France Bernik: Heinrich Heine in slovenska literatura

Uvod

Heinrich Heine

Heinrich Heine je bil pomemben pesnik evropske romantike. Rojen je bil leta 1797 ali 1799, in sicer v Düsseldorfu, Nemčija. Sprva se je učil trgovskega poklica, nato pa se preusmeril k pravu, ki ga je končal 1825 in zatem prestopil v krščanstvo. Živel je kot svoboden književnik, ki je veliko potoval. 1831 se je za stalno preselil v Pariz, saj je v Nemčiji postal precej osovražen zaradi svojega javnega kritiziranja nemške politike. Leta 1835 so v Nemčiji celo prepovedali širjenje njegovih spisov in del nasploh. Po letu 1848 je bil zaradi bolezni priklenjen le še na posteljo, umrl pa je dve leti kasneje, 1856.

Heinejevo književno delo obsega predvsem prozo in liriko ter s to povezano epsko pesništvo. V svojih potopisni in esejistični prozi je opisoval svoja potovanja, kritiziral razmere v Nemčiji in Franciji ter širil svoje ideje liberalizma in demokracije. Njegov pesniški opus obsega mnogo pomembnih zbirk, precejšen del Heinejevega pesništva pa pripada epsko-lirski zvrsti balad in romanc. Ta nemški pisatelj je te romance in balade pisal na motive ljudskih bajk (Lorelaj), svetega pisma, španskih in orientalskih snovi ali celo novejše zgodovine. Vse so polne lirskih sestavin, z neuslišano romantično ljubeznijo ali pa s satiro, ironijo, politično in socialno tendenco.

Heinejeva lirika izhaja iz prizadevanj mlajše šole nemških romantikov, ki so se naslonili na ljudsko pesem in pisali čustveno in razpoloženjsko liriko. Ta lirika je vrh dosegla v Heinejevih kratkih štirivrstičnih pesmih, ki nam podajajo to čustveno in razpoloženjsko podobo. Vsebinsko so zapolnjene z neuslišano ljubeznijo, s hrepenenjem, strastjo ali pa s splošno življenjsko strastjo, poznano tudi pod izrazom svetobolje. Heine je kasneje začel pisati bolj obsežno satirično liriko, liriko s protireligiozno, politično in socialno ostjo, nastajati pa je začela iz prvin sarkazma, ironije in satire, ki so prejšnjo čustveno ubranost razbile. S to liriko, ki torej zavrača čustvenost in poudarja pomen stvarnosti se je Heine začel bližati realizmu.

France Bernik

France Bernik se je rodil 13.5.1927 v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je odločil za študij slavistike v Ljubljani in iz tega tudi doktoriral. Delal je kot asistent na Filozofski fakulteti, bil je sodelavec Sava filma, urednik knjižnih izdaj in od 1964 tudi tajnik Slovenske matice. Od leta 1972 deluje na literarnem inštitutu SAZU, kjer vodi sekcijo za slovensko literarno zgodovino. Med leti 1967 in 1996 je bil član uredniškega časopisa Slavistične revije, nato glavni urednik nacionalne zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, sourednik zbirke Korespondence pomembnih Slovencev pri SAZU, uredil pa je tudi več zbornikov in posameznih izdaj slovenskih literarnih ustvarjalcev.

Bernik je tudi častni član ZRC SAZU, Slavističnega društva Slovenije, Ameriškega biografskega inštituta in Društva za slovenistične študije v ZDA in častni doktor Univerze v Mariboru. Prejel je tudi mnogo priznanj, kot je nagrada Sklada Borisa Kidriča, naziv Ambasador Republike Slovenije v znanosti, Zoisova nagrada za življenjsko delo na področju literarnih znanosti. Prislužil si je tudi državna in družbena odlikovanja, red dela z zlatim vencem.

Objavil je nekaj monografij ter številne razprave in znanstvene članke, raziskoval je slovensko literaturo od romantike do sodobnosti, s pomembnimi drugimi vmesnimi obdobji, kot je realizem ali pa moderna in pa tudi novejša proza z vojno tematiko.

Največ se je ukvarjal z Jenkom, Levstikom in Cankarjem, ki jih je obravnaval v svojih razpravah in se potrudil tudi pri izdajanju njihovih del.

Bil je eden prvih, ki so se odmaknili od tradicionalne in se uvajali v stroko interpretacije umetniškega besedila. Pozornost je posvečal verzu, ritmu, obliki poezije ter kompozicij, pripovedni tehniki in upodabljanju literarnih oseb v prozi.

Zgodovinske raziskave slovenske književnosti je širil v mednarodni, predvsem nemški in avstrijski pa tudi romanski kontekst.

Znanstveno vprašanje

Heine je v slovenski literaturi v nekaterih pogledih veljal za nesprejemljivega in nemoralnega pesnika, v drugih pa kot največji nemški pesnik. V čem se razlikujejo mnenja oz. kaj vpliva na prvi in drugi koncept sprejema oz. zavračanja Heinricha Heineja?

Hipoteza

Najina oz. Bernikova hipoteza je, da je bil Heinrich Heine v Nemčiji priznan že v času svojega življenja, v Sloveniji pa ga niso najbolje odobravali niti bolje spoznali. Kasneje, po njegovi smrti so razni slovenski pesniki, pisatelji in literarni kritiki začeli bolj podrobno spoznavati njegove pesmi in dela in sčasoma prišli do zaključka, da je bil Heine velik pesnik.

Kdaj in kje se informacije o Heineju pojavijo prvič?

Prve informacije o Heineju so se pojavile v avstrijskem časopisu po letu 1831, in sicer na takratnem Kranjskem. Kronološko lahko pojav informacij o nemškem pesniku uvrstimo v čas njegovega pariškega ustvarjanja oziroma obdobja. Prva izmed vesti o Heineju je bila objavljena v listu Illyrisches Blatt (Ilirski list), in sicer leta 1834. Druga vest, ki je prišla na dan o njem je bila objavljena pet let zatem v časopisu Carinthia. Avtorja obeh člankov oziroma vesti Heineju nekako očitata njegovo preostro in preveč žaljivo dovtipnost, kar lahko tudi razumemo, da so Heineja sprejemali negativno. Zanimivo pa je druga, nasprotna stran tega, in sicer pozitivno mnenje o Nemcu, ki pa nam je predstavljeno z omembami ali citati iz Heinejeve poezije in celo s ponatisi njegovih pesmi. Vse te pozitivne objave pa so se zgodile v 40-ih letih 19. stoletja na Kranjskem. Takratno avstrijsko časopisje, ki je Heineja odobravalo, ga je posledično tudi enakovredno postavljalo ob njegove sodobnike (Uhland, Lenau, Eichendorff) in se navduševalo nad pesnikovim zbadljivim humorjem. Ta pritrdilna recepcija nemškega lirika je torej razvidna iz pogostega objavljanja in navajanja Heinejevih verzov, tako znanih kot tudi manj znanih, kaj kmalu pa je bila prvič objavljena tudi Heinejeva pesem v celoti. Slednjo je objavil Ilirski list leta 1831, ponatisnili pa so pesem Frϋhlingsgruss iz cikla Neuer Frϋhling (1831).

Simon Jenko in Heinrich Heine

Simon Jenko

Rodil se je 1835 na Podreči v Mavčičah. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, zadnja dva razreda v Ljubljani. Bil je t.i. vajevec, vajevce pa imenujemo dijake, ki so osnovali skriven leposloven list Vaje (1854-1855). Slednjih je izšlo najbrž 6 zvezkov, ki pa se žal niso vsi ohranili. Jenko je po maturi študiral v celovškem bogoslovju, ki ga je kmalu zapustil in se začel posvečati pravu, ki ga je študiral na Dunaju. Tam se je preživljal kot domači učitelj, se kmalu vrnil domov, da bi izdal pesniško zbirko in se pripravil za izpite. Služil je v advokatskih pisarnah v Kranju in Kamniku, umrl pa je leta 1869 v Kranju.

Jenko ni posegal v javno življenje, bil je melanholik in skeptik, ostrega razuma, šibke volje in poln čustev.

Pisati je začel kot dijak, na to pa so imeli pomemben vpliv romantični pesniki, kot je bil Byron in drugi. Nekaj pesmi je objavil že v Vajah, objavljal pa je še v Novicah, v listu Slovenski glasnik in Leptir. Svoje pesmi je nato izdal v zbirki Pesmi, leta 1865. Jenko ni bil ravno najbolj sprejet, vendar pa zdaj kljub temu velja za največjega slovenskega lirika med Prešernom in pesniki slovenske moderne, s svojimi povestmi pa je predhodnik realistične proze 80-ih in 90-ih let. Bil je tisti, za katerega lahko rečemo, da je ustvaril slovenski realizem v poeziji, ki jo je zasnoval na skladnosti vsebine in oblike.

Primerjava Jenka s Heinejem

Petdeseta leta so tista, za katera lahko skoraj z gotovostjo rečemo da se je takrat Jenko srečal s Heinejevo poezijo.

V tistem času sta v slovenski javnosti o nemškem pesniku živeli dve predstavi. Prva od dveh predstav je temeljila na pisanju nekega dela avstrijskega, zlasti dunajskega časopisja. Dokazano je, da je Jenko prebiral časopis Wiener Allgemeine Theaterzeitung, v katerem je lahko našel več člankov o Heineju. Prebiral je lahko o njegovem življenju v zadnjem pariškem obdobju. Še posebej so se pri pisanju člankov o Nemcu potrudili poročati o njegovi neozdravljivi bolezni, ki pa pesnika ni mogla duhovno streti. Pisali so tudi o približevanju Heineja h krščanstvu, kar je utegnilo zbuditi večjo pozornost pri Jenkovem stricu in tudi pri Jenku samem. O tej duhovni spreobrnitvi, za katero naj bi se nemški pesnik odločil je poročal nepodpisani pisec in Heinejev domnevni prijatelj. Vsebina članka govori o tem, da se Heine odpoveduje hegeljanskim pogledom na svet, svobodomiselnosti svojih zrelih let in preklicuje trditev, da bi bil »najsvobodoumnejši pesnik po Goetheju in veliki pogan številka dve«. Glede njegove vere neimenovani pisec poroča tudi o Heinejevi veri v boga, v božjo pravičnost in posmrtno življenje duše. Ti članki, so kasneje oblikovali javno mnenje in pri mnogih, predvsem pri konfesionalnih sodobnikih spremenili odnos do Heineja v pozitivnem smislu. Nasploh je ta prva predstava precej pozitivna, z razliko od druge, ki je bila uveljavljena.

Za drugo predstavo pa je poskrbel slovenski cerkveni tisk. Ob Heinejevi smrti leta 1856 so pesnika predstavili v povsem negativni luči. Ta druga predstava se je torej pojavila v 50-ih letih 19. stoletja, in sicer z nekaj manj kot dvomesečno zamudo je katoliški verski tednik Zgodnja danica bralcem predstavil Heineja kot pogubljenega, od vseh zapuščenega človeka in kar je najhujše je bilo to, da naj bi bil Heine tudi ateist in to je bil odslej na Slovenskem tudi poglavitni razlog za zavračanje njegove poezije. Pri tem pa se je Zgodnja danica tudi potrudila opozoriti vse pesnikove somišljenike, da biti ateist ni nič pozitivnega in o pesnikovi smrti so zapisali: »V Parizu je umerl malopridnež in zasmehljivec svetih reči, Henrik Heine, kteri je marsikterimu vetrenjaku še bolj glavo zmešal. Ni duhovna, ne petja, ne molitve, ne žalostnice ni bilo pri njegovim truplu. Bil je grozin, leden pogreb za ledenim nejevercam, stekleno merzlo obnebje, huda sapa, vnemarni ljudje so ga spremljevali, in eden za drugim so se umikali, de bi svojih opravil ne zamudili. – Nepremišljeni občudovavci puhlih, prevzetnih zaničevavcov svete vere, gerdih pisarij nečistih reči, kdo zmed vas bi hotel zdaj na Heine-tovim mestu biti?«

Sodelavci literarnega rokopisa Vaje so bili prvi, ki so na Slovenskem pozitivno sprejeli pesniško delo Heinricha Heineja in druge predstavnike Mlade Nemčije. Z gradivi dokazano je, da so se o mladonemškim pesnikom učili že v šoli. Iz poročila ljubljanskih gimnazij so dijaki v sedmem razredu uporabljali Schollov učbenik, v katerem so lahko našli življenjepise večine teh mladonemških pesnikov in še deset Heinejevih pesmi, nekaj proznih besedil in del piscev Mlade Nemčije. Jenko in drugi vajevci pa so Heinejevo literaturo prebirali tudi sicer. Kot nam pripoveduje ohranjeno sporočilo, so bili za mladonemškega pesnika »kaj vneti: vsi so ga brali, vsi slavili, Heine pa jim je bil nad vse«. Da bi avtor tega sporočila svojo trditev dokazal, navaja prevod Heinejeve pesmi Ein Fichtenbaum steht einsam iz cikla Lyrisches Intermezzo, kar doda nove sklepe o prisotnosti nemškega pesnika med našo mladoslovensko literarno generacijo. Te pesmi se ne najde v Schollovem literarnozgodovinskem učbeniku, niti je ne najdemo v Mozzartovih berilih za višje razrede gimnazije, zato lahko ugotovimo oz. sklepamo, da so jo Jenko in drugi njegovi sodelavci brali izven šole v drugih knjigah, najverjetneje v zbirki Buch der Lieder (1827), ki je po odmevnosti zasenčila vse druge pesnikove knjižne zbirke. Jenkovo prvo srečanje s Heinejevo literaturo je je bilo torej skoraj zanesljivo povezano s prej omenjeno zbirko, in sicer to uvrščamo v leto 1854 ali 1855, v čas, preden je odšel v Celovec in nato na Dunaj, kjer pa je bila možnost za različna seznanjanja s Heinejevo poezijo in njegovim življenjem še večja.

Te kronološke ugotovitve so zelo pomembne, seveda pa niso fotografsko natančne. Pomembne so predvsem za razkritje Jenkove ustvarjalne prakse, preden se je srečal s Heinejevo poezijo, njegovo miselno afiniteto do sebi sorodnih pesnikov, njegov Erwatungshorizont ali horizont pričakovanja. Ta kronologija nam dovoljuje sklep, da že v Jenkovih zgodnjih pesmih najdemo antetično dvojnost iluzionizma in deziluzionizma, spodbujeno po Prešernu, najverjetneje pa tudi pod vplivom Goetheja in Schillerja, ki ju je Jenko tako bral kot tudi prevajal. To konfliktno doživljanje sveta je torej očitno že zgodaj sestavni del Jenkove poezije, da pa se o tem prepričamo lahko preberemo Jenkovi mladostni pesmi Kdo mi da sanje? in Naj bo!. Privlačnost Heinricha Heineja za našega pesnika torej ni bila naključna in prav tiste Jenkove pesmi, ki jih uvrščamo k povezavi s Heinejevimi, imajo idejnovsebinske nastavke že v predheinejevskem času Jenkove poezije. Predvsem pri naslednjih pesmih in njihovih paradigmah pri Heineju lahko to opazimo, in sicer so to: Jenkova pesem Ptici korespondira s Heinejevo Manch Bild vergessener Zeiten, dvokitičnica Sanjaču s pesmijo Nachts in der Kajüte, Hitra sprememba je blizu Die Linde blühte, die Nachtigall sang, romanca Poezija in proza nas spominja na pesem Ein Jüngling liebt ein Mädchen, balada Morski duhovi v dunajskem zapisu na Prolog v Lirski Intermezzo oziroma na 8. pesem iz cikla Traumbilder. Skupna ideja vseh Jenkovih naštetih pesmi pa je razkol med subjektivno resnico izpovedovalca in objektivno stvarnostjo. Osebno doživetje v teh pesmih se tako praviloma ne razvije do kraja, ne izpolnjuje pesniškega sporočila v celoti, ob njem nastopi resničnost, ki ni samo drugačna, temveč je glavnemu sporočilu lirskega subjekta celo nasprotna. Ta omenjena disonanca se pojavlja v različnih oblikah, in sicer tako da je subjektivna čustvenost v protislovju s kontekstom, da se racionalna zavest upira intimnemu razpoloženju, da je erotično življenje dvojno, in sicer eno je javno, drugo je skrito, lahko pa tudi tako, da brezobzirna in groba realnost zanikuje ljubezenske sanje in domišljijo, kolikor že sama erotika ni zapisana razmeroma naglemu koncu. Tudi v Heinejevih pesmih gre za romantičen razkol med lirskim subjektom in objektivnim svetom, vendar pa je ta razkol pri nemškem ustvarjalcu izražen s stališča subjekta, njegove čustvenosti in domišljije. Ta razkol se pri Jenku ne kaže več kot nerazrešljivo nasprotje, temveč se težišče dogajanja začne prenašati s subjektivnosti na realni svet pojavov. To navzkrižje med doživljajsko vsebino in realno resničnostjo pri obeh pesnikih dobi različno estetko in idejno artikulacijo. Pri Heineju se lirski subjekt do čustvene oz. nestvarne realnosti opredeljuje s svetoboljem, humorjem, predvsem pa z ironijo, Jenko pa poskrbi, da se pri nasprotju čustvenemu, sanjskemu doživetju že pojavi nadosebno, objektivno dejstvo. Pri Jenku najdemo celo pesmi, kjer za potrditev realne, od individualne volje neodvisne resničnosti sploh ni več potrebna antiteza.

Hitra sprememba in ob njej Die Linde blühte, die Nachtigall sang, sta pesmi, ki ju je slovenska tradicionalna literarna zgodovina pogosto navajala kot primer podobnosti, če ne kar enakosti.

Pesmi:

Čez kratkih mesecev pet
sva videla se spet;
pobesil jaz oči,
v stran gledala si ti.

In skor' da bi se smeh
polotil bil obeh,
ker razumela sva,
kaj misliva oba.

Die Linde blühte, die Nachtigall sang,
(Lipa je cvetela, slavček je pel,)
die Sonne lachte mit freundlicher Lust;
(sonce se je prijazno smejalo,)
da küsstest du mich, und dein Arm mich umschlang,
(ko si me poljubila)
da presstest du mich an die schwellende Brust.
(in si me pritisnila na nabrekle grudi.)

Die Blätter fielen, der Rabe schrie hohl,
(Listje je padalo, krokar je votlo kričal,)
die Sonne grüsste verdossenen Blicks;
(sonce je čemerno pozdravilo,)
da sagten wir frostig einander; 'Lebwohl!'
(ko sva se ledenomrzlo poslovila)
Da knickstest du höflich den höflichsten Knicks.
(in si se mi vljudno priklonila.)

V obeh pesmih lahko vidimo, da sta nam pesnika predstavila ljubezensko srečanje na enak in hkrati različen način. V nobenem od obeh pesniških besedil lirski subjekt ne razkriva neke težnje po obnovitvi čustvene zveze. Skupen obema pesmima je prav ta negativizem, sicer pa se pesmi tudi močno razhajata, in sicer na primer opis harmoničnega ljubezenskega sožitja v preteklosti pri Heineju zavzema polovico besedila, pri Jenku pa ta del manjka v celoti. Manjka tudi nasprotje neposredni sedanjosti, ki se zdi Jenku tako silovita, da kljub skritim, zgolj nakazanim spominom izpolnjuje vso pesem. Moški in ženska imata pri Jenku do premagane erotične preteklosti enako odklonilno razmerje, Heine pa pri zaključni ironiji v zadnjem verzu, še pušča odprto neskladnost med lirskim subjektom in žensko. Ta primerjava nam pokaže, da je Heinejeva romantična ideja o nerešljivem nasprotju med čustveno subjektivnostjo in objektivnim svetom pojavov izzvala v Jenku aktivno odmevanje in mobilizirala v njem tak horizont pričakovanja, ko je skušal to nasprotje razrešiti s stališča nadosebne, objektivne resničnosti.

Ta model stvarne oz. manj čustvene recepcije Heinejevih pesmi, spodbujen po Jenkovi mladostni liriki in posebnih družbenozgodovinskih in duhovnih razmerah časa, je za slovenskega pesnika tako značilen, da pravzaprav pridobiva kar značaj pravila, kar pa nam potrjuje tudi senzualna ljubezenska poezija, pri kateri ne smemo pozabiti, da je čutni element v Jenkovi poeziji prisoten že od vsega začetka, in to lahko preverimo na njegovi danes najstarejši znani pesmi, na sonetu Še črne zemlje prsi so ledene iz leta 1851, ki izraža neko čutnočustveno razpoloženje, ki sicer ni takoj opazno in ni eksplicitno povedano, temveč je skrito v samem besednem gradivu, metaforiki, z besednimi zvezami, ki pomenijo čutnost je opisana poosebljena narava. Pod miselnim sporočilom soneta govori jezik druge stopnje, nekoliko prikrit in po razumu nenadziran jezik čutne erotike. Od tega omenjenega soneta naprej pa do srečanja s Heinejevo poezijo najdemo pri Jenku še nekaj upesnitev senzualne ljubezni. Njegova pesem Slabo sveča je brlela iz cikla Obujenke sodi zato sicer v privlačno območje nemškega pesnika, vendar jo je mogoče razumeti bolj vsestransko, kot izraz estetskih pobud od zunaj in hkrati kot izraz pesnikove ustvarjalne imunitete, če jo primerjamo s Heinejevo pesmijo iz cikla Die Heimkehr, Mädchen mit den roten Mündchen.

Tudi za Jenkove pesmi je značilno to preseganje poznoromantične poezije o naravi, kjer opažamo podoben proces kot pri ljubezenski liriki. Pri Jenku dalj časa prevladujejo pesmi, v katerih se lirski subjekt izraža posredno, ob naravi, z antitezo ali paralelizmom, vendar pa vse to na način romantičnega subjektivizma. Take pesmi lahko najdemo tudi pri Heineju in drugih poznoromantičnih pesnikih. Jenka od tega tipa pesmi loči njegovo manj subjektivno in bolj stvarno pojmovanje narave in njene funkcije v poeziji. Pri njem se narava že osvoji posredniške in podrejene vloge, lirski subjekt pa se do nje še vedno opredeljuje po svojih individualnih nagnjenjih, a jo sprejema že kot realno dejstvo. Narava ni več neko sredstvo, temveč pa postane predmet doživljanja, in prav zato v Jenkovi liriki že odkrijemo nastavke poznejšega impresionističnega izražanja zunanje pojavnosti.

Do teh podobnih spoznanj pridemo, če razčlenimo Jenkovo razmerje do Heinejevega pesniškega sloga in jezika. Za Heineja je namreč značilna močno razvita domišljija in bogata predstavljivost, pogosto združena s pripovednim zamahom. Bistveni sestavni del umetnosti nemškega pesnika so torej podobe sanjskega sveta in iluzionizma, Jenko pa je v tem pogledu precej skromnejši in v izmišljanju nekih fantazijskih predstav veliko manj iznajdljiv, nekoliko dlje je šel le v baladi Morski duhovi, pa še tukaj se ta njegova nerealna resničnost ne more primerjati z eksplozivno domišljijo Heinejevega cikla Traumbilder.

Pesmi, ki bi v celoti spominjale na nemškega pesnika pri Jenku sicer ne najdemo, tako v motivnem pogledu kot izraznooblikovno. Največkrat gre za recepcijo posameznih podob ali prispodob in stilizmov iz zbirke Buch der Leider. Ti primeri pa nedvoumno kažejo, v kakšni smeri je Jenko preoblikoval ali sploh spreminjal slogovnoizrazne pobude iz Heinejeve romantične poezije, kažejo pa tudi, da je Jenko nasproti recepciji, ki so mu jo vsiljevale Heinejeve pesmi, vidno uveljavljal svoj horizont pričakovanja.

Pri primerjavi prve kitice pesmi iz cikla Obujenke s pesmijo Die alten, bösen Lieder, vidimo, da je Jenko sliko o pokopu, pozabljeni ljubezni in ljubezenskih spominih popreprostil in jo napisal bolj stvarno in spet manj domišljijsko bogato. Ta primerjava med Jenkovim pesništvom ter Heinejevo poezijo je podobna še pri drugih, skupni imenovalec takega, v precejšni meri samostojnega presajanja motivov in motivnih prvin, skupna tendenca v prikrojevanju teh elementov je v Jenkovi izpovedni volji deromantizacija, ki pa je bila po eni strani imperativ Jenkove človeške narave, po drugi strani pa zahteva slogovnega preusmerjanja v pesniški umetnosti na začetku druge polovice 19. stoletja.

Te zveze Jenka s Heinejem in dinamično razmerje med Jenkovo pesniško naravnanostjo in estetskim kodom Heinejeve poezije nam tako postanejo razumljivejše, če upoštevamo kronologijo pesnikov, in sicer dejstvo je, da se je Jenko seznanil s Heinejevo liriko šele leto ali dve pred smrtjo nemškega pesnika in da je tedaj spoznal Heinejeve zgodnje pesmi, ki so nastale še v času visoke romantike, medtem, ko pa je bil sam že globoko v postromantični estetski izkušnji. Podobno pa velja tudi za druge naše literarne ustvarjalce in za njihovo razmerje do tega nemškega pesnika. Upoštevati pa moramo še javno razpoloženje do Heineja v naši publicistiki 19. stoletja, saj je to razpoloženje bilo skoraj izključno pogojeno po stališču, ki so ga posamezni avtorji imeli do razmerja med Heinejem in Jenkom.

Zagovorniki, posnemovalci oz. tisti s pozitivno recepcijo do Heineja (2. pol. 19. stoletja)

Ne le v prvi, tudi v drugi polovici 19. stoletja sta bili v slovenskem tisku navzoči dve predstavi Heinricha Heineja. Pozitivna recepcija (sprejemanje) tega mladonemškega pesnika, ki se je opirala na tradicijo, saj je prva svobodna prepesnitev Heinejeve pesmi izšla že leta 1851 (prva svobodna prepesnitev je predelava pesnitve Wallfahrt nach Kevlaar iz cikla Die Heimkehr), prvi slovenski prevod pa deset let pozneje. Ta recepcija je imela v svojih vrstah manj številne predstavnike naše književnosti. Malo je bilo takih, ki jih razmerje Heine–Jenko ne bi toliko obremenjevalo da bi imeli popoln odpor do Heineja in njegovega ustvarjanja. Takšen je bil na primer Josip Stritar, véliki poznavalec evropskih književnosti, za katerega je bil Heine eden »izmed največjih lirikov vseh časov«, pesnik, ki mu »nihče ne bo jemal genialnosti.« (Zvon 1870, 15. april, str. 126–127)

Še veliko bolj navdušen nad Heinejem je bil Anton Aškerc. »Henrik Heine je največji nemški lirik,« je zapisal in nadaljeval: »Kar se tiče izražanja občutja, duševnega razpoloženja se niti Goethe ne more meriti z njim.« »Lahko se reče, da je ustvaril pravi lirski jezik Nemcem šele Heine. Heine ima čudovito fantazijo, bleščeč esprit, vedno svež humor in grozno satirsko žilo. Gorje mu, kogar je napadel s svojim sarkazmom!« »Heine je velik mojster v lirsko-epskem žanru, v baladi. Tudi v tej panogi pesništva prekaša Goetheja in Schillerja. Heine je pisal tudi prozo, pa kakšno prozo! On, po svoji pravi narodnosti Nenemec, Jud, je pokazal Nemcem kako se piše v nemškem jeziku duhovito in – pikantno. Kako naravno, neposredno in pristno je znal Heine izliti svojo dušo v svoje verze, priča tudi to, da se z nobenim nemškim pesnikom niso skladatelji toliko pečali kakor baš ž njim.« »Heinejeve pesmi so uglasbovali: Schubert, Mendelsohn, Brahms, Rubinstein idr. Pravijo, da je vseh kompozicij na Heinejeve besede preko 3000.« (Ljubljanski zvon 1900, str. 66–67)

Aškerc je v svojem pozitivnem mišljenju in recepciji do nemškega pesnika prekosil vse enako misleče, sicer maloštevilne, sodobnike. Poleg njega in Stritarja so med opisovanjem Heinejevega dela ohranili nepristranskost še Fran Celestin (kulturni filozof in leposlovec), Anton Funtek (pesnik in prevajalec) in Karel Glaser (književni zgodovinar), čeprav so uporabljali tudi že oznake negativnega pomena. Pri Celestinu najdemo v Ljubljanskem zvonu l. 1833 na strani 172 izraza šaljiva ironija in ironija, pri Antonu Funtku v zbirki Pesmi iz leta 1896, najdemo izraz frivolnost ter pri Glaserju v Zgodovini slovenskega slovstva iz leta 1896 na straneh 184–187, izraz cinizem.

Nasprotniki problema Heine–Jenko

Večina takratnih slovenskih strokovnjakov je do problema Heine–Jenko zavzela takšno stališče, da je izrazila zadržke do Heineja in kritiko njegove poezije. Levstik je denimo izhajal iz načela nacionalno čiste poezije in se tako distanciral do nemškega pesnika. Motilo ga je namreč, da je bil Jenko preveč »zatopljen… v cvet lepot germanskih.« (Mladika 1868, str. 25)

Vsi drugi so Heineja zavračali predvsem iz verskih in moralističnih razlogov. S tem so nadaljevali blokado nemškega pesnika, ki jo je v slovenski prostor prinesla že leta 1856 Zgodnja Danica.

Luka Svetec je npr. uvrščal Heineja med »bolehne in neverne nemške pesnike«. (Novice 4. januar 1865, str. 3–4). Podobno je zatrjeval tudi Fran Levec, ki je v Jenkovem življenjepisu označil Heineja za »brezbožnega« in »brezznačajskega« pesniškega ustvarjalca. (Zvon 1879, str. 258-261) Janko Bezjak je Heinejev ugled imenoval »žalostno slavo«, pesnikovo ironijo »podlost«, njegova čustva »neblago in nemoško strast«, pesmi pa je ocenil kot menjavanje »najnežnejših, najblažjih in najljubkejših kitic z odstavki, polnimi največje podlosti, frivolnosti ter nenravnosti.« (Ljubljanski zvon 1899, str. 96) Nič kaj blag in varčen s kritiko ni bil niti Ivan Grafenauer, ki je Heinejevo pesniško umetnost dobesedno razvrednotil: »Heine je sentimentalen, kar je vselej, če ni frivolen in ciničen.« (Dom in svet 1908, str. 457)

Literarni ustvarjalci v 2. polovici 19. stoletja se na Heineja niso odzvali tako nasprotujoče in radikalno. Z nemškim pesnikom so v stik sicer prihajale izrazito ustvarjalne osebnosti v slovenski književnosti in ne povprečni pisatelji. Za te osebnosti je bila značilna svobodomiselna, protidogmatska idejna usmeritev. Tako sta Jenku sledila Janko Kersnik (prvi pisatelj našega realizma v 19. stoletju) in Ivan Cankar (utemeljitelj slovenske moderne, sinonim naše književnosti).

Janko Kersnik in Heine

Kersnika je, kot pred njim Jenka, najbolj pritegnila Heinejeve ljubezenska poezija. V tej smeri se je Kersnik tudi najbolj udejstvoval. Od začetka 70. do konca 80. let 19. stoletja se pri Kersniku vztrajno, čeprav s presledki, omenjajo Heinejeve erotične pesmi ter navajajo verzi in kitice le-teh. Ponavadi se pojavljajo v zvezi z zaljubljenim junakom oz. junakinjo v leposlovnih podlistkih, kar bi lahko kazalo na Heinejevo poudarjeno čustveno, morda sentimentalno liriko, ki jo je imel Kersnik v literarnem spominu. (Nedeljska pisma III; Slovenski narod 29. junija 1873; Zbrano delo V, 1952, str. 17) in (Raztreseni listi IV; Slovenski narod 13. dec. 1874; Zbrano delo I, 1965, str. 246–247, 255) V nadaljevanju se je pojavljalo tudi v Kersnikovih podlistkih, povestih in romanih in sicer verzi ali kitice istih Heinejevih erotičnih pesmi, ki smo jih srečali že pri Jenku. Npr. verz »Es ist eine alte Geschichte…« iz pesmi Ein Jüngling liebt ein Mädchen, torej izpoved deziluzionizma v ljubezenskem življenju (Corpus juris; Slovenski narod 13. sept. 1874; Zbrano delo I, 1965, str. 235) in (Ciklamen; Ljubljanski zvon 1883; Zbrano delo II, 1965, str. 136), prav tako pa lahko to razberemo iz konteksta Jenkove poezije, iz znane pesmi Mädchen mit den roten Mündchen iz cikla Die Heimkehr, kjer je sporočilo čustveno hrepenenjske erotike. (Lutrski ljudje; Ljubljanski zvon 1882; Zbrano delo I, 1965, str. 137) Kersnik je v nasprotju z Jenkom nekajkrat opozoril na pesem Im wunderschönen Monat Mai, ki je prva iz cikla Lyrisches Intermezzo in jo je v bistvu šele on prvič odkril in odprl za oči širšim slovenskim bralcem. V kontekstu ljubezenskega prizora ali lirskega opisa narave jo je navajal ali v celoti ali zgolj njen prvi verz. (Raztreseni listi I; Slovenski narod 15. nov. 1874; Zbrano delo I, 1965, str. 246–247) in (Popotna pisma VI; Slovenski narod 16. sept. 1877; Zbrano delo V, 1952, str. 114) Najbolj značilno za Kersnika pa je gotovo opazno nagnjenje do druge pesmi iz cikla Die Heimkehr, do pesmi Ich weiss nicht, was soll es bedeuten, ki se imenuje tudi Loreley. Kersnika je močno prevzela ideja o usodno tragični moči ljubezenskega čustva. Ideja o ljubezni, ki je ljudem v pogubo, je Kersnika držala vse življenje, kar je vidno tudi v pismu materi Berti, 12. februarja 1871, ko ji je omenjal »večno« sporočilo verza »Ich weiss nicht, was sol les bedeuten« (Zbrano delo VI, 1984, str. 172 in 176) ter v povesti Rošlin in Verjanko (Ljubljanski zvon 1889). Pavle Lukič se na Bledu takole spominja vožnje po Renu: »Povedati ni mogel, ni znal, kar je hotel; a peti je pričel ono znano Heinejevo pesem 'Loreley'... « (Zbrano delo III, 1951, str. 228)

Kersnik je prvi slovenski literarni ustvarjalec, ki je opazil širšo, nadčasovno veljavnost Heinejeve ostre satire in jo tudi uporabil v svojih podlistkih. S pesmijo Mir traümt, ich bin der liebe Gott iz cikla Die Heimkehr je tako neposredno utemeljil kritiko dvolične morale staroslovenskih veljakov. Svoje politične nasprotnike je smešil z brezperspektivno, tragično erotiko s pesmijo Es war ein alter könig iz cikla Neuer Frühling. (Od Mure; Slovenski narod 14. feb. 1874; Zbrano delo V, 1952, str. 72–73) in (Nedeljska pisma VIII; Slovenski narod 3. avgust 1873; Zbrano delo V, 1952, str. 33–34) Hkrati pa ta pesem dokazuje, da je Kersnik širil nemškemu liriku na Slovenskem resonančni prostor, saj se je skliceval na verze iz druge osrednje knjige Heinejeve poezije Neue Gedichte (1844).

Kersnik se je s Heinejevo poezijo srečeval tudi kot refleksivni bralec. V tem smislu se mu je kot sodobniku pozitivističnega determinizma zdela romantična razklanost med subjektom in objektivno stvarnostjo presežena, zlasti tuja mu je bila ta razcepljenost, doživljena z bolečino lirskega subjekta. (Mokra poezija; Slovenski narod 31. oktober 1875; Zbrano delo I, 1965, str. 270–276) Ravno tako se Kersniku ni bilo več potrebno ubadati z etičnimi in metafizičnimi načeli filozofskega idealizma, kot se je spopadal Heine. Prav tako sta ga motili ostra satira in ironija nemškega pesnika. »Satirični demon«, ki vlači v blato »najlepša čutila« in celo lastno nesrečo, Kersniku in njegovemu konceptu pričakovanja ni ustrezal. (Nedeljska pisma VIII; Slovenski narod 5. oktober 1873; Zbrano delo V, 1952, str. 60) Ob pesmi Philister im Sonntagsröcklein iz cikla Lyrisches Intermezzo je obranil filistra, ki je bil predmet Heinejeve satire, češ da njegovo obnašanje ne učinkuje tako komično, kot pravi pesnik »v svoji hudobni primeri«. (Pomlad; Slovenski narod 11. april 1875; Zbrano delo I, 1965, str. 267) Ta odmik oz. distanca do Heinejeve satire, ki je prevladujoča sestavina njegove umetnosti, preseneča še toliko bolj, ker kot smo videli, je imel Kersnik tudi pritrdilen odnos. Vendar pa, če bolje premislimo, vidimo, da je Kersnik sprejemal Heinejevo satiro in ironijo predvsem v politični literaturi, v osebnem svetu lirike pa jo je zavračal. »Satirični demon« se mu je zdel kot mračna sila, uničuje »svetost poezije«. (Nedeljska pisma VIII; Slovenski narod 5. oktober 1873; Zbrano delo V, 1952, str. 60)

Ivan Cankar in Heine

Poleg Jenku, so močan vpliv Heineja, očitali tudi Cankarju. Zlasti v zgodnji mladosti in deloma tudi v poznejših letih so trdili, da je Cankar odvisen od nemškega pesnika. Pri tem so imeli v mislih Cankarjeve mladostne lirske pesmi, na romance in epsko-lirske pesnitve, celo na pripovedno prozo zrelega obdobja. Nekaj primerov kritikov: kritika Antona Dermota v Zadrugi 30. januarja 1896 (Zbrano delo I, 1967, str. 303), Vladimir Levec v oceni Erotike (Slovenski narod 29. maja do 2. junija 1899; Zbrano delo I, 1967, str. 257), Fran Govekar v pismu Vladimirju Levcu konec avgusta 1899 (Zbrano delo VI, 1968, str. 378), ocena Krpanove kobile iz leta 1907 v Domu in svetu (Zbrano delo XV, 1972, str. 380). Vladimir Levec piše npr.: »Pesem na str. 13 [Erotike 1899] – da omenim le en slučaj – spominja npr. i vpesniški meri i povsebini tako zelo na neko znano Heinejevo, da se nehote vprašaš, ali ni samó – prestava! Sploh se ravno Heinejev vpliv opaža mnogokrat in ne samo v liričnem delu, tudi med romancami, recimo 'Intermezzo v nebesih'…« 

Govekar trdi o Cankarju: »Včasih je posnemal Dostojevskega in ga včasih še posnema; posnemal je Heineja, Verlaina, Malarméa…« 

Psevdonimni avtor ocene Krpanove kobile Notus piše: »Cankar je za sedaj brezdvomno najmarkantnejši pojav v slovenski moderni, ni pa njegov Heinejevski esprit vedno v enakem razmerju z dovršeno umetniško obliko njegovih del.

Z gotovostjo lahko iz te zveze ugotovimo, da je Cankar Heinejeve pesmi bral in prevajal. Domnevamo lahko tudi, da je Cankar Heineja nameraval prevajati še v poznejših letih. Za mladostno dobo imamo podatek, da je Cankar leta 1893 bral v Zadrugi »prevod neke Heinejeve pesmi« (Zbrano delo II, 1968, str. 364), medtem ko ga Zofka Kvedrova še aprila 1904 v pismu sprašuje, če ji bo prevedel Heineja, kakor je bil obljubil (Zbrano delo XXVIII, 1973, str. 359) L. 1898 pa je Cankar sam povedal kakšna je resnična vloga Heineja v njegovih delih. Takrat je povedal, da je Oton Župančič najmodernejši slovenski pesnik, o sebi pa je dejal: »Sam záse, na tihem in na skrivnem, moram priznati, da se vrnem časih od teh 'opojnih' verzov jako rad k – Heineju in Prešernu.« (Zbrano delo XXVIII, 1973, str. 5) To je bilo zapisano ravno v času, ko je dekadenco kot nervozno senzualno doživljanje sveta zavrgle načelno, kmalu pa tudi v pisateljski praksi. To zavračanje oz. konec uporabe dekadence je zapolnil z romantično poezijo, s Heinejem in Prešernom. Oba romantična pesnika sta predstavljala nekakšno opozicijo moderni in njenim smerem oz. dopolnilo njihovim najbolj skrajnim pojavnim oblikam, sta bila v nekem smislu posredno povezana z novo romantiko. Tako je na nek način razumljivo, da se je Cankar kot ustvarjalec fin de siecla opredeljeval do Heineja v duhu časa na vseh ravneh.

Prva stvar, ki jo opazimo, je Cankarjevo dinamično, celo protislovno sprejemanje Heinejeve poezije. Kot primer lahko navedemo Heinejevo erotiko. Po eni strani Cankar v njej odkriva izpoved resničnega, usodnega čustva, eksistencialno stanje človeka, ki pomeni »popolnoma izgubiti se v ljubljenem bitju, opojiti vso svojo dušo z mislimi nanj in z vročim, strastnim hrepenenjem.« To je napisal v pismu Ani Lušinovi 29. julija 1898. (Zbrano delo XXVII, 1971, str. 269) Na drugi pa najde drugačnega Heineja in poezijo v kateri nemški pesnik »ljubi ljubezen, ne ženske«. Ljubezensko fikcijo je Cankar označil takole: »Bolj živo in bolj resnično je bilo to življenje v rimah, kakor pa ono, ki me je trdo pahnilo, kadar sem se vzdramil.« (Krčma ob cesti; Slovenski narod 12. sept. 1914; Zbrano delo XXII, 1975, str. 270)

Tudi Cankarjeva recepcija Heinejeve poezije z vidika sentimentalnosti in njenega nasprotja je nemirna. Od začetka je Cankar vztrajal, da Heine v svojih delih ne more biti sentimentalen, ker je lirika smiselno, vsebinsko in izrazno utemeljena v ljudski pesmi. Pozneje je spremenil svoje stališče in je govoril da so »verzi pocukrani« ali o bolnih, telesno neprivlačnih in sentimentalnih ženskah ki berejo Heinejeve pesmi. (Milan in Milena; 1913; Zbrano delo X, 1974, str. 189) Cankar se ni pasivno podredil poetski strukturi Heinejevih pesmi, marveč je pri dojemanju uveljavil svoj horizont pričakovanja. Iz navedenih primerov lahko razberemo, kako je Cankar dobro opazil, kljub časovni razliki, skoraj identično razumevanje med Heinejevo in lastno estetiko lirike. Recepcijo je zamenjal s produkcijo.

Podobno je tudi pri ironiji, ki je prevladujoča stalnica njegovega odzivanja na zunanjo realnost in na samega sebe. Za Cankarja lahko trdimo da je Heinejevo ironijo dojel tako v bistvu kot v odtenkih, čeprav se v tej smeri ni ravno pogosto srečeval z nemškim pesnikom. Morda le pesem Erinnerung, šesta pesem iz cikla Lazarus, katere verze je Cankar rad navajal v izvirniku in prevodu. V povesti Popotovanje Nikolaja Nikiča (1900) navaja prvi verz pesmi v prevodu: »Biserje temu in onemu rakev« (Zbrano delo VIII, 1968, str. 47). V črtici Naj Pojde!, ki je morala nastati med letoma 1906 in 1909, pa navaja prvo kitico pesmi Erinnerung v izvirniku. (Zbrano delo XXX, 1976, str. 118) S tem je priznal legitimno pravico v naši literarni zavesti Heinejevi tretji knjigi pesmi Romanzero iz leta 1851. Cankar je ironijo uporabljal kot izjemno učinkovito sredstvo v družbenokritičnih besedilih. Npr. na predavanju Slovenci in Jugoslovani je za predstavo navedel Heinejevo pesnitev Deutschland in podnaslov Ein Wintermärchen razumel kot ironijo, kar je bilo pravilno. Heinejeve, lastne utopične vizije in podobne vizije drugih je komentiral: »Utopije pa imajo že od nekdaj to čudno lastnost, da se uresničijo.«

Zaključek oz. potrditev hipoteze

Najino oz. avtorjevo hipotezo sva delno potrdili. Res je, da so Heinejevo poezijo začeli sprejemati in raziskovati ter jo v večini tudi odobravali, še vseeno pa se je našlo nekaj nasprotnikov, ki se jim poezija tega nemškega pesnika ni zdela dovolj dobra in kakovostna, velikokrat pa se jim je zdela tudi moralno sporna. Heineja so sprejemali na primer Jenko, Kersnik in Cankar, pri katerih se čuti tudi Heinejev vpliv na njihova dela, ki se kaže predvsem v ljubezenski tematiki, ironiji in satiri. Na drugi strani pa imamo torej njegove nasprotnike, ti pa so: Svetec, Fran Levec in Janko Bezjak, kateri so ga zavračali zaradi verske in moralistične narave in ga označili kot bolehnega in nevernega nemškega pesnika.

Viri in literatura

• France Bernik, 1989: Heinrich Heine in slovenska literatura. Slavistična revija 37/4. 429–443.
• Ivan Grafenauer, 1925-1932: Celestin Fran. Slovenski biografski leksikon. (Zadnjič gledano: 22. 11. 2010.)
• France Bernik. Portal slovenskih pisateljev. (Zadnjič gledano: 19. 11. 2010.)
• Ivan Grafenauer, 1925-1932: Funtek Anton. Slovenski biografski leksikon. (Zadnjič gledano: 22. 11. 2010.)
• Ivan Grafenauer, 1925-1932: Glaser Karel. Slovenski biografski leksikon. (Zadnjič gledano: 22. 11. 2010)
• Janko Kos, 1980: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
• Janko Kos, 1979: Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
• Slovar slovenskega knjižnega jezika (Zadnjič gledano: 27. 11. 2010.)