klamm, Barnabasov predstojnik in glavni predstavnik gradu. Ko K. z Olgo obišče gostilno Gospodski hram, tam spozna Friedo, točajko in Klammovo ljubico. Frieda kaj kmalu zamenja starega grajskega ljubimca Klamma za K.-ja, preneha z delom točajke in se s K.-jem preseli v vaško gostilno Pri mostu. Tam jima dodelijo sobo za dekle, iz katere Frieda pričara prijetno „stanovanje“, dokler ju od tam ne izženejo in preselijo v šolo. V šoli začne K. opravljati delo šolskega sluge, Frieda pa mu pri tem pomaga. Šola ima le dva prostora, učilnico in telovadnico. K. in Frieda živita v istih prostorih kot njuna pomočnika, kar pa pomeni konec zasebnosti med parom. Pred začetkom pouka morajo pospraviti svoja ležišča in osebne stvari, zakuriti ter počistiti učilnico, odmetati sneg, … kar je vsekakor preveč za raztresenega K.-ja. Pomočnika pa medtem postajata vse preveč domača in nadležna, zaradi česar ju K. kljub hudi zimi zapodi iz šole. Frieda pa mu prizna svoj strah, sum, da naj bi bila pomočnika Klammova odposlanca.

K. se še vedno trudi navezati stik s Klammom. Pod pretvezo, da gre po malico, obišče Barnabosov dom, da bi bil na tekočem z novicami, ki naj bi prišle iz gradu. A sla ni doma, sprejme ga njegova sestra Olga, ki mu razloži zgodbo njihove družine. K. tako izve zakaj jih vsa vas zasmehuje, kaj njenemu bratu pomeni služiti kot Klammov sel in vzrok za hladnost in resnobnost njene sestre Amalije. K. se med čakanjem na sla tam predolgo zadrži, Frieda zato pošlje pomočnika, da se pozanima, ali je pri njih. Ko pomočnik najde K.-ja, mu razjasni, da Frieda misli, da jo bo zapustil zaradi Barnabarasovih sester in da sta medtem, ko je bil K. na obisku, oba pomočnika v gradu odpovedala službo. Jeremais je zdaj postal natakar v Gosposkem hramu, Frieda pa se je tudi vrnila nazaj v točilnico.

V postmodernistični prozi je osrednja pozornost usmerjena na jezikovno artikulacijo resničnosti. V očeh dekonstrukcionalistov in poststrukturalistov se je ves svet spremenil v tekst. Poudarek postmodernistov je na jeziku kot možnem instrumentu za konstrukcije resničnosti.

Ko se K. že vdaja misli, da mu v vasi ni uspelo doseči ničesar, sreča Barnbasa. Le-ta mu preda sporočilo, da želi z njim govoriti Erlanger, ki naj bi bil eden prvih Klammovih tajnikov. Vsa takšna zaslišanja uradnikov z vaščani pa potekajo izključno ponoči v točilnici ali kateri izmed sob v Gosposkem hramu. Med iskanjem Erlangerjeve sobe, se K. zmoti in pride v sobo nekega drugega tajnika, Bürgla, ki pa ne more več zaspati, ko se enkrat prebudi. Ponudi mu, naj na robu postelje počaka na Erlangerja. Bürglel je edini od predstavnikov oblasti, ki s K.-jem poskuša navezati normalen pogovor. Medtem ko K. utrujen zaspi ob njem na njegovi postelji, mu tajnik razlaga o nočnih zasliševanj.

Ko se K. končno sreča z Erlangerjem, mu le-ta pove le, da so izvedeli, da živi s Friedo, ki je delala v točilnici in je Klammu včasih prinesla kakšno pivo. Klamma naj sicer ne bi motilo, da ni več zaposlena tam, oni pa vseeno pazijo na Klammovo ugodje. In ker ga ne želijo vznemirjati s spremembami, želijo, da se Frieda vrne v točilnico.

K. se potlej še nekaj časa zadrži na hodniku pred sobami in prisostvuje razdeljevanju spisov, sporočil in različnih listkov pred vrata sob različnih tajnikov. Tu je priča eni od nepravilnosti v tamkajšnjem zapletenem uradniškem sistemu. Vidi namreč služabnika, ki je sit razdeljevanja, ko je na koncu ostal le nek listek, le-ta listek raztrgal na koščke in ga vtaknil v žep. K.-ja sta iz hodnika spravila šele krčmar in krčmarica, rekoč, da mora takoj po zaslišanju zapustiti hodnik, ker je nespodobno biti tam dlje, kot je to nujno potrebno, saj je prav to namen nočnih zasliševanj, da gospodje poslušajo izjave strank, ki bi jim bil pogled nanje podnevi neznosen, ponoči, pri umetni svetlobi pa jim je dana možnost, da takoj po zasliševanju, v spanju, pozabijo na vso grdoto.

Roman se zaključi z zgodbo, ki jo pripoveduje Pepi, točajka v Gosposkem hramu, ki je nadomestila Friedo in si je na vso moč prizadevala postati Klammova ljubica, ampak ji ni uspelo. Dodana je še varianta začetka romana, ki več pojasnjuje kot uporabljena, a se ne sklada ravno najbolj z z nadaljnjem pisanjem. Dodani so še štirje odlomki, ki niso bili vključeni v zgodbo.

Povzetek spremne besede Dušana Pirjevca

Pisanje Kafke predstavlja korenito spremembo v primerjavi s tradicionalnimi romani. Dogodki in dejanja, v katere se zaplete junak tradicionalnega romana, po Aristotelovih pojmih vzbudijo v bralcu občutek strahu in sočutja, a ga radovednost in vznemirjenost vseeno ženeta, da bi čim prej spoznal konec dogajanja, saj mu to prinaša neko varnost. Ob koncu romana se v bralcu vse pomiri, kljub junakovi katastrofi. Bralec doživi neke vrste katarzo in ko zapre knjigo, ni v njem nobenega nemira več. Popolnoma drugače pa se dogaja v bralcu ob branju Kafkovih besedil. V bralcu se naseli nelagodnost, neprijetnost, bralec celo izgubi občutek ugodja ob branju. Kafka nas vodi po nekakšnem nenavadnem, spačenem, skrivnostnem, napol sanjskem svetu, ki nas ne privlači ali pa nas privlači zgolj na način zoprnosti, način odpora mazohizma. Na koncu romana ni več pomiritve, za kar je kriva tudi nedokončanost romanov. Ko bralec zapre Kafkovo knjigo, se ne preseli v območje lepote in miru in ne doseže notranje pomiritve, kot jo doseže pri tradicionalnem romanu.

Že na začetku se postavlja vprašanje upravičenosti uporabe pojma junak v povezavi z osebami Kafkovih romanov. Vsekakor ne gre več za tradicionalni tip junaka, ki je aktiven, vedno v akciji in ima nadzor nad dogajanjem. Pri Kafki pa je obratno. Junak ne stori ničesar več, da bi vsaj poskusil vplivati na potek dogodkov. In tudi takrat, ko se trudi, je to jalovo početje. Junak se tako popolnoma prepusti usodi, da ga nosi tok svojo pot.

Zato se poraja vprašanje, če ga sploh še lahko imenujemo junak, zanj bi bila mogoče boljša oznaka le literarna oseba. Poleg glavne literarne osebe v Kafkovih besedilih so tudi stranske osebe neaktivne. Poseben je tudi način, kako Kafka ničesar ne pove o junaku samem, niti o svetu, v katerega vstopa junak. O junaku vemo le, da se je pojavil, niti ne vemo njegovega imena, ker ga Kafka vedno naziva z inicialko osebnega lastnega imena ter delom, ki ga opravlja. Junak je zemljemerec K. Tudi s poimenovanjem pokaže na birokracijo človeške identitete, kar sicer prikazuje tudi z opisi skrajno strogega in zapletenega uradovalnega sistema, ki vlada med gradom in vasjo. Vaščani se z uradniki sporazumevajo zgolj preko uradnikov oz. njihovih služabnikov iz vrst vaščanov. Grad sestavljajo množice pisarn, ko se iz ene pisarne prebiješ v drugo, vrata vodijo še v tretjo in naprej. Bralec o svetu, v katerega vstopa junak, ve ravno toliko kot junak sam in okolico pozna in opazi v isti meri, kot jo junak pozna in opazi. Svet in okolje se bralcu odkrivata preko neposrednega junakovega dojemanja, zato tudi nista pregledna in v sebi sklenjena, ampak se pojavljata v večinoma bolj ali manj nepovezanih odlomkih. Podobno je z junakom samim in njegovo notranjostjo. Kafka ga bralcu ne predstavi takoj na začetku, ampak se le-ta bralcu razkriva tako, kot se kaže drugim ljudem v tekstu, ki pa prav tako ne morejo videti vanj. Roman se prične: „Bil je že pozen večer, ko je prišel K.“ (Kafka 69). Ničesar drugega o K.-ju nam Kafka ne izda.

Roman Grad ima v glavnem tri glavne sestavine: zemljemerca K.-ja, vas oziroma ljudstvo in grad oziroma oblast, ki nadzoruje uradniški aparat. Tradicionalni roman ima za razliko od Kafkovega samo dve glavni sestavini, junaka ter svet, ki ga obdaja. V Gradu pa je svet sestavljen iz dveh delov, iz vasi in gradu, zemljemerec K. pa je vseskozi v spopadu s obema deloma sveta; ne more priti v grad, v vasi pa se ne more udomačiti. K. nikakor ne najde načina, kako povezati oba dela. Grajsko naročilo za opravljanje dela ima zanj poseben pomen, kot pove vaškemu županu. Zemljemerec torej ima svoj cilj, želi najti novi dom, ustrezno delo in hoče smisla polno življenje. Enako hočejo tudi junaki tradicionalnega romana. Vendar K. ne spozna, da svojih ciljev in smisla tu ne bo dosegel, ker se ne zaveda absurdnosti tukajšnje birokracije in odtujenosti, ki jo povzroča.

Tako K. ni uspešen v odnosih z gradom, večjih uspehov pa tudi v zasebnih odnosih ne doživlja. Dobre odnose naveže le s Friedo in Barnabasovo družino, vendar se ni sposoben zavedati njihove neiskrenosti. Frieda ga želi le izkoristiti, ga prepričati, da jo odpelje nekam v tujino in ji tam omogoči boljše življenje. Ko pa sprevidi, da se to ne bo zgodilo, ga zlahka in brez večjega pomisleka zapusti. Barbarasova družina, predvsem njegova sestra Olga, pa izkoristijo K.-ja, da preko njega vzdržujejo odnose z gradom. V romanu je zgodba o Amaliji, ki jo K.-ju pripoveduje njena sestra Olga. Vas je nekoč skupaj z gradom prirejala gasilsko slovesnost, katere se je udeležila tudi Barnabasova družina. Obe sestri sta se lepo oblekli in uredili, še posebej Amalija, ki je kar žarela od sreče, ko je oče celo pripomnil, da bo tistega večera dobila ženina. Amalija je postala ponosna, samozavestna in je s tem izstopala iz vaške množice. Zvečer pa je dobila vabilo grajskega uslužbenca, naj pohiti v Grajski hram. Vabilo je bilo prostaško in Amalija ga je jezno raztrgala. Amalija se je s tem dejanjem edina odlepila od množice, stala je za svojimi prepričanji, s tem pa je povzročila obilo težav sebi in svoji družini. Kmalu so bili izločeni iz vasi in življenja v njej. Očetu, čevljarju, niso več nosili dela, Amaliji, šivilji, tudi ne. Vaščani so upali, da bodo zgladili odnose z gradom. A to se ni zgodilo, čeprav je oče zelo dolgo poskušal priti v stik z gradom, le-to mu pa seveda ni uspelo, a se je trudil, dokler ni dokončno omagal in mati z njim. Amalija je prevzela krivdo in družinsko breme nase ter skrbela za oba onemogla starša. S K.-jevim prihodom v vas pa se je Barnbasu ponudila možnost, da postane njegov sel in s tem edina možnost, ki je družini omogočala vzdrževanje stikov z gospodo. Amalija s svojim dejanjem predstavlja edini pravi aktivni lik v tem romanu, le ona najde svoj smisel in živi kot samostojna osebnost s svojo identiteto, čeprav s tem izgubi svobodo, ker ne more uiti kazni za samostojno delovanje.

Zemljemerec K. se izkaže za popolnoma pasiven lik, ki vdre v življenje vaščanov. Poklican je sicer za zemljemerca, toda zemljemerca naročniki ne potrebujejo. Vse skupaj je le pomota, K.-jeva dejanja pa so le na neuspeh obsojeni poskusi navezave stika z gradom. Zemljemerec ne uvidi, da se svet v tem kraju vrti po drugačnih pravilih, ne razume krčmaričinih besed: „Zavedajte se, da ste tu med vsemi najbolj nevedni“ (Kafka 116). K. pa vseeno blodi ter hrepeni po razjasnitvi položaja v katerem se je znašel, čeprav njegova dejanja ne spremenijo ničesar in lahko zato govorimo o nedejanjih. O neaktivnosti spregovori celo sam, ko razmišlja o svobodi in o tem, da ni nič bolj nesmiselnega in bolj obupanega, kot je ta svoboda, čakanje, nedotakljivost. In na koncu se v nas pojavi vprašanje, ali K. zares sploh želi boljši svet.

Povezava na današnji čas

V romanu Grad najdemo nekatere povezave na današnji čas. Najbolj očitna povezava je zloraba oblasti, ki je v današnjem svetu zelo pogosta. In velikokrat se sami znajdemo v tem svetu zmedeni, tako kot K. in željni boja proti oblastem, a brez vedenja, kaj pravzaprav lahko storimo.

Kafka nam skozi roman prikazuje birokracijo. To je sistem v upravi, kjer dominira formalizem in slepo sledenje predpisom. Sledenje predpisom brez občutka za njihov smisel in ne glede na resnične potrebe v konkretni situaciji, kar večkrat najdemo v romanu. Malo spominja na naš sistem, kajne? Čeprav naj bi živeli v kapitalističnemu sistemu.

V romanu zasledimo tudi odlomek, ko je K. v dialogu z Olgo, ki kaže na zlorabo pooblastil (Sortinijevo nespodobno povabilo Amaliji). In to lahko na žalost spet povežemo v današnji čas. Sploh dandanes, ko skoraj vsakemu, ki ima kakšno pomembnejše mesto v politični sferi, pripišejo kakšno nečedno afero. (Skoraj) vsak od njih pač kdaj postavi svoje potrebe pred potrebe ljudstva, katerega potrebe naj bi zagovarjal. A najbolj žalostno je, da večina takih primerov ostaja ali nerešena ali pa celo oproščena zaradi pomanjkanja dokazov.

Današnji politični sistem ter politični sistem v romanu Grad sta si torej na več točkah podobna. In v obeh primerih je boj proti oblasti le boj z mlini na veter. Ta boj je nesmiseln in te le uniči, kot je uničil in oslabil Olgina starša.

Zaključek

Kafkov roman ni tradicionalni roman. Njegov lik je ujet v nekem čudnem svetu, v večnem boju z oblastjo. Povrh vsega pa ni niti dokončan. Še bolj čudno pa je, da po prebranem romanu, katerega svet se ti je zdel tako tuj in čuden, nekako najdeš podobnosti z današnjim časom. Zdi se mi, da to daje romanu Grad brezčasnost. Kajti oblast je od nekdaj obstajala in zdi se mi, da vedno bo. Torej so in vedno bodo obstajali tudi mali ljudje, ki jih oblast ne bo hotela slišati. Ker ponavadi oblast niti ne razume stisk malih ljudi. In vsake toliko si mali človek želi boljši, lepši svet. V Kafkovem romanu je to Amalija. Poda se v boj z oblastjo, a vendar je to le jalov boj.

Literatura

Kafka, Franz. Grad. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1967.

Pirjevec, Dušan. Evropski roman. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1967.