France Bernik: Ivan Cankar in krščanstvo

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

O članku[uredi]

Članek iz katerega jemljem snov za pisanje te seminarske naloge, je izšel v Slavistični reviji leta 2006, številka 4, na straneh 561-570. Avtor France Bernik razpravlja o Cankarjevih svetovnih nazorih s posebnim ozirom na odnos do krščanstva. France Bernik ni pozitivist in prav tako ni pozitivističen njegov članek. Sicer trdi, da je za razumevanje Cankarjevega razvijanja v smislu osebnih prepričanj, potrebno slediti kronologiji njegovih del. Že zaradi teme članka, pa se mora avtor opreti, ne samo na literaturo, ampak tudi na dejstva iz Cankarjevega življenja.

O avtorju[uredi]

France Bernik je Cankaroslovec. Je urednik sedmih knjig Zbrana dela Ivana cankarja in avtor več monografij o Ivanu Cankarju. Je član SAZU in Evropske akademije znanosti in umetnosti ter mnogih drugih prestižnih organizacij doma in v tujini. Te podatke omenjam z namenom, da tisti bralec, ki avtorja članka ne pozna, ne bi podvomil o verodostojnosti.

Rdeča nit seminarske naloge[uredi]

Tudi sam sem sledil Bernikovemu vrstnemu redu in tako začenjam s poglavjem Dunajsko obdobje in končam s poglavjem Konec. V seminarski nalogi sem se osredotočil zgolj na Cankarjev odnos do krščanstva. I. Ivan Cankar se zgodaj odtuji veri staršev. Po materini smrti ni bil več cerkveno veren.

»Da me je kdo vprašal, če zahajam k maši in k spovedi, če molim zvečer in zjutraj, bi se mu bil smejal.« (Cankar: Večerna molite, 1910). V zadnjem obdobju življenja je odnos do Boga osmislil in ga izrazil v triadi vrednot. Sicer pa je krščanstvo v Cankarjevi literaturi ves čas prisotno, tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. II. V črtici Konec (Podobe iz sanj), so predstavljene temeljne vrednote kot duhovno dognanje.

Dunajsko obdobje[uredi]

Mladi Ivan Cankar je leta 1896 pričel s šolanjem na Dunaju. To je čas notranjih nasprotij. V mladostniški naivnosti je bil izredno dovzeten za vplive takratnih evropskih miselnih tokov, ki so bili antikrščanski. Tuja učenost mu odpre oči, kot je sam zapisal. Na drugi strani pa pisateljevi notranji prokrščanski vzgibi nasprotujejo idejam, ki jih je vzel za svoje

Antikrščanski vzgibi[uredi]

Ideje Nietzschejeve filozofije in materialistične antropologije so tiste, ki jih Cankar jemlje za svoje in se z njimi strinja. Nietzschejeve ideje o morali in vrednotah so izredno proti krščanske in proti cerkvene: Naravne vrednote (močni je nad šibkejšim), so pripeljale človeštvo do točke razvoja na kateri je danes. Kasnejši moralisti (Sokrat, Jezus) so delovali ravno proti vsemu tistemu, kar je človeštvo povzdignilo nad živalsko vrsto. S tem je Nietzsche nasprotoval vrednotam, ki jih vsaj na videz poudarja cerkev. Ideja materialistične antropologije prav tako govori o brezbožnem svetu, katerega vladar so materialne vrednote (moč, surovine ipd.), torej otipljive, snovne, prvinske značilnosti človeka in narave. Cankar krščanstvo označi kot strup naroda: »Ni danes naroda, ki bi bil tako do kosti pobožen, hlapčevski in plah, tako Bogu vdano na smrt pripravljen« (Bernik 1983: 128–135).

Prokrščanski vzgibi[uredi]

Tisto kar je Cankarja vleklo h krščanstvu, je bila nostalgija, hrepenenje po izgubljenem. Tako kot pravi France Bernik v obravnavanem članku: »V materinskih črticah nikoli ne govori zgolj o izgubi svoje vernosti, zmeraj izpoveduje še nostalgijo po izgubljenem. To hrepenenje je posledica njegove etične senzibilnosti, ki smo ji priča v delih Skodelica kave, Sveto obhajilo, Greh ipd. Tema hrepenenja se v večini primerov kaže v odnosu do matere. »Da bi bil kot ti, o mati, cvet na polju; da bi nikoli ne okusil spoznanja« (Cankar: Večerna molitev. 1920). Spoznanje je tisto, ki je Cankarja odtujilo od starega blagoslova nevednosti. Če hoče zopet verovati v Boga in si ponovno pridobiti stare vrednote, bo to lahko dosegel samo z razumom. Spoznanje mu preprečuje vrnitev. Samo z razumom, z lastnimi dognanji, ki so neodvisni od prevzete »tuje učenosti«, bo lahko osmislil izgubljene vrednote in si jih zopet nadel. Tokrat te vrednote ne bojo plod brezglavega verovanja (tako kot verovanje v Boga v otroških letih in verovanje v Nietzscheja v mladostniških letih), pač pa plod lastne presoje in lastnih dognanj.

Kontradiktornost v Cankarjevem dunajskem obdobju je povzročila napredek v odnosu do vrednot. V naslednjem odstavku bom predstavil Cankarjev odnos do Boga v zadnjem obdobju njegovega življenja. Tako bo razlika bolj očitna. Zadnje obdobje življenja

Resda tekom celotnega opusa krščanstvo jasno upodablja in izrablja kot del pisateljskega sloga, pa vendar le v smislu hrepenenja ali pa preprosto zato, da dramatizira situacijo. Ogromno je tudi svetopisemskih stilizmov. Ta termin je izredno širok in odprt za diskusijo, v Cankarjevih delih pa se kaže predvsem kot uporaba svetopisemskih fraz, besed (npr.: Križ, Golgota…) in uporaba paralelizmov. Primer paralelizma: »Čemu torej življenje, čemu človek - čemu delo, skrb, čemu razum možganov in trpljenje srca?« (Cankar: Milan in Milena. 1913) V zadnjem obdobju življenja se odnos Ivana Cankarja do krščanstva začne poglabljati v pozitivnem smislu. V romanu Milan in Milena, opiše pot, ki ga privede do spoznanja temeljnih vrednot. Opisuje, kako so ga obiskali spomini na mladost, kako je v tujini naenkrat zagledal domovino in kako je takrat začutil, da je mati edina, ki ga ni izdala. V tem procesu spoznavanja in odkrivanju najgloblje resnice o življenju so vrednote že v njegovi zavesti, vendar obstajajo kot spomin, kot »spomin na mater, na domovino, na Boga«. V pripovedi Ottakring (1913/14) so temeljne vrednote zaobjete v pomen ljubezni. Domovinska ljubezen se ne podaljšuje samo v ljubezen do matere, čustvo ljubezni utemeljuje ves svet. Domovina in Bog se v njegovi zavesti povezujeta. »Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, če bi bil Prus, bi bil protestant; ker sem Slovenec, sem katoličan.« (Cankar: Dom in svet 39, 1926, št. 5, 181.) Duša je sodnica, ki ji ni moč ubežati. Ona je avtoriteta, ki pošteno kaznuje svojega lastnika. V Podobah iz sanj (1917) se čustveno poistovetenje s temeljnimi vrednotami prvič kaže kot duhovna izkušnja.

Pot, ki jo opiše v Milanu in Mileni, Ivana Cankarja vodi od hrepenenja do duhovnega spoznanja. Spoznanje pa je najmočnejši, neomajen produkt, ki je posledica premlevanja in poglabljanja posameznika v nek problem. Tako smo prispeli do naslednjega poglavja, katerega glavna tema je Cankarjevo osmišljeno predstavljanje temeljnih vrednot v noveli Konec.

Konec[uredi]

Konec je naslov črtice, objavljene v Podobah iz sanj (1917). V tekstu pripovedovalca obišče smrt. Izprašuje ga kako in komu je živel (t.j. kdo ali kaj mu je gospodarilo, bilo za vrednoto). Smrt ga opozori, da njena vloga ni uničevalska, pač pa naraven del življenja. »Pomislil nisi, da je smrt mati in da teše nebeški tesar mrtvaško posteljo in zibel obenem.« (Cankar: Podobe iz sanj. 1917) Smrt pritiska nanj z vprašanjem po vrednotah, pisatelj pa končno vzklikne tri besede: »Mati, domovina, Bog«. Ob vsaki besedi se je obraz Smrti bolj jasnil in omilil. Ob izgovorjeni zadnji vrednoti, se je pisatelj prebudil iz dolgih sanj. Triada vrednot je postala del njegovega življenja. »V tistem hipu, ob tisti besedi sem se sladko zbudil iz dolge, strašne bolezni. Poleg mene, ob čaju, je sedela svetnica odrešenica; držala me je za roko in smehljala se je, kakor se mati smehljá otroku, ki je ozdravel. Ime ji je bilo: Življenje, Mladost, Ljubezen.«

Avtor obravnavanega članka pravi, da je optimizem Podob iz sanj zadnje in najgloblje spoznanje Ivana Cankarja in njegova duhovna oporoka. V prejšnjih delih je moč zaznati obup, osamljenost, samoobtoževanje junakov, celo misel na samomor. V črtici Konec, pa se avtor pozitivno sooči s smrtjo in jo premaga. Premaga jo v smislu, da se je ne boji več, saj je ravnokar prišel do spoznanja, ki odgovarja na vprašanje Smrti. Njegovo življenje je imelo smisel, saj ga je sklenil v triadi vrednot.

Sklep[uredi]

Ivan Cankar nam je zapustil veličasten literarni in upam si trditi, da tudi filozofski opus. Triada vrednot, ki jo omenja, se me ni pretirano dotaknila, saj ne spada docela v moj tok mišljenja. Verjamem da je tudi sicer prepuščena vsakemu posamezniku, da na mesto Cankarjevih vrednot po želji postavi svoje. Je pa sporočilo iskanja smisla življenja in življenjskih vrednot tisto, ki je univerzalno. Bernikova trditev, da so Cankarjeve Podobe iz sanj njegova duhovna oporoka je vsekakor na mestu. Upam si jo nadgraditi in tako poudarjam, da je ravno to iskanje, to potovanje, največja zapuščina našega največjega pisatelja. Če se preučevanja Cankarjevega opusa lotimo tako, kot je predlaga Bernik v članku (t.j. kronološko), potem lahko opazujemo psiho človeka. Opazujemo njegov razvoj od otroških dni, preko naivne mladosti, do zrelega modreca. Takšno življenjsko popotovanje je zgled, ki mu v svoji univerzalnosti lahko sledijo otroci katerekoli matere, pripadniki katerekoli domovine in častilci kateregakoli boga.

Literatura[uredi]

  • France Bernik: Ivan Cankar in krščanstvo. SR LIV/4 (2006). 561–570.
  • France Bernik: Tipologija Cankarjeve proze. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1983.
  • Ivan Cankar: Podobe iz sanj. Ljubljana: MK, 1981.