Fran Milčinski

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Fran Milčinski * 3. december 1867, Lož na Notranjskem, † 24. oktober, 1932, Ljubljana.

Rojen je bil 3. decembra 1867 v Ložu na Notranjskem, kjer je oče, ki je bil po narodnosti Čeh (prvotno se je pisal Milčinsky), služboval kot davkar. Štiri leta kasneje se z družino preseli v Ljubljano, kjer opravi prva štiri leta šolanja in se nato leta 1877 vpiše na Klasično gimnazijo v Ljubljani. V tem času začne, kot se sam izrazi, „požirati knjige”, pisati prve šaljive pesmi in zbirati narodne pesmi. Na njegovo pisateljsko pot je verjetno vplival tudi znani slovenski feljtonist Janko Kersnik, s katerim se je srečeval v Lukovici, kjer je vsako leto pri stricu Slaparju preživljal počitnice. Leta 1885 se odpravi na dunajsko vseučilišče, kjer do leta 1890 študira pravo. V času študija objavlja v Rogaču, šaljivem listu, ki izhaja v Ljubljani (ur. Magolič). Po opravljenem študiju prične službovati na raznih sodiščih po Kranjski (Škofja Loka, Radovljica, Litija, Brdo, Idrija), od leta 1897 v Ljubljani. V sezoni 1899/1900 in 1900/1901 deluje kot upravitelj slovenske drame, v tem času tudi prekine svoj več kot desetletni pisateljski odmor in objavi podlistek v Slovenskem narodu. Bil je med ustanovitelji Društva za otroško varsto in mladinsko skrb (1907). Še istega leta je izvoljen v odbor Slovenske Matice. Med leti 1909-23 vodi 9. sodni oddelek (varstvo otrok in mladine) pri okrajnem sodišču v Ljubljani. Leta 1910 se poroči z Marijo Krejči, ki mu rodi tri sinove (Frane Milčinski – Ježek, Lev Milčinski, Janez Milčinski) in hčerko (Breda Slodnjak). Med leti 1920-25 opravlja funkcijo svetnika Stola sedmorice v Zagrebu. Po letu 1925 se upokoji, a takoj postane odvetnik v Ljubljani. Proti koncu življenja (leta 1927) prične sodelovati kot pripovedovalec na ljubljanskem radiu. Umre 24. oktobra 1932 v Ljubljani.

Njegov literarni opus je s svojim posmehljivo-igrivim odnosom do življenja, z groteskno in satirično noto prinesel nov tip umetnostne besede v slovensko literarno sfero. Del svoje literature je objavil pod psevdonimom Fridolin Žolna, ostalo pa pod svojim pravim imenom. V pripovednih spisih je kritično obravnaval trško in malomeščansko okolje, loteval pa se je tudi širših političnih in kulturnih razmer. Napisal je ogromno humoresk, pisal je drame, kasneje pa tudi pravljice, za katere je dejal, da jih piše „zaradi dece – svoje in druge”. V svojem avtobiografskem spisu Življenjepis mojega peresa je Milčinski zapisal, da je najrajši prebiral Dickensa in Dostojevskega pa tudi Marka Twaina, katerih vpliv se vsaj delno pozna v njegovem opusu. Izrecno se opredeli glede Twaina: ”Zelo drag mi je pa tudi Mark Twain, toda sem pričel pisati svoje šaljive reči, preden sem tudi le vrstico čital od Marka Twaina – da ne bo kdo dejal, da sem ga prepisoval.” Med njegova najbolj znana dela sodijo: Muhoborci (1912), Ptički brez gnezda (1912), Butalci (zbirka humoresk, ki jih je objavljal v različnih časopisih), Volkašin (mladinska drama, 1913) idr. Objavljal je tudi v reviji Ženski svet.

Viri[uredi]

  • Fran Milčinski: Zbrani spisi, 1. Ur. Breda Slodnjak. Ljubljana: DZS, 1978.
  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ur. Tončka Stanonik in Lan Brenk. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
  • Fran Milčinski. Wikipedia, na dan 2. 3. 2009. ([1])