Gorjé

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

V zibelki dete
smehlja se in sanja.
Žena otožna
nad zibel se sklanja.

»V sladki bolesti
sem te rodila
v dnevih, ko žena
srečna sem bila.

Zdaj pa je zame
sreča minila,
 v vinu je meni
sreča utonila.

Mož le popiva,
za naju ne ve …
meni in tebi
je stokrat gorjé«


Življenje in delo Leopolde Leskovec[uredi]

Leopolda Leskovec * 2. november 1894, Idrija, † 8. maj, 1961, Idrija.

Leopolda Leskovec, pesnica in pripovednica, se je rodila 2. novembra 1894 v Idriji, kjer je 8. maja 1961 tudi umrla.

Rodila se je kot najstarejša od sedmih otrok očetu Leopoldu, rudarju, in materi Antoniji Šinkovec. Kljub veliki družini je leta 1915 maturirala na uršulinskem učiteljišču v Škofji Loki. Pozneje je poučevala je na Vojskem, v Sp. Idriji in na Ledinah,v letih fašizma pa so jo premestili v notranjost Italije (Torrita di Siena). Leta 1943 se je preselila nazaj v Idrijo in tam živela do svoje smrti.

S pesmimi je prvič nastopila 1922 v mladinski reviji Novi rod (1922, 1924-26), leto kasneje v tržaški ženski reviji Ženski svet (1923-25, 1927-29, 1932), v kateri je objavila veliko svojih del. Sodelovala je tudi pri revijah Jugoslovenče (1934-35) in Naš glas (1928). Njene pesmi so kratke in ponesejo bralca v domač vaški svet s pristnimi čustvi, med katerimi prevladuje ljubezen. Oblika in vsebina pesmi spominjata na ljudsko poezijo. Poskusila se je tudi v prozi, a je ta zelo priložnostna, saj jo zanima življenje mladih deklet, ki so doživele usodno ljubezen.


Analiza pesmi[uredi]

Pesem Gorjé je sestavljena iz štirih kvartin, od katerih prva predstavi kraj dogajanja pesmi. Mlada mati se otožno sklanja nad zibelko svojega otroka. V naslednjih treh kiticah lirski subjekt, mati, pove otroku, in s tem tudi nam, svojo žalostno zgodbo. Otroka je rodila v nekoč še srečnih časih, a potem se je vse spremenilo. Njen mož je začel piti in zaradi pijače se ne zmeni ne zanjo ne za otroka.

Pesem je lirska. Izpoveduje čustva in lahko čutimo razpoloženje mlade matere. Rahlo spominja tudi na Nezakonsko mati Franceta Prešerna, predvsem glede lirskega subjekta. Iz obeh pesmi lahko začutimo močno ljubezen matere do otroka, obe imata v življenju težke življenjske preizkušnje. Sicer za razliko je Prešernova Nezakonska mati neporočena z otrokovim očetom in ostala družina gleda nanjo s pomilovanjem, medtem ko je mati v Gorjé sicer poročena, a zaradi moževih dejanj izjemno nesrečna. Kljub vsemu pa iz Prešernove pesmi vseeno veje optimizem in pozitiven pogled na prihodnost, medtem ko iz obravnavane pesmi tega ne začutimo - mati je sprijaznjena z bridko usodo, ker ne ve, kako bi ušla iz nje.

Rima je pretrgana (a-b-c-b, d-e-f-e, g-h-i-h, j-k-l-k) – vse rime so ženske, le v zadnji, četrti kitici se pojavi moška rima. To lahko povežemo s samo temo gorja, ki ga doživlja lirski subjekt. V vsakem verzu je minimalno število besed, ki opišejo njeno življenjsko zgodbo, in kljub temu, da ženska rima deluje nekako bolj svetlo (srečno, če lahko tako rečem) od moške, je samo sporočilo pesmi izjemno žalostno. Kar je tudi cilj matere, ki se izpoveduje otroku, ki noče, da otrok začuti njeno žalost - ko se mati sklanja nad zibel in nežno ljubkuje smehlajočega se otroka, želi skriti svojo žalost pred njim, zato z nežno zvenečimi besedami in lažnim nasmeškom na obrazu izpove svojo žalostno zgodbo. Le v zadnji kitici se pojavi moška rima, ko mati za hip razkrije trpljenje ob moževih dejanjih, ki razdiralno delujejo na celotno družino.

Druge pesniške figure, ki vplivajo na samo razpoloženje pesmi, ki je žalostno, trpeče, so oksimoron v drugi kitici (v sladki bolesti/sem te rodila). Izraža nepopisno srečo matere, ki bolečinam navkljub rojstvo otroka dojema kot nekaj najlepšega. V drugi kitici omeni srečo, v tretji pa sledi še poosebitev sreče (Zdaj pa je zame / sreča minila, / v vinu je meni / sreča utonila.). Na začetku je bila mati še srečna, potem pa se je sreča preobrnila v nesrečo – srečni časi so minili zaradi moževega popivanja. V zadnji kitici zasledimo nedokončano misel, ki je zaznamovana s tropičjem (Mož le popiva, / za naju ne ve …). Nadaljevanje misli prepušča bralčevi interpretaciji oziroma izpušča še kakšna moževa dejanja, ki jih je že prej naštela. Po tropičju pesem nekako pojenjuje. Sledi le še zaključna misel (meni in tebi / je stokrat gorjé), ki izrazi vso bolečino, žalost in gorje, ki ne kaže, da se bo kdaj končalo. Lirski subjekt je kljub vsemu sprijaznjen s svojo in otrokovo usodo, s trpljenjem, ki ju bo še doletelo. V zadnji kitici je izraženo tudi pretiravanje (stokrat gorje), ki še poudari trpljenje matere in otroka.

V prvih dveh kiticah je zanimivo to, da so glagoli prijetnejšega zvena (smehlja se in sanja, se sklanja, sem rodila, srečna sem bila), je več svetlih, jasnih samoglasnikov, še vedno se besede matere nanašajo na srečnejše čase, ko je bilo v družini še vse v redu. V zadnjih dveh kiticah, ko pa pripoveduje o sedanjem, nesrečnem življenju, uporablja več krajših, odrezavih besed, ki delujejo tudi rahlo zagrenjeno, a to poskuša skriti pred otrokom.

Pesem govori o družini, ki razpada zaradi moževega pijančevanja. Tematika najbrž ni bila ravno redka v družinah na vaseh, predvsem v času po prvi svetovni vojni, ko so se možje spopadali s povojnimi travmami in nezaposlenostjo in občutkom nesposobnosti preživljati družino. Mnogi od njih so se zatekli tudi v alkoholizem, da se le ne bi spopadali z nemočjo, vedenjem, da lahko malo spremenijo. Iz pesmi vejejo čustva in razpoloženje in tiste ženske, ki so se spopadale z isto situacijo, kot mlada mati v pesmi, so se lahko poistovetile z njenim trpljenjem.

Viri in literatura[uredi]

  • Primorski slovenski biografski leksikon, II. knjiga (Kacin-Pirjevec). Uredil Martin Jevnikar. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982-1985.
  • Poldi Leskovec: Gorjé. Ženski svet, glasilo ženskih društev v Julijski krajini. Trst: založba, 1923 (I/5). 115.
  • Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana, Založba Borec, 1977.