Francoski roman / Frédéric Beigbeder

Iz Wikiverza
Skoči na: navigacija, iskanje

Frédéric Beigbeder - FRANCOSKI ROMAN - seminarska naloga[uredi]

Avtor: Tina Rutar
Mentor: dr. Aleš Vaupotič
Fakulteta za humanistiko
Študijski program Slovenistika
Univerza v Novi Gorici, 2011/12.



Uvod[uredi]

V seminarski nalogi bom govorila o francoskem pisatelju Frédéricu Beigbederju ter njegovem delu - Francoski roman. Ker je roman avtobiografski, vam bom predstavila avtorjevo življenje, podrobneje ga spoznamo skozi poglavja romana. Osvetlila sem obdobje, v katerem je ustvaril roman, ter dodala svoja razmišljanja in refleksije o Francoskem romanu. Priznati moram, da se mi je po prvem branju roman zdel kot nekakšna blodnja, po tem, ko sem se poglobila vanj in ga razdelala, pa sem v njem našla vedno več smisla.


Življenje[uredi]

Frédéric Beigbeder se je rodil v premožni družini 21. septembra 1965 v Neuilly-sur-Seine v Franciji. Njegovo otroštvo je bilo, če izvzamemo ločitev staršev, mirno, lepo, brez hudih pretresov, a Beigbeder zase govori, da nikoli ni bil zares srečen.

Morali bi biti srečni,

pa nismo; zato se pretvarjamo. Kljub vsemu je to nekaj najhujšega na svetu: krasni starši, ki se na vse pretege trudijo, da bi bili otroci srečni, pa jim ne uspe. Hudo jim je, ogorčeni so, vas pa je sram, ker jim ne ustrežete, s polnim naročjem daril, sram, da kuhate mulo, ko pa, kot je rekel tisti kifeljc v Sariju 8, »ni, da bi se pritoževali«. (Beigbeder 165)

Frédéric Beigbeder je med drugim delal kot oglaševalec, novinar, voditelj tv-oddaje in urednik založbe, hkrati pa je pisal tudi prozna dela. Je zelo protislovna oseba. Poudarja svoje lenobno življenje, a je po drugi strani precej produktiven. (povzeto po Modrijan)

Iz prvega zakona ima hčerko Chloe, ki jo omenja tudi v svojem delu Francoski roman. Kot pisatelj je zaslovel s škandalozno satiro 99 frankov , v kateri se neusmiljeno norčuje iz oglaševanja, navdušil pa je tudi s pretresljivo pripovedjo o dogajanju v restavraciji na vrhu newyorškega Svetovnega trgovinskega centra 11. septembra 2001, Windows on the World. V svojih delih kritizira življenje višjega sloja francoske družbe, vendar tako, da opisuje tudi svoj način bivanja, kjer življenjsko praznino zapolnjujejo zabave, droge in ženske. Leta 2008 so ga zaprli, ker so ga zalotili med snifanjem kokaina s havbe avtomobila pred francoskim klubom. Ta dogodek je tudi izhodišče za njegovo delo Francoski roman, za katerega je leta 2009 prejel Renaudotovo nagrado.


Umestitev romana[uredi]

Ko sem želela izvedeti, kateremu obdobju pripada Francoski roman, o tem nisem našla nobenih podatkov. Težko bi mu določila le en žanrski vzorec, kar je značilno za sodobne romane. To je tudi vplivalo na moje mnenje, da ima roman prvine modernizma ter postmodernizma.

Glede na številne podobnosti Francoskega romana z delom Marcela Prousta Iskanje izgubljenega časa, bi ga lahko umestili v modernizem. Proust je namreč ustvaril moderni psihološki roman, ki je zgrajen na opisih subjektivnega doživljanja, kot ga razkriva »nehoteni spomin« s svojimi asociacijami. Zajel je socialno in moralno življenje visoke francoske družbe v letih 1880-1916. (povzeto po Kos 287)

Tudi Beigbeder izhaja iz svoje podzavesti, pozabljenih, »nehotenih« spominov. Modernistična značilnost Beigbederjevega romana je tudi neposreden, spontan zapis resničnosti, ki se skriva v njegovi zavesti - ta resničnost je tok zavesti. Modernistični jezik je sproščen kalupov in pravil, je svoboden. V njem je veliko nerazumnih, nelogičnih, nesmiselnih stavkov in besednih zvez, ki pa so prav zato poetični in resnični.

Obdobje postmodernizma je na nek način nadaljevanje modernizma, ki v literaturo vpelje svobodno izmišljanje zgodb in obnavlja fantastično ter pustolovsko z mešanico visoke in trivialne literature. Francoski roman ustreza kriteriju izmišljanja zgodb, ki pa ni nikakršna pravljična fantazija ampak gre za zelo svobodno razmišljanje o dogodkih, ki so se resnično zgodili. Ali pač ne?

V Francoskem romanu pa najdemo tudi nekaj realističnih prvin. Realisti imajo stvarnost večinoma za slabo, ker je nasprotna željam in idealom človeka. Opazujejo nasprotje med stvarnostjo in človekovo subjektivnostjo, zlasti vpliv vsakdanjega življenja na posameznika. Le redkim realistom je obstoječa stvarnost idealna in zaželena. To drži tudi za Beigbederja, ki je po materi »večni nergač« .

Prav tako je za realistično literaturo značilna bogata in vsebinsko zanimiva zgodba, kar Francoski roman nedvoumno je. V središču zgodbe je problem človekove usode, s katero želi realist prikazati celoto družbenih, psiholoških in intelektualnih pojavov v življenju.



Za kaj gre?[uredi]

V Francoskem romanu Beigbeder izhaja iz podatka, da se svojega otroštva ne spominja. Skozi roman išče razloge za izgubo spomina, med drugim to zelo izvirno argumentira: »Ker je Francija amnezičen narod, je moja izguba spomina neovrgljiv dokaz moje narodnosti.« (Beigbeder 99)
Avtor med negodovanjem nad oskrbo v zaporu na pamet piše družinsko zgodbo, kar sproži nehoteni spomin, in začne govoriti o svojem otroštvu. O otroštvu, o katerem še malo prej trdi, da se ga sploh ne spominja. Noč v zaporu mu pomaga topiti notranje blokade in glavni lik se vedno bolj spominja svojega odraščanja. Sam pravi, da je v romanu zgodba samo izgovor, ogrodje, pomemben pa je človek, ki pripoveduje. Beigbederjev avtoportret je v Francoskem romanu zelo prepričljiv.

Opiše se kot razmeroma grd, sramežljiv otrok,

ki se mu poleg ločitve staršev ni zgodilo nič hudega, četudi ves čas obsesivno išče razloge, zakaj je leta 2008 on škandalozen pisatelj, brat pa čislan podjetnik. (Vesenjak)

Roman ponuja pripoved o pisateljevi družini in hkrati tudi razmislek o francoskem višjem sloju v 20. stoletju, saj avtor podaja svojo analizo francoske družbe. Pogled v preteklost pisatelju odlično uspe predvsem zaradi duhovito samoironičnega sloga pisanja, v katerem se odkrito razkriva kot nezrel moški z dvema propadlima zakonoma in z mnogimi dvomi o sebi ter z majhnimi možnostmi, da bi se kdaj spremenil.



Zgradba romana[uredi]

Francoski roman je v kratkih poglavjih povzeta družinska saga 20. stoletja, v katero leta 1965 vstopi tudi Frédéric. Roman je razdeljen na uvod, triinštirideset naslovljenih poglavij ter epilog.
Kot je značilno za postmodernistični roman si naslovi poglavij ne sledijo v nikakršnem zaporedju, pač pa so nanizani kot nekakšni samodejni spomini, razmišljanje avtorja, medtem ko sedi v zaporu. Na razdrobljenost brez logičnega zaporedja v Francoskem romanu naletimo že v kazalu.
Značilen je tudi kratek stik med dvema resničnostma – med fikcijo in resničnostjo. To se kaže v 'preklapljanju' Beigbederja med razmišljanjem, spomini in resničnim, trenutnim dogajanjem.
Tako nam Frédéric najprej oriše situacijo, v kateri se je znašel, nato pa se mu med razmišljanjem začnejo obnavljati pozabljeni spomini. Med spomine se vrine vnovična razlaga dogajanja v zaporu, kritika francoske družbe, nato spet nadaljuje s spomini, ki ne sledijo časovnemu zaporedju.
Frédéric od izjave, da se otroštva ne spominja preide do razčlemb spominov, ki so zelo živo in natančno predstavljeni. Tak primer je srečanje med njegovo mamo in očetom oziroma kako sta se spoznala, kar nam nazorno prikaže z ilustracijo na strani 53.
Roman pa ni le pripoved o njegovem življenju, ampak o njegovi širši družini (njegovih starših in starih starših), ki pripada privilegiranemu sloju francoske družbe. Njegovo razmišljanje je namenjeno tudi sodobni francoski družbi.



Niz dogodkov[uredi]

Francoski roman je avtobiografija Beigbederjevega življenja, ki se nam skozi roman predstavlja v koščkih. Najprej se ne spominja ničesar, potem išče razloge za to, ko pa odpre nekako blokado v sebi, zelo spontano in prepričljivo niza dogodke, občutja in razmišljanja. Pred nami se razgrne vse njegovo življenje in značilnosti njegove osebnosti, le o njihovi resničnosti ne moremo biti prepričani.
Njegovo pripovedovanje sem dojela kot sestavljanko. Dogodke opisuje zelo nazorno, slikovito, posamezne detajle izdela do potankosti. Vsake toliko nas postavi na trdna tla z dogodki v ječi, s pogovori s policisti, z opisovanjem trpljenja in vsega hudega, ko sam sedi v temi in mrazu.

V primerjavi z zaporom Dépôt je policijska postaja VIII.

Okrožja luksuzni hotel […] To noč sem se zavedel, da še nikoli v življenju nisem trpel. […] Dépôt je skupinsko grobišče, kamor stresajo trupla pogubljencev. […] neogrevana zombijevska kletka, kjer se celo pazniki opravičujejo in gledajo v tla.(Beigbeder 155)



Se ne spominja?[uredi]

Izhodišče zgodbe je dogodek iz leta 2008: Beigbederja in gručo njegovih »večno mladih« prijateljev aretirajo, ko si na nočnem pohodu v mestu privoščijo oddih in snifajo kokain kar z avtomobilske havbe. V prerekanju s policijo avtor pove, da bo o dogodku napisal zgodbo. Policist pa podvomi s cinično pripombo, da kokain povzroča izgubo spomina. In res ima Beigbeder pri oziranju v preteklost težave, saj mu primanjkujejo spomini iz otroštva, ti postajajo intenzivnejši šele okrog petnajstega leta.
Dejstvo, da se svojega otroštva ne spominja, po mojem mnenju izhaja iz tega, da si nikoli niti ni vzel časa za razmislek o tem, kar se mu je dogajalo v preteklosti. Vedno je razmišljal samo o prihodnosti. Šele v zaporu najde pravi čas in tišino za razmislek.
Morda pa se noče spominjati svojega otroštva, v katerem je imel vse, kar si je želel in še več, ničesar ni pogrešal, starši so bili bogati in so mu nudili vse … Le ločitev staršev nekako kazi podobo brezskrbnega otroštva, ki pa je za razliko od sedanjosti precej bolj mirna in gotova. A sreče se zaveda šele, ko otroška leta minejo, prej je ni znal ceniti. Vse je bilo tako samoumevno. Tudi ločitev staršev, mislim, da ni njegova bolečina, ampak izgovor, da mu ne bi bilo treba brskati po preteklosti. Svetlih strani se zave, spozna in prizna šele, ko je otroštvo že zdavnaj mimo.



Zgolj blodnje ali resničnost?[uredi]

Gotovo ima v podzavesti neke resnične spomine, prav možno pa je, da jih je rekonstruiral s svojo bogato domišljijo, kar ni nujno posledica posnifanega kokaina. Fantazijo, trdi, ima po očetu.
Ob branju romana upravičeno podvomimo o njegovi verodostojnosti, saj mu dogodki iz preteklosti sproti narekujejo nova poglavja. Sam pravi, da s pisanjem vzpodbuja branje v sebi.
Bralcem v Francoskem romanu razkrije svoje najbolj temne misli, občutke in skoraj pozabljene spomine in tako nastane intimna zgodba o pisateljevi družini, ki je prerasla okvirje klasične biografije. (povzeto po Štrucl)

Ob koncu avtor zapiše:

Kar sem pripovedoval tukaj, ni nujno resnica, temveč otroštvo, kakor sem ga dojemal in postopoma rekonstruiral. Vsak ima drugačne spomine. (193)



Liki v Beigbederjevi senci[uredi]

Liki so zasnovani tako, da postavljajo Frédérica v ospredje, sami pa ne prevzemajo glavne vloge v romanu. Mogoče imata poleg Frédérica največjo vlogo lika matere in očeta, ki sta tudi vplivala na njegov značaj. Svoje razmišljanje pa razvija tudi ob drugih osebah. Z dedkom se, na primer, tik pred njegovo smrtjo uspeta odprto pogovarjati. Dedek mu prizna, da je zbežal iz vojske, namesto, da bi se pridružil uporniškemu gibanju. Že sam je izgubil očeta v vojni in ni želel, da bi tudi njegovi otroci odraščali brez očeta. Frédéric takoj doda razmišljanje, da njegova rodbina ne pozna očetov, a je mnenja, da je lažje živeti brez mrtvega očeta, kot brez očeta, ki je še živ. Dedek mu je tudi očital in ga spraševal, zakaj je podpiral komuniste, Frédérica pa je bilo sram priznati, da jih je podpiral le iz želje po kljubovanju.
Protagonistova osebnost nastane na podlagi množice situacij, v katerih nastopa.



Družina in družba[uredi]

Beigbeder zelo kritično piše o svoji družini in sodobni francoski družbi. Čeprav ločitve ne obsoja, mu je žal za družino kot najvišjo vrednoto človeške družbe. Tudi o državi piše z nekim cinizmom, saj je bila v obeh vojnah poraženka, pa vendar se obnaša kot zmagovalka. Razdeljena je na bogato ekscentrično buržoazijo (oče) in obubožano aristokracijo, ki ji pripada tudi njegova mama.

Ampak nehajmo se delati, da ta novi življenjski slog ne oblikuje naših otrok. Novo merilo je imeti dve hiši, štiri starše (najmanj), imeti rad ljudi, ki se med seboj nimajo več radi, se nenehno bati ločitev, včasih tolažiti svoje starše in slišati dve inačici vsakega dogodka, kot sodnik na obravnavi. (Beigbeder 151)



Čemu živeti, če je življenje pozabljeno?[uredi]

»Čemu živeti, če je življenje pozabljeno?« se sprašuje Beigbeder (13). Prvič – ne bi se strinjala, da se prav nič ne spominja. Morda se le noče spominjati. Ne vem sicer zakaj, saj je njegovo otroštvo prav lepo, marsikdo bi zamenjal z njim. In tega ne izvemo od nekoga tretjega, ampak od njega samega. Spomini iz otroštva so zasidrani v njegovi podzavesti, pa če si to hoče priznati ali ne.
Ločitve očitno ne občuti kot večina otrok ločenih staršev. Mislim celo, da zaradi ločitve ni preveč prizadet, saj je deležen pozornosti mame in očeta, čeprav vsakega posebej. Vendar pa ne pogreša mame, ko je z očetom ali očeta, ko je pri mami. Z ločitvijo ničesar ne izgubi, kvečjemu se mu vse podvoji (prazniki …), kar mu je skoraj odveč, sam pa ima občutek, da se je razpolovil.

[…] počutil sem se kot pohabljenec: živel sem v polpenzionu, polovičen čas, polovična porcija, polovična človeka. Ločitev je starša poslala v ločena svetova. (Beigbeder 150)



Bi se v romanu prepoznali?[uredi]

Če seže po romanu človek, ki je na lastni koži izkusil vsaj eno poglavje Beigbederjevega življenja, se z avtorjem zlahka poistoveti. Frédéric zadene bistvo občutij določene osebe ob doživljanju življenjske izkušnje. Kot primer bi navedla otroke ločenih staršev, ki živijo dvojno življenje – tudi razmišljajo dvojno. Tako pri mami ne govorijo o očetu in pri očetu ne o mami. Naučijo se biti enako srečni v skromnem maminem stanovanju kot v očetovem razkošnem domu, se pretvarjati, da je vse normalno, vse okrog sebe prepričevati, da jim je vseeno – trudijo se, da bi izpadli brezbrižni. Vsi jim lažejo, da bi jih obvarovali pred kruto resnico. Sama se s temi liki ne morem poistovetiti, z Beigbederjem pa se strinjam, ko ugotavlja, da se nekatere življenjske značilnosti in napake prenašajo iz generacije v generacijo. Njihovi družini je namenjeno življenje brez očeta – dedku je oče padel v vojni, Frédéricov oče se je ločil od mame in odselil, pa tudi sam je ločen in tako je tudi njegova hčerka obsojena na življenje brez očeta. Njegovi starši so živeli v nenehnem iskanju, on pa je sploh večni upornik, izgubljen, njegova najbolj katoliška lastnost je, da mu je všeč, ker so njegovi užitki prepovedani. Ugotavlja pa tudi, da ima njegova družina v genih samouničevanje – njegovi predniki so se žrtvovali za domovino kot vojaki, on pa se razdaja kot pisatelj.



Zaključek[uredi]

V seminarski nalogi sem predstavila francoskega pisatelja Frédérica Beigbederja ter njegovo delo, Francoski roman. Navedla sem nekaj različnih interpretacij romana ter dodala svoje mnenje.
Knjigo bi priporočila vsem, ki radi posežejo tudi po malo bolj svobodnem, modernem čtivu.



Opombe[uredi]

1 Naslov prevoda knjige, po uvedbi evra je: 14,99 €.
2 V inventar, ki ga ima po mami uvršča: »[…] nezadovoljstvo, nenehno pritoževanje, nikoli nisem z ničemer zadovoljen.« (179)


Viri in literatura[uredi]

Beigbeder, Frédéric. Francoski roman. Ljubljana: Založba Vale-Novak d. o. o, 2010.
Beibeder. Dostopno na spletnem naslovu, dne 23. 6. 2012: <a href="http://en.wikipedia.org/wiki/Fr%C3%A9d%C3%A9ric_Beigbeder">http://en.wikipedia.org/wiki/Fr%C3%A9d%C3%A9ric_Beigbeder</a>
Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: DZS, 2005. (201-278).
Modrijan. Dostopno na spletnem naslovu, dne 23. 6. 2012: <a href="http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Avtorji/A-C/BeigbederFrederic">http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Avtorji/A-C/BeigbederFrederic</a>
Realizem. Dostopno na spletnem naslovu, dne 23. 6. 2012: <a href="http://sl.wikipedia.org/wiki/Realizem">http://sl.wikipedia.org/wiki/Realizem</a>
Štrucl. Dostopno na spletnem naslovu, dne 23. 6. 2012: <a href="http://www.bukla.si/?action=books&book_id=4280">http://www.bukla.si/?action=books&book_id=4280</a>
Vesenjak. Dostopno na spletnem naslovu, dne 23. 6. 2012: <a href="http://www.polet.si/sund/zgodba-kot-izgovor">http://www.polet.si/sund/zgodba-kot-izgovor</a>