Frane Milčinski - Ježek

Štamcar, Miha: Resnica pod nagobčnikom (Mladina, 2004)

Članek je izšel v reviji Mladina, letnik 28, številka 50 pod rubriko Tednik. Avtor članka je Miha Štamcar.

Povzetek članka

Avtor v članku obširneje predstavi njegovo življenje. Gre skozi Ježkovo zgodovino, opiše in našteje nekatere letnice, omeni in poudari nekatere dogodke, kot recimo sodelovanje in nastopanje v duetu z Jožetom Pengovom (Jožek in Ježek) - naslov enega od njunih skečev: Resnica pod nagobčnikom. Omeni tudi razmere doma, njegovo delovno mesto na radiu, na odru v Lutkovno gledališču itd.

Analiza članka

Avtor že na začetku članka sklepa, da ga verjetno v zadnjem času še najbolj poznamo kot šansonjerja, vendar je treba omeniti tudi druge njegove poklice. In prav to bomo, kot se ob obletnici spodobi, storili v nadaljevanju.
Po avtorjevih zapisanih besedah je Ježek neuspešno je študiral na pravni fakulteti in menda tudi na slavistiki, vendar ga je bolj vleklo na odre in nastopal je z zagrebškim teatrom Grabancijaši, s Totim teatrom in Šentjakobskim gledališčem, leta 1940 pa so ga stalno angažirali v ljubljanski Drami. Tam je nastopal z vsemi velikimi imeni tistega časa, tudi s Stanetom Severjem. Veliko je nastopal tudi z Jožetom Pengovom. Poznamo ju pod psevdonimi Jožek in Ježek. Kot en primer njunih skupnih del navaja skeč Resnica pod nagobčnikom. Ob sobotah zvečer meni avtor, da sta imela izjemno poslušane radijske šove. Nastopala sta po menzah, dvoranah in gostilnah.

V članku avtor omeni, da bi Ježek postal visoko izobražen kader in zato, predvsem mama, niso bili veselili njegovih odrskih uspehov.

M. Štamcar tudi navaja nekatere podatke, kot recimo da bi ga naj bili zaprli za leto dni, ker je v neki gostilni na Vrhniki rekel, da te vojne ne bosta dobila niti Hitler niti Mussolini.

V nadaljnjem članku našteje še nekaj pomembnih letnic (9. maja 1945 - vrnil na staro delovno mesto, na radio itd.), ter njegove uspehe na področju lutkarstva - Zvezdica Zaspanka, Žogica Marogica, Kljukec in Pavliha.

Na področju filma: Kekec, Svet na Kajžarju (1952), Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957).

Gospod Štimcar trdi, da so nasploh popevke, tiste, ki se niso kvalificirale v žanr šansonov, črna luknja Ježkovega ustvarjanja. Naprimer banalne stihe, kot so tisti iz Mojih orglic, ki jih je leta 1978 prepeval Janko Ropret.

Je pa že pred začetkom festivala Slovenska popevka napisal nekaj uspešnic, za katere je glasbo zložil Bojan Adamič. Tako morda priljubljenosti popevke: Ne čakaj na maj ali Ko boš prišla na Bled, Marička, Dežek, Cifra mož, Zakaj, Uspavanka za mrtve vagabunde, Pismo za Mary Brown, Ko gre tvoja pot od tod, Orglice, Uspavanka za uboge Beatle, Moj rodni kraj, moj rodni dom za legendarni hit Avsenikov iz petdesetih letih itd.

Avtor trdi, da je kljub simpatičnim besedilom za popevke je Ježek nedvomno šansonjer in kantavtor. Šansoni veljajo za eno najpomembnejših zvrsti v Ježkovem ustvarjanju.

Kot piše o njem njegova žena Jana Milčinski v knjigi Moje življenje z Ježkom, je bil Frane Milčinski po prepričanju komunist: "Verjel je v socializem, njegova edina zveličavna resnica je bila, da imajo vsi ljudje pravico do poštenega kosa kruha, do spodobnega življenja."

Citiram: "Resda je veliko delal, a z režimom ni bil v najboljših odnosih. Med navadnim ljudstvom je veljalo, da je bil včasih tudi v zaporu. To seveda ni bilo res, a predvsem zaradi bolezni so ga počasi začeli manj klicati za posamezne oddaje. Leta 1975 so se mu vseeno oddolžili s Prešernovo nagrado za življenjsko delo: "Ustvarjalnost Franeta Milčinskega je v celoti resnično ljudska v najboljšem pomenu besede," so med drugim zapisali v utemeljitvi. Čeprav se zdi, da so Ježka začeli bolj ceniti šele zadnja leta. Založba Sanje je izdala tako rekoč ves njegov literarni opus, v zadnjih dneh pa je izšla tudi Zvezdica zaspanka, ilustrirana kot pravljico za večje ali manjše otroke in za vsak primer tudi v angleščini."

Viri

ŠTAMCAR, Miha. Resnica pod nagobčnikom. Mladina, 2004, št. 50