France Bernik, Ivan Cankar in krščanstvo

Uvod

V seminarju bom predstavil članek Ivan Cankar in krščanstvo, objavljen v Slavistični reviji let. 54, št. 4 (2006), na straneh 561-570, avtorja Franceta Bernika. Skušal bom predstaviti Cankarjev odnos do krščanstva, ki se je kazal v njegovem svetovnem nazoru, pustil pa je tudi viden pečat na njegovem literarnem ustvarjanju. Avtor članka predstavi pisateljev odnos do krščanske vere skozi osebno pogojeno tematiko določenih del in sicer: lik matere, temo hrepenenja in socialnokritično analizo družbe. Dotakne se tudi Cankarjeve etične senzibilnosti ter dosledno upošteva kronologijo njegovih svetovnih nazorov, njihovo dinamiko in prepletenost.

Hipoteza: Cankarjev odnos do krščanstva je izrecno negativen, kar se kaže v veliko njegovih delih.

Ključne besede: krščanstvo, Ivan Cankar, mati, etična senzibilnost, Sveto pismo, vrednote

O avtorju članka

France Bernik (13. maj 1927) je slovenski literarni zgodovinar, pisatelj in akademik. Po diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1951), je bil tam zaposlen kot asistent za slovensko literarno zgodovino na Oddelku za slovanske jezike in književnosti, leta 1957 pa je bil iz univerze izključen zaradi političnih razogov. Po doktoratu iz literarnih znanosti, se je leta 1961 zaposlil pri Slovenski matici, kjer je bil tajnik, nato pa še urednik. Znanstveni sodelavec Inštituta za literature pri SAZU je postal leta 1972. Leta 1971 je bil na Filozofski fakulteti izvoljen v docent, leta 1977 v izrednega in leta 1984 v rednega profesorja zgodovine slovenske književnosti. Redni član SAZU je postal leta 1987, med leti 1992 in 2002 pa je bil njen predsednik. Bernik je tudi redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti in dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter član Mediteranske akademije. Prav tako je dopisni član Akademije znanosti v Göttingenu in redni član Leibniz – Sozietät v Berlinu.

Dela:

Lirika Simona Jenka (1962)
Cankarjeva zgodnja proza (1976)
Simon Jenko (1979)
Problemi slovenske književnosti (1980)
Tipologija Cankarjeve proze (1983)
Ivan Cankar (1987)
Slovenska vojna proza 1941-1980 (skupaj z Marjanom Dolganom, 1988)
Slowenische Literatur in Europäischen Kontext (1993)
Študije o slovenski poeziji (1993)
Ivan Cankar – Ein slowenischer Schriftsteller des europäischen Symbolismus (1997)
Obzorja slovenske književnosti (1999)
Spektrum ustvarjalnosti (2004)
Simon Jenko – Monografija (2004)

O pisatelju

Ivan Cankar, slovenski pesnik, pisatelj in dramatik, se je rodil 10. maja 1876 na Vrhniki. Oče je bil krojač, vendar je po prihodu konfekcije na Vrhniko zapustil družino in odšel delat v Bosno. Osnovno šolo je obiskoval na vrhniškem hribu, leta 1888 pa se je s pomočjo vrhniških veljakov vpisal na ljubljansko realko. Po maturi je leta 1896 odšel na Dunaj, kjer je najprej študiral stavbarstvo, a se je kmalu prepisal na slavistiko. Ko mu je leta 1897 umrla mati, se je preselil v Pulj k sorodnikom, čez čas pa se je vrnil na Dunaj, kjer je ostal do leta 1909. Potem je nekaj časa živel pri bratu v Sarajevu, nato pa se dokončo preselil v Ljubljano. Zaradi političnih nazorov je bil leta 1913 aretiran, nato naslednje leto še enkrat. Zaprli so ga na Ljubljanski grad, medtem pa mu je umrl oče. Leto pozneje je odšel k vojakom v Judenburg, kjer so ga zaradi bolezni po enem mesecu odpustili. Leta 1918 je padel po stopnicah in se hudo poškodoval, 11. decembra istega leta pa je v Cukrarni umrl.

Je eden pomembnejših predstavnikov slovenske modern, v dijaških letih je objavljal pesmi v Ljubljanskem zvonu in Vrtcu. Leto 1899, ko je izšla njegova pesniška zbirka Erotika, imenujemo za začetek moderne na slovenskem. Nekatera negova dela so: Vinjete (1899), Knjiga za lahkomiselne ljudi (1901), Na klancu (1903), Gospa Judit (1904), Hiša Marije Pomočnice (1904), Martin Kačur (1905), Nina (1906), Hlapec Jernej in njegova pravica (1907), Podobe iz sanj (1917), Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1907), Lepa Vida (1912), Hlapci (1910).

Analiza članka

Znano je, da je Cankar že zgodaj izgubil zaupanje v vero in ob materini smrti ni bil več hodil k maši ali molil. Od krščanske vere se je odtujil, saj mu je “tuja učenost” spremenila pogled na svet, ki pa se s krščanskim ni skladal. V nekaterih delih iz zgodnjega dunajskega obdobja se izrazito kaže negativen odnos do krščanske vere in kritika njegovega moralnega nauka. Avtor članka tudi piše, da je v tem obdobju pisatelj zavračal moralo na splošno češ, da je relativna. Kritika krščanstva iz dunajskega obdobja je prisotna v zbirki Knjiga za lahkomiselne ljudi (1901), še posebej v povestih Kralj Malhus in Profesor Kosirnik.

V tem času se je Cankar našel v Nietzschejevi filozofiji, ki pravi, da je človek ustvaril Boga in kralja. Ta filozofija izrazito nasprotuje krščanskim vrednotam ter povzdiguje materialne vrednote (moč, denar), saj močnejši vedno premaga šibkejšega in tako je tudi človeštvo na takšni stopnji razvoja kot je. Sledove Nietzschejeve filozofije najdemo predvsem v zgoraj omenjeni povesti Kralj Malhus.

Kasneje pa so se v zvezi s Cankarjevim svetovnim nazorom, kot pravi Bernik, začeli premiki. Tuja učenost mu ni več ustrezala, začutil je hrepenenje po izgubljenem. To nas pripelje do pomembnega faktorja v Cankarjevem odnosu do krščanstva, t.j. njegove matere. Ravno v materinskih črticah izpoveduje hrepenenje, čeprav ve, da se z materino vero ne more več poistovetiti. Bernik piše, da je mati zanj idealna podoba samoodpovedovanja, nesebičnega razdajanja za druge, podoba trpljenja polnega življenja.

“da bi bil kot ti, o mati, cvet na polju; da bi nikoli ne okusil spoznanja.”

Ko se spominja na mater, se hkrati spominja na zavrženo krščanstvo. Pravi ji: “sveta mučenica”, njeno pismo je zanj “sveto pismo”, spomine nanjo imenuje “sveto božjo pot”, in njeno brezmejno razdajanje za družino “sveto obhajilo”. Hrepenenje, želja po izgubljenem ga je privedla do tega, da je v Ljubljanskem obdobju skušal skozi etično senzibilnost spoznati tiste prave vrednote in se tako zbližati z Bogom ter osmisliti svoj odnos z njim. Pravi, da je srce najbolj pravičen in najostrejši sodnik za etično vrednotenje človeških dejanj in da se ne more zanašati na državni zakonik ali krščanski katekizem. Ta etična senzibilnost pride najbolj do izraza v črticah Skodelica kave, Sveto obhajilo in Greh.

“Srce ni kazenski zakonik, ki bi razločevalo med pregreškom in hudodelstvom, med ubojem in umorom. Srce ve, da zavratnež ubija s pogledom, z mečem junak; in rajši bi dalo odvezu meču nego pogledu. Tudi ni srce katekizem, da bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi, da bi razločevalo med njimi po besedi in zunanjih znamenjih. Srce je pravičen in nezmotljiv sodnik. Sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli; celo po koraku, po trkanju na duri, po srebanju čaja. Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik — dolga in strašna bi bila spoved!”

Hkrati pa ima etična senzibilnost v njegovih literarnih delih dolgo časa močno opozicijo. Ta je najbolj opazna v delih Grešnik Lenart (1914/15) in Lepa Vida (1912). Pripovedovalec v Grešniku Lenartu se sprašuje o relativnosti etike: “Kaj je grešnost, kaj je čednost? Ali ni mogoče, da se prelivata neopazno druga v drugo…Da bi si pred vsegavednim sodnikom bili sestri…enaki po vrednosti in zasluženju, še cello enaki po trpljenju?” Hrepenenje se v najbolj čisti, abstraktni obliki pojavlja v romanih Hiša Marije Pomočnice (1904) in Nina (1906). Vendar v the delih hrepenenje ni povezano s stvarnostjo, temveč je naravnano v transcendenco. V celoti pa je hrepenenju posvečena Cankarjeva zadnja dramska pesnitev Lepa Vida (1912). Hrepenenje ima tukaj različne pojavne oblike, prevladuje pa notranja duhovna težnja, usmerjena v življenje po smrti.

Bernik nato navaja konkretne sledove Svetega pisma v Cankarjevem literarnem ustvarjanju. Omenja naslove nekaterih del, npr. črtic: Marta in Magdalena, Judežev pozdrav, Judežev poljub, Na Golgoto, Kristusova procesija, Četrta postaja, Tretja ura; romanov: Hiša Marije Pomočnice in Križ na gori; zbirke krajše proze Za križem. Križ v Cankarjevih delih pogosto nastopa kot znak trpljenja in odrešenja, znamenje bolečine in radosti. Bernik omeni tudi pogosto pojavljanje svetopisemskih oseb, krajev in predmetov. Veliko je prevzetega iz Nove zaveze: paradiž, Lazar, Juda Iškarijot, veliki teden, veliki petek, velika nedelja, Zveličar, evangelij, hostija. Manj pa je referenc iz Stare zaveze in judovskega slovstva. Toda pa iz tega ne moremo sklepati česar koli o pisateljevem odnosu do krščanstva, saj je Bernik mnenja, da imajo ti pojmi iz Svetega pisma zgolj ponazoritveno vlogo, njihov pomen je v celoti podrejen kontekstu umetniškega besedila. Svetopisemska tematika je bila ljudem poznana iz sole in cerkve in s tem je Cankar skušal besedilo približati bralcem. Sveto pismo pa je močno vplivalo na njegov literarni slog, avtor članka posebej izpostavi socialno in družbenokritično delo Hlapec Jernej in njegova pravica (1907). Veliko je dobesedno prevzetih ali preoblikovanih alegorij in primer, npr. iz Mojzesove knjige vzet stilizem, da je Jernej “napolnil in nabasal egiptovske hrame z ržjo, pšenico in ajdo,” in epiteton “ogenj sodomski” . V vsakem poglavju pa je moč najti paralelizme, ki so bili pogosti v stari kitajski, babilonski, egipčanski, arabski in hebrejski književnosti. Paralelizmi stopnjujejo nazornost in estetsko nabojnost jezika. Značilni so za vzvišen , posebej slovesen način izražanja. Pojavlja se več vrst paralelizmov, kot so sinonimni, antitetični, sintetični (sestavljen iz obeh prejšnjih).

Primer sinonimnega paralelizma:

“Ni berač in popotnik, kdor je gospodaril štirideset let; ni brez doma, kdor si je dom sam postavil; ni mu treba prositi kruha, kdor je sam obdeloval prostrana polja. Ti, ki si delal – tvoje je delo: to je postava!”

Primer sintetičnega paralelizma:

“Ne bom prosil in ne bom jokal, moja pravica je božja pravica; kar je sam ustanovil, ne bo razdiral, kar je govoril, ne bo tajil! Dolžnik je moj; ne klečim - stojim pred njim in terjam!”

Paralelizmi pa se pojavljajo tudi v Jernejevem očenašu, kip o Bernikovem mnenju predstavlja vrhunec slovesnega in vsebinsko napetega izražanja. Očenaš je zgrajen kot novella o hlapcu Jerneju, po načelu stopnjevanja, razkriva pa njegove moralne dileme.

“Oče naš, kateri si v nebesih...tvoje pravice iščem, ki si jo poslal na svet! Kar si rekel, ne boš oporekel; kar si napisal, ne boš izbrisal! Ne v ljudi ne zaupam, ne v svojo pravico ne zaupam, v tvoje pismo zaupam. Oče naš, kateri si v nebesih... neskončno si usmiljen, daj beraču vbogajme; neskončno si pravičen, daj delavcu plačilo! Oblagodari hlapca, ki je pravice lačen in žejen, nasiti ga in napoji! Samo ukaži, pa bo živa tvoja beseda in bo napolnila vsa srca, da bodo spoznala pravico!... Oče naš, kateri si v nebesih... ne izkušaj jih predolgo, dotakni se s prstom njih oči, da bodo čudežno izpregledale; in tudi svojega hlapca ne izkušaj predolgo, ker je že star in nadložen; in potolaži ga, ker je potrt in slab od bridkosti! Oče naš, kateri si v nebesih..."

V zadnjem obdobju življenja je Cankar začel gledati na življenje drugače, bolj celovito. Njegov odnos do krščanstva se je v tem času spremenil, o krščanstvu je začel razmišljati pozitivno. Končno je spoznal prave vrednote in pot do tega spoznanja je opisal v romanu Milan in Milena (1912/13). Pripovedovalec pripoveduje, da so ga obiskali spomini na mladost in tukaj poda tri poglavitne vrednote: mati, domovina, Bog. Spominja se domovine, matere, ki ga ni nikoli izdala, o Bogu pa pravi, da ga podobno kot duša dviguje nad pozemsko življenje, kajti to življenje ni življenje, temveč zgolj kratek trenutek, zgolj “medla prispodoba resnice.”

Avtor članka nato omeni še nedokončano pripoved Ottakring (1913/14), kjer se Cankar še bolj nazorno opredeli do triade vrednot, in zbirko Podobe iz sanj (1917), oz. črtico Konec, kjer pripovedovalcu v sanjah sodi smrt in se iz okrutne, neprizanesljive sodnice postopoma spreminja; najprej v ukazujočo vlogo matere in nato v prijazno, vseodpuščajočo odrešenico.

Sklep

Cankarjev odnos do krščanstva se je tekom življenja spreminjal. Sprva je pod vplivom Nietzsechejeve filozofije krščanstvo zanikal, hkrati pa je v spominjanju na mater izražal hrepenenje po izgubljenem. Izrazita etična senzibilnost ga je privedla do tega, da se je spraševal kaj je pravično in kaj ne in si skušal osmisliti idejo o Bogu, hrepenenje ga je vodilo do stremenja k transcendenci. V literarnem ustvarjanju je pogosto uporabljal stilizme iz Svetega pisma, prav tako razne pojme in imena oseb. Iz tega sicer ne moremo razbrati občutkov o krščanstvu, saj je svetopisemske slogovne značilnosti prenašal v svoje ustvarjanje ne glede na to, koliko se je pripoved skladala z duhom božjega sporočila. Kasneje, v zadnjem obdobju življenja, pa se je z Bogom precej zbližal, vendar je bila njegova vera v Boga osebna. Izoblikoval je tri vrednote – mati, domovina, Bog, ki jih je pojmoval izrazito osebno in nekonvencionalno. Moram reči, da moje hipoteze ne morem potrditi ali ovreči. Njegov odnos do vere se je sicer spremenil, proti koncu življenja se na osebni ravni zbližal z Bogom kot vrednoto, vendar njegovega odnosa do krščanstva v tem času, oz. pri nas najbolj razširjene katoliške vere, ne morem opredeliti.

Viri in literatura

France Bernik, 2006: Ivan Cankar in krščanstvo. Slavistična revija 54/4. 561-570.
France Bernik: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 2. 1. 2011.
Ivan Cankar: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 2. 1. 2011.
Ivan Cankar, 1974: Zbrano delo XX. Ljubljana: DZS.
Ivan Cankar, 1974: Zbrano delo XXI. Ljubljana: DZS.
Ivan Cankar, 1975: Zbrano delo XXII. Ljubljana: DZS.
Ivan Cankar, 1972: Zbrano delo XVI. Ljubljana: DZS.