Gabrijan in Šembilja

(Ženski svet, let. I in II; (1923-1924))

Obnova fabule

Dramaturško izpostavljena mesta[uredi]

Zasnova: Odilijina žalostna misel o slutnji nesreče, ki se približuje (sanje o gadu) in neposreden prihod Gabrijana na posestvo, kjer ga na Šembilijino prošnjo zaposlijo kot pastirja.
Vrh (1): Gabrijan se vrne na posestvo, dela kot vrtnar, s Šembilijo končno užijeta svojo ljubezen.
Zaplet: Odilijine ponovne sanje o strupenem gadu, ki želi škodovati Šembiliji. Gabrijanov odhod v križarsko vojsko, Šembilijin odhod v rabski samostan, njuna ločitev.
Vrh (2): Gabrijana vihar naplavi na otok Rab, s Šembilijo se zopet najdeta.
Razplet: Pobegneta na otok Lakijan, kjer želita živeti srečno do konca svojih dni.
Razsnova: Šembilijina bolezen in smrt, Gabrijanova smrt, prihod bratovskih menihov. Gabrijan in Šembilija združena v večnosti. (?)

Vsebinska in zunanje-stilna analiza[uredi]

Že podnaslov pesmi se glasi: Povest o močnem vitezu Gabrijanu in lepi devici Šembiliji, kakor jo je napisal otec Remigij iz reda malih bratov na svetem otoku Lakijanu, kjer se je zgodila ta povest. Snovno torej spremljamo ljubezensko zgodbo dveh mladih ljudi. Temu se pridružujejo še Gabrijanov odhod v križarsko vojsko, odhod Šembilije v rabski samostan, Gabrijana brodolom vrže ravno na otok Rab. Sledi njuna ponovna združitev, njun odhod na otok Lakijan, Šembilijina bolezen in smrt, nadaljnje življenje in smrt Gabrijana. Glede na zgradbo besedilo opredeljujeva kot epsko pesnitev oz., kot piše že v samem uvodu Gabrijana in Šembilije, kot romantično povest v verzih, ki še najbolj spominja na renesančne viteške pesnitve. Dejstvo je, da v Gabrijanovem bojevanju v križarski vojni vidimo religiozno pesnitev, ki jo po J. Kosu lahko imamo za ep, »…ker opeva svet, ki ni strogo zaseben, ampak s svojimi verskimi, mitičnimi in zgodovinskimi dogodki javen. Ker ta javnost sicer vse bolj izginja, nadomeščajo pa jo zgolj zasebni doživljaji junakov, se ep bliža romanu.« (Kos, 1996, str. 150) Slovenci epa sicer v pravem pomenu besede nismo nikoli imeli. Okrog 1850. se je tudi pri nas pojavila vrsta poskusov, napisati nacionalni ep in na ta način dokončno utemeljiti slovensko književnost (deloma tudi Prešeren s Krstom pri Savici), vendar so bili poskusi zgodovinsko prepozni in tako vnaprej obsojeni na neuspeh. Izjemo pomeni Krst pri Savci, (ki ga v referatu torej jemljemo kot zgled omenjene literarne vrste v okviru slovenske književnosti), ki pa ga »…od pravega epa in njegovega mirnega, objektivnega pripovedovanja že močno loči poudarjena osebna, lirska, tragična izpovednost, značilna za romantično literaturo.« (Kmecl, 1996, str. 282) Podobno bi lahko trdili tudi za Gabrijana in Šembilijo, saj je jasna tudi Lahova slogovna usmeritev v romantiko, ki so mu jo kritiki večkrat očitali, predvsem v okviru njegovega dela na področju pesništva. Jasno je, da je bil tudi v pesništvu bolj usmerjen v epiko, zato so mnogi v tem njegovem delu videli zgolj željo, da bi prispeval svoj delež k takrat šibki slovenski verzni epiki. Opisi narave in čustev, sam razvoj ljubezni med mladima in navsezadnje, tudi njun konec, je torej tipično romantičen, kar dokazujejo tudi slogovna sredstva.

Motive lahko iščemo v želji po otroku, v gradu, v pastirskem življenju, piščali, ljubezenskih čustvih, bolezni, odhodu, poslavljanju, vojni, ponovni združitvi, smrti, večnosti. Zanimivo je, kako avtor že na ravni motivov slika kontrastno razmerje med preprosim pastirskim življenjem in gosposkim življenjem v gradu, med grofovskim bogastvom, a hkrati največjo žalostjo, edino neuresničeno željo, zaradi nezmožnosti imeti otroka, med kot rožice nežno in šibko kraljično Šembilijo in kot hrast krepkim in hrabrim vitezom Gabrijanom. V besedilu so s figurativnega vidika sicer najbolj pogoste primere in metafore iz narave (Šembilija je kot cvet krasan, kot bela lilija, kot bela brezica, Gabrijan kot močni, silni hrast, težka misel je kakor črn oblak, ki vsplava na jasno nebo). Simbol se pojavi v obliki strupenega gada, ki je slutnja prihoda nesreče, nečesa slabega in se ponovi večkrat. Zelo pogoste so personifikacije (temna noč je vse zagrnila, rožice so se klanjale in točile bridke solze, veter je šepetal). Vse imajo funkcijo slikanja idilične narave in sveta, ki čuti s človekom, kar bralcu pomaga pri tipično romantičnem ustvarjanju vzdušja in razumevanju Gabrijanove in Šembilijine ljubezni, vsem preprekam navkljub. Nemalokrat smo priča tudi okrasnim pridevkom: zlati žarki, črna prst, pisane cvetlice, zlatolasa deklica, lepa devica, mlad pastirček, hrabri križar, težka slutnja, blaženo nebo itn. Z njimi nam avtor prvotno želi ilustrirati pokrajino, še bolj kot to pa nam prikazati lastnosti glavnih literarnih oseb, nam približati njihova občutenja. Nemalokrat uporablja tudi stalne besedne zveze iz krščanske liturgije in s tem poudarja vdanost glavnih literarnih oseb Božji milosti. Spremljamo tudi zgodbo v zgodbi (legenda o sv. Krištofu). Nagovor se pojavlja, ko zaljubljenca drug o drugem sprašujeta veter in rože in ko drug drugega kličeta skozi temo, npr. Oj brezice, ve sestre ljubljene, povejte ve. (…) Oj ptičica, ki priletela iz tujih si strani! Itd. Hkrati pa se nagovor pogosto pojavi tudi med bojem, ko Gabrijan nagovarja Boga, npr. Glej, o Gospod, v puščavi tej brez cest, ne vemo več naprej. V istih situacijah se v primeru Gabrijana pojavi tudi retorično vprašanje, npr. Zakaj, o Bog? (…) In kam sedaj, o Bog? (…) Naj čakamo? Čemu umiramo? Itd. Na ta način se bralec še lažje vživi v doživljanje literarnih oseb. Sicer je pogost monolog literarnih oseb, a velikokrat preide v dialog, saj navadno prihaja do personifikacije motivov iz narave.

Na ta način nas avtor jasno popelje k ideji besedila, katere srž je pravzaprav v ljubezenskih težavah dveh mladih zaljubljencev, v tem primeru sicer Gabrijana in Šembilije, a si lahko dovolimo posplošitev na vsa (ljubezenska) razmerja ljudi, ki niso enakega družbenega položaja in samo idejo celo aktualiziramo. Jasno je torej, da je ljubezenska zveza med revnim pastirčkom in bogato grajsko gospodično nedopustna, celo njuno prijateljevanje Šembilijinim staršem ni všeč. Kraljica je sicer dobra ženska, a jasno pove: »A ti si hči visokega rodu, nekdaj postala boš princezinja, zato se ne spodobi da sedaj s pastirčkom skupaj bi igrala se.« (Ženski svet I., 1923, str. 147) Tudi Gabrijan in Šembilija nista popolnoma ignorantska in se zavedata resnosti situacije, a si želita in dovolita sanjati. Venomer ostaja prisotno upanje in globoka vera v to, da bosta združena (če ne prej) po smrti, v večnosti! Tudi avtor jima, v svojem sentimentalističnem slogu pisanja, pripisuje zasanjanost in tipično romantične značilnosti (med drugim obožujeta pravljice in bajke, prepevanje in sprehajanje v naravi ipd.). Dogajanje je do skrajnosti idealizirano, narava venomer čuti z zaljubljencema (rože se jima klanjajo, jočejo in trpijo z njima, veter nosi njun šepet, zvezde in luna ju ogovarjajo). Zaljubljenca sama sta do skrajnosti romantizirana (slišita glas drug drugega iz daljave, srečujeta se v sanjah, nikoli niti za trenutek ne nehata misliti en na drugega, četudi se nista videla že veliko časa). Ne manjka niti tipičnega črno-belega slikanja situacij. Vso idilo zmotijo le temne misli Odilije, da se bliža nevarnost (strupen gad, ki išče Šembilijo po grajskem vrtu), prav tako zle slutnje mlade Odilije, da bosta plačala za greh, ker sta pobegnila iz Raba (tudi v njenih sanjah se pojavi gad, ognjene pošasti, lovi ju Slast). Gabrijanovega odhoda v križarsko vojno ne bi dojemali zgolj kot negativen dogodek, saj odide v želji po časti in slavi, po izpolnitvi in dokazovanju, po osebni rasti in zato, ker je njegova vera v Boga neomajna. Tudi sicer je krščanska religija v tem besedilu ena bistvenih rdečih niti in vera v Boga se, z izjemo Gabrijanovega in Šembiljinega pobega na Lakijan, nikoli ne omaje, venomer se izpolnijo vse prerokbe (ne glede na to, kako se jim poskušajo lit. osebe izogniti, npr. kraljica je želela Šembilijo poročiti, ni je želela poslati v samostan, zaljubljenca pobegneta, greh pa plačata s Šembilijino smrtjo).

Pesnitev zaključi pripovedovalec: »To zgodbo sem napisal jaz, otec Remigij, mali brat in božji rob, v spomni na daljni čas…« (Ženski svet II., 1924, str. 269) Pojavlja se očitna nedoslednost, saj otec Remigij nastopa kot vsevedni pripovedovalec zgodbe, a mi vemo, da ga pri večini dogajanja sploh ni bilo zraven (na Lakijan pride šele mnogo let po Gabrijanovi smrti). Ostaja torej dilema, ali si je zgodbo razložil po svoje ali pa jo je prevzel po drugih pripovedovalcih. Podobna nedoslednost se po mnenju kritikov sicer Lahu pripeti tudi v drugih delih, npr. v Vaški kroniki, kjer pride do vzpostavljanja fiktivnega pripovedovalca, vaškega kronikarja, ki poroča o grajskem življenju in pa o življenju umetnika v Italiji, kar pa je za vaškega kronikarja komajda mogoče. Po mnenju literarnih kritikov je besedilo presenetljivo, saj se avtor v njem vrača kar v staro romantiko, ki je ljubila viteške zgodbe srednjega veka, hkrati pa mu očitajo pretirano razvlečenost zgodbe in sentimentalizem, ki je blizu patetičnosti Tristana in Izolde. Hkrati naj omenimo, da to ni edino avtorjevo oživljanje staroviteških zgodb. Leta 1923 prav tako napiše že omenjeno mladinsko povest iz viteških časov Angelin Hidar, kjer gre za zgodbo, vezano na angleškega kralja Riharda I. Levjesrčnega, ki nastopa tudi v znanem Scottovem romanu Ivanhoe.

Pesnitev je sicer sestavljena iz trinajstih nadaljevanj, ki jih je avtor sam oštevilčil. Do nepravilnosti prihaja tako, da VI. in XV. nadaljevanja sploh ni (oz. nista objavljeni), prav tako se za VIII. poglavjem pojavi IX., ki mu spet sledi VIII., in slednjemu ponovno IX. Vsebinsko sicer to na noben način ne prekinja oz. ne moti dogajanja, tako da nismo prepričani, če ne gre morda le za tiskarske napake. Vsako izmed nadaljevanj vsebuje neke vrste uvod, kjer se jasno ponovi, da gre za: Povest o močnem vitezu Gabrijanu in lepi devici Šembiliji, kakor jo je napisal otec Remigij iz reda malih bratov na svetem otoku Lakijanu, kjer se je godila ta povest. Prav tako vsebuje končno, XVI. nadaljevanje nek sklepni del, kjer se nam razkrije sam pripovedovalec: To zgodbo sem napisal jaz, otec Remigij, mali brat in božji rob, v spomin na davni čas, ko šel se bojevat je Gabrijan za božjo čast in slavo križarsko in našel pot je v samostan in rožico Šembilijo in – grob – in – raj, tako mu trud poplačal je Gospod na vekomaj. (Ženski svet II., 1924, str. 269)

Rima je včasih prisotna, a avtor ne sledi nikakršnemu vzorcu, enako velja za asonanco, ki deluje bolj naključno, kot načrtno. Z vidika verza avtor v tej pesnitvi večinoma uporablja deseterec z jambsko stopico, ki narekuje nek stalni ritem in metrum. To je bil v srednjem veku pri Francozih verz junaškega epa, ki so ga povezovale asonance. V slovanski ljudski pesmi, zlasti v srbskih in hrvaških junaških pesmih, je postal glavni verz, brez rime in asonance, pač pa s pavzo po četrtem zlogu, v slovenskem pesništvu silabotoničen, z manj strogo razporeditvijo cezur.

Greimasova aktantska shema[uredi]

Dogajanje pesnitve lahko apliciramo na Greimasovo aktantsko shemo. Na navpični osi, osi želje ali hotenja je prikazano protagonistovo (Gabrijan) iskanje vrednote, posledično tudi smer dramskega dejanja. Iskanje je polno ovir, ki jih mora protagonist - subjekt premagati. Os vednosti, ki je zgornja vodoravna os, nadzira vrednote in odloča o njihovem nastanku. Prejemnik (v tem primeru človeštvo) se večinoma pojavlja kot abstrakcija. Na spodnji vodoravni osi, osi moči, sta pomočnik (ljubezen), ki deluje v isti smeri kot želje, in nasprotnik (socialni položaj), ki se upira uresničenju želje. Pomočniki in nasprotniki so odsev dualistične podobe sveta, razdeljenega na dobro in zlo.

Zakaj objava v Ženskem svetu?[uredi]

Meniva, da je do objave v reviji prišlo predvsem zaradi vsebine, torej prikaza ljubezenskih težav med ljubimcema, ki sta v družbeno neenakem položaju, kar je tipična snov piscev skozi vso zgodovino, prav tako pa se bralci zlahka identificirajo s takim dogajanjem. Hkrati je besedilo izrazito romantično, zato bi bilo lahko zelo všeč predvsem ženskim bralkam, ki so bile najbrž ciljna publika.

Viri[uredi]

Literatura[uredi]

Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 1996.
Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1996.
Adrijan Lah: Pisatelj Ivan Lah (1881-1938). Šmarska knjiga: jubilejna monografija ob 500-letnici. Šmarje-Sap: Kulturno raziskovalno društvo Turenček, 2007. 487-497.
Jelka Kerner-Štrajn: Naratološki modeli in dvoravninska koncepcija narativne strukture. Primerjalna književnost XVIII/2 (1995). 31-58.
Miran Štuhec:Naratologija: Med teorijo in prakso. Ljubljana: Študenstska založba, 2000.
Lado Kralj: Aktantski modeli. Primerjalna književnost XXI/1 (1998). 21-34.
Ur. Joseph Bedier: Roman o Tristanu in Izoldi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1974.